Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

Tako spretno in pokvarjeno, da bolj ne bi mogla biti

Print Friendly, PDF & Email

Last Updated on: 26th januar 2023, 07:05 dop

Jože Dežman je zgodovinar, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije in dolgoletni predsednik Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč.

Spoštovana dr. Asta Vrečko,

Ministrica za kulturo

Dovolite mi, da vam čestitam k izrednim kulturno-bojnim vložkom v slovensko stvarnost. Prav tako vam čestitam k odlični strumnosti nastopa – ste prizadevna odličnjakinja, ki zagnano recitira naučeno. Tudi, če morda recitacija nima posebne zveze z resničnostjo. Ena od teh recitacij je tudi ta, da ne ukinjate Muzeja slovenske osamosvojitve. Prav tako se vam zdi, da ne ukinjate Muzeja novejše zgodovine Slovenije prav ob njegovi 75-letnici.

Pa vendar v vašem sklepu lepo piše: »Javna zavoda Muzej novejše zgodovine Slovenije, Celovška cesta 23, 1000 Ljubljana, matična št. 5052084000, in Muzej slovenske osamosvojitve, Poljanska cesta 40, 1000 Ljubljana, matična št. 8931003000, prenehata obstajati kot samostojna pravna subjekta in se izbrišeta iz sodnega registra ter drugih javnih evidenc pravnih subjektov.«

Da ponižujete in omalovažujete osamosvojitev in Republiko Slovenijo, je vidno že iz imena novega muzeja: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Naj ob tem navedem misel Janeza Švajncerja, zaslužnega osamosvojitelja, brigadirja slovenske vojske: »Toda iz imena novega, združenega muzeja lahko razumemo, za kaj je šlo s to ukinitvijo. Ne za ukinitev muzeja, pač pa za ukinitev slovenske osamosvojitve. Združeni muzej se imenuje Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Ne Muzej novejše zgodovine in osamosvojitve Slovenije, kar bi bilo logično.

Poleg tega je ta ukinitev bila izpeljana tako spretno in pokvarjeno, da bolj ne bi mogla biti.

Muzej je bil ukinjen kot nepotreben, podton ukinitve pa je bil, da si tistih nekaj, ki se imajo za osamosvojitelje, muzeja ne zasluži. Nič, da niso muzeja izgubili samo ti ‘osamosvojitelji’, pač pa vsi Slovenci, ki smo se leta 1990 odločili za svojo državo in jo še posebej leta 1991 obranili.«

Ali je osem milijonov evrov manj kot 40.000 evrov?

Težava, ki jo ima novi muzej, je ta, da so ga sprejeli v vladno odločanje, čeprav se na široko ogne določbam Poslovnika Vlade Republike Slovenije.

Tako druga alinea določbe v 8. členu poslovnika določa, da mora spremni dopis vsebovati »podatek o fizični ali pravni osebi, kadar je kot zunanji strokovnjak sodelovala pri pripravi dela ali celotnega gradiva.«

Če pogledamo vladno gradivo, potem sta kot osebi, »odgovorni za strokovno pripravo in usklajenost gradiva«, navedena mag. Marko Rusjan, državni sekretar in Špela Španzel, v. d. generalnega direktorja Direktorata za kulturno dediščino.

Rusjan je pravnik in kriminolog, Španzlova pa umetnostna zgodovinarka.

Pogrešamo pojasnilo, kako sta prišla do imena novega muzeja. Ali se nista oprla na množico lojalnih zgodovinarjev in za Levico primernih veteranov, ki naj bi podprli tako rešitev? Kje je dr. Kaja Širok, pa njen mentor dr. Oto Luthar, pa udarna četica zgodovinarjev Filozofske fakultete? Komaj čakam, da bodo zapeli slavo novemu muzeju in njegovemu imenu.

Pojma »sodobna« in »novejša« sta v sklepu o ustanovitvi novega muzeja sproščeno uporabljena. V enem členu je samo »sodobna«, v drugem pa samo »novejša«.

Če v Ljubljani prevajajo Muzej novejše zgodovine kot contemporary, v Celju isto ime prevajajo kot recent. Kako pa prevesti sodobno zgodovino?

Huje kot to, da sta šla zgodovino predelovat dva amaterja, pa je dejstvo, da se to vladno gradivo ne drži naslednje točke Poslovnika o delu Vlade RS, ki pravi, da mora gradivo vsebovati »povzetek podatkov z zagotovilom predlagatelja o opravljenih aktivnostih in opredelitvijo posledic, ki jih prinaša gradivo«.

Po zagotovilu predlagatelja naj sprejeta odločitev ne imela posledic za »javnofinančna sredstva nad 40.000 EUR v tekočem in naslednjih treh letih«.

Ali to drži?

