Na referendumu v Švici so zavrnili okoljsko histerijo

Last Updated on: 16th februar 2025, 09:15 dop

Skoraj desetletje je od tega, ko je Cerarjeva vlada na pobudo vladno sponzoriranih »nevladnih organizacij« vpisala v ustavo pravico do vode. Vpis »vode« v ustavo je v Sloveniji potekal po predvidljivem scenariju. Vladne nevladne organizacije so zaganjale histerijo o nepravičnosti po prosto-tržnih principih urejenega kapitalizma in uničevanju planeta, ki se ga gre človeštvo. Posnetki histeričnih mladenk, ki so kričale o tem, kako se ne bodo mogle razmnoževati, če ne bodo imele dostopa do vode, so zaokrožili po Sloveniji. Cerarjeva vlada je jahala na krilih te ekstremno leve histerije in z njo sodelovala zato, da je desnici natikala nalepko, da je neznanstvena in nazadnjaška.

Vpis vode v ustavo so razglasili za velik civilizacijski dosežek. Ljudem z nekaj zdravorazumske razsodnostjo pa je bil onemogočen dostop do večinskih medijev. Nihče se ni vprašal o fizikalno-geografskem in ekonomskem kontekstu te ekstremno levičarske norosti. Podatek, da v Sloveniji na leto pade v povprečju več kot 1000 mm vode na vsak kvadratni meter slovenske zemlje, zaradi levega medijskega kričanja ni uspel prodreti iz podzavesti Slovenca. Kakor tudi ne podatek, da samo po Dravi, Savi in Muri iz Slovenije na Hrvaško vsako sekundo odteče več kot 500 kubičnih metrov vode. Vsako sekundo kozarec (2,5 dcl) za vsakega Slovenca. In da se to, ne glede na podnebne spremembe, ki se več kot očitno dogajajo, vseeno še ne bo tako hitro spremenilo, ker Slovenija leži pod Alpami in je zato deležna tako obilnih ciklonskih kot tudi orografskih padavin. Da ne govorimo o ekonomskem aspektu, ki nikjer ne pravi, da nam vodna podjetja pošiljajo račun za vodo, ampak nam v bistvu pošiljajo račun za distribucijo vode. Kar je nekaj povsem drugega, ker dejstvo pač ostaja, da nekdo mora kupiti cevi, skopati jarke, jih položiti, zvariti, zakopati, in nato vzdrževati zato, da voda priteče iz naših pip. Vode same po sebi pa je toliko, da je njena vrednost pravzaprav nična.

9. 2. 2025 je Švica izvedla dokaj podoben referendum z naslovom, »o vzdržni porabi naravnih virov«, ki bi v Švicarsko ustavo zapisal potrebo po vzdržni uporabi naravnih virov, ki ne presega planetarne sposobnosti. Predlog referenduma so Švicarji gladko zavrnili z ustavno večino 70 proti 30. Z referendumom je ekstremni del sicer dokaj zmerne švicarske levice v ustavo poskusil zapisati, da se naravni viri v Švici lahko porabijo samo do planetarno vzdržne mere, proporcionalno z velikostjo Švice. Pri tem so se lotili utemeljevanja, da bo to zagotovilo vzdržnost na dolgi rok. Podobno kot njihovi Slovenski kolegi so tudi oni povsem zanemarili vpliv take odločitve na ekonomijo države. Kar so v svojem mnenju posebej poudarili tako spodnji in zgornji dom Švicarskega parlamenta kot tudi sredinske (radikalni liberalci) in zmerno desne stranke, ki podpirajo prosto-tržno ureditev kapitalizma. Vpis v ustavo bi namreč sprožil plaz dodatne regulacije in omejitev tako, da bi nekatere gospodarske panoge bile tako rekoč uničene. Dodaten argument ekonomsko pismenih strank je bil tudi ta, da obstoječa zakonodaja že tako omogoča široko fleksibilnost pri ščitenju okolja. In da je Švica tudi podpisnica mnogih mednarodnih pogodb o zaščiti okolja, ki se ga lahko učinkovito ščiti samo s širšimi mednarodnimi dogovori. Če pa do teh ne pride, pa to pomeni, da se bo okolje (podnebje, oceani, zemlja) uničevalo vsem lokalnim trudom navkljub. Referendum je propadel s tako razliko tudi zato, ker se socialni demokrati v njega niso močno vključili, ampak so nekako pustili, da steče mimo. Niso si hoteli preveč mazati rok z ekstremnimi idejami, ki jim v zadnjem času iz volitev v volitve prinašajo nenehne poraze.

