Švicarski Romi

Last Updated on: 10th november 2025, 08:53 dop

Vlada Roberta Goloba je prišla na oblast pompozno z grožnjami o čiščenju janšistov in “teranju podjetnikov v morje”. Tako kot je prišla pompozno z verbalnim in pouličnim nasiljem koronskih kolesarskih hord se tudi z nasiljem poslavlja. Tragični dogodki v Novem mestu so dokazali, kam pripelje ideologija, ki ne sledi logiki in dokazom, ampak sledi svojim ideološkim prepričanjem, ki jim ni mar za realnost in dejstva.

Romsko nasilje pa je točno ta simptom skreganosti z realnostjo in selektivno izbiranje dokazov za potrjevanje svojih ideoloških prepričanj. Spomnimo se, koliko neumnosti so ekstremno levi mediji nalivali v slovensko javnost, da problema ni in da smo Slovenci rasisti in nestrpni ksenofobi in da so pravzaprav Romi tisti, ki so zaradi tega v takem slabem socialnem stanju.

Ob zadnjih dogodkih v Novem mestu, ko so dobili končno besedo tudi lokalni ljudje in lokalna skupnost, ki z Romi živi, pa postaja jasno, da pravzaprav največje žrtve romske kulture niti niso Slovenci, ampak Romi sami. Ob vsakodnevnih poročilih o nočnih streljanjih z avtomatskim orožjem med klani v Romskih naseljih, nasilju nad otroci in nosečimi mladoletnicami in ob prebiranju grozljive statistike o obiskovanju šol romskih otrokov, pa čeprav starši dobivajo zajetne količine socialnega denarja, postaja selektiven vid levih ekstremistov še toliko bolj boleče jasen. Vsa cenzura medijev, ki so jo leve ekstremne Ljubljanske elite izvajala nad lokalnim Dolenjskim prebivalstvom. Vse vsiljene politike in reševanje problemov s strani levičarskih skrajnežev, ki seveda niso mogli biti uspešni. Vse to se je razgalilo v tem usodnem dogodku.

Vprašanje ob tem je seveda ostaja, kako naprej? In Švica tukaj ponovno ponuja obilo odgovorov in dobrih praks.

Več kot jasno je, da bodo ekstremni levičarji iz Ljubljane ponovno trmarili s svojim centralističnim pristopom, da najbolje vedo kako je potrebno to urediti in da so Dolenci »zahojenci« ki nič ne razumejo. V Švici pa je ravno varnostna politika decentralizirana in v največji meri prepuščena kantonom in lokalnim skupnostim. Nenazadnje je to tudi najbolj logično. Kdo pa najbolje pozna situacijo v lokalnem okolju? Kdo nosi največ tveganja za življenje v nekem okolju? Odgovor je več kot jasen, lokalni ljudje in zato je edino primerno, da imajo pri tako pomembnih temah kot je varnost tudi največjo odločevalsko moč lokalne skupnosti, pokrajine, kantoni.

Bralca bi želel ob tem seznaniti z dejstvom, da Švica, recimo, nima federalne policije, ampak vse policijske naloge vršijo kantoni, vsak zase. Ti pa v zagotavljanje varnosti zelo močno vpletajo posamezne občine, oziroma krajevne skupnosti, ki imajo svoje policijske oziroma redarske službe. In enako je s sodišči. Sodnike in tožilce imenujejo tudi kantoni. Zato je za nered in kriminal v posameznem kantonu krivda izključno lokalnega prebivalstva. Podatki pa seveda jasno kažejo, da temu ni tako in seveda Švicarji uživajo visoko stopnjo urejenosti, saj velika večina ljudi želi živeti v urejenem in varnem okolju. In podobno je tudi s primarnim šolstvom, ki je eden od najbolj pomembnih sistemov za zagotavljanje urejenosti družbe. Študije jasno kažejo, da so najbolj uspešni in najboljši šolski sistemi tisti, ki dajejo pravice lokalnemu okolju in lokalnim oblastem. Kajti, le-to najbolje ve, kaj lokalni ljudje potrebujejo za prosperiteto in urejeno življenje.

Vse to pa so koncepti, ki so seveda nasprotni konceptom ekstremnega levičarstva, ki temelji na centralizaciji. Seveda bodo sedaj skočili ti ekstremni levičarji v zrak in jeli trditi, kako je socializem v Jugoslaviji vzpodbujal samoupravo in lokalne oblasti. To je že res, ampak to je delal v pogojih socialistične diktature, ko je bilo jasno, da je centralna oblast v rokah komunistov, ki bodo nato zagotovili, da je tudi lokalna oblast v rokah komunistov. Ni pa to način delovanja ekstremnih levičarjev v demokratičnem sistemu, kjer ne morejo več zagotovo kontrolirati vzvodov oblasti in kjer si ljudje za svoje lastne lokalne potrebe postavljajo bolj konservativne lokalne oblasti, ker pač noben noče biti poskusni zajček, ko gre ga njegovo osebno življenje. Zato tudi ne čudi, da lokalno desnica v Sloveniji gladko zmaguje. To pa levičarji potem spodjedajo s pretirano centralizacijo in demoniziranjem lokalnih oblasti kot nevednežev in nerazgledancev.

In tako prihajamo počasi do konca analize mehanike ekstremno levega funkcioniranja v Sloveniji, katerega glavne žrtve smo pravzaprav vsi. Desetletja trajajoče besede o ubogih in diskriminirajočih Romih je zamenjala retorika o mešanih policijsko-vojaških enotah. Ujčkanje so ekstremni levičarji v enem dnevu zamenjali za »batine«, ker je to pred volitvami oportuno. Lahko seveda razumemo podporo znanega dela ljudstva za tako spremembo. Ampak Švica bi vam povedala, da take manično spremembe niso učinkovite in ne dajejo najboljših rezultatov. Kaj daje najboljše rezultate, je zmerna, ampak konstantna prisotnost varnostnih organov države na področjih romskih skupnosti, ki udejanjajo zakonodajo brez diskriminacije. To pa lahko zagotovi samo lokalna oblast, v tem primeru Novega mesta, ki najbolje pozna situacijo in ljudi. Samo to bo tudi Romom samim zagotovilo stopnjo varnosti, ki jo uživa ostala populacija in nenazadnje tudi Prekmurski Romi. In pri tem ne dvomim, da si tudi Romi sami to želijo in da jim ni za živeti pod oblastjo dobesedno lokalnih Romskih šerifov in raznoraznih brutalnih samodržcev.