Po sprejetem sklepu o ustanovitvi naj bi novi muzej upravljal tudi z nepremičninami »– v katastrski občini 1727 Poljansko predmestje, parcelna številka 172/8, del stavbe številka 727-594-3, v naravi prostori v stavbi na naslovu Poljanska cesta 40, 1000 Ljubljana.«

V sporazumu o investiciji med Muzejem slovenske osamosvojitve in Arhivom republike pa je bolj natančno določeno, muzej upravlja »dela stavbe številka 1727-594-3, nedokončan prostor s površino 1499,1 m2, v deležu do 28,21 % parcele številka 172/8 (ID 4364217) na podlagi Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Muzej slovenske osamosvojitve (Uradni list RS, št. 31/21, 105/21 in 129/21)«.

Ne glede na to, ali je premoženje Muzeja slovenske osamosvojitve pravilno našteto v novem muzeju, pa nas na realna tla postavi povsem jasna izjava ministrice za kulturo na tiskovni konferenci 20. januarja: »Prostori na Poljanski cesti ostajajo Arhivu Slovenije, ti znotraj gradbenega dovoljenja niso bili nikoli niti spremenjeni in tu sledimo zgolj osnovnemu načrtu.«

Torej je vpis premoženja Muzeja slovenske osamosvojitve v sklepu o ustanovitvi novega muzeja zgolj prevara. Kakih osem milijonov vredno investicijo Muzeja slovenske osamosvojitve ste se odločili dati Arhivu Republike Slovenije. To pa pomeni, da gre okroglih osem milijonov evrov iz fonda javnega zavoda Muzej slovenske osamosvojitve v Arhiv republike Slovenije, ki je organ v sestavi MK. Ali to niso nadvse oprijemljive finančne posledice, ki bi morale biti predstavljene v gradivu za Vlado RS?

Kaj pa namesto teh osem milijonov dobi MuZXXI (karkoli na svetu naj bi to pomenilo), kot je duhovito skrajšano ime Muzeja novejše in sodobne zgodovine? Kje so dodatni pisarniški, razstavni, depojski prostori za MuZXXI?

Seveda bo uničenje dveh muzejev in na njunem pogorišču ustvarjanje tretjega imelo še celo vrsto finančnih in posledic, ki v gradivu za sejo Vlade RS niso navedeni. A že navedeno je več kot dovolj, da bi odgovorno premislili o tem voluntarističnem podvigu, ki je tako nepripravljen in izveden s tako prevarantskimi nameni. Vse zato, da bi se ponižalo demokratizacijo, osamosvojitev, obrambo RS v vojni leta 1991 in Republiko Slovenijo samo.

V pričakovanju, da nam boste končno pojasnili, kako se lahko dogajajo zgoraj omenjena čudesa, vas lepo pozdravljam

Dr. Jože Dežman

Izjava Sveta zavoda Muzej slovenske osamosvojitve
Svet zavoda MSO že več mesecev zaskrbljeno in tudi začudeno spremlja dejavnost Ministrstva za kulturo in vlade RS, ki zadeva usodo dveh muzejev – slovenske osamosvojitve in novejše zgodovine. Dne 19. januarja 2023 so se te aktivnosti iztekle v sklep vlade, ki oba zavoda ukinja ter ustanavlja novega (dokument 2022-3340-0051). Ob njem lahko samo ugotovimo, da se je ministrstvo za kulturo posega lotilo z veliko zagnanostjo, a z dokaj manjšo skrbnostjo. Tako sklep kot uradne izjave to dovolj dobro izkazujejo.
Začnimo s težavami semantične narave. Ministrica v izjavah stalno trdi, da Muzeja slovenske samostojnosti ne ukinja. In vendar v 2. točki Sklepa stoji, da oba Muzeja, ki se bosta združila v novo ustanovo, »prenehata obstajati kot samostojna pravna subjekta in se izbrišeta iz sodnega registra ter drugih javnih evidenc pravnih subjektov«. To je natančno tisto, kar ukinitev pomeni, namreč »odločiti, da kaj preneha obstajati, delovati«; nadalje se glagol ukiniti pojasnjuje s sinonimi odpraviti, odstraniti, eliminirati, tudi likvidirati.
Nadaljujmo z zatrjevanjem ministrice, da bo novi muzej, oblikovan po ukinitvi dosedanjih dveh, omogočil bolj transparentno, bolj strokovno in poglobljeno delo. K transparentnosti: MSO je v letu dni obstoja pridobil čisto vse potrebne dokumente, ki so vezani na predpise legalnosti in transparentnosti in vsi so bili pod pazljivim nadzorom. Svet zavoda ni bil nikdar opozorjen na prešibko transparentnost, s tem očitkom se sooča prvič. K strokovnosti in poglobljenosti: Tudi teh očitkov doslej nismo zaznali. Ni nam znano, da bi kdo kdaj opravil strokovni pregled razstav in drugega dela MSO. Zdi pa se nam nenavadno, da se sami ustanovitvi MSO očita, da je bila prenagljena in da ni bila opravljena na strokovni podlagi, hkrati pa se ukinitev MSO izvaja v podobnem, morda še poudarjeno prenagljenem slogu.
O strokovnosti in ovirah zanjo bi se dalo marsikaj reči, ko bi bila za to izkazana kakšna resna zavzetost. Po našem mnenju bi se morala začeti z uvodno ugotovitvijo, da je Muzej začetnik, da deluje v zasilnih najetih prostorih, da se mora njegov direktor intenzivno ukvarjati z gradbenimi vprašanji, da, skratka, MSO v marsičem spominja na gradbeno podjetje. To je resen problem, ki z ukinitvijo ne bo izpuhtel. Ob branju sklepa vlade imamo vtis, da se odločevalci tega ne zavedajo docela, saj niti vsega stvarnega premoženja, ki ga ima MSO, ne poznajo. Posledice v tem področju bodo finančne in ne samo humanistično-politične narave.
Alenka Puhar
Predsednica sveta Muzeja slovenske osamosvojitve
V Ljubljani, 24. januar 2023