In tukaj pridemo, do ključne razlike med desnico in levico. Levica si zadnjih 20 do 30 let domišlja, da samo zato, ker so razpoznali, da se podnebje Zemlje spreminja, imajo nekakšno znanstveno in moralno prednost pri določitvi tega, kako naj bi se lotili reševanja tega problema. Problem desnice je v tem, da namesto, da bi spoznali in priznali, da podnebne spremembe obstajajo, so to vztrajno zanikovali in se s tem postavljali v podrejen položaj. To so počeli navkljub dejstvu, da so te spremembe vidne celo v enem človeškem življenju. Sam sem iz Maribora in čeprav je moja osebna izkušnja omejena, mi ljudje v Ženevi in drugih delih Švice povejo podobne zgodbe. Organizacija Zlate lisice na naravnem snegu v 80 in začetku 90 ni imela posebnih težav. Snega je padel v sredi novembra in bil viden tu in tam do konca marca. Smučalo se je pa na Pohorju od začetka decembra do konca aprila in to do vznožja snežnega stadiona. Danes na snežnem stadionu nimajo več niti enega smučarskega dneva, vsaj ne brez umetnega snega. Zanikanje podnebnih sprememb je smešno in neumno. Vendar pa je prepoznanje, da klimatske spremembe obstajajo neko povsem drugo spoznanje kot pa to, kaj naj s tem spoznanjem naredimo. Še bolj pereče vprašanje kot kaj narediti, pa je, kako to »spraviti v življenje« po tem, ko smo si cilj zastavili.

Na prvo žogo se zdi, da je odgovor mogoče enostaven. Podnebne spremembe moramo zaustaviti in jih, če je le mogoče, tudi preobrniti nazaj v prvotno stanje. Ključen argument je, da nenazadnje zaradi tega trpijo in umirajo ljudje. Ampak ali je to res? Najnovejše raziskave recimo, kažejo, da zaradi mraza umre neprimerno več ljudi kot zaradi vročine. In da je segrevanje ozračja pravzaprav ohranilo mnogo življenj. Ali žrtve naravnih katastrof resnično lahko pripišemo le podnebnim spremembam ali pa gre pri tem v veliki meri za neumnost ljudi, ki gradijo svoja prebivališča na krajih, ki so že tako podvrženi večjemu tveganju za nevarnost, ob vodi, strmih pobočjih, itd. ali pa na način, ki ni primeren. Namesto hiš iz opeke in betona, hiše iz kartona na področju orkanov ali tornadov. Tudi, če se zedinimo o tem KAJ narediti pa še vedno ostanemo pred drugo, mnogo bolj perečo točko, kako doseči cilj zaustavitve podnebnih sprememb. Povsem drugačna znanost je potrebna za to, da se odgovori na vprašanje, kako naj se lotimo reševanja podnebnih sprememb oziroma nevzdržne porabe zemeljskih virov. Zato pravzaprav ne potrebujemo klimatologije, ki o tem pravzaprav ne pove nič. Za to potrebujemo, inženirstvo, fiziko, kemijo, ekonomijo, management, itd. In žal levičarji na tej točki pogosto zahajajo v skrajnosti. Domišljajo si, da so njihove rešitve znanstvene, samo zato, ker so ugotovili, da podnebne spremembe obstajajo. Večina njihovih predlogov pa se v resnici zateka v neznanstvene pristope. Prvi od njih je odprava na prostem trgu temelječega kapitalizma. Namesto tega ponujajo ekonomski avtoritarizem, nesvobodno in izključujočo ekonomijo, ki se jo bo diktiralo iz političnih centrov moči. Do še bolj radikalnih idej, kjer se človeštvo predstavlja kot nekakšen virus, bolezen tega planeta, ki jo je potrebno izkoreniniti.

In takemu neznanstvenemu, nesvobodnemu, na avtoritativnosti temelječemu konceptu levičarjev se je potrebno upreti. Ampak ne s tem, da zanikamo očitne podnebne spremembe, ampak s tem, da se jasno predstavi dokaze, da so prosto tržišče, vključevalna ekonomija, ki je odprta za vse prebivalce brez omejitev, vzdržna uporaba virov in zdravo okolje združljivi koncepti. Pravzaprav je ravno to, kar predlagajo levičarji, pot v uničevanje okolja. Spomnimo samo 20 stoletja in vseh socialističnih držav, ter tega, kako so te države delale z okoljem v primerjavi s prosto-tržnim zahodom. Zgodovinska znanost dokazuje tako ravno obratno, socializem, avtoritaren način kapitalizma, ki ga predlagajo levičarji, je poguben za okolje. In če mi ne verjamete, si lahko pogledate podatke o tem, kdaj se je v Sloveniji delalo z okoljem najslabše. To je z naskokom bila SFRJ. Celjska kotlina, kjer je še danes povišana incidenca rakov, je bila brez kakršnih koli standardov kontaminirana s težkimi kovinami kot je kadmij v času SFRJ. Da ne govorimo o drugih klasičnih socialističnih zgodbah težke industrije kot so salonit Anhovo, železarska industrija in vse termoelektrarne in kisel dež, ki je desetletja kosil po zasavskih gozdovih. Ter o neurejenih deponijah odpadkov brez zaščite podtalnice in o tem, da smo ločevanje odpadkov na Slovenskem uvedli šele z osamosvojitvijo, ker je komunistom zavoljo »napredka družbe« bilo za okolje povsem vseeno. Vse to, kar so na Zahodu poznali že desetletja je socialistom bilo tuje. V prosto-tržnem kapitalizmu se namreč razume, da če nekomu povzročiš škodo, moraš to tudi plačati. Socialistom, ki nimajo posluha za zasebno lastnino, so taki koncepti tuji, ker je njim posameznik (in njegove pravice) nepomemben.

In kako naprej? Nenazadnje pa ne smemo izgubiti širšega pogleda in pozabiti, da ni nič bolj pomembno kot preživetje človeka in civilizacije. Če bo preživela civilizacija bomo nekoč imeli vso znanje, da bomo poplačali dolgove, ki smo si jih sposodili od planeta in stvari postavili tja, kjer so bile nekoč. Če se tej viziji odpovemo pa bo tudi ta planet prepuščen neusmiljenim elementom vesolja in lastnih internih procesov. Pot v prihodnost je tako jasno začrtana. Zeleni prehod je samo nesmiselna distrakcija pred resničnim ciljem. Ta pa je, da se vloži vse napore v razvoj varne in poceni nuklearne energije, najsi bodo to fuzija ali novi modularni ali na čistejšem Toriju temelječi fizijski reaktorji. Glede na ves razvoj bodo te tehnologije tukaj prej kot bi si lahko mislili.

Delati cirkus na ciljni črti, po dobrih 250 letih odkar je človeštvo začelo z industrijsko revolucijo, zato ker bomo sedaj pokurili še nekaj plina in premoga, je skrajna neumnost. Še posebej, ko postane jasno, da prav energetika fosilnih goriv vzpodbuja obnovljive vendar zelo nestabilne vire elektrike kot je veter in sonce. V tem namreč vidijo svojo možnost preživetja, da jih ne bo zamenjala nova nuklearna tehnologija. Elektrarne na fosilna goriva so namreč sposobne hitrega zagona in ustavitve in tako stabilizacije sistema temelječega na nestabilnih obnovljivih virih. Nekaj, s čemer ima jedrska energija večji problem. Nobena energetsko revna civilizacija do sedaj namreč na dolgi rok ni obstala. Energija je sinonim za vitalnost. Če bomo ohranili energetsko bogatost, torej vitalnost, bomo napredovali. Če je ne bomo, se pa bomo vrnili tja, kjer smo že bili, s tem, da zaradi tega planet, za katerega se tako bojijo levičarji, ne bo čisto nič na boljšem; kvečjemu slabšem, ker se bo njegove vire izrabljalo z zastarelimi manj učinkovitimi metodami.