Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

Odzivi na Turnška: Kot v najbolj mračnih letih prejšnjega režima

(Last Updated On: 18/08/2018)

V spletnem časopisu zadnje čase dobivam množico pisem, izjav in pisanj, ki so jih sprožili intervju Jožeta Možine z Jožetom Dežmanom in zahteve šefa zveze borcev Tita Turnška, da mora televizija Možini ukiniti oddaje. V spornem intervjuju je razkrival množične povojne partizanske poboje ujetnikov, ki jih je ukazal vrh partije.  Prvo je bilo pismo jezuita Marjana Kokalja generalnemu direktorju RTV Slovenija Igorju Kaduncu z naslovom “Kdo je to strašno oko, ki gleda?

Objavljena so le pisma avtorjev, ki soglašajo z objavo.

Zadnje pismo mi je poslal Milan Gregorič.

“RESNICA NA POHODU

Nedavni intervju dr. Jožeta Možine z dr. Jožetom Dežmanom je povzročil veliko razburjenje, zlasti v borčevskih vrstah. Intervjuja nisem poslušal, sem pa prestregel nekaj skrajno surovih napadov na oba udeleženca intervjuja. Če je bila v intervjuju izrečena kaka neresnica ali žalitev, se mora pač krivec zanjo opravičiti, kar pa ne more biti razlog za surove napade na RTV SLO, z zahtevami za ukinitev programov, ali pa za pogrom zoper dvoje oseb, ki sta vsaka na svojem področju dali izjemen prispevek k normalizaciji slovenske družbe, resno pohabljene skozi polstoletno indoktrinacijo propadle ideologije. Take zahteve in pogromi namreč sodijo v najbolj mračna režimska leta.
Pomembnejši od tega plehkega človeškega prerivanja okrog intervjuja pa se mi zdi trezen razmislek o obravnavani temi, ki je izzvala te žolčne reakcije. Počasi se bo namreč treba sprijazniti z dejstvom, da so revolucionarni zločini in nasilje, o čemer je bil pol stoletja zapovedan kazensko sankcioniran molk