Pohorje 1. januarja: pravljica, čeprav sem zlomil palice in zgrešil pot

Last Updated on: 2nd januar 2026, 01:29 pop

Pohorje 1. januarja je bilo smučarska pravljica. Izbral sem ga za novoletno praznovanje. Navsezgodaj zjutraj po pokanju ob polnoči sem bil tam. Jutranje sonce, temperature pod ničlo, a ne res mrzlo. Sneg pa tak, kot se ga spominjamo iz časov, ko smo bili veliko mlajši. Naraven. Na vrhu pršič. Ljudi malo, ker je večina praznovala dolgo v noč. Partizanko, ki je tri dni prej štrajkala, ko so jo prvič pognali po nekaj letih, ko je nenadoma padlo veliko snega, so usposobili in nenadoma na mariborskem Pohorju dela skoraj vse kar mora. Razen proge v dolini. Do Maribora. A tudi to morda še bo. V naslednjih dneh. Na vseh parkiriščih spodaj pod vzpenjačo, ki je sodobna iz časov župana Franca Kanglerja, je bilo zjutraj veliko prostora. Čeprav sem po lastni napaki na Arehu polomil obe palici, je bil dan čudežen. V enem dnevu sem uporabil vse naprave, ki jih je mogoče in prevozil okoli 60 kilometrov. Razdaljo je izmeril telefon. In po celem dnevu me ni vse bolelo kot me je lani po pol dneva v Garmish-Partenkirchnu zaradi južnega snega spodnjega dela proge Kandahar, ko sem že razmišljal, da sem za to prestar ali pa vsaj hudo brez kondicije. Po celem dnevu na Pohorju bi zvečer šel še v dolino. Če ne bi bilo uradno zaprto. In bi imel še palice.

Pa če se Greta Thunberg postavi na glavo

Za tiste, ki niso Mariborčani: mariborsko Pohorje je posebnost, ker lahko avtomobil parkiraš še v mestu, smučarska karta plača ta posebna parkirišča in zelo hitro si od tam z vzpenjačo na vrhu Pohorja. Nad tisoč metri. Tja greš lahko tudi z avtomobilom. A cesta navzgor je daleč naokoli in ovinkasta in če sneži, je to adrenalinsko. Na Belviju, to je pri zgornji postaji vzpenjače nad Mariborom, parkirišč ni veliko. Nekaj več jih je na Arehu, a z avtomobilom je tja daleč. Gondola iz mesta je ekološka in časovna bližnjica. Če je dovolj snega na vrhu je z mariborskega Pohorja mogoče do Areha s smučkami, oboje sodi v isti velik smučarski center. In šele, ko je vse povezano, je Pohorje veličastno. Če je na poteh vmes premalo naravnega snega, vozi med obema deloma brezplačen avtobus. A to ni enako kot vožnja skozi gozdove visoko zgoraj.

Niso pa na Pohorju brez napak. Del naprav, denimo Videc in Partizanka, je precej star. Poti pa so, še posebej za tujce, preslabo označene. Odlične so oznake za kolesarje in pohodnike. Za poletje. Sem pa tudi včeraj videl kolesarja, ki je drvel navzdol z vrha Pohorja proti Mariboru. Norci.

Zaradi oznak za pohodnike sem sam hitro opazil, ko sem se vračal iz vrha Partizanke nazaj na mariborsko Pohorje, da sem zavil na napačno pot. Stolp ni prava smer. Preveč navzgor je. Na spodnjo postajo vlečnice Videc, ki je v enaki smeri, a precej nižje, sem želel. Vrnil sem se. Kar nekaj tujcev, ki so bili tudi sumničavi, zakaj gre navzgor, je šlo z menoj nazaj, ko sem jim povedal, da smo preprosto narobe. Večina pa je po tej precej naporni poti šla naprej. Prideš tudi tako na cilj. A težje. Moj predlog: Pohorci naredite več poštenih kažipotov za smučarje za poti med mariborskim Pohorjem in Arehom, da ljudje ne bodo tavali narobe. Predvsem tujci, ki so tu prvič, bodo hvaležni. Takšnih kažipotov bi moralo biti več kot je ta na vrhu proge Videc:

Zemljevid pa kaže, kje sem včeraj smučal. Zastavica (konec in začetek poti) kaže vzpenjačo malo nad Mariborom, kjer sem ustavil merjenje. Najbolj oddaljen del od Maribora nad mestom Ruše je spodnja postaja na smučišču Pisker, z najboljšo in tudi najdaljšo sedežnico na mariborskem Pohorju. Vmes so sedežnica Stolp, vlečnici s sidri Videc in Partizanka, sedežnica Ruška, pred Piskrom pa je mogoče navzgor z vlečnico s krogci Cojzarica in čisto na vrhu nad Piskrom še s podobno, a krajšo in manj strmo vlečnico s krogci Žigart.

