Prehiteli BiH in Strojane.

Last Updated on: 13th julij 2025, 09:37 dop

Zakaj vaša država ob Španiji edina v Natu zavrača povečanje obrambnega proračune in zakaj izstopate iz Nata z referendumom, me je ta teden spraševal novinar iz BiH. Bil sem v resnih težavah. Kako razumno razložiti, da je naš premier z mandatom vseh treh vladnih strank v Natu bil za povišanje obrambnega proračuna na pet odstotkov, po tem pa se je s predlogom za izstop iz Nata zaletel, ker se mu njegove vladne stranke, skupaj z opozicijo, izglasovale posvetovalni referendum, da ne bi dali treh odstotkov? Da bomo dali tri odstotke, so te stranke izglasovale pred zavezo o petih.

To je tudi za BIH preveč noro. Prehiteli smo jih po čudaštvih oblasti. Pa nimamo tako zapletene države kot oni. Ali tako nesrečne zgodovine z vojno v zadnjih desetletjih.

S posvetovalnim referendumom o izstopu iz Nata nas je Golob tudi mednarodno proslavil. Navdušeni, a tega niso poudarjali, so bili predvsem v Moskvi in njenih zaveznicah, ki z vojaškim napadom na Ukrajino in vrsto mejnih držav rušijo varnost Evrope. Dolga desetletja so za odvračanja nevarnosti iz Vzhoda skrbele ZDA, ki pa več nočejo igrati vloge plačnika, da se imamo mi lepo. Imajo pa ZDA težave še drugod. Denimo na Bližnjem vzhodu, kjer jih naš državni vrh zaradi pomoči Izraelu, čeprav še za obrambo lastne države ne najde denarja in celo izstopa iz Nata, strahovito kritizira.

Konflikti pa se lahko zaostrijo še ob Kitajski in Tajvanu. Da Balkana ne omenjam.

Vtis, da si neresen partner, če izstopaš iz Nata takoj, ko se Evropa znajde na preizkušnji, je hudo neroden. Kdo prvi beži z ladje? Bolj previdni nekdanji premier Miro Cerar je nespametnost Golobovega ravnanja opisal tako: “Odločitve in napovedi v zvezi z referendumom o Natu so bile sprejete zelo na hitro, rekel bi nepremišljeno. Gre za politično avanturo, ki ni dobra za Slovenijo.”

V Evropskem parlamentu pa je poslanec EPP iz Švedske Tomas Tobe opozoril leve in liberalne stranke, da bi se bolj kot z obrambo zločinov komunističnega režima v Sloveniji morali ukvarjati s tem, kaj počne premier te države, ki državo vodi iz Nata.

Bury the dead or bury the truth?

After the 🇸🇮 government abolished the National Day of Remembrance of the Victims of Communist Violence, the EPP Group backed a resolution that urges it to honour the victims.

But some weren't eager to do the same.

Hear more from @tomastobe. pic.twitter.com/4tgOGwpmaI

— EPP Group (@EPPGroup) July 10, 2025

To se je zgodilo, ko so v Evropskem parlamentu pozvali našo vlado, naj vrne dan spomina na veliko število ljudi, ki jih je pomoril komunistični režim po vojni in po vrhu skril njihova trupla. Dan spomina na žrtve teh zlorab oblasti so Golobovi ukinili takoj po prevzemu vlade.

Evropski parlament je našo vlado pozval tudi, naj že pokoplje vsa trupla pomorjenih, katerih kosti skrivajo že skoraj 80 let in obsodi zločine, ki ne zastarajo. Ukazali so te umore in prikrivanje najvišji partijski funkcionarji, ki so večinoma do smrti uživali najvišje časti in kot posebej zaslužni državljani prejemali tudi visoke dodatke k pokojninam. Pa njihovi dediči tudi. Takšnih dodatkov za zaslužne ne pozna nobena evropska država. Pri nas se še vedno izplačujejo. Nedavno smo na referendumu zavrnili najnovejšo varianto.

Izvedla je umore partizanska vojska, tajna služba, policija, pri prikrivanju je pozneje sodelovalo sodstvo. Tako to gre v totalitarnih diktaturah. Fašističnih, nacističnih in komunističnih. Ker je bilo vpletenih veliko pomembnih, je težko obsoditi krivce.

Predsednica države Nataša Pirc Musar se je na odločitev evropskega parlamenta, ki jo kritizira, odzvala z opozorilom, da obsodba umorov in skrivanja trupel ne sme ogroziti ugleda narodno osvobodilnega boja.

Množični umori in prikrivanj trupel nimajo nobene zveze z narodno osvobodilnim bojem. Kot nimajo z narodno osvobodilnim bojem nič umori ujetnikov v Srebrenici v BiH. Tam so bili razlogi pokola in skrivanja trupel nacionalistični, pri nas pa v nasilnem prevzemu oblasti in uvedbi diktature.

Posvetovalnega referenduma o izstopanju iz Nata Golob s Svobodo ta teden ni predlagal. Je pa preklic referenduma o višanju proračuna za obrambo na tri odstotke, ko se je njegova vlada zavezala v Natu za več. Ali mu bo uspelo prepričati vsaj svoje koalicijske partnerje v vladi, da je tak referendum, ki ga sklicujejo sami proti sebi, norost, bomo še videli. Doslej jih ni.

