“Mirovnikom” iz Dela: Značilne formule in fraze

Last Updated on: 12th oktober 2024, 11:49 dop

PROTI SPRENEVEDANJU: o vojni, vojski, miru in Sloveniji, predvsem pa o Rusiji

19. julija 2024 je Delo objavilo besedilo z naslovom “Proti vojnemu hujskaštvu in financiranju nove vojne!”, ki ga je prvi podpisal dr. Igor Ž. Žagar, kateremu sledi več kot sto podpisnikov. Besedilo povzema nekatere domače, tuje, predvsem pa zgodovinske razprave o vprašanjih vojne in miru. Od vseh pametnih je – glede vojne in miru – najbolj pametno latinsko geslo: Si vis pacem, para bellum! ( Če hočeš mir, se pripravi na vojno!)

Že površen bralec bo hitro opazil, da naših sto in več nasprotnikov “hujskaštva in financiranja nove vojne” nasprotuje odločitvam Nata in EU glede vojaške pomoči Ukrajini; povečanju proizvodnje orožja in streliva v EU in “vzpostavljanju vojne ekonomije”, pravzaprav vstopu v vojno. Vojna v Ukrajini naj bi prav prišla tudi slovenski vladi, oz. njenemu predsedniku dr. Robertu Golobu.

Zahtevnejši bralec se bo prvič zaustavil ob domnevi, da je ozadje ruskega napada na Ukrajino (februarja 2022) veliko bolj kompleksno, kot lahko razberemo iz “osrednjih medijev”; torej predmet nasprotovanja niso le EU, Nato in slovenska vlada, ampak tudi osrednji mediji, kot sta npr. Delo in Dnevnik, ki po nekakšnem čudežu objavljata prispevek stotih piscev o hujskaštvu in novi vojni. Zahtevnejšega bralca bo gotovo zanimalo to kompleksno ozadje ruskega napada na Ukrajino. Kot je razvidno iz besedila, ki ga je prvi podpisal Igor Ž. Žagar (v nadaljevanju “besedilo Ž”), gre za “proxy (posredniško) vojno Zahoda – ZDA in EU pod skupnim ščitom pakta Nato – proti staremu, neporaženemu sovražniku hladne vojne, Ruski federaciji”. To stališče besedila Ž je nenavadno, saj s hladno vojno povezuje Rusko federacijo, o kateri pač vemo, da si je prislužila položaj mednarodnega dejavnika šele po koncu in zaradi konca hladne vojne in torej ni mogla biti njen “sovražnik”, medtem ko je bila v hladni vojni poražena stran pač Sovjetska zveza (1989-1991). Besedilo Ž seveda ne prispeva nobene razlage konstruktivne politike predsednika Jelcina (1991-1999), zaradi katere je Rusija postala članica Sveta Nato-Rusija in zbora najpomembnejših držav, ki je z vključitvijo Rusov iz G7 postal G8.

Od te točke, ki Putinovo Rusijo iz napadalke spreobrne v napadeno žrtev, bodo zahtevnejši bralci, če bodo nadaljevali z branjem besedila Ž, bolj ali manj skomigali z rameni. Avtor Ž je namreč poenostavil mednarodne razmere in mednarodne odnose, da jih je razložil kot spopad Zahoda in “vzhajajoče moči Vzhoda”, kamor poleg Putinove Rusije šteje še (ne-vzhodno) Brazilijo, Indijo, Kitajsko in (še manj vzhodno) Južno Afriko (BRICS) in deseterico, ki poleg Rusije, Kitajske in Indije vsebuje tudi Pakistan, Iran, Kazahstan, Tadžikistan, Uzbekistan, Kirgizijo in Belorusijo (ŠOS). Mimogrede: besedilo Ž ne omenja povezave QUAD (Avstralija, Indija, Japonska, ZDA) in drugih azijsko-pacifiških povezav ZDA.

Toda glavni namen besedila Ž ni geopolitična, ampak notranjepolitična polemika s slovensko vlado. Ž vladi oz. Golobu očita, da namerava povečati izdatke za oborožitev; da podpira Natovo vlogo v vojni Ukrajine z Rusijo; da zamenjuje politiko in diplomacijo z “vojno samo”; da pritrjuje razširitvi delovanja Nata na področju Indijskega in Tihega oceana. “Slovenija,” piše Ž, “prepričuje žrtve kolektivnega imperializma Zahoda, naj se pridružijo … imperialistični in neokolonialni vojni (Nata)”.

Zahtevnejši, recimo obupani bralec bo v besedilu Ž prepoznal formule in politične fraze, ki so bile značilne za t.i. mirovniška in s strani Sovjetske zveze navdihovana (in plačana?) gibanja pred drugo svetovno vojno in seveda še večkrat pozneje. Dokument Ž vsebuje podobne formulacije, kot so jih vsebovale do Hitlerja popustljive izjave zahodnih (Chamberlain) in vzhodnih vlad (Stalin) leta 1938 in 1939. Pisci dokumentov, kot je Ž, bi si lahko zapomnili, da je Slovenija enakopraven del napredne in uspešne zahodne skupnosti in nič več jugoslovanska ali sovjetska periferija. Ob tem, da pritrjujem reševanju napadene Ukrajine, izjavljam, da politika aktualne slovenske vlade daleč presega v Ž predstavljeno mirovništvo, čeprav moram dodati, da so med podpisniki tudi pametni, čeprav trenutno nepremišljeni kolegi.

Dimitrij Rupel