Popravimo to sramoto Tita, Kardelja in Kučana!

Last Updated on: 4th april 2025, 08:54 pop

Rok Pintar iz Dražgoš v odprtem pismu predsednici republike Nataši Pirc Musar predlaga, da bi trupla po vojni množično pomorjenih ljudi, ki jim groba ni pripravljen zagotoviti župan Ljubljane Zoran Janković, dostojno pokopali v Dražgošah. To bi bila tudi priložnost, da bi pokopališče tam uredili in tudi ljudem iz Dražgoš, ki so bili žrtve okupatorja, zagotovili dostojne grobove in vrnili imena in priimke. Zdaj jih nimajo, zaradi barbarskega ravnanja v času diktature, ko so oskrunili njihove grobove za propagando za prejšnji režim. Skrunjenje se je zgodilo v času socialistične Jugoslavije, da je pred nov spomenik “uporu” lahko prišel Josip Broz Tito, tam je bil leta 1977 tudi Edvard Kardelj, ki je umrl dve leti pozneje. Josip Broz tri leta pozneje. Spomenik, proslavljanje in oskrunjeni grobovi žrtev, so njihova zapuščina. Da se to še proslavlja brez ureditve grobov in vrnitev imen domačinom, pa je tudi zasluga Milana Kučana, ki s svojimi somišljeniki vodi nadaljevanje te tradicije.

Pismo objavljam v celoti.

“Spoštovana predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar!
Kot prebivalec Dražgoš močno podpiram vaša prizadevanja za dostojen pokop posmrtnih ostankov vseh žrtev povojnih pobojev na pietetnem kraju in s tem za spravo slovenskega naroda ter zaprtje bolečega poglavja o dogodkih druge svetovne vojne in tik po njej. Ob tem se mi je porodila ideja, ki se bo morda komu zdela provokacija ali izzivanje, vendar ni. Je resnična želja, da se v narodu zgodi premik.
Kaj pa če bi posmrtne ostanke žrtev prepeljali v Dražgoše in jim tam našli mesto? Prošnja za razmislek! 
V Dražgošah se je v minulih nekaj letih zelo lepo tlakovala pot, da ta vasica na sonči strani Jelovice postane kraj slovenske sprave in razuma.
Večini je znano, da v Dražgošah pri kostnici s spomenikom državnega pomena, katerega namen je bil oz. bi vsaj moral biti poudariti pomen upora slovenskega naroda proti okupatorju, ni vse tako urejeno kot bi v demokratični družbi moralo biti. Dražgoške žrtve na kostnici nimajo imen, tudi ni označeno, da gre za vojno grobišče. 

Le nekaj sto metrov proč je cerkev sv. Lucije, prva po drugi svetovni vojni povsem na novi lokaciji zgrajena cerkev v Sloveniji in pred njo spominska plošča z napisom V SPOMIN IN OPOMIN. Tudi na tej plošči je nekaj kar konkretnih napak. V omenjeni cerkvi so bile do avgusta 2023 po tri svete maše na teden, nato jih je lokalni župnik ob soglasju nadškofije in brez posvetovanja z župljani ukinil in po takratnem načrtu Dražgoše ne bi več imele rednih svetih maš, niti ob nedeljah niti ob največjih cerkvenih praznikih. Ker gre med drugim za cerkev, v kateri gori edina večna luč žrtvam dražgoške tragedije, smo se Dražgošani uprli, tako kot so se naši predniki uprli režimu v 60. letih prejšnjega stoletja in v boju za versko svobodo zgradili cerkev. Zahtevali smo in še zahtevamo demokratično vzpostavitev gospodarskega in pastoralnega sveta župnije.
Dražgoše so torej simbol upora proti vsakemu totalitarizmu in diktaturi. Naj postanejo tudi del sprave! 
Kako? 
Morda fizično niti ni potrebno odpravljati napak in pomanjkljivosti – ne na območju državnega spomenika ne na območju cerkve v Dražgošah. To bi bilo morda najbolj sprejemljivo tudi za Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS). Napake naj nam bodo opomin in lekcija za učenje! Obiskovalcem in svojcem žrtev bi pojasnili, da ima vsak čas svoje dobre stvari in svoje napake, od nas pa je odvisno, kako jih bomo popravili in ali jih bomo znali priznati in popraviti na tak način, da ne bomo vsega rušili. 
Celotno območje v Dražgošah med kostnico s spomenikom državnega pomena, cerkvijo, pokopališčem in muzejem razglasimo za spomenik državnega pomena in ga označimo v skladu z Ženevsko konvencijo ter v skladu s civilizacijskimi normami, v to območje pa ustrezno umestimo kostnico za vse slovenske žrtve vojnega in povojnega nasilja. 
Arhitektom je ob soglasju Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Dražgošah že uspelo v štirikotnik med kostnico s spomenikom državnega pomena, cerkev, pokopališče in muzej nemoteče umestiti žago za razrez hlodovine s skladiščem lesa. Verjamem, da jim bo uspelo umestiti tudi kostnico, ne glede na to, da mora biti ta, žal, precej velika. Še prej pa bi preverili vse neizkorišče ali degradirane prostore v Dražgošah in kostnico poskušali umestiti tja. Tudi to bi bilo za slovenske razmere zelo simbolično.
Spomenik ob kostnici bi bil lahko zelo skromen, saj sta na eni strani mogočen spomenik uporu in na drugi strani prelepa cerkev z vsemi simboli krščanstva, znamenji naše vere in vere žrtev. Namesto dodatnega betona ali marmorja za spomenik v Ljubljani bi lepo uredili cesto v Dražgoše in s tem pokazali, da je državi mar tudi za ljudi na podeželju. Na ta način bi poudarili zavedanje, da so prav na podeželju korenine slovenskega naroda z vsemi pripadajočimi vrednotami kot so delo, vztrajnost, poštenje, vera, upanje, optimizem, ljubezen, neuklonljivost,…
Nedolgo nazaj umeščena žaga med dva spomenika državnega pomena (kostnica s spomenikom v Dražgošah in cerkev sv. Lucije v Dražgošah – eden uradno razglašen, drugi še ne), pri umestitvi kostnice ne bi smela biti nikakršna ovira. S tem bi pokazali, da je Slovencem delo vrednota. Oziroma, da je želja Slovencev, da delo spet postane vrednota. Nenazadnje je bila prav žaga tisti vir dohodkov, s katerimi so Dražgošani preko Obnovitvene zadruge po drugi svetovni vojni Dražgoše dvignili iz ruševin.
Toliko lepega bi lahko s preprostimi dejanji sporočili v Dražgošah. In koliko stvari bi s tem rešili v Sloveniji!
Države ne bi bilo več sram, da nima pokopanih žrtev. Cerkve ne bi bilo več treba biti sram, da z Dražgošani ravna povsem enako kot so ravnali skrajni komunisti. Zavodu za varstvo kulturne dediščine ne bi bilo več nelagodno pojasnjevati soglasja za umestitev industrijskega obrata med štiri ključne dražgoške spominske objekte. Dražgošanov ne bi bilo več sram, da smo predolgo eni in drugi strani dopuščali izkoriščanje imena našega kraja in naših žrtev za politične boje in da smo bili tudi mi sami v svojih dejanjih mogoče kdaj pa kdaj premalo sočutni in človeški.
Kaj torej še čakamo?
Rok Pintar, Dražgoše“