Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

TIGR SE VRAČA IZ PREGNANSTVA

Print Friendly, PDF & Email
(Last Updated On: 20/09/2022)

ali velika zgodba o rehabilitaciji TIGR-a

V s e b i n a

I.

VELIČASTEN UPOR PRIMORCEV PROTI FAŠIZMU IN BRIDKA USODA TIGROVCEV IN DRUGIH PRIMOPRSKIH DOMOLJUBOV POD KOMUNIZMOM

  • Veličasten in neuklonljiv upor Primorcev proti fašizmu
  • Bridka usoda TIGR-a in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom

II.

USTANOVITEV DRUŠTVA TIGR IN REHABILITACIJA TIGR-A

  • Ustanovitev društva TIGR
  • Kopanje društva po bridki usodi TIGR-a pod komunizmom in nastajajoči razkol v društvu
  • Mučno krmarjenje društva med Scilo in Karibdo
  • Krčeviti napori in uspehi pri rehabilitaciji TIGR-a
  • TIGR rehabilitira tudi Italija

III.

VELIKO OPRAVLJENO DELO DRUŠTVA TIGR PRI POSTAVITVI SPOMINSKIH OBELEŽIJ IN NA PODROČJU TIGROVSKE PUBLICISTIKE

  • Spominska obeležje tigrovcem in drugim primorskim domoljubom
  • Prispevek Društva TIGR na področju tigrovske publicistike

IV.

VELIKO CERJE KOT VELIČASTEN SPOMENIK-MUZEJ PRIMORSKEMU ODPORNIŠTVU

  • Rojstvo ideje o postavitvi spomenika-muzeja
  • Uresničitev ideje o spomeniku, izbor lokacije in priprava projekta
  • Zasnova spomenika

V.

KRUTA, SKORAJ HKRATNA SMRT VODILNIH OSEBNOSTI DRUŠTVA, NJEGOV ZDRS NA LEVO, NEPOPRAVLJIV RAZKOL IN ZATON DRUŠTVA

  • Kruta skoraj hkratna smrt vodilnih osebnosti društva, njegov zdrs na levo in razkol društva
  • Ponesrečen poskus, da bi TIGR spet priklenili na partijsko verigo, zaton društva in ustanovitev novega tigrovskega društva Slovenski TIGR – 13. maj
  • Poskusi prikrivanja bridke usode TIGR-a pod komunizmom s strani slovenske levice tudi v tranziciji

I.

VELIČASTEN UPOR PRIMORCEV PROTI FAŠIZMU IN BRIDKA USODA TIGROVCEV IN DRUGIH PRIMORSKIH DOMOLJUOBOV POD KOMUNIZMOM

Veličasten in neuklonljiv upor Primorcev proti fašizmu

O veličastnem uporu Primorcev proti fašističnemu nasilju je bila napisana že skladovnica knjig. V njem so, kot že rečeno, sodelovali primorski čedrmaci, ki so se organizirali v tajno organizacijo Zbor svečenikov sv. Pavla. Pa uporniške organizacije, kot sta bili Borba na Tržaškem in Organizacija na Goriškem. Nato so se leta 1927 na Nanosu, tej sveti gori Primorske, zbrali predstavniki razpuščenih mladinskih, športnih, dijaških, kulturnih in drugih društev ter se povezali v skupno protifašistično gibanje TIGR (Trst-Istra-Gorica-Reka), ki se je ob podpori ljudstva hitro razmahnilo po vsej Primorski in naj bi štelo okrog 3000 članov. TIGR se je povezal z zahodnimi obveščevalnimi službami in jugoslovansko Orjuno, od koder si je pač lahko obetal pomoč v orožju, razstrelivu in drugače. V najbolj mračnih letih je kot prvi v Evropi napovedal boj proti fašizmu pod svojim geslom »SMRT FAŠIZMU – SVOBODA NARODU«, ki so ga potem povzele tudi druge evropske protifašistične organizacije, vključno z NOB. Po podatkih iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci (Slovenska matica, Ljubljana, 2006) zvemo npr. da so ob napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 tigrovci med prvimi organizirali prostovoljno Soško legijo (okrog 2000 mož), ki je krenila v pomoč kraljevski vojski, a naj bi jo bili v Slunju (Bosna) ustaši ustavili in vrnili nazaj. Uprli so se, kot že rečeno, celo otroci, najstniki, ki so se komaj odlepili od materinega mleka, in ustanovili svojo tajno uporniško organizacijo Črni bratje, kar je 14-letni Mirko Brezavšček po dolgotrajnih mučenjih v italijanskih zaporih plačal z življenjem (1931).

Kakšno je bilo tedaj razpoloženje med primorsko mladino, zlasti izobraženci, tudi tistimi v emigraciji, nam je morda najbolje prikazal pisatelj in psihiater Bogomir Magajna v svojih spominih na skupno življenje primorskih študentov v Ljubljani, ko je zapisal:

Pili in peli smo tam pri Košaku

in govorili o pesmih na vsakem koraku.

Dučeja kleli smo na vso moč,

nad Evropo razbiti hoteli smo noč.

Bežale so misli na vse oceane,

a vračale vedno se v sredo Ljubljane,

še bolj, na morje, na Kras.

Glasno je bolečina zavpila iz nas.

Kozarec je treščil ob tla Kosovel,

s pestjo udaril po mizi, zaklel:

»Pereat, pereat (umri, umri) življenja tiran,

iz nas samih naj vstane upora orkan!

A hip nato je sklonil glavo, kot bi spal in

»v nemi grozi šepetajo bori« je šepetal.

To veliko zgodbo o primorskem uporu lepo ponazarja tudi Gregorčičeva pesem Na bregu in sicer:

Na bregu stojim in v morje strmim:

pod mano srdito valovje

rohni ob kamnito bregovje;

do neba praši se megleni dim,

v obraz mi brizgajo pene

od skalne stene;

a stena skalna

ostane stalna,

in jaz se na robu ne ganem,

viharju kljubujem, ostanem!

Ko v steno valovje, usode vihar,

ob me se zaganja,

duh se ponosni ne uklanja,

ti streti me moreš, potreti nikdar,

usode sovražne besneči vihar.

