Humus smrti v Novem mestu

Last Updated on: 29th oktober 2025, 08:03 pop

Romsko nasilje ni od včeraj. Na Dolenjskem, v Posavju in na obrobju Ljubljane so tatvin navajeni, novo je, da se tistih, ki se neredu postavijo po robu, fizično lotijo. V nedeljo je Rom ubil očeta, ki ga prišel na pomoč sinu. Trenutna oblast je temu brezpravju ves čas dajala potuho. Ignorirala je pozive županov, bojkotirala je nujno sejo v Državnem zboru. Ljudi, ki so zaskrbljeni za svoja življenja, zmerja z nestrpneži, rasisti, fašisti …

Tak odnos ima globoke antropološke in psihološke korenine. Antropološke, ker temelji na napredni a zmotni predstavi o človeku in družbi. Psihološke, ker je v funkciji moralnega narcisizma nosilcev teh zmotnih prepričanj in investiran v občutek večvrednosti teh “dobrih ljudi”. Večvrednosti od nas, zarukanih nestrpnežev.

Ker je umor v Novem mestu naredil razpoko v samem temelju postmoderne družbe in razbil zrcalo, v katerem se radi gledajo tisti s prave strani zgodovine, zato, ne zaradi zaščite notorično nesposobne vlade, tako žolčne reakcije na družbenih omrežjih, intelektualne piruete na Odmevih in učena pisanja v časopisih.

Naročniki objave berejo prej.

“Dobri ljudje”

Naprednim ljudem daje zavzemanje za žrtve (črnce, migrante, Rome, Palestince, medvede, nutrije, …) topel občutek pri srcu, dobro mnenje dobijo o sebi, trepljajo se lahko s somišljeniki, kako dobrosrčni, empatični in napredni so. Kako dobri ljudje so. Nikakršnega tveganja s tem ne prevzemajo, nič jim zaradi takega mnenja ne grozi. Vse težave nastanejo bolj ali manj zunaj ljubljanske obvoznice. Znotraj si ta luksuzna prepričanja z lahkoto privoščijo.

“Dobri ljudje” niso samo “dobri”. Luksuzna prepričanja jim nudijo argument, da so boljši od nas ostalih, zarukanih, nestrpnih kmetavzarjev. In to ti moralni narcisi tudi jasno in glasno povedo. Prezir, sovraštvo in nestrpnost do drugačnih lahko svobodno izživljajo v odnosu do nas ostalih. Še več, z vsemi temi slabosti se lahko celo bahajo, saj so uspeli vrednostni sistem družbe obrniti v napačno smer.

Zakaj napačno? Ja zato, ker taka prepričanja in take naivne vrednote povzročajo škodo. Ljudem kradejo. Ljudje so pretepeni. Ljudi pogrize medved. Škodo imajo drugi ljudje, tudi tisti, na katere “dobri ljudje” zviška gledajo kot na nestrpneže in rasiste.

Romi kot zatirani Drugi

Učeno se izmišljenim žrtvam reče »zatirani Drugi«. Moralno nastopaštvo potrebuje žrtev, za katero se nastopajoči, za razliko od drugih, postavijo. Ni vsaka žrtev dobra. Za pravo žrtev se bo postavil vsak. Uporabna je samo žrtev, ki to v resnici ni.

Romi so v očeh “dobrih ljudi” vedno žrtev predsodkov večinskega prebivalstva. Ko bi le Romi imeli vodo, ko bi le imeli zastonj elektriko, ko bi jim le dali več socialne podpore, ko bi jim le dali lepa stanovanja, ko bi le imeli do njih tak odnos, kot ga imajo konec jezika oni … bi bilo vse čisto drugače.

Težave z Romi so našim levičarskim prijateljem dokaz, da Slovenija še ni dovolj odprta, dovoj empatična, dovolj civilizirana, dovolj odmaknjena od naftalinskih Blut und Boden predstav o skupnosti, kot bi si oni želeli. In kamor bi jo oni pod rdečim praporjem radi vodili.

George Floyd, obrnjeno

V vsakem okolju si “dobri ljudje” najdejo drugo skupino žrtev, za objekt njihove “dobrote”. V slovenski politični domišljiji Romi igrajo vlogo, kakršno imajo v ZDA črnci. Če bi se, Bog ne daj, zgodilo, da bi Rom umrl med aretacijo, bi vsaj v Ljubljani lahko gledali slovensko različico gibanja Black Lives Matter. Bicikliralo bi se, ustavljalo promet, razbijalo šipe, kurilo smetnjake in po potrebi bralo ustavo.

Ampak v nedeljo se je zgodilo nasprotno – Rom je ubil Slovenca. In potem je v torek na tistem mestu še en njegov rojak uriniral. Dejstva so se postavila v kričeče nasprotje rekreativnemu moraliziranju. Čisto vse, v kar so tisti – vedno na pravi strani zgodovine – verjeli, se je pokazalo za napačno.

Intelektualna podlaga zmotne dobrote

Opisani psihološki moment in z njim povezane vrednote imajo seveda intelektualno podlago. Kmetavzarji smo proti tujcem instinktivno, naprednjaki jih vidijo kot žrtev po umetelnem premisleku. Do bi luksuzna prepričanja lahko opravičili, si je bilo treba izmisliti teoretično osnovo.

V osnovi gre za dve napaki, ki sta v družboslovju znani in znanstveno ovrženi, se ju pa družboslovje drži. Ker samo, če držita, se lahko družboslovna inteligenca loti naloge, ki ji je dal Karl Marx – družbe ne samo razlagati ampak jo tudi spreminjati. Obem lahko sledimo do Rousseauja.

Prva zabloda je, da se ljudje rodijo dobri, potem jih pa civilizacija in okolica skvari. Druga zabloda je, da se človek rodi kot nepopisan list. Nekosistentnost levičarjem nikoli ni bila problem, sicer bi ugotovili, da sta si v nasprotju. Da je na nepopisanem listu napisano, da je človek dober.

Nepopisan list?

Posledica zablode o nepopisanem listu je nerealen odnos do večkulturnosti in migracij. Če se ljudje rodijo kot nepopisan list, potem moramo samo poskrbeti, da ga bomo prav popisali, recimo nagnali romske otroke v vrtec in bo vse OK, pravijo. Škoditi ne more, dodajam, preveč pričakovati od učinkov pa ni razumno. Kri ni voda. Kadar si nasprotujeta star ljudski pregovor in kompleksna družboslovna teorija, sem vedno na strani pregovora.

Romi so se na slovensko ozemlje priselili pred približno pol tisočletja. V tem času se niso integrirali čisto nič. Nasprotno, razlike so obstale in se celo poglabljajo. Pred pol stoletja so stričevo kmetijo redno obiskovali, takrat, cigani. Hiše jim vseeno ni bilo treba zaklepati in vsi žlebovi so ostali na svojem mestu.

Toliko o potencialih multikulturalizma. Ki je še ena taka vrednota, ki ljudem omogoča, da imajo sami o svoji toleranci in širini dobro mnenje, tvegajo z njo nič (razen, da si morda v kakšni etnični restavraciji pokvarijo želodec). Škodo pa ima nekdo drug.

Ideologija, ki verjame, da lahko različne kulture sobivajo brez napora in brez jasnih pravil, ignorira stoletno izkušnjo realnosti. Da so pravila, red in odgovornost rezultat kulturne evolucije neke skupine, ne univerzalna danost. Če integracija Romov ni uspela v petsto letih, zakaj bi uspela integracija migrantov in Azije in Afrike, ki prihajajo danes?

Dobri po naravi?

Posledica zablode, da se ljudje rodijo dobri, je permisivnost. Na vseh nivojih. Če se človek rodi dober, zakaj bi ga kaznovali. Če naredi kaj narobe, je to posledica okoliščin, s katerimi se je srečeval po rojstvu. Te je treba urediti in bo vse rožnato. Romom napeljati vodo, pa ne bodo urinirali na kraju umora.

Slovenski kazenskopravni idealisti še kar verjamejo v to zablodo. Rousseau se je motil. Če bi razumel Sveto pismo, bi to vedel. Na svet pridemo z izvirnim grehom. In hkrati ustvarjeni po božji podobi. Naš list je ob rojstvu deloma popisan z dobrim, deloma pa s slabim. Ali kot je rekel Jordan Peterson, “črta med dobrim in slabim teče skozi vsako človeško srce”.

Dobro je treba negovati, slabo kaznovati. To so nekoč vedeli vsi starši in vsi vladarji. Odkar pa se za to hodi v šolo, so si intelektualci izmislili celo hišo iz kart, ki naj bi dokazovala, da so tiste civilizacijske ideje preživete.

Tej popustljivosti potem “dobri ljudje” pravijo “humanost”. Kot da bi človek postal homo šele, ko so postavili fakultete za družbene vede; kar je pa človek počel 100.000 let prej, pa da ni bilo človeško. Ne gre za humanost. Gre za naivnost, slabičnost, ali pa celo za hudobijo z namenom uničiti kulturo, ki nas je vzpostavila. Tako, da je kaznovala slabo. Red, ki se mora opravičevati, da obstaja, ni več red. Red brez kazni za kršitev, ni red, ampak priporočilo, nasvet, prošnja. Brez reda ni svobode, dodajam za prijatelje liberalce.

Skratka

Preveč enostavno bi bilo, če bi smrt Aleša Šutarja pripisali samo nesposobni vladi. In da se bo vse rešilo, če ta vlada pade. Umrl je zaradi povsem zgrešene a dominantne pretežno levičarske predstave o človeku in družbi. Ta mora pasti.

Nekdo je moral umreti, da so se eni lahko imeli za “humaniste”, za boljše od ostalih. Ni največja težava, če so ti “dobri ljudje” na Metelkovi, na televizijah, na fakultetah, v društvih antifašističnih žena in deklet. Problem je, če so te zmote motiv in izgovor za politike in revolucije, s katerimi bi levica “izboljševala” svet. Problem je, če taki ljudje vodijo države, problem je, če vodijo narode, problem je, če vodijo civilizacijo. Pot v pekel je namreč tlakovana z dobrimi nameni.

Te zablode bi bilo treba pokopati skupaj s Šutarjem, da njegova smrt ne bi bila zaman.