Štirje ustavni sodniki “rešili” Šketo pred Pušnikom

Last Updated on: 8th februar 2020, 09:48 pop

Danes zvečer zaslišanja mariborskega tožilca Nika Pušnika in generalnega državnega tožilca Draga Šketa pred preiskovalno komisijo primera Kangler ne bo. Pušnik je javno očital Šketi, da bi naj v preteklosti kot njegov šef v Mariboru v primeru Kangler pritiskal nanj. Pritiski, tudi udbovski, bi naj bili tudi sicer, trdi Pušnik. Štirje ustavni sodniki (dva sta bila proti) so tik pred atraktivnim zaslišanjem objavili, da so se odločili začasno zadržati odredbo o ustanovitvi preiskovalne komisije državnega zbora, ko se nanaša na tožilce. Zadržanje je zahteval Šketa.

Mahnič: Za prvorazredne takoj

Odločitev je politično nerodna za ustavno sodišče, soodločali so namreč ustavni sodniki, ki jih je v prejšnjem mandatu izvolila SMC, ta pa ima v Mariboru od lani župana Saša Arsenoviča, na katerega zabavo, ko je premagal Franca Kanglerja, je prišel preiskovalni sodnik Janez Žirovnik, ki je pred tem odrejal večino prisluškovanj in drugih tajnih ukrepov proti Kanglerju, v preteklosti pa je bil zaposlen v SDV in v vrhu Sove.

Zaradi nepoštenega sojenja Žirovnika je padel cel kup nenavadnih postopkov proti Kanglerju.

Predsednik preiskovalne komisije Žan Mahnič (SDS) se je odzval ostro nad hitro odločitvijo štirih ustavnih sodnikov tik pred zaslišanjem. Tako:

Na tiskovni konferenci v državnem zboru pa je Mahnič pozneje ocenil, da ustavno sodišče s tem poslalo jasno sporočilo, da imamo v državi pravosodno oblast, ki je brez nadzora, kar je značilni element policijske države, pravosodni organi pa so pri nas po njegovi oceni malo bogovi, ki se jih nič ne sme vprašati in ki za nič ne odgovarjajo.

Takšno odločitev sodišča je težko spoštovati, treba pa jo je upoštevati, zaradi tega sem preklical sejo preiskovalnega sodišča, ki bi morala biti zvečer, je povedal Mahnič.

Že pred tem je ustavno sodišče začasno ustavilo preverjanje dela sodnikov v primeru Kangler. V obeh primerih bo sodišče o tem, ali preiskavo dovoli, še odločalo.

Pobuda Škete pa še ni v presoji

Pri tožilcih kljub izdaji sklepa o začasnem zadržanju pobude Škete in vrhovnega državnega tožilstva ustavno sodišče še ni sprejelo v presojo. Sprejem pobude bi, so sporočili iz ustavnega sodišča, ” namreč že vseboval tudi odločitev o procesnih predpostavkah, kar pa je glede na vsebino razširitve pobude z dne 28. 10. 2019 lahko povezano z njeno vsebinsko presojo”.

Na posnetku je Franc Kangler:

Ustavno sodišče je začasno zadržalo preiskavo primera Kangler v teh točkah:

• ugotovi, kdo izmed nosilcev javnih funkcij je naročil pregon Franca Kanglerja in drugih, saj tedanja državna tožilka na Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru Elizabeta Györkös leta 2010 po tem, ko je od Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Maribor v skladu s 153. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZKP) zahtevala poročilo o uporabi ukrepov po 150. členu ZKP, ni zahtevala kazenske ovadbe zoper Franca Kanglerja;
• ugotovi, kdo izmed nosilcev javnih funkcij je naročil takratnemu vodji Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Dragu Šketi, da na podlagi arhiviranih prikritih preiskovalnih ukrepov na krajevno in stvarno pristojnem sodišču sproži postopke (predhodno je tedanja vodja Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Elizabeta Györkös od Policijske uprave Maribor dne 23. 7. 2010 prejela Poročilo o uporabi ukrepov v zadevi Franc Kangler in ga dne 26. 7. 2010 predala preiskovalnemu sodniku na Okrožnem sodišču v Mariboru dr. Janezu Žirovniku, v preizkus. Od tistega trenutka dalje je bilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZKP mariborsko sodišče edino pristojno, da hrani izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov. Takratni vodja Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Drago Šketa je 2011 zoper Franca Kanglerja in druge na podlagi arhiviranih prikritih preiskovalnih ukrepov na sodišču nezakonito sprožil postopke);
• ugotovi, kdo izmed nosilcev javnih funkcij je naročil Policijski upravi Maribor, da v nasprotju s 150. členom ZKP izdela več kopij izsledkov, ki so bili v nasprotju s prvim odstavkom 153. člena ZKP in internim navodilom policije št. 2340-108/2010/3 z dne 16. 9. 2010 poslani na različne naslove;
• ugotovi, kdo je koordiniral dogovarjanje glede postopka zoper Franca Kanglerja med takratnim državnim tožilcem Borisom Marčičem in sodnikom dr. Boštjanom Polegekom, glede na to, da so se na družbenih omrežjih teden dni pred odločitvami sodnika dr. Boštjana Polegeka pojavljali različni pozivi na spremljanje sojenja ter že vnaprej znane odločitve, ki jih je očitno sodnik dr.Boštjan Polegek predhodno usklajeval s tožilstvom;
• ugotovi, kako ravnajo s prikritimi preiskovalnimi ukrepi na Policiji in Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru ter kdo in na kakšen način je znotraj sistema odgovoren za zakonitost postopkov ter hrambo prikritih preiskovalnih ukrepov”.

Odločitev je ustavno sodišče sprejelo s štirimi glasovi proti dvema. Sodnik Rok Čeferin se je izločil. Za so bili Rajko Knez, Dunja Jadek Pensa, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs. Proti pa Klemen Jaklič in Marko Šorli.

Šorli je med drugim opozoril:

“Večina je pri odločitvi o začasnem zadržanju izhajala iz ocene, da je parlamentarna preiskava odrejena zgolj za ugotavljanje politične odgovornosti konkretnih državnih tožilcev, čeprav takšne odgovornosti pravni red sploh ne določa, ta ista večina pa je spregledala, da naj bi parlamentarna preiskava ugotavljala nezakonitosti pri uvedbi in vodenju kazenskih postopkov. Parlamentarna preiskava torej politične odgovornosti državnih tožilcev niti ne more ugotavljati, lahko pa ugotavlja politično odgovornost drugih nosilcev javnih funkcij, kolikor so ti posegali v delovanje državnih tožilcev in sodnikov v posameznih zadevah. Iz vsebine Akta o odreditvi parlamentarne preiskave, katerega izvrševanje je zadržano, izhaja, da naj bi parlamentarna preiskava ugotavljala nezakonitosti pri kazenskem pregonu (kazenski pregon v širšem smislu vključuje poleg obtoževanja tudi sodne kazenske postopke) bivšega župana Maribora.”

Sodnik Jaklič pa:

“Ta odločitev večine je zame ena tistih, ki ne temeljijo na dovolj poglobljenem in vzajemnem diskurzu boja argumentov na najvišji argumentativni ravni, čemur naj bi bila Ustavna sodišča sicer namenjena. Tej težavi se je tudi tokrat pridružila odločitev, da večina bodisi s preglasovanjem svoj sklep javno objavi takoj, še pred pisanjem ločenih mnenj, pa čeprav to povsem izniči bistvo ločenih mnenj, ki je v tem, da morda prepričajo katerega od sodnikov ali sodnic (kar pa po javni objavi sklepa ni več mogoče). Ali pa, da se za ločena mnenja določi rok le nekaj ur, kar je naposled obveljalo in kar v praksi prav tako izniči njihov pomen. Tretje, ustaljene možnosti, da se ločena mnenja pripravi v nekaj dneh, pa večina ni dopustila. Slučajev, ko večina daje prednost sami odločitvi in ne pristni argumentaciji, je – še posebej v primerih, ki bi lahko predstavljali “grožnjo” rahljanja kakšnega monopola v smer svobodne demokratične družbe – v tej sestavi sodišča mnogo preveč.”

Celotno sodbo in tri ločeno mnenja, tudi pritrdilno sodnika Kneza, lahko preberete na povezavah: