Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

Odziv na kolumno Majde Širca: Neumnost na neumnost

Print Friendly, PDF & Email

Last Updated on: 18th januar 2023, 12:00 dop

Vem, kako je bilo, saj sem bil tam!

Zgoraj zapisan stavek je vzet iz prispevka Majde Širca z naslovom; Nismo še tam. A ni daleč. Objavljen je bil na Siolovem portalu. Gre menda (nisem bral izvirnika) za stavek, ki ga je zapisal Dejan Pušenjak v svoji knjigi Retrovizor.
Ker imam kar nekaj pripomb na njeno pisanje, ponujam v odgovor svoj komentar, ki sem ga poslal temu spletnemu portalu in dobil avtomatski odgovor, da je predolg. Vedno se mi je zdelo novinarsko etično, da človek svoj komentar, zlasti kritiko nekega javno objavljenega besedila, pošlje mediju, ki je objavil besedilo. Tudi v mojem primeru gre za to. Toda kolumnisti tega portala so očitno privilegirani, da objavljajo svoja mnenja, uredništvo tega portala, pa jih ščiti pred tem, da bi bila kakršna koli kritika na njihovo pisanje objavljena v tem mediju. To se mi ne zdi demokratičen pristop, a tu ni pomoči, razen, da svoj sestavek pošljem mediju, ki ga bo pripravljen objaviti. In to bom tudi storil!

Začetek prispevka Majde Širca je kar dramatičen, vsaj za avtorico, kajti ob nekem naključnem dogodku v predavalnici se ji je zaradi profesorjeve pripombe, češ, da je za abstraktno sliko vseeno, kako je obrnjena (lahko tudi z glavo navzdol, moja opomba), »tektonika vseh stvari, ki naj bi temeljile na verjetju in razumevanju vzrokov in posledic, drastično porušila.«

Nadaljevanje odstavka je enako trapasto, nato pa pridemo do podnaslova Vem, kako je bilo, saj sem bil tam. Bistvo tega odstavka je, da mora novinar stvari, o katerih piše, poznati iz prve roke. »Vztrajanje pri tem realizmu, pri dokazih, prepričevanju iz prve roke, pri ne lažnih zgodbah …«
Zdaj smo pa tam! Pri ne-lažnih zgodbah! Kako za vraga pa avtorica tega prispevka ve, katere so lažne, in katere ne! In kdo ji je dal pravico, da o tem meritorno odloča. Morda politična ideologija, ki jo je v nekem trenutku postavila za kulturno ministrico! In, naposled, mar je bila prisotna pri vseh dogodkih, o katerih je pisala. Če je bilo tako, me ne čudi ozkost njenih pogledov.
Sam sem tako kot Majda Širca študiral umetnostno zgodovino, vendar se z njo nisem aktivno ukvarjal in, kolikor vem, se tudi ona ni, vsaj ne v ožjem pomenu te besede. Ne poznam nobenega tehtnega članka, razprave ali celo knjige izpod njenega peresa, razen, ko gre za filmsko tematiko. Seveda pa avtorica, ki je danes stara približno toliko, kot je bil tedaj star inkriminirani profesor, ve več kot je vedel on! Nadutost brez primere.

Kaj, za vraga, je zdrava medijska krajina?

Po tem uvodu se g. Širca posveti Jovanki Broz, mimogrede »napiči« Igorja Omerzo, da v svoji knjigi o tej gospe »nabija njeno življenje z dosjeji Udbe«. Sama je osebno ni nikoli srečala, dosjeji Udbe pa po njenem očitno niso »realni« material raziskovanja! Nato pa sledi bomba: »Ne glede na reference avtorja in ignoranco zgodovinarjev, češ, da gre za strokovno nepomembno literaturo, se bo vse to pričevanje zunaj konteksta enkrat nekje usedlo in v takih ali drugačnih algoritmih sooblikovalo zgodovinski spomin. Ki pa ne bo realen.« Zanimiv izbor besed, ignoranca zgodovinarjev. Se pa z njim kar strinjam, res so večinoma ignoranti. (hoté ali nehoté) Odlična je tudi opazka o zgodovinske spominu, ki ne bo realen! Neumnost na neumnost.
Nadaljevanje članka je enako borno, predvsem pa gre za lažno prikazovanje resnice. Niti tiskani mediji, radio in pozneje TV po drugi svetovni vojni niso bili objektivni, saj jih je neposredno obvladovala vladajoča komunistična ideologija. In če se je tu in tam pojavil kdo, ki je ob komunističnih povojnih grozotah zapisal, bil sem tam, je imel srečo, če je to preživel. Niso imeli vsi te sreče, kot povedo priče z Golega otoka. V tem smislu so bila prizadevanja Janeza Janše smiselna in nujno potrebna, a je bila stara komunistična nomenklatura, ki se je še predobro zavedala, kako pomembni so mediji, premočna. In tako je še danes, čeprav imajo ne-režimski novinarji tu in tam možnost, da se sliši njihov glas.
In za konec še njena majhna »mojstrovina«:

»Res je, hrbtenica demokracije se ne sme zlomiti. Prav zato je bila v zakon o medijih, ki je bil ob široki strokovni debati pripravljen pred desetletjem, vnesena bergla z različnimi načini spodbujanja zdrave medijske krajine, tudi predlog, da lahko država mediju, ki zaide v težave ali je celo pred ugasnitvijo, izjemoma pomaga, da preživi. Žal rešitve takrat niso zaživele in smo le nekateri videli predaleč.«

Med te nekatere seveda umesti tudi sebe, ker je pač ona bila vedno tam! In to načelo še vedno velja, čeprav so »pričevalci« resnice samo tisti, ki jih blagoslovi nezmotljiva ideologija nekdanjega režima. In ta ima, žal, v Sloveniji najbolj plodna tla. Ob tem ne gre spregledati, da je sintagma videli predaleč zelo udobna, saj uresničitev svoje vizije postavi tako daleč, da je niti avtorica niti bralci nikoli ne bodo ugledali. In jo poklicali na »odgovornost«, ker se ni uresničila! In še: kaj, za vraga, je »zdrava« medijska krajina?
Pa še ena briljantnost: »Težko je krmariti med medijsko krajino, ki se ne suče znotraj znanih enačb, ampak sega v kletne prostore, v uredniško nedefinirana polja, kjer se plodi nekakovostno novinarstvo in kjer je internet pomenljivo spremenil utečene medijske norme.«

Če je s prvim delom stavka mislila na portal »Necenzurirano«, je kar zadela, kot tudi s tem, da je internet zelo spremenil utečene medijske norme. Na bolje, bi dodal jaz, pa še, da ima precej zaslug za razgradnjo »utečenih medijev« tudi twitter. Majda Širca ga ne omenja, razumljivo, saj so tviteraši neubogljivi, a dejstvo je, da so pomembno dopolnili seznanjanje ljudi z realnimi dogodki, kot to imenuje avtorica.
Sestavki levičarjev, kakršen je obravnavani avtoričin prispevek, si ne morejo kaj, da ne bi vsaj enkrat omenili JJ, ki mu v našem primeru družbo delata Branko Grims in že omenjeni Igor Omerza. Grims si je omembo zaslužil z ugotovitvijo, da »ima za seboj že kar nekaj učne dobe z lepljenjem in konstruiranjem svojih politično unovčljivih resnic.« Kakšna sprevrženost, ki pa je za slovenske levičarje modus operandi, ki ga veselo razširjajo državni mediji. Državni, ne nacionalni!

Vsakdo ima pravico do svojega mnenja, pa naj gre za fuzbal ali ekonomijo in da jih javno izraža. Da ne omenjamo politike, na katero se spoznajo vsi, celo takšne mediokritete, kot je Luka Mesec ali pa »nevladna« Tea Jarc, da o Niko Kovač ne govorimo! In vendar ti posamezniki ne bi smeli izkoriščati neozaveščene množice davkoplačevalcev, ki jim mnenje večinoma krojita levo orientirani RTV SLO in POP TV! Bodo volivci kdaj spoznali svojo zmoto?! Nisem optimist, kajti vrli slovenceljni brez kančka domovinske zavesti to norost, ki smo ji priča, podprejo na volitvah! Pa čeprav je vidna že z letala, kot bi dejal B.M. Turk. Ne da bi se vprašali, kakšna v resnici je ta edino »zveličavna« realnost, na katero prisega Majda Širca.
Za konec vsem radovednim brez opranih možganov svetujem branje avtorjev, kot so B.M Turk, Žiga Turk, Jože Možina, Igor Omerza, Rado Pezdir in številni drugi, ker bi to morda razsvetlilo vsaj manj zakrknjene levičarje med njimi. Ali pač ne?
In, seveda, spoštovana g. Širca, tudi jaz sem bil tam!

Uroš Gabrijelčič je bil lastnik in urednik revije Val, je umetnostni zgodovinar in raziskovalec antičnih kultur
------------------------------------------------------------------------ Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.

Komentarji (0)

Disqus Comments (2)

https-spletnicasopis-eu