Izjava za javnost zaposlenih v Muzeju novejše zgodovine Slovenije ob ukinitvi in združitvi dveh muzejev v novo muzejsko ustanovo z imenom Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Zaposleni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije smo novico o sklepu vlade Republike Slovenije o ukinitvi Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Muzeja slovenske osamosvojitve in združitvi obeh ustanov v novo muzejsko ustanovo, izvedeli iz medijev. O nameri ukinjanja in združevanja obeh ustanov, o strokovnih izhodiščih, smislu in posledicah ukinjanja in združevanja, nas ni nihče vprašal ali obvestil. Pred tem ni bilo nobene javne diskusije in narejena ni bila nobena, vsaj nam znana vsebinska, konceptualna, finančna in prostorska analiza združevanja in njenih posledic. Glede na omejene prostorske, razstavne in depojske prostore Muzeja novejše zgodovine Slovenije se zaposlenim zdi prav poudariti temeljitejše ukvarjanje z dediščino osamosvojitve. Država bi zagotovo morala bolj zgledno poskrbeti za svoj simbolni in dediščinski temelj oblikovanja kolektivnega spomina tudi in predvsem s tem, da za to priskrbi boljše delovne pogoje. Način ukinitve muzeja razumemo kot grob, za demokratično družbo nedopusten poseg v avtonomijo javnega zavoda. S tem dejanjem se je pokazala oblastniška samovolja do zaposlenih in žaljiv odnos do ustanove, ki letos praznuje svojo 75-letnico obstoja. Sprašujemo se, kaj to pomeni za prihodnost muzejstva, njegovo avtonomijo, strokovnost in dediščino. Naša dolžnost je, da o tem obvestimo strokovno javnost doma in zunaj slovenskih meja. Pred več kot tridesetimi leti smo si zaposleni v takratnem Muzeju ljudske revolucije Slovenije v muzejski in javni diskusiji izborili svojo avtonomijo in uspešno izpeljali konceptualno in vsebinsko prenovo muzeja v strokoven, na znanstvenih temeljih utemeljen Muzej novejše zgodovine z namenom hranjenja, zbiranja, raziskovanja in prezentiranja dediščine slovenskega prostora v 20. in nato tudi v 21. stoletju: obeh svetovnih vojn, obdobja kraljevine, socializma in pozneje tudi slovenske osamosvojitve. Postali smo strokovna in prepoznavna ustanova, ki je pripravila številne odmevne razstave, publikacije in kataloge. Muzej je razširil svoje poslanstvo, opustil svojo dotedanjo propagandno vlogo in se brez ideoloških plašnic, izključevanj in cenzure v polni meri posvetil raziskovanju preteklosti, hranjenju in prezentaciji slovenske dediščine. S svojim delom se je odprl različnim javnostim in se pomembno umestil v lokalno in mednarodno skupnost. Naše vodilo je kultura dialoga, zato smo na Ministrstvo za kulturo naslovili pismo, v katerem ministrstvo pozivamo k obojestranski komunikaciji, saj je trenutni način v naše delovno okolje vnesel precejšnje nelagodje, povezano z nadaljevanjem projektov, razstav, obstankom delovnih mest in podobno. Zaposleni v muzeju si želimo, da se tudi v prihodnje ohranijo poslanstvo, namen in cilji Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Je tako združevanje v dobro slovenskega muzejstva, dediščine in države? Kolikšna je sploh možnost, da se vprašanje združevanja ponovno premisli in odločitev spremeni?

------------------------------------------------------------------------ Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.

Komentarji (0)

Disqus Comments (2)

https-spletnicasopis-eu