Je pa poskrbel še za dodatno slabšanje odnosov z ZDA, Nemčijo in še nekaj ključnimi članicami Nata. Ko so ZDA ravno uvedle sankcije proti aktivistki proti Izraelu in ZDA v okviru OZN Francesci Albanese s sporočilom, da njene kampanje črnjenja ne bodo več dopuščali in so zahtevali njeno odstavitev, so jo v Sloveniji slavnostno sprejemali Robert Golob, Nataša Pirc Musar in posebna parlamentarna skupina prijateljstva s Palestino, ki so jo poslanci Svobode, SD in Levice ustanovili s spremembo pravil, da so se znebili težav z opozicijo, vodi pa jo poslanec Levice, ki je za izstop iz Nata, Matej T. Vatovec. Matjaž Nemec in naša levica so Albenesejevo predlagali celo za Nobelovo nagrado za mir.

“Žrtve pokola 7. oktobra niso bile ubite zaradi svojega judovstva, temveč kot odgovor na izraelsko zatiranje”. S tem aktivističnim opravičevanjem ravnanja Palestincev iz Gaze, ki je sprožilo vojno, ki ima strašne posledice za Palestince v Gazi, pa tudi Izrael, se je Albanesejeva lani proslavila, ko je Emmanuel Macron napad Hamasa leta 2023 opisal kot “največji antisemitski pokol našega stoletja”. Francosko zunanje ministrstvo je zaradi tega protestiralo, Izrael jo je razglasil za osebo, ki je nezaželjena v njihovi državi.

Gre za argumentiranje enako temu, da so bili umori in skrivanje trupel pri nas po vojni upravičeni, ker se je tako narod osvobodil ali, da je Ali Safini pri nas upravičeno posilil dveh študentki iz Metelkove, ker pri nas zatiramo tujce. In to kriminalec, ki sploh ne bi smel biti v naši državi in ki le zaradi popolne nesposobnosti naše sodne in politične oblasti še ni bil izgnan iz države, čeprav je tu kot ilegalni migrant že prej kradel in pretepal ženske. Čisto možno je, da je že prej tudi brutalno posilil kakšno. Za večino posilstev se ne izve. Ker si ženske ne upajo razkriti. Če pa že, pa oblasti to na vso moč prikrivajo. Policija javnosti o tem ne sme obveščati. Pa Safinijeva posilstva nikakor niso bila edina. Izvršna in sodna oblast jih je ljudem prikrivala, češ da je to zasebna stvar in da ljudje ne smejo vedeti, s čemer so, bi lahko sklepali po logiki, ki jo slišimo ta teden, varovali zatirana ljudstva vsega sveta.

In zdaj, bi lahko rekli, pričakujejo še Nobelovo nagrado za mir.

Podobnemu sprenevedanju smo bili priča tudi, ko so mladci iz družine Strojan, ki jo je na vojaško območje ob Savi med Črnučami in Šentvidom naselil župan Zoran Janković, te dni na Klečah zmlatili 72 letnega Antona Čemažarja, ki bi mu naj že prej kradli pridelke. Tudi tu smo lahko opazovali, kako je policija prikrivala podatke o dogodku, veliki mediji pa so poročali brez imen in priimkov in natančnejših opisov za koga gre, da ljudje ne bi nič razumeli.

Po logiki, da si je Čemažar zaslužil, ker Strojane zatiramo.

Kot so si po tej sprevrženi logiki zaslužila posiljena dekleta. In mladi na koncertu za mir v Izraelu, ki so jih poklali, posiljevali in ugrabljali Palestinci pod vodstvom Hamasa. Ali po vojni umorjeni vojni ujetniki v Sloveniji. Ali tisti v Srebrenici.

Da Jankoviču s selitvijo ni uspelo rešiti problemov, zaradi katerih je prišlo do divjega konflikta leta 2008 v Ambrusu na Dolenjskem, smo izvedeli, ker so imena in priimke in dejstva objavili na Domovini in Planet TV, potem se je pa kot požar razširilo po družabnih omrežjih. Gotovo bi se Janković za družino Strojan bolj potrudil, če bi jih preselil v Murgle in ne na kmetijska ozemlja ob Savi.

Ljudi zanima resnica. Vsega celo z nadzorovanimi in depolitiziranimi mediji ni mogoče skriti.

Pri konfliktu na Bližnjem vzhodu so oblast in vladni mediji veliko bolj glasni kot pri Strojanih ali kot ob umorih po vojni pri nas. Spomnimo, kako je Nataša Pirc Musar poučevala evropske poslance, da molčijo ob genocidu in jim celo predlagala, naj zapustijo dvorano, če jim ni prav, kar govori. Ali, kako so naše vladne stranke s kršitvijo pravil tik pred evropskimi volitvami nagradila Hamasov terorizem s priznanjem Palestine.

Za velikimi besedami, s katerimi politiki lovijo volivce, zeva strahovita praznina. Enostransko navijaštvo ne pomaga rešiti konflikta. Za njim pa ni vojaške sile in denarja. Politika, ki še za obrambo svoje lastne države ni sposobna skrbeti, pametuje drugim, denimo, ZDA ali Nemčiji, ki zares kaj delajo.

Tudi za nas.