Najprej priznanje katastrofalnih napak in odgovornost vseh vpletenih

Last Updated on: 23rd oktober 2025, 10:57 pop

Na razkritje opomnika podpredsednice evropske komisije Věre Jourove o ciljih obiska pri predsedniku ustavnega sodišča v Sloveniji Mateju Accettu, ki ga je po dolgem sodnem sporu dosegel Milan Zver, se je odzval Zbor za republiko. Odziv objavljam v celoti:

“Komisija EU je naposled izpolnila, kar ji nalaga sodba Splošnega sodišča EU T‑235/24, Zver proti Komisiji. Prenehala je s protipravnim prikrivanjem in razkrila več kot dve leti in pol zakrito tretjo točko opomnika podpredsednice Komisije EU z obiska na slovenskem ustavnem sodišču. V njej je navedeno, da je eden od treh ciljev omenjenega obiska »najti priložnost za preizkus stališča predsednika Ustavnega sodišča glede novele Zakona o RTVS «. Omenjeno razkritje za nazaj razodeva prave vzroke nenavadnosti, kontroverznosti in pravne nedoumljivosti sklepa, s katerim je Ustavno sodišče odpravilo svoj prejšnji sklep (U-I-479/22-25 z dne 16. 2. 2023), s katerim je zadržalo izvajanje novele ZRVS-1B. S tem je onemogočilo učinkovitost morebitne ugotovitve protiustavnosti izpodbijane novele, saj tako, kot časa ni mogoče odvrteti nazaj, tudi odvzetih mandatov nekdanjega vodstva RTVS ni mogoče priklicati iz nepovratne preteklosti. Prav zato je ustavno sodišče izvajanje ustavno še kako spornega zakona sprva tudi zadržalo. 

Razkrita tretja točka opomnika podpredsednice Komisije govori sama po sebi. Podpredsednica Věra Jourová je obiskala slovensko ustavno sodišče z jasno nalogo vplivati na ustavno presojo omenjene novele ZRTS-1B. Ko tak namen povežemo s tem, kar je sledilo njenemu obisku, se pokažejo resnični vzroki pravno nevzdržnega sklepa Ustavnega sodišča, s katerim je dne 26. 5. 2023 začasno zadržanje izvajanja sporne novele odpravilo. Da ti niso pravni, izhaja že iz prepričljivega odklonilnega mnenje sodnika Svetliča. In da so politični, natančneje, sad vpliva podpredsednice Komisije, izhaja iz razkrite tretje točke njenega opomnika. Pri tem nič ne spremeni »uradno« zanikanje, tako s strani Ustavnega sodišča kot s strani Komisije, da bi bila tema pogovorov med omenjenima akterjema ustavno sodna presoja novele ZRTS-1B. Pogovor je namreč potekal le med njima, brez navzočnosti »Ustavnega sodišča« in brez navzočnosti »Komisije«. Zato se sprašujemo, od kod Ustavnemu sodišču kot celoti (ki pa izključuje nekatere disidentske sodnike) védenje, da se Věra Jourová in dr. Matej Accetto nista pogovarjala o tem, kar je navedeno v opomniku podpredsednice Komisije. Res je, da je dr. Matej Accetto zanikal táko temo pogovora. A kako mu naj verjamemo, da navkljub neizprosnim indicem, med katerimi je tudi dejstvo, da je prvič glasoval za začasno zadržanje, po obisku podpredsednice Komisije pa za njegovo odpravo, po tem, ko je bil že enkrat prej ujet na laži, tokrat ne laže. 

Na podlagi navedenega sklepamo, da je: 1) podpredsednica Komisije v zadevi »Novela ZRVS-1B« vplivala na takratnega predsednika Ustavnega sodišča, 2) da je predsednik Accetto pod tem pritiskom klonil, 3) da je temu sledila odprava zadržanja, s čemer je Ustavno sodišče prižgalo zeleno luč brutalnim kadrovskim čistkam in popolni podreditvi javne RTV dominantni politiki, kar ima dolgoročne posledice za demokratične procese v državi in, 4) da sta oba, tako Věra Jourová kot dr. Matej Accetto javno lagala, ko sta zanikala njun kakršnikoli pogovor na temo ustavnosodne presoje novele ZRTVS-1B. 

S temi ravnanji sta povzročila neizmerno škodo ne le sebi, svojemu moralnemu ugledu in kredibilnosti (kar je tu še najmanj pomembno), temveč predvsem in v prvi vrsti ugledu in verodostojnosti Komisije in Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Komisija je namreč varuh pogodb, katerih vrednotni temelj je vladavina prava, ta pa stoji in pade na neodvisnosti sodišč. Ustavno sodišče je najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Gre torej za ključni instituciji na eni strani EU, na drugi strani Republike Slovenije, ključni za vladavino prava, varstvo demokracije, človekovih pravic in svoboščin ter končno za normativno integracijo prebivalstva. 

Le-ta je v marsičem odvisna prav od njunega ugleda in od spontane ter avtonomne, legitimne in nevsiljene avtoritete obeh institucij. Prav v tem se skriva navidezen paradoks. Institucije so namreč ljudje – njihova kri, možgani, okončine, skelet, muskulatura – in obraz. Kdo drug kot ljudje, člani, pripadniki, živ substrat institucije so tisti, ki ji vdahnejo življenje in jo opredeljujejo – v dobrem ali v slabem. Če kdo, so ljudje, ki jo sestavljajo, odgovorni za institucijo – za njen sloves, ugled, za njen uspeh – ali pa za njen neugled, neuspeh in končno propad. Pa vendar, in v tem je ta paradoks, ljudje smo minljivi, pridemo in odidemo, se rodimo, živimo, vmes nekaj naredimo, morda pustimo neko sled ter odidemo s tega sveta. Institucije pa ostajajo. V njih je nekaj transcendentnega, nekaj, kar po ciljih in namenu, po trajanju in po smislu presega ljudi, ki jo poosebljajo – konkretne sodnike, predsednike sodišča, komisarje, podpredsednike in predsednike Komisije. Zato tudi v pričujočem primeru zlorab, laži in sprenevedanj, ne gre za Věro Jourovo, ne gre za dr. Mateja Accetta, ne gre za Ursulo von der Leyen. Gre za Komisijo in gre za Ustavno sodišče. Gre za ugled in verodostojnost teh institucij in njihovo avtoriteto, ki je, ker živimo v svobodni ni demokratični družbi, odvisna le od neprisilnega zaupanja državljanov. 

Kako povrniti izgubljeno? Drugače kot s tem, da se vse začne znova, najbrž ne. A da bi to steklo, je nujen prvi korak. Ta pa je priznanje katastrofalnih napak in odgovornost vseh vpletenih. Kdo so vpleteni v Bruslju (predsednica Komisije takrat in danes je ista oseba), v Pragi (na Karlovi univerzi) in v Ljubljani (na Beethovnovi 10), vemo. Kakšne so pravne in politične posledice njihovih dejanj, tudi vemo. Če se bomo sprenevedali in gledali stran, kot to počne dominantna politika in njeni mediji, na čelu z RTVS, se lahko poslovimo še od zadnjih ostankov pravne države.

V Ljubljani, 23.10.2025                                              Za ZzR (Zbor za Republiko)

                                                                                            Janez Remškar”