Bridka usoda tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom

Kljub veličastni zgodbi primorskega protifašističnega uporništva je TIGR in druge primorske domoljube med vojno in po njej dočakala bridka usoda, o čemer pa se dolgega pol stoletja ni smelo govoriti. Zgodovinar Borut Rutar je v (neobjavljenem) nekrologu Karlu Kocjančiču, ugotavljal (gl. Zbornik Karlo Kocjančič, življenje in delo, Mladika, Trst, 2008), da se ni o TIGR-u »nikoli govorilo sproščeno in neobremenjeno. Živel je sicer v navidez zelo kultiviranem okolju: v redkih radijskih oddajah, v člankih TV 15, v redkih knjižnih in zgodovinskih izdajah itn., kar je, resnici na ljubo, spominjalo na rezervat«. Celovitih tigrovskih zgodb, tudi tistih med vojno in po njej, pa so se pisci »otepali v strahu, da ne bi povedali kaj neprijetnega«. Vendar je po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije resnica o tem udarila z vso silo na dan. Komunistično vodstvo NOB je namreč TIGR, kljub njegovemu s krvjo izpričanemu domoljubju, kot bomo videli v nadaljevanju, obravnavalo kot politično nazadnjaško meščansko teroristično organizacijo in v njegovem vodstvu videlo agente tujih, imperialističnih služb. Zato ga tudi ni povabilo v NOB, pač pa je posameznike sprejemalo, organizacijo pa uničilo, med drugim tudi z zahrbtnimi likvidacijami vodilnih tigrovcev. S čemer je doseglo to, česar niti fašistom ni uspelo. Naj nakažem le nekaj najbolj poznanih primerov revolucionarnega nasilja in zločinov, storjenih nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi. Iz že navedene knjige Tatjane Rejec zvemo npr. za medvojne zahrbtne likvidacije vodilnih tigrovcev s strani Udbe, to je Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika, za dolgoletno mrcvarjenje vodilnega tigrovca Alberta Rejca, z neprestanimi zasliševanji in vlačenjem po zaporih, ter za povojna množična zasliševanja tigrovcev, ko je bilo npr. v enem samem poletju zaslišanih okrog 100 tigrovcev samo na Ilirskobistriškem in Goriškem. Znani so primeri povojnih likvidacij kot npr. Franca Pelicona, brata dolgoletnega predsednika koprske borčevske organizacije Cirila Pelicona, aprila 1949, »zgolj zato, ker je bil tigrovec« (Svobodna misel, 14. 9. 2007), ugrabitev in likvidacija vodilnega tigrovca Zorka Ščuke (Delo, 8. 8. 2015), ugrabitev ter likvidacija primorskih domoljubov dr. Andreja Uršiča (Slovenec, 24. 4. 1995) in za njim še Ferda Kalina ter aretacija znanega tigrovca Vladimirja Manjkoča in njegova deportacija na Goli otrok s posledicami, ki so ga spravile v grob pri 43 letih (Primorski dnevnik, 7. 9. 2009). Posebej zgovorna je tudi nedavna ugotovitev v oddaji Pričevalci, da naj bi namreč tigrovce na Mali gori nad Ribnico leta 1941 izdal komunist Filip Tekavec, kar se je končalo s smrtjo vojaškega vodje TIGR-a Danila Zelena, ne pa nek nesrečen vaški revež, kot je to trdila lažna uradna propaganda. Da ne omenjam posebej zahrbtne, medvojne in povojne udbaške likvidacije 12 od 27 primorskih padalcev, ki so jih zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje z namenom vzdrževanja zvez s partizansko vojsko, ki so tudi bili neke vrste tigrovci. Pod udar revolucionarne pesti so prišli tudi čedrmaci. Iz knjige mag. Renata Podberšiča ml. Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941 – 1945 (Novi glas, 14. 6. 2012) npr. zvemo, da je bilo med vojno samo na ozemlju Vipavske in ožje Goriške pobitih in zmetanih v neraziskana grobišča 364 ljudi, med njimi sedem duhovnikov in bogoslovcev. Po podatkih medijev (Družina.si, 9. 12. 2007) bi naj bilo po vojni aretiranih, obsojenih in zadržanih v zaporu, ne da bi bili obsojeni, okrog 20 čedrmacev. Iz intervjuja s škofom Metodom Pirihom (Siol.net, 28. 10. 2008) pa smo lahko zvedeli, da so primorski čedrmaci po vojni prebili v zaporih skupaj 82 let. Knjiga Sandra Oblaka Z udarno pestjo(Goriška Mohorjeva družba, 2020) pa nam je ravnokar osvetlila revolucionarno nasilje na Idrijskem in Cerkljanskem. O revolucionarnem nasilju v Istri, na Tržaškem, Postojnsko – Bistriškem, Tolminskem in drugje po Primorskem je bilo mogoče v tisku zaslediti posamezne zapise, ni mi pa poznano, da bi bila opravljena kaka celovita raziskava o tem. Tržaški novinar Martin Brecelj je npr. v svoji knjigi Anatomija nekega zločina(Mladika, Trst, 2006) dokazal, da je bil umor velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič, sestre Pinka Tomažiča, in njunega znanca dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v Trstu, marca 1994, delo partizanske Varnostno obveščevalne službe (VOS), ne pa protikomunistične strani, kot je to trdila lažna rdeča propaganda. Iz Brecljeve knjige zvemo tudi (Reporter, 21. 11. 2016), da je partija razbila tudi »tajno protifašistično Krščansko socialno organizacijo, kar ni uspelo niti fašistom, in to prav zato, ker se je bližala Osvobodilni fronti (OF)«. Iz tega lahko sklepamo, da je bila partiji na poti sleherna organizacija in posameznik, ki bi lahko ogrožali njen monopol. Joža Vilfan, takratni podpredsednik POOF za Primorsko, je zapisal, da jih »moramo napasti z vso vehemenco… in razgnati vso skupino«. Tudi Boris Kidrič je dejal, da mora osvobodilno gibanje ostati »v zanesljivih in nekolebljivih rokah«, zato je treba »čistiti sredinske elemente«. Da bi nedavno tega Primorska skoraj obnemela, ko je bila prav tako v oddaji Pričevalci dokončno potrjena že dolgo časa prisotna slutnja, da je bil tudi Janko Premrl Vojko, ikona primorskega uporništva, žrtev zločinske rdeče roke.

Sicer pa nam je partija svoj odnos do TIGR-a javno demonstrirala še pol drugo desetletje po vojni na seji CK ZKS, 13. 6. 1958, ko je obravnavala zahteve nekaterih preživelih tigrovcev po rehabilitaciji TIGR-a, po proučitvi njegove zgodovine in ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije. Na seji so namreč padale po TIGR-u sledeče uničujoče ocene (Primorski rodoljub, št. 5/2001): »TIGR ni bil nobeno napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavesta politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa, »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher), in »da naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček). Kar se je tudi dogajalo, kot so to dokazali številni seznami iz povojnih zasliševanj Tigrovcev, ki jih je odkrila Tatjana Rejec v arhivih Udbe, ter je o njih v nadaljevanju spregovoril tudi preživeli tigrovec Anton Rutar. Po podatkih medijev so bila nekaterim padlim tigrovcem v prejšnjem režimu postavljena spominska obeležja, vendar na njih ni bilo navedbe, da gre za tigrovce, z izjemo spominske plošče Albertu Rejcu v Tolminu, postavljene šele leta 1985. Tudi v Bazovici, temu svetišču tigrovstva, ni sledu o TIGR-u. In Maksa Rejca je povrhu vsega odvetniška zbornica leta 1968, v avli sodne palače v Ljubljani, vede ali nevede, dodala na spominsko ploščo med svoje člane, žrtve fašizma, s čemer je bila s to lažjo onečaščena hiša, ki naj bi bila svetišče resnice in pravice in tako naprej brez konca.

O veličini tigrovskega upora, njegovem potiskanju v pozabo in o nasilju in zločinih, storjenih nad tigrovci, je Spomenka Hribar napisala sledeče občutene besede (Primorski rodoljub, junij 2005): »Odkar vem za TIGR, me navdušuje. Čutim globoko spoštovanje do teh neverjetno modrih – in kako naj rečem drugače – humanih upornikov. Njihova odločitev, da bodo rušili vzgojne ustanove, šole, vrtce, pa da ne bodo ubijali ljudi, tudi tistih ne, ki te hočejo zanikati vsak dan sproti, je največja etična odločitev in dostojanstvena drža, ki jo je sploh (bilo) mogoče zavzeti nasproti potujčevalcem …Tigrovci sovražnikov niso ubijali, še manj svojih rojakov…Niso hoteli zanetiti državljanskega spopada…Ob vsem tem pa niso samo rušili šole in vrtce, ampak so vzpostavili celo mrežo izobraževanja po družinah, tudi to je nekaj edinstvenega v odporniškem gibanju. Kakšna skrb za materin jezik, za ohranitev svoje narodnosti! Menim, da ostala Slovenija o tem vse premalo ve, in še posebej to premalo ceni…« V tem spopadu seveda ni šlo brez sile »in tigrovci so bili tisti, ki so šli prvi v gozd, pripravljeni na oborožen boj. In to je bilo z njimi narobe! Kajti tisti (komunisti namreč, op. avt.), ki je hotel imeti za vse večne čase prav, je moral imeti prav ne le danes, da bo imel prav tudi jutri, ampak je moral imeti prav tudi včeraj. Zato ni mogoče, da bi kdo drug prej začel boj zoper okupatorja. Če pa ga je začel, toliko slabše zanj…Tako in zato – zaradi principa avantgardnosti – je bil TIGR desetletja po vojni zamolčan. Mene je sram povedati, koliko sem bila stara, ko sem izvedela za TIGR…Koliko laže bi nam bilo danes, če bi bil ves narodnoosvobodilni boj en sam tigrovski upor! Ne pa da kidamo grehe preteklosti. In tega ni in ni konec! Še huje je, zločini, ki sta jih naredili jugoslovanska vojska in (komunistična) politika, padajo po hrbtu tigrovcev, in še več, Primorcev sploh. Popolnoma neupravičeno, popolnoma krivično!«

II.