Dobra plat tega, da sem po Partizanki rahlo zašel, ker sem zavil s proge v gozd takoj, ko je bilo mogoče proti Stolpu, je bila, da, ko sem se vrnil, in šel na vrhu Partizanke vprašat, a je prava pot v gozd nekje nižje po progi navzdol, kar sem imel v spominu iz preteklosti, ko sem tu že smučal, sem naletel na moža, ki se spozna.

Zagledal sem Božidarja Novaka. Nekoč je bil šef pomembnega podjetja SPEM v Mariboru, ko sem kot novinar še delal na Večeru, danes je velik patriot Pohorja. Ponudil mi je čaj. Sam pa sem se takoj včlanil v njegovo društvu. Pa še sin se je, ki je sicer še v osnovni šoli in to v Ljubljani, a sprejemajo tudi takšne.

Ponosno prispeval članarino, tokrat je Partizanka delala in vse drugo na Pohorju. Novoletni raj. Telefon je pokazal, da naredil okoli 60 km. Na vseh napravah bil. Ok, z izjemo bejbik 🙂 Pa še Božidarja srečal. Nadaljevanje reportaže bo, ko napišem https://t.co/Mdj9y8emlN https://t.co/MjBeCBF331

— peter jancic (@peterjancic) January 1, 2026

Kako sem polomil palice? To se je zgodilo malo prej, na ruški sedežnici, kjer sem se klepetal s profesorjem zgodovine, s katerim sva se naključno skupaj peljala navzgor, ki bere Spletni časopis in nekako sem uspel palice pustiti preveč navzdol, da so zadele ob tla, tik preden bi moral vstati iz sedeža. In potegnilo jih je pod sedežnico. To me je presenetilo. Ker sem borec, ju nisem izpustil, ampak sem se boril, vlekel in obe zvil. No, zvila jih je sedežnica. Tudi ustavili so jo zaradi mene. Za krajši čas, ko sem bil že dol. Tukaj:

Ko sem ju poskusil poravnati nazaj, se je le še lomilo. Moderni materiali. Ena je bila rahlo zvita že od prej, ker je starejši sin pred leti padel v Kranjski gori, ko je šel neustrašno navzdol po strmini. Na srečo jo je skupila le palica. Tokrat dokončno obe. Še dobro, da nisem poškodoval sedežnice. To je bil še najbolj čuden dogodek dneva. Zdaj vemo, zakaj se stvari kvarijo ob takšnih smučarjih. Nadaljeval sem smučanje brez palic. Potrebne so predvsem po ravnem in navzgor. Torej, če zaviješ iz proge na napačno gozdno pot. Po hribu navzdol, kar je bolj običajno, gre tudi brez.

Pot proti Arehu ni edini privlačen način smučanja na mariborskem Pohorju. Čeprav vreden vsake minute. Prava atrakcija so proge navzdol proti mestu, a v tisto smer je včeraj delovala le sedežnica Sleme. Posnetek, kako pod to progo trdo dela snežni top (delalo pa jih je še več), pa kaže, da bo že v naslednjih dneh najbrž delala tudi Poštela, če ne celo celotna proga do mesta, po kateri so nekoč potekala tekmovanja za svetovni pokal Zlata lisica. V tem primeru bo pravljica popolna. Vsaj za nekaj časa.

Ko ne bo več snega za vožnjo v dolino pa gremo, če bo vse po sreči, na morje. Ali pa vsaj plavat na mariborski otok sredi Drave.

Upravljavci smučarskih središč, iz katerih poročam, ne oglašujejo v Spletnem časopisu. Za vso opremo, plačila kart in podobno je poskrbel avtor članka po običajnih cenah. Članki so lahko deloma pristranski, ker je avtor rojen v Mariboru tik pod Pohorjem in se je tam naučil alpskega smučanja in zato verjame, da je Pohorje odlična izbira za smučanje. Če je sneg.

Pohorje: Končno sneg, Partizanka pa obstala

---------------------------------------------------------Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:

Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.