Končno sneg. Videc obstal. Partizanka crknila.

Last Updated on: 28th december 2025, 12:59 pop

Mariborsko Pohorje je najboljše smučišče, ko je sneg. In za praznike je zapadel sneg. Naraven. Na vrhu Pohorja veliko. Odprli so proge, ki povezujejo mariborsko Pohorju z Arehom, kar je redko. Smučati po gozdnih poteh je posebno doživetje. Pravljica. Žal redko mogoča, ker običajno ni dovolj naravnega snega. Snežnih topov pa visoko zgoraj (še) niso postavili. Zdaj je zapadel. In včeraj so pognali vlečnici Videc in Partizanka. A obe sta tudi takoj crknili. Videc popoldan malo, Partizanka pa veliko bolj. Bil sem tam. Bili so na Pohorju tudi številni turisti. Po govorici, ki jih je bilo slišati, številni Madžari, Hrvati, celo angleško govoreči tujci. Bolj izkušeni so na forumih svarili, da je prvi dan pot proti Arehu bolje prepustiti “kaskaderjem” in “hribolazcem”. Upravičeno. Pred Videcem je dvosedežnica Stolp, kjer je že bil super sneg. Redko je. Stolp ni več tak kot je bil pred pol stoletja, ko sem bil še otrok. Vlečnico so zamenjali z dvosedežnico. Že dolgo nazaj. Gre počasi, ampak deluje. Proga je za začetnike. Sneg sijajen. Nič ledu. In vrst ni bilo.

Ker sem bil letos prvič na smučkah, sem šel najprej po tej progi navzdol. Da dobim občutek, kako je sploh na snegu. Iz Stolpa gre pot na Videc na črno progo, ki pa ni za začetnike. Še posebej spodnji del je prepad. Včeraj je bil zaprt. Pred najbolj kaskaderskim delom je mogoče skozi gozd zaviti na drugo stran, kjer je manj zahtevna proga, ki pa tudi ni za začetnike. A ker je bil sneg super, je bilo oboje včeraj velik užitek. Ustavilo pa se je na vlečnici, ki je enaka kot pred več kot štirimi desetletji, ko sem bil še v osnovni šoli. Predpotopna. Ustavilo se je dobesedno. Da se vlečnica ustavi za kratek čas, je običajno. Težave pri vstopanju ali izstopanju. A ni šlo za nekaj deset sekund. In minuto. Ali deset minut. Veliko dlje je stalo. Navzdol so z motornimi sanmi pridrveli možje pomagat odpravljati težavo. Celo več sani je prihrumelo. Vrsta spodaj pa je bila vse večja. Prihajali so tudi že smučarji, ki so se vračali iz Areha. Imel sem srečo, ker sem bil na vlečnici bolj na začetku, to je na delu, ki je položen. Tisti, ki so obstali v hudi strmini malo naprej, so trpeli. Številni so sčasoma obupali, zapustili sidra in odšli navzgor peš. Kar je podvig. Vem, ker sem, ko sem bil desetletja mlajši, nekajkrat zamudil pri vračanju iz Areha in vlečnica več ni delovala. Priti navzgor po celem dnevu smučanja in to s smučmi in smučarskimi čevlji, je podvig. Sneg se vdira in drsi. Skoraj alpinizem. Presenetljivo je prastara vlečnica sčasoma le spet začela delovati in me je mimo nesrečnežev, ki so izpustili sidra in prišli že daleč navzgor, med njimi tudi otroci, pripeljala povsem na vrh. Tam sem se odločil, da ne grem naprej na Partizanko, da bi preko nje prišel do modernejših sedežnic in žičnic na Arehu. Partizanka je podobno prastara kot Videc in obe sta zadnji leti redko delovali, ker ni bilo snega. Ko se spet požene, so lahko težave. Pot na Areh bi pomenila, da bi se moral tudi vrniti in če je Videc že zdaj štrajkal, bi lahko bilo tvegano. Za kaskaderje in hribolazce. Sčasoma se je pokazalo, da dobesedno. Partizanka je, sem izvedel na progah nižje, povsem crknila. Menda bi naj snelo vlečno vrh, kar je povzročilo toliko škode, da hitro popravilo ni bilo mogoče. Obstalo bi naj 70 smučarjev. Na forumu Smučišča.net je bil pozneje opis razpleta tak: “Na Partizanki se odvija organiziran pohod od spodnje do zgornje postaje vlečnice.” Naporno. Osebno pa nisem preveril, ker na srečo nisem bil tam. V nedeljo so težavo na Pohorju tudi uradno priznali tako:

Kaj veliko izbire na mariborskem Pohorju po tem ni bilo. Ob Stolpu za začetnike, še podobna dvosedežnica Sleme nekaj nižje, ki je podobno za začetnike. Nekoliko modernejša štirisedežnica Poštela pa še ni delovala. Ni še bilo dovolj hladno, da bi snežni topovi nižje naredili čudež, bi lahko sklepali. Je pa bilo sonce in lep razgled. In veliko deskarjev. Pa Maribor nekaj nižje.

Na poti do tega pogleda, pod Bejbiko, ki je za najmanjše, je bilo mogoče kupiti nekaj hrane, a so vrteli tako glasno hrvaško glasbo, da skoraj ni bilo vzdržno. Trinajstletni sin je pojedel na mah, da bi pobegnil nekoliko stran. Ni šlo le za to, da sem sam morda že star. A večine, se zdi, ni preveč motilo. In kakšnih sto metrov stran je bilo ravno prav glasno.

Popoldanska za odraslega in otroka je v soboto stala 55,5 evrov. Lani 48 evrov. Članek o lanskem smučanju, ko Videc in Partizanka zaradi pomanjkanja snega nista delovali, je pa Poštela, lahko preberete tukaj: Mariborsko Pohorje je najboljše, a desno tvegano. V ceni je bilo letos pri vsakem po tri evre nekakšne kavcije. Šele zvečer doma sem pogledal, kaj je to. Gre za plačilo za karto, ki ga dobiš povrnjenega, ko jo vrneš. Ob naslednjem nakupu, denimo. Verjetno, da bi bilo manj preprodajanja dnevnih kart. Povrnejo tudi parkiranje pod spodnjo postajo vzpenjače, kjer so bila nekaj pred poldnevom vsa parkirišča polna. Treba je nekoliko počakati, da kdo odpelje in lahko zapelješ noter. Pri nakupu karte moraš prodajalki dati listič iz parkirišča in na posebnem papirčku ti natisne črtno kodo. S tem lističem s kodo je mogoče iz parkirišča. To sem opazil šele po tem, ko sem obstal pred rampo, ki je s parkirnim lističem ni bilo mogoče odpreti. Ljudje v vrsti za menoj so bili verjetno besni. Odpeljal sem se nekako nazaj in potem sčasoma odkril ta listek s črtno kodo. V drugo je uspelo takoj. Nisem bil edini, ki je manevriral. Pred menoj je bil eden podoben z registracijo iz Hrvaške.

Upravljavci smučarskih središč, o katerih poročam, ne oglašujejo v Spletnem časopisu. Za vso opremo, plačila kart in podobno je poskrbel avtor članka po običajnih cenah. Članki so lahko deloma pristranski, ker je avtor rojen v Mariboru tik pod Pohorjem in se je tam naučil alpskega smučanja in zato verjame, da je Pohorje odlična izbira za smučanje. Če je sneg.

---------------------------------------------------------Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:

Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.