USTANOVITEV DRUŠTVA TIGR IN REHABILITACIJA TIGR-A

Ustanovitev Društva TIGR

V začetku leta 1994 sem se po neki svečanosti na kratko zadržal v družbi velikega domoljuba, planinca in javnega delavca Karla Kocjančiča in dolgoletnega predsednika koprske borčevske organizacije Cirila Pelicona, prav tako domoljuba, ki sta me vidno razburjena seznanila z odkritjem že citiranega zloglasnega zapisnika seje CK ZKS z dne 13. 6. 1958, ki je ogabno popljuval TIGR in tigrovce še pol drugo desetletje po vojni. Pri tem sta neomajno in odločno pribila, da od tega odkritja naprej »ne bo nič več tako, kot je bilo doslej«, in sta tako začela svojo veliko epopejo rehabilitacije TIGR-a. Pri tem sta imela v mislih dosedanje brezuspešne poskuse preživelih tigrovcev, da bi partija rehabilitirala TIGR, da bi proučili njegovo zgodovino, tudi med vojno in po njej, in da bi ustanovili posebno tigrovsko veteransko organizacijo. In kmalu zatem sta se oglasila pri meni in me zaprosila, če bi jima v režiji Kulturnega kluba Istra (KKI), ki sem mu takrat predsedoval, pomagal sklicati ustanovni občni Društva TIGR, ki naj bi se odvijal v Postojni. Bil sem tudi povabljen, da se vključim v organe društva, česar pa nisem mogel sprejeti, ker sem tedaj imel veliko dela z vodenjem KKI, Mnenjskega gibanja za Slovensko Istro in publicističnega raziskovanja pritiskov Italije na našo zahodno mejo ob razpadu Jugoslavije, iz česar so potem nastale tri knjige. Sklic ustanovnega občnega zbora pa sem rad opravil, se vključil v društvo in se udeleževal občnih zborov in mnogih drugih društvenih shodov. Tako je bilo 21. maja 1994 v Postojni ustanovljeno samostojno veteransko društvo z imenom Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske (Društvo TIGR) z okrog 1000 člani, s Karlom Kocjančičem kot njegovim prvim predsednikom, z lastnim simbolom in praporom, ter z lokalnimi enotami po celi Primorski, vključno z zamejstvom in Ljubljano. Društvu je Kocjančič predsedoval en mandat, na kar je prevzel tajniške posle in z njimi, kot bomo videli v nadaljevanju, celotno garaško delo, povezano z izdajo knjig, postavljanjem spominskih obeležij, izdajanjem Primorskega rodoljuba in osrednjo nalogo društva, to je izgradnjo spomenika na Velikem Cerju. Ob ustanavljanju društva je obiskal več krajev tudi na Hrvaškem, kjer je med vojno deloval TIGR (Žminj idr.), iskal stike, spodbujal ljudi, da bi tudi v Istri rehabilitirali to prvo protifašistično organizacijo v Evropi, a ni bilo pravega odziva. Pri tem je vzpostavil stik tudi s Slovenci na Reki, a brez večjega uspeha.

Kopanje društva po bridki usodi TIGR-a pod komunizmom in nastajajoči razkol v društvu

Društvo je bilo ustanovljeno kljub pritiskom borčevske organizacije (ZB), da bi se naj organiziralo kot sekcija znotraj nje, s čemer bi imela ZB popoln nadzor nad njim. Ko so se ustanovitelji temu uprli, pa je vanj vstopilo precej članov ZB in bivših komunistov, po mnogih podatkih sodeč načrtno. Ustanovitelji nove tigrovske veteranske organizacije so namreč bili s svojo uporniško držo sumljivi borčevski organizaciji, zato jih je bilo treba imeti pod nadzorom znotraj društva, če že ni uspel poskus, da bi bili sekcija znotraj ZB. Kar je, kot bomo videli v nadaljevanju, najprej izzivalo neprestane konflikte na društvenih shodih in kasneje, po skoraj hkratni smrti ustanoviteljev društva, privedlo do njegove »ugrabitve«. Ko je preživeli tigrovec Anton Rutar (92) iz Tolmina, zvedel, da je v društvo stopila tudi množica nekdanjih komunistov, je v svoji zli slutnji vzkipel, rekoč (gl. Zbornik »Karlo Kocjančič, življenje in delo«): »A sedaj pa bodo TIGR rehabilitirali udbovci, tisti, ki so nas dolga leta po vojni zapirali, zapisovali v naše kartoteke, kaj govorimo, s kom se družimo, kam zahajamo, nas metali iz služb in premeščali…ter nam bodo sedaj zaradi slabe vesti postavljali spomenike. Kot da bi Stalin odkril spomenik svojim žrtvam v Sibiriji«. Kajti društvo se pod taktirko ustanoviteljev in drugih njegovih vidnih članov (Karlo Kocjančič, Ciril Pelicon, Nadja Maganje, Evstahij Pregelj, Borut Rutar, Tatjana Rejec, dr. Mira Cenčič idr.) ni omejilo samo na odkrivanje junaške tigrovske zgodbe pod fašizmom, ampak je začelo pogumno kopati tudi po zamolčani bridki usodi tigrovcev pod komunizmom, med vojno in po njej. Ciril Pelicon je v nekem intervjuju (Svobodna misel, 14. 9. 2007) na vprašanje, naj opiše nek lep trenutek v svojem življenju, ki se mu je vtisnil najbolj v spomin, takole odgovoril: Morda je bila to »še najbolj prva tigrovska proslava na Nanosu ob odkritju plošče v spomin na ustanovitev TIGR-a leta 1994 in potem še druge proslave in srečanja, ki so temu sledile. Bile so drugačne kot sicer pred tem, povsem sproščene, pluralne in svobodne. Pogovarjali smo se tudi o stvareh, o katerih se je dotlej molčalo. Na njih smo se v medsebojni strpnosti srečevali ljudje različnih pogledov in je bilo tam tudi mesto za vse naše predstavnike, take in drugačne. Bilo je namreč v začetku devetdesetih let. Kot neka pomlad. Tudi sami smo bili kot pomlajeni. Čutili smo, da se dogaja nekaj pomembnega in da predvsem popravljamo veliko krivico, ki je bila storjena tigrovcem. Videl sem rasti in zrasti spomenik braniteljem slovenske zemlje…« Vendar so se nad društvo kmalu zgrnili temni oblaki.

Prva zloslutna praska znotraj društva se je zgodila že na občnem zboru v Postojni, ko je preživeli tigrovec Lojze Zidar v razpravi ošvrknil partijo in komunistični režim zaradi njunega odnosa do TIGR-a, z omembo tudi domnevnih likvidacij tigrovcev. Pritiski so se potem nadaljevali tudi na tigrovskih občnih zborih in drugih tigrovskih javnih shodih, ko je po osamosvojitvi odneslo pokrov zatohlega enoumja, in ko so pred veliko množico ljudi padale bridke besede o odnosu partije in vodstva NOB do tigrovcev in drugih primorskih domoljubov (čedrmacev, krščanskih socialcev, primorskih padalcev idr.). Na proslavi ob 50. obletnici osvoboditve v Novi Gorici leta 1995 je npr. pisatelj in akademik Saša Vuga kot slavnostni govornik pred veliko množico ljudi izrekel sledeče pretresljive besede (Slovenec, 15. 7. 1995): »Na tem slavnostnem zboru med nami tu niso samo preživeli tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine…Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB namreč, op. avt.) ni bilo treba iztrebljati, če naj se politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko tigrovec tudi danes«. Ali pa leta 2001 v Kobaridu ob odkritju spominske plošče surovo ugrabljenemu in neznano kje likvidiranemu dr. Andreju Uršiču, ko je ob sledečih besedah istega slavnostnega govornika završalo med ljudmi (Delo, 14. 10. 2001): »Gospodje, ki me morda sedaj poslušate, povejte kje je njegov grob. Spovejte se in laže vam bo«. Ob tej odločni poti društva, da odkrije vso resnico o TIGR-u, tudi tisto zamolčano med vojno in po njej, so si konflikti sledili tudi na občnih zborih, ob predstavitvah knjig ipd. Na občnem zboru v Sežani v 90-tih letih je npr. predsedujoči velikodušno dopustil nekaterim razpravljavcem, da so pljuvali po Janši, Rodetu, Peterletu ipd., kar je izzvalo proteste navzočih in že prve izstope članov pomladne opcije iz društva. Prav tako je bil konflikten občni zbor v Vipavi in kasneje tudi skupščina lokalnih predstavnikov društva v Novi Gorici. Na predstavitvi neke knjige dr. Miroslave Cenčič v občinski dvorani v Kopru, ki je razgrinjala bridko usodo TIGR-a med vojno in po njej, je predstavnik prisotnih članov borčevske organizacije vstal in zagrozil, da bodo kolektivno zapustili dvorano, če se ne preneha s tem »klevetanjem«. Na shodu ljubljanske enote društva pa je npr. nastop Tatjane Rejec, avtorice knjige Partija in Tigrovci, ki je dokumentirano razkrivala partijsko nasilje nad tigrovci, vključno z zahrbtnimi umori vodilnih članov TIGR-a, je povzročil pravi nemir ter so prisotni člani borčevske organizacije zahtevali, da se ji vzame besedo, in tako naprej brez konca. Ustanovitelji društva so sicer poskušali vzdrževati ravnotežje med obema opcijama, vendar, kot bomo videli v nadaljevanju, z veliko težavo in neuspešno, saj je društvo vse bolj drselo v levo. Na nekem srečanju v zvezi s tem dogajanjem na Repentaboru, ob prisotnosti Karla Kocjančiča, Nadje Maganja in pisca tega sestavka, smo zaskrbljeno ugotavljali, da postaja leva opcija v društvu dominantna in da se iz tega ne more roditi nič dobrega. Saj levica nima interesa kopati po lastni nesnagi in obstaja resna bojazen, da bo v društvu prevladalo enoumje.

Mučno krmarjenje društva med Scilo in Karibdo

Ob vseh teh dogajanjih so postajali odnosi v društvu mučni in so se ustanovitelji znašli v veliki stiski. Borut Rutar, zgodovinar in pisec številne tigrovske literature, je ta burna dogajanja v prvih letih po ustanovitvi društva takole opisal v zborniku o Karlu Kocjančiču: »Za Karla Kocjančiča so se začela nešteta križarjenja po vsej Primorski in v Ljubljano s tistim njegovim malim rdečim Citroenom AX. Doma ga je čakala politična gimnastika stotin telefonskih pogovorov z Ljubljano, z eminencami političnega zakulisja različnih nazorskih opredelitev, pa z državnimi funkcionarji, uradniki, s predsedniki krajevnih skupnosti, župani, člani ZB, člani TIGR-a in njihovimi sorodniki…: ob vseh mogočih urah, med delavniki, ob sobotah, pa tudi ob nedeljah…Vprašanje je, v kolikšni meri je Karlu uspelo krmariti med Scilo in Karibdo, med možnostmi, ki jih je omogočala levica, in pričakovanji, ki jih narekovala desnica. Gotovo si je velikokrat sam, po svoji presoji in s svojo hrabro odločitvijo, utrl pot naprej sebi in društvu. Ravno zaradi tega nezavidljivega položaja, med kladivom in nakovalom, se je gotovo večkrat znašel v hudih preizkušnjah, dvomih, zagatah, o katerih je tudi sam, čeprav le redko, potožil…« V istem zborniku je Rutar v svojem (neobjavljenem) nekrologu dejal, »da je šlo za zelo zahteven cilj, kako čimbolj neboleče popularizirati skoraj že pozabljeno organizacijo TIGR in ji vrniti njen ugled in veljavo. Šlo je tudi za to, da se opere madež povojnih političnih diskvalifikacij in moralnih degradacij, ki so jih bili deležni mnogi, v krivično pozabo potisnjeni primorski domoljubi… Dinamičen vzpon društva se je razvijal predvsem v obdobju prvih petih let, in sicer od leta 1996 do vrhunca leta 2001. Zatem pa se je že začel umirjati, ko se je upravni odbor osredotočil v mobilizacijo vseh sil za postavitev osrednjega Spomenika braniteljem zahodne meje na velikem Cerju na Krasu…« Po tragični prometni nesreči leta 2003, ki je zakrivila Kocjančičevo smrt, pa je Rutar dejal, »da je aktivnost društva porazno zamrla«, in društvo jeresnično začelo hirati, o čemer bo nekoliko več govora v nadaljevanju. Hkrati je dodal, da se je po Kocjančičevi smrti »aktivnost društva spolitizirala, zdrknila v zakulisje političnih sporov…Zato je vse prisotne ves čas prežemala slutnja, da so komunisti okupirali Društvo TIGR«…

Krčeviti napori in uspehi pri rehabilitaciji TIGR-a

Kakorkoli že, je društvo, kot bomo podrobneje videli v nadaljevanju, v prvih letih svojega obstoja postavilo na desetine pomnikov tigrovcem in drugim primorskim domoljubom, na katere je partija pozabila. Izdanih je bilo ducat novih knjižnih del, tudi kritičnih do prejšnjega režima. S sprejetjem posebnega zakona v DZ je bil status tigrovcev končno izenačen z borčevskim. Na društveno pobudo in ob neizmernih naporih vodstva je zrasel spomenik-muzej na Velikem Cerju. Ustanovljeno je bilo glasilo Primorski rodoljub idr. Društvo se je tako na začetku svojega delovanja strgalo s partijske verige in se pridružilo vsem tistim, ki so sprožili pravo tigrovsko pomlad, npr. zgodovinarjem, pisateljem in drugim piscem, ki so zaorali v prikrita dejstva o bridki usodi tigrovcev in drugih primorskh domoljubov pod komunizmom, kot so bili npr. Milica Kacin Wohinc, dr. Miroslava Cenčič, Borut Rutar, mag Renato Podberšič ml., Alojz Zidar idr. Mala gora nad Ribnico, kjer je v prvem spopadu z okupatorjem na slovenskem ozemlju, namreč med tigrovci in italijansko soldatesko, tragično preminil vojaški vodja TIGR-a Danilo Zelen, je leta 1995 na pobudo Društva Tigr doživela prvo uradno državno proslavo, ko se je predsednik vlade Janez Janša v odmevnem govoru med prvimi slovenskimi državniki poklonil TIGR-u in mu priznal zgodovinsko mesto, ki mu pripada. Pisatelj Boris Pahor je ob tej priložnosti dejal, »da je takšno izjavo predsednika slovenske vlade dolgo želel«. Tudi Spomenka Hribar je menila (Delo, 21. 5. 2005), »da je Janša počastil TIGR, kot si zasluži, torej kot čisto uporništvo, predpartizanstvo«, in se je strinjala z Janšo, »da je TIGR tisto, kar bi bilo partizanstvo brez komunistične prevlade slovenskega upora zoper okupatorja«. Druga državna proslava na Mali gori se je zgodila šele leta 2021, spet v času Janševe (tretje) vlade, in to pot brez prisotnosti ostankov »ugrabljenega« Društva TIGR.

TIGR rehabilitira tudi Italija

Dočakali smo celo rehabilitacijo TIGR-a s strani italijanske države, ko se je predsednik Italije Giorgio Matarella julija 2020, skupaj z Borutom Pahorjem, simbolno poklonil štirim tigrovskim žrtvam na Bazoviški gmajni in se s tem opravičil za neizmerno gorje, ki ga je fašizem povzročil slovenskemu narodu. Hkrati pa je s tem tudi moralno rehabilitiral štiri bazoviške junake, zaradi česar so ga njegovi desničarski skrajneži nekoliko popljuvali, kot je naša skrajna levica popljuvala tudi Boruta Pahorja, ko se je poklonil pred spomenikom ob Bazoviški fojbi, postavljeni v spomin na italijanske žrtve jugoslovanskega maščevanja in revolucionarnega nasilja med vojno in po njej na prostoru bivše Julijske Krajine. Oba predsednika sta naredila gesto, ki je bila do včeraj nepojmljiva, z njo reševala čast italijanske in slovenske države in šla z njo tudi v zgodovino. Motilno ostaja pri vsem tem to, da ustreljeni tigrovci še niso bili sodno rehabilitirani in tako uradno še vedno veljajo za teroriste. Globoko upam, da se bo tudi to enkrat uredilo. Tigrovci pa čakajo že tri četrt stoletja še na neko drugo uradno rehabilitacijo in opravičilo, in to s strani duhovnih dedičev komunističnega vodstva NOB za vse zlo in zločine, ki jih je, kot navedeno v prehodnih poglavjih, to vodstvo, ob sokrivem molku ZB, zagrešilo nad njimi. Zato bi se moral ob Pahorju in Matarelli bazoviškim junakom pokloniti tudi Marjan Križman, trenutni predsednik ZB, in s tem rešiti čast svoje organizacije.

III.

VELIKO OPRAVLJENO DELO DRUŠTVA TIGR PRI POSTAVITVI SPOMINSKIH OBELEŽIJ IN NA PODROČJU TIGROVSKE PUBLICISTIKE

Spominska obeležja tigrovcem in drugim primorskim domoljubom

Ogromno dela je bilo opravljenega tudi pri postavljanju spomenikov in drugih spominskih obeležij tistim tigrovcem in primorskim domoljubom, na katere je povojni režim pozabil, bodisi zaradi podcenjevanja njihovega prispevka kot tudi zaradi ideološke zaslepljenosti režima. Prvemu spomeniku tigrovcem in Vladimiru Gortanu, ki je bil postavljen v Kranju že 1930 leta, tudi po zaslugi primorskih izseljencev, se je v povojnem času pridružil še dober ducat spominskih obeležij tigrovcem in drugim primorskim domoljubom, razsejanih po Primorski, vendar praviloma pod simbolom rdeče zvezde. Brez omembe TIGR-a.

Po ustanovitvi pa je društvo, po podatkih iz Primorskega rodoljuba, postavilo sledeča nova spominska obeležja pozabljenim primorskim domoljubom in to dosledno pod simbolom TIGR-a:

  • spominska plošča ustanoviteljem TIGR-a na Nanosu, 1994, ki je hkrati prvo spominsko obeležje pod tigrovskim simbolom;
  • spominska plošča na Mali gori, 1996, posvečena prvemu spopadu tigrovcev z italijansko okupacijsko vojsko;
  • spominsko obeležje na rojstni hiši Andreja Šavlija na Ušniku, 1996;
  • spomenik narodnemu heroju Danilu Zelenu v Senožečah, 1997;
  • spominska plošča Jožetu Kukcu na pokopališču v Postojni, 1996;
  • spominska plošča Justu Godniču na pokopališču v Svetem, 1997;
  • spominsko obeležje Jožetu Vadnalu v Zagorju pri Pivki, 1998:
  • spomenik Ivanu Rudolfu v Podnanosu, 1998;
  • spominska plošča Jožetu Černaču v Matenji vasi, 1998;
  • spomenik tigrovcem Posočja v Bovcu, 1999;
  • spominsko obeležje tigrovcem v Renčah, 1999;
  • spomenik Lavu Čermelju v Ljubljani, 1999;
  • spomenik dr. Jožetu Deklevi na Kozini, 1999;
  • spominska plošča Slavku Tuti v Tolminu, 1999;
  • doprsni kip Zorku Jelinčiču v Novi Gorici, 2000;
  • spominsko obeležje tigrovcem v Braniku, 2000;
  • spominsko obeležje Dorčetu Sardoču v Slivnem, 2000;
  • spominska plošča bratoma Rudolfu in Andreju Slavku Uršiču v Kobaridu, 2001;
  • doprsni kip duhovniku, kulturniku in politiku Virgilu Ščeku v Lokvi, 2001;
  • spominsko obeležje tigrovcu in borcu NOB Danilu Turku-Jocu na planinskem domu Planika pod Triglavom, 2002;
  • spominsko obeležje Tigrovcem v Loparju, 2002:
  • spominska plošča narodnima buditeljema dr. Josipu Agnelettu in Branku Agnelettu v Trseku pri Marezigah, 2002:
  • spomenik TIGR-u na Hribu Svobode v Ilirski Bistrici, 2002:
  • doprsni kip tigrovcu in častnemu meščanu Nove gorice Antonu Rutarju v Novi Gorici, 2003:
  • spominska plošča Čokovim v Lonjerju pri Trstu, 2004.

V načrtu pa je bila postavitev še sledečih novih spominskih obeležij:

  • spominska plošča žejski skupini, Žeje, 2004:
  • spominsko obeležje Danilu Zelenu na stavbi v Ljubljani, kjer je več let živel in deloval;
  • spominska plošča tigrovcem Jakobu Sajevicu in tovarišem, Hruševje;
  • spominska plošča dr. Alojziju Dolharju, Trbiž;
  • spominska plošča Ferdu Kravanji, Jesenice;
  • spominska plošča tigrovcem na Pivškem, Prestranek;
  • spominsko obeležje na Nanosu pri Blažonu v spomin na tečaje za učenje slovenskega jezika, potem ko je bila slovenščina z zakonom prepovedana.

Po Kocjančičevi smrti sem se udeležil le še odkritja spominske plošče Štefanu Lovrečiču, narodnjaku, gospodarstveniku in politiku, v Bočajih v Slovenski Istri, 2008, kot slavnostni govornik. Zatem sem izgubil stik z Društvom TIGR in nimam vpogleda, ali je sploh bilo postavljeno še katero od načrtovanih spominskih obeležij.

Prispevek Društva Tigr na področju tigrovske publicistike

V Kocjančičevem zborniku lahko preberemo, da je bila med pomembnimi publicističnimi nalogami, ki si jih je zadal Kocjančič, tudi zamisel o tigrovskem glasilu. Iz nje se je rodil Primorski rodoljub, lična publikacija, ki je v obliki revije, opremljene s številnimi fotografijami, nekajkrat letno prinašala tekoče informacije iz društvenega življenja, zgodovinske prispevke o tigrovski preteklosti Primorske, javne izjave v zvezi z dogajanji ob meji ob razpadu Jugoslavije in z odnosi s sosedno Italijo ipd. Rodoljub je bil ena velikih Kocjančičevih skrbi in obveznosti, saj so padale nanj, kot urednika glasila, praktično vse naloge v zvezi s pripravo glasila, to je pisanje prispevkov, iskanje avtorjev, uredniške naloge, likovna oprema, zagotavljanje finančnih sredstev, odnosi s tiskarno in na koncu še dostavljanje glasila naročnikom in drugim zainteresiranim strankam. V času njegovega uredniškega mandata je izšlo osem številk glasila.

Prav tako zasledimo v zborniku, da je bila naslednja velika naloga na področju publicistike ambiciozen program izdajanja tigrovske literature, ki si ga je društvo zastavilo na Kocjančičevo pobudo in pod njegovim vodstvom. Program je predvideval, da bi ob vsakem na novo odkritem spominskem obeležju oz. pomniku izšla spremna publikacija, ki bi osvetlila okoliščine dogodka oz. življenje in delo osebnosti, ki mu je bil pomnik posvečen. To je bila zahtevna naloga, ki je segala od iskanja kvalificiranih piscev zgodovinskih dogodkov, prek zagotavljanja finančnih sredstev, opravljanja uredniških poslov pa vse do predstavitve in prodaje knjig. Tudi v tem primeru je večina nalog padla na Kocjančičeva ramena, saj je bilo društvo v večini primerov tudi založnik publikacij. Hkrati s publikacijami v založbi Društva TIGR pa so v tem času izšla še druga dela s podobno tematiko in je bila tako bera tigrovske literature tega časa izredno plodna.

Naj navedem najprej tista dela, ki so bila do izida Kocjančičevega zbornika (2008) dosegljiva na podlagi virov iz društvenih arhivov in pri katerih je Društvo TIGR nastopalo kot založnik:

  • Vera Bergoč in Alenka Čuk: Anton Černač 1905-1984, 1992;
  • Borut Rutar: Tigrovci v prvem spopadu s fašističnim okupatorjem Slovenije na Mali gori pri Ribnici 13. maja 1941, v sozaložbi z Združenjem borcev in udeležencev NOB MO Koper in občine Ribnica, 1996;
  • Tatjana Rejec: Just Godnič, tigrovski borec za svobodo Primorske, 1997;
  • Zbornik: Danilo Zelen, narodni junak, 1998;
  • Borut Rutar: Dr. Jože Dekleva 1889 – 1969, tigrovec, bojevnik za narodne pravice Slovencev, 1999;
  • Nataša Nemec: TIGR, Renče in okolica, v sozaložbi z Goriškim muzejem, 1999;
  • Gorazd Bajc: Zapletena razmerja, Ivan Marija Čok v mreži primorske usode, 2000;
  • Mira Cenčič in Jurij Rosa: Ivan Rudolf, tigrovec, Maistrov borec, 2000:
  • Cveto Vidmar: TIGR v Rihenberku – Braniku, 2000;
  • Borut Rutar in Ivo Jevnikar: Rudolf Uršič in Andrej Slavko Uršič, Jeronova rodbina narodnjakov v Kobaridu, 2001;
  • Mira Cenčič: Moč domoljubja, Biografija o tigrovcu Antonu Rutarju, 2002;
  • Ciril Pelicon: Po Vojkovih poteh, Spomini kurirja Rada in soborcev, v sozaložbi z Območno skupnostjo ZB, 2003;

Publikacije drugih založniških hiš:

  • Alojz Zidar: Doživetje tigrovca partizana, Založba Lipa, 1987;
  • Zorko Jelinčič: Pod svinčenim nebom, Založba Goriška Mohorjeva družba, 1994;
  • Tone Ferenc: Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940, Založba Borec, 1977;
  • Mira Cenčič: Slovenci pod Italijo in TIGR na okopih v boju za narodni obstoj, Kras in Vipavska dolina, Založba Mladinska knjiga, 1997;
  • Zbornik ob stoletnici rojstva Alberta Rejca (1899-1976): Domovina, kje si, Založba goriška Mohorjeva družba, 1998;
  • Alojz Zidar: Slovenski narod pomni in obtožuje, Založba Lipa, 1999;
  • Zbornik; Josip Agneletto, slovenski kulturnik in politik v Trstu, v sozaložbi Zgodovinskega društva za južno Primorsko in Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, 1999;
  • Zbornik: Virgil Šček, Življenje in delo primorskega krščanskega socialca, 2001;
  • Ivan Jug: Moja zaporniška leta, Založba Branko in Založništvo Jutro, 2002.

Kocjančiču smo se po smrti za njegov skoraj epohalni prispevek pri rehabilitaciji TIGR-a oddolžili

z že navedenim zbornikom, ki ga je uredil pisec tega sestavka, vendar mislim, da je to premalo, in da si zasluži tudi primerno spominsko obeležje.

IV.

VELIKO CERJE KOT VELIČASTEN SPOMENIK-MUZEJ PRIMORSKEMU UPORNIŠTVU

Rojstvo ideje o postavitvi spomenika-muzeja

Oktobra 1993 se je skupina primorskih domoljubov sešla v Kopru (Žusterna) in se dogovorila, da bo postavila pomnik ustanoviteljem TIGR-a na Nanosu (1927), na kar so komunisti pozabili, in to se je potem tudi zgodilo. Evstahij Pregelj kot eden izmed udeležencev sestanka pa je na navedenem shodu menil, da spominsko znamenje na Nanosu ne bo dovolj, in da si TIGR zasluži posebno spoštovanje ter večji, dostojen spomenik na nekem vidnem primorskem kraju. V pogovoru za društveno glasilo Primorski rodoljub je še dejal, »da se je po osamosvojitvi Slovenije večkrat spraševal, kako to, da nima TIGR na Primorskem, v svoji lastni domovini in državi, poštenega znamenja v spomin na trpljenje, ki ga je primorsko ljudstvo prestalo pod petindvajsetletno okupacijo Italije po prvi svetovni vojni«. Pa ne samo TIGR, tudi drugi primorski domoljubi, npr. primorski čedrmaci, organizirani v tajni organizaciji Zbor svečenikov sv. Pavla, padalci, krščanski socialci in celo otroci, najstniki, s svojo organizacijo Črni bratje. Tudi sicer so preživeli Tigrovci nosili v sebi veliko bolečino, ker je komunistična partija med vojno in po njej izvajala nad njimi nasilje in celo zločine ter je tigrovcem več desetletij dobesedno prepovedovala kakršnokoli pisanje o tej veliki epopeji primorskega ljudstva ter zlasti o usodi tigrovcev in drugih primorski domoljubov pod komunizmom. Kmalu po tem sestanku je bilo, kot že navedeno, ustanovljeno Društvo TIGR in na prvi seji upravnega odbora je bil sprejet sklep, naj se pripravi program za postavitev dostojnega tigrovskega spomenika-muzeja (v nadaljevanju »spomenik«), vključno z njegovo zasnovo, obliko, lokacijo idr.

Uresničitev ideje o spomeniku, izbor lokacije in priprava projekta

Nalogo je prevzel nase Evstahij Pregelj, ki je bil avtor ali soavtor tudi številnih drugih tigrovskih in siceršnjih spominskih znamenj (Nanos, Mala gora pri Ribnici idr.), ki jih je društvo začelo postavljati, in jo je, kot sledi, tudi uspešno izpeljal. Tako ni bil samo pobudnik za postavitev spomenika na Velikem Cerju, ampak kar njegov duhovni oče. Najprej si je ogledal različne možne lokacije spomenika (Sabotin, Škabrijel, Trstelj idr.) in presodil, da je najprimernejša lokacija Veliko Cerje, to je 324 m visok vrh, ki se dviguje nad Lokvico na goriškem Krasu. Lokacija je lahko dostopna in ima razgled skoraj po celotni Primorski. V že navedenem intervjuju za Primorski rodoljub je razlagal, kako se z Velikega Cerja »na severu prek Matajurja, Svete Gore, Krna in Triglava vidijo Alpe. Proti vzhodu vidimo Vipavsko dolino z vsemi njenimi hribi levo desno. Na jugu nam pogled seže do Snežnika, Učke, celotne Istre in Tržaškega zaliva. Na zahodu vidimo Tržič z Doberdobom neposredno pred nami, ki je simbol trpljenja slovenske zemlje v prvi svetovni vojni, pa še Furlansko ravnino ter Goriška brda z mestoma Gorico in Novo Gorico. Poleg tega je v bližini veliko rovov in kavern iz prve svetovne vojne, Leopardova jama, Borojevi

ev stol in druge zanimivosti…« Želel je, da bi si še kdo od Društva TIGR ogledal lokacijo, da bi se potem lažje odločali zanjo. S Kocjančičem sva se mu rada pridružila in na licu mesta ugotovila izredno lego kraja, na kar so organi društva potrdili Veliko Cerje kot izbrano lokacijo za spomenik.

Glede idejnega načrta projekta se je Pregelj v sporazumu s primorskim arhitektom dr. Darkom Likarjem dogovoril, naj se med primorskimi študenti na arhitekturi v Ljubljani opravi interni natečaj. Potem je bila predlagana izvorno zamišljena zasnova spomenika v obliki obrambnega stolpa, skladno z delovnim nazivom projekta, ki se je glasil »Spomenik braniteljem zahodne meje«. Upravni odbor društva je sprejel tako zasnovo spomenika, kot tudi njegov naziv in lokacijo. Izdelava glavnega projekta je bila s soglasjem odgovornega projektanta dr. Darka Likarja zaupana arhitektu Mladenu Baši, načrt gradbene konstrukcije pa je izdelal inženir Stanislav Torkar. Ker leži Veliko Cerje na ozemlju občine Miren-Kostanjevica, je investitorstvo prevzela občina pod vodstvom župana Zlatka Marušiča, ki ima po Pregljevem mnenju velike zasluge pri pridobivanju zemljišča, potrebnih dovoljenj za objekt kot tudi za samo graditev spomenika. Predstavniki Goriškega muzeja so imeli na zasnovo spomenika-muzeja pripombe, ki jih avtorji spomenika niso odobravali, vendar po nenadni ter skoraj hkratni smrti treh vodilnih osebnosti Društva TIGR (Karla Kocjančiča, Cirila Pelicona in Nadje Maganja) so oni prevzeli nadzor nad graditvijo in opremljenostjo spomenika ter uveljavili svojo, drugačno zasnovo. Sam nimam podrobnega vpogleda v te razlike, ker sem se sicer udeležil svečane postavitve temeljnega kamna in konca izgradnje spomenika, nisem si pa ogledal spomenika, ko so bili v njem že postavljeni eksponati. Se pa ta razhajanja lahko preveri s primerjavo dejanske notranje ureditve spomenika in prvotne zasnove, ki jo bom podal v nadaljevanju. Graditev pa se je zaradi ekonomske krize in pomanjkanja sredstev zavlekla v dobro desetletje, kljub velikanskim naporom, ki so jih vanjo vlagali vsakokratni predsedniki društva (Karlo Kocjančič, Svito Vižintin, Franjo Batagelj in Marjan Bevk) in župan Marušič. Društvo je načrt in program spomenika-muzeja predstavilo tudi veteranskim organizacijam v Ljubljani. Te so ga podprle in potrdile predlog, da naj bi bilo Veliko Cerje spomenik vsedržavnega pomena. So pa pri tem iz različnih krogov prihajale pripombe, da naj ne bi bilo videti, da gre za kako »razkazovanje militarističnih mišic«, pa da bo naziv »Spomenik braniteljem zahodne meje« kazal s prstom in prizadel naše zahodne sosede, ki so se že pritoževali, »da bo z njim legla senca nad Gorico«. Zato je bil potem delovni naziv »Spomenik braniteljem zahodne meje« na veliko razočaranje predstavnikov društva spremenjen v »Spomenik braniteljem slovenske zemlje«. Pri čemer pa ne moremo mimo dejstva, da pa so naši zahodni sosedje, ki so v imenu svoje »madre patrie« (matere domovine) osvajali in zasedli naš prostor, postavili svojim vojakom na slovenskem ozemlju tri ogromne kostnice (Sredipolje-Redipuglia, Oslavje in Kobarid) in se pri tem niso niti malo ozirali na naše občutke. Mi pa, ki smo se branili, si tega nismo upali povedati na glas, da jih ne bi prizadeli, in smo tako sami od sebe spet klecnili pred njimi.

Zasnova spomenika

Spomenik je bil torej zasnovan v obliki obrambnega stolpa. Tloris pritličja naj bi ponazarjal slovensko državo kot stičišče štirih dežel. Iz pritličja bi naj rastel obrambni stolp v štirih stebrih, ki ponazarjajo navedene štiri dežele in sicer: Primorsko, Gorenjsko, Štajersko in Dolenjsko. V prvem nadstropju je bila predvidena muzejska soba z eksponati, slikovnimi in pisnimi, iz prve svetovne vojne. Drugo nadstropje je bilo posvečeno TIGR-u in širšemu primorskemu odporništvu, tretje pa drugi svetovni vojni, okupaciji Slovenije in NOB-ju. V četrtem, ki je bilo posvečeno osamosvojitveni vojni, je bila vez v obliki štirih balkonov, ki združujejo štiri stebre, to je štiri slovenske dežele v skupnem boju za samostojno državo Slovenijo. Na vrhu je še pokrita ploščad z izjemnim razgledom na vse strani neba in jambor s slovensko zastavo. V spomeniku naj bi bili tudi kipi osebnosti, ki so se posebej proslavile v boju za slovensko zahodno mejo. Spomenik naj bi bil ponoči razsvetljen z reflektorji ter tako podnevi in ponoči žarčil naokoli spomin in zavest o veliki epopeji primorskega odporništva. Po podatkih medijev predstavlja spomenik že danes eno največjih turističnih atrakcij na Goriškem. Z njim smo se oddolžili tigrovcem in drugim primorskim domoljubom ter ostalim borcem, ki so tvegali svoja življenja, da obranijo slovensko zemljo ter ohranijo svoj narod in njegovo kulturo.

V.

KRUTA, SKORAJ HKRATNA PRERANA SMRT VODLNIH OSEBNOSTI DRUŠTVA, NJEGOV ZDRS NA LEVO, RAZKOL IN ZATON DRUŠTA

Kruta, skoraj hkratna smrt vodilnih osebnosti društva, njegov zdrs na levo in razkol

Najprej je leta 2003 tragično preminil Karlo Kocjančič kot žrtev prometne nesreče in nekaj let zatem zaradi neozdravljive bolezni še Ciril Pelicon, Nadja Maganja in Marjan Bevk. Skozi leta so prišla nova vodstva in v društvo se je naselilo enoumje. Vse manj je bilo vznemirljivega odkrivanja bridke usode tigrovcev pod komunizmom. Družbeni sestanki so postajali podobni nekdanjim partijskim, kritika na račun partije utišana. Po Kocjančičevi smrti je bil edini večji svečan društveni shod, ki sem mu prisostvoval, tisti v Sežani, v času prve Janševe vlade. Organiziralo ga je novo vodstvo, ki je prevzelo krmilo društva po smrti prejšnjih vodilnih tigrovcev, in sicer predsednik Marjan Bevk in tajnik Lucijan Pelicon, ki je poskušalo obdržati smer preminulega vodstva, a so po smrti Bevka stvari krenile po svoje. Shoda sta se udeležila tudi Janez Janša in pisatelj Boris Pahor. Postavljeno je bilo tudi spominsko obeležje istrskemu gospodarstveniku in domoljubu Štefanu Lovrečiču v Bočajih v Slovenski Istri. Po tem dogodku nisem zasledi, da bi se postavila še kaka druga obeležja, česar pa ne morem z gotovostjo trditi, ker sem zgubil stik z društvom. Tudi Primorski domoljub je opešal in nehal redno izhajati. Na škodljivo drsenje društva na levo sem v zadnjih letih nekajkrat opozoril v društvenem glasilu, zaradi česar se v društvu tudi sam nisem več dobro počutil in sem iz njega izstopil, tako kot pred tem in za tem tudi še mnogi drugi člani, zlasti tisti iz pomladne opcije. Že v 3. številki Primorskega rodoljuba leta 2000 sem opozoril, da moramo ohraniti pluralnost društva in preprečiti, »da bi se ga kdo polastil, ker bi se v tem primeru vanj naselilo enoumje. In če kdo slučajno to načrtuje, potem pripravlja njegov pogreb. Pa naj se tega zaveda ali ne«. Leta 2013 pa sem prav tako v društvenem glasilu (št. 79) že resignirano zapisal, »da se zaradi skomin borčevske organizacije, da bi položila roke na društvo, odpira vprašanje, ali je Društva TIGR še TIGR ali pa je postalo zgolj podružnica neke druge centrale«. Po vseh navedenih dogodkih je bilo v društvu vse manj nastopov, ki bi vznemirjali javnost z odkrivanjem bridke usode tigrovcev pod komunizmom. Kritični govorci na shodih so utihnili. Zamenjali so jih »naši«, kot npr. leta 2015 Zoran Janković na shodu pred Univerzo v Ljubljani, Janko Veber na pohodu po Malem Krasu idr. Stvari so šle tako daleč, da je Dušan Jež, dolgoletni praporščak, vrnil društvu prapor, in to »z razlogom«, kot je to sam dejal. Kot dokaz, da je društvo Tigr pod nadzorom bivše partije, je tudi polaganje vencev v imenu društva na grob Tita in Jovanke. Društvo je tako izgubilo svojo prvotno dušo in naša pričakovanja o odprtem in pluralnem društvu so se izkazala za neuresničljiva in naivna. Nekje se je uresničila slutnja preživelega tigrovca Antona Rutarja, ki jo je izrekel, ko je izvedel, da so v društvo množično vstopili mnogi bivši komunisti in člani borčevske organizacije.

Ponesrečen poskus, da bi TIGR spet priklenili na partijsko verigo, zaton društva in ustanovitev novega tigrovskega društva Slovenski TIGR – 13. maj

Zato ni čudno, da je potem leta 2016, kot bomo videli v nadaljevanju, pod taktirko Vilija Kovačiča vzniknilo iz vrst pomladnikov novo, alternativno tigrovsko društvo pod imenom Slovenski TIGR – 13. maj, to je datum prvega spopada tigrovskih partizanov s fašisti na Mali gori leta 1941. Novoustanovljeno društvo si je samoniklo, brez dogovarjanja s komerkoli, postavilo za svoj program afirmacijo celotne avtentične dediščine TIGR-a in širšega primorskega odporništva, tudi njegove bridke usode pod komunizmom. Začelo je z organizacijo posvetov o TIGR-u v DS. Pripravljalo je ločene slovesnosti v čast bazoviškim junakom pred Univerzo v Ljubljani in ločene slovesnosti na Mali gori, mimo tistih, ki jih je organiziralo prvotno, ugrabljeno Društvo TIGR. Na slovesnostih na Mali gori so kot svečani govorci nastopili posamezniki, ki so izstopili iz prvotnega društva kot npr. pisec tega sestavka, zgodovinar Borut Rutar idr. Društvo Slovenski TIGR – 13. maj je organiziralo televizijska soočanja in razprave v pisnih medijih ter na spletnih straneh. Posredovalo je DZ predlog za razglasitev 13. maja za državni praznik (deloven) kot tudi predlog za razglasitev Danila Zelena za narodnega junaka in postavitev njegovega spomenika v parku pred stavbo predsednika republike. Ministrstvu za kulturo je dalo pobudo za postavitev kulturnoinformacijskega centra primorskega domoljubja v Tomaju in za objavo javnega razpisa za literarni zgodovinski roman o Virgilu Ščeku in Danilu Zelenu. Roman o Virgilu Ščeku je med tem že izšel in se pripravlja tudi prevod v italijanščino. Nad aktivnostmi prvotnega društva sem izgubil pregled, ker, prvič, ni bilo o tem v javnosti nobenih posebnih informacij več, in, drugič, ker si od enoumja, ki se je vselilo vanj, nisem obetal ničesar ustvarjalnega. Imel sem občutek, da se zadovoljujejo z monotonimi letnimi proslavami na Mali gori, z nikogar motečim govoričenjem o tigrovskem junaštvu pod fašizmom, ter s paradiranjem na državnih proslavah in ne vedo, kaj početi z ostanki društva po njegovi »ugrabitvi«. Edini dogodek, ki mi je zbudil pozornost in me razveselil, je bila izdaja slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta (2020), avtorja Paola Parovela, uglednega tržaškega publicista, za katero sta sicer dala pobudo tajnik Društva TIGR po smrti Karla Kocjančiča Lucijan Pelicon Zlatan Čok, pomorščak, publicist, sin Tigrovca in član društva, prevedel pa jo je Matjaž Čok. Vendar knjiga ni izšla v založništvu Društva TIGR, ampak ob finančni podpori Čokovega podjetja Savica in Združenja antifašistov in borcev za vrednote NOB in veteranov. Zasledil sem tudi drobno knjižico Pojmovanje organizacije TIGR pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej avtorja Tomaža Vuka iz Renč, izdano v založbi Društva TIGR, ki pa mi je bila v veliko razočaranje zaradi zamolčevanja bridke usode TIGR-a pod komunizmom, in o kateri bom nekaj več spregovoril v nadaljevanju.Tako ostaja še vedno aktualno vprašanje, ki ga je postavil Saša Vuga, in sicer, ali se bomo do TIGR-a obnašali kot »presite zvegane pohabe ali pa kot zravnani čuvarji neke ponosne dediščine«. V tigrovo dediščino pa ne sodi samo njegova junaška zgodba pod fašizmom, ampak tudi njegova bridka usoda pod komunizmom. In »kdor to prizna, je lahko tigrovec tudi danes«, je pribil Vuga.

Poskusi prikrivanja bridke usode Tigrovcev pod komunizmom s strani slovenske levice tudi v tranziciji

Ob koncu leta 2017 se je, kot že navedeno, pojavila na knjižnih policah drobna knjižica z naslovom Pojmovanje organizacije TIGR pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej avtorja Tomaža Vuka iz Renč. Knjiga je diplomsko delo, ki ga je avtor zagovarjal na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, pod mentorskim vodstvom prof. dr. Jerneja Pikala, in jo je izdalo prvotno Društvo TIGR. V uvodni avtorjevi besedi lahko preberemo, da se diplomsko delo »poleg gradiva, izdanega po letu 1991, ukvarja tudi s časopisi, knjigami in ostalo literaturo, izdano v obdobju 1945-1991… in skuša ugotoviti, ali se o TIGR-u res ni namenoma nič govorilo do osamosvojitve Slovenije«, kot naj bi to večkrat trdili v javnosti. Po izvedbi za svoje namene prilagojenega dokaznega postopka je avtor v sklepu diplomske naloge zapisal, da iz »obsega različnih publikacij, objavljenih v obdobju 1945-1991, ne moremo reči, da je bila organizacija TIGR zamolčana. Je pa res, da so bili njeni voditelji do neke mere marginalizirani«. Zato je tezo o domnevni zamolčanosti TIGR-a v prejšnjem režimu avtor odločno zavrnil in to z mastnimi črkami, da ne bo kakšnega nesporazuma. V prejšnjih poglavjih tega sestavka pa smo navedli množico literature, objavljene po osamosvojitvi, o neizpodbitnem nasilju in zločinih, ki jih je partija izvajala nad tigrovci že med vojno in po njej. Avtor diplomske naloge, ki se je po lastni izjavi ukvarjal »tudi z gradivi, izdanimi po letu 1991«, bi se vendar moral srečati vsaj z informacijami, teksti, raziskavami in knjigami iz uvodnega dela tega sestavka, saj so bila prav vsa ta gradiva objavljena po osamosvojitvi in tudi zelo odmevna, a v njegovi diplomski nalogi ni niti besedice o tem. Tako nam je tudi sam s svojim pisanjem na najbolj nazoren način pokazal, kako se je v prejšnjem režimu pisalo o TIGR-u. To je tako, da se je njegova bridka usoda pod komunizmom zamolčala. In to je diplomant storil z očitno vednostjo in blagoslovom mentorja dr. Jerneja Pikala in »ugrabljenega« Društva TGR, ki je še kako moralo vedeti za navedeno zamolčano literaturo, saj je pred »ugrabitvijo«, kot je razvidno iz predhodnih poglavij, samo izdalo vrsto knjig, ki jih je avtor diplomske naloge zamolčal. S takim pristopom k zgodovini je avtor svoje diplomsko delo lahko končal z nedolžno ugotovitvijo, da so bili tigrovski voditelji »do neke mere marginalizirani«, čeprav so bili kar v dobri meri likvidirani. Pa da domnevno zamolčanost TIGR-a »zavrača«, in to spet z mastnimi črkami, čeprav se je pri pisanju naloge moral dušiti pod ploho bridkih dokazov, kaj vse smo v prejšnjem režimu zamolčali o TIGR-u.

Milan Kučan pa je v Kobaridu, oktobra 2018, v svojem govoru na slovesnosti v čast Kobariški republiki, med drugim pozval Primorce, »naj se uprejo poskusom opravičevanja politično-vojaške kolaboracije z okupatorjem ter razvrednotenja upora in celotnega narodnoosvobodilnega gibanja«. Dodal je tudi, »da slovesnost v Kobaridu sporoča v naš čas, da je vrednota, ki se naj zapiše v naš zgodovinski spomin, upor proti nasilju in boj za svobodo in dostojanstvo«. Naj v pojasnilo najprej spomnim (gl. Wikipedijo), »da je bila Kobariška republika osvobojeno ozemlje, ki so ga razglasili tigrovci 10. septembra 1943, le dva dni po kapitulaciji Italije, in je pokrivala Posočje vse do Gorice na jugu ter obsegala tudi dolini Nadiže in Tera. Obramba je temeljila na vključevanju večjega števila prebivalstva v novoustanovljene partizanske enote pod poveljstvom TIGR-a, na čelu s (tigrovcem) Ferdom Kravanjo, združene v bataljon Andreja Manfrede«. Republika je trajala kak dober mesec, ker jo je v začetku novembra 1943 zlomil vdor nemških sil vanjo. Od Kučana bi pričakoval, da bi se ob pozivu Primorcem, naj se uprejo omalovaževanju NOB, s čimer se tudi sam strinjam, vsaj s kakim revnim stavkom opravičil ljudem za nasilje in zločine, ki jih je med vojno in po njej zagrešila partija nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi. S tem mora biti tudi sam dobro seznanjen, saj je bila o tem napisana že gora tekstov in knjig. Končno je Udba že med vojno med prvimi zahrbtno pospravila nič manj kot samega Ferda Kravanjo, to je enega vodilnih tigrovcev in poveljnika tigrovskega partizanskega bataljona ali kar očeta Kobariške republike. In ko je že za vrednoto, ki se naj zapiše v naš zgodovinski spomin, razglasil »upor proti nasilju in boj za svobodo in dostojanstvo«, bi moralo to veljati za vsakršno nasilje, torej tudi partijsko in z njim povezano teptanje svobode in dostojanstva žrtev partijskih čistk, zaradi česar bi se moral opravičiti vsaj potomcem junaških tigrovcev v Posočju. Veriga partijskega nasilja in zločinov nad Tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi je namreč dolga in bridka. In ob poznanih krutih dejstvih govoriti tričetrt stoletja po končani vojni ljudem v osrčju tigrovstva o Kobariški republiki, ki je bila delo tigrovcev in zametek današnje osvobojene in demokratične Slovenije, ter pri tem niti z besedo ne omeniti navedenega nasilja in zločinov nad tigrovci, je ena velika ogabna manipulacija. Vendar to ni bil edini primer Kučanovega javnega ignoriranja TIGR-a še v tranziciji. Vili Kovačič je npr. ob neki priložnosti opozoril (Primorske novice, 2. 6. 2016), da je Kučan leta 1997 sicer posmrtno odlikoval tigrovce, vendar je še 9. maja 2015, to je skoraj dve desetletji zatem, v svojem govoru na Trgu republike v Ljubljani »ob navedbi priključitve Primorske k matični domovini zavestno prezrl TIGR, saj ga ni omenil niti z besedico«.

Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.

Komentarji (0)

Disqus Comments (0)

https-spletnicasopis-eu