Rupel: To spominja na antisemitizem, ki sta ga privzgajala fašizem in nacionalsocializem

Last Updated on: 3rd avgust 2025, 07:22 dop

Spoštovana predsednica Nataša Pirc-Musar,

spoštovani predsednik vlade Robert Golob,

spoštovana zunanja ministrica Tanja Fajon!

V zadregi prebiram poročila o slovenskih pobudah v zvezi z nesrečnim položajem v Gazi in o protestih proti Izraelu. Naši poročevalci trdijo, da “dosedanji pogledi Slovenije postopoma postajajo splošno sprejeti tudi drugod na Zahodu”. Najprej želim pojasniti, da ima Slovenija relativno dolgo in uspešno tradicijo odnosov z Izraelom in Palestinci. Ti odnosi prav nič postopoma ne postajajo “splošno sprejeti tudi drugod na Zahodu”. Takšno stališče je lažno. Dejstvo je, da je Slovenija doslej gojila dobre odnose tako z Izraelom kot s Palestinci, katerih sedež oblasti je v Ramali. Bistvo slovenske zunanje politike med letoma 1992 in 2008 je bilo: uspešno predstavljanje slovenskih zunanjepolitičnih pogledov v zahodnih državah, posebej v Evropi, v ZDA pa tudi v t.i. neuvrščenih državah oz. gibanjih, med katera je sodil Fatah, ki ga je vodil najprej Arafat, zadnjih dvajset let pa Mahmud Abas. 

Konec aprila 1992 sem imel v Jeruzalemu natrpan program. Najprej sem si ogledal Jezusov grob, nato muzej žrtev holokavsta. Takrat sem si zabeležil:

“Čustveno naporen je bil obisk muzeja žrtev holokavsta. Žena sploh ni zdržala do konca. Stotine grozljivih fotografij, številke in komentar judovskega vodnika… so naredili svoje. Posebno strašljiv je oddelek, ki je posvečen umorjenim otrokom: s pomočjo posebnih zrcal, ki odsevajo plamen sveče, ustvarijo vtis brezkončnega in temnega vsemirja, kjer sijejo tisočere zvezde pobitih dečkov in deklic, katerih imena in rojstne letnice predvajajo po zvočniku…”

Potem sem v – za ta namen pripravljeno – špranjo v “zidu objokovanja” vložil sporočilo “Peace in Bosnia”. Istega dne sem se srečal z ministrskim predsednikom Yitzhakom Shamirjem, nato pa sem z Josefom Govrinom podpisal sporazum o navezavi diplomatskih odnosov. Na poti v vzorčno arabsko vas sem si iz daljave ogledal znane naselbine na desnem bregu Jordana, kamor naseljujejo Jude iz Evrope in Rusije. Na koncu sem predaval na jeruzalemski univerzi. Naslov mojega predavanja je bil “Dileme nacionalne enotnosti – primer Slovenije”.

O svojih obiskih v zvezi z reševanjem palestinskega vprašanja sem pisal v knjigi Slovensko predsedovanje v ognju lastnih sil:

26. in 27. novembra 2007 sem se kot naslednji predsednik Sveta EU udeležil vrhunske konference v Annapolisu, mestecu z mornariško akademijo nedaleč od Washingtona. Na konferenci, ki jo je gostila Condoleeza Rice, je predsednik George W. Bush skupaj z izraelskim Olmertom in palestinskim Abasom napovedal nova pogajanja o rešitvi bližnjevzhodne krize. Bush je razglasil načelo dveh držav in napovedal ustanovitev palestinske države. Evropejci smo imeli vsi po vrsti pomisleke…

Današnji slovenski mediji poročajo, da je Slovenija pri pritisku na Izrael korak pred drugimi. To ni res. Kot je znano, je Slovenija leta 2007 odprla svoje predstavništvo v palestinski Ramali. T.i. priznanje Palestinske države s strani Roberta Goloba v Novi Gorici in poudarjanje slovenske prvovrstnosti v zvezi s Palestinci na Generalni skupščini lansko leto, ni bil posebno prelomen dogodek. Slovenija je sodelovala v okviru EU in Nata na mnogih konferencah, kjer je bil govor o Palestini in o rešitvi z dvema državama (ki jo je Slovenija vedno podpirala). Treba pa je dodati, da tudi tiste države, ki danes izjavljajo, da bodo priznale Palestino, tega ne počno kar tako, zaradi lepšega. Angleži priznanje pogojujejo s premirjem oz. s koncem vojne, Kanada ga pogojuje z volitvami v Ramali in z izključitvijo Hamasa iz kakršnekoli prihodnje vlade palestinske države. Slovenija v zameno za priznanje ni dosegla čisto nič, niti enega izpuščenega talca ne.

O našem diplomatskem zastopstvu pri Palestincih obstaja uradno poročilo:

Naj bo tako ali drugače. Slovenci nimamo nobenega razloga, da bi se čutili krivi zaradi vojne v Gazi, kakor tudi nimamo nobenega razloga, da bi delili odpustke terorističnim organizacijam, kot sta Hamas in Hezbolah. Solistična in povrhu še brezpogojna (levičarska) akcija Slovenije v teh razmerah nam ne koristi, ampak škodi tako našemu nacionalnemu kot evropskemu ugledu. In tudi ni imela, razen notranjepolitičnih, nobenih učinkov.

Slovenija ne bi smela pozabiti, da je nastala v kontekstu posebne mednarodne in moralne situacije po koncu hladne vojne, katerega pozitivni dejavnik je bil tudi Izrael, ki je Sloveniji pomagal pri osamosvojitvi in pri pridobivanju ugleda v očeh najbolj razvitih držav. Označevanje Izraela (ki je nastal po odločitvi OZN) kot napadalca – in katerega vlade sicer ne moremo vedno podpirati – spominja na antisemitizem, ki sta ga privzgajala fašizem in nacionalsocializem. Tadva sta skupaj s komunizmom dobila opomin Evropskega parlamenta 8. julija 2025, natanko 30 let po znani spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu. 

Rešitev bližnjevzhodne krize bo našel tisti, ki bo dosegel znotrajnarodno in mednarodno spravo, te pa seveda ne more biti brez resnice. Resnica je žrtev vojne v Gazi, in nespametno je vleči diplomatske poteze na osnovi javnomnenjske propagande. Resnica se nam izmika tudi v zvezi z dogajanjem pri nas v letih 1941-45. 8. julija 1990 na spravni slovesnosti v Rogu ni bilo niti Pučnika niti Peterleta niti pisca teh vrstic, medtem ko je predsednik parlamenta molče stal ob strani in je resnica molčala. Hvala Bogu, da je nekaj resnice v izjavi Evropskega parlamenta, ki nas spodbuja k spravi.

Zasl. prof. dr. Dimitrij Rupel, zunanji minister 1990-1993, 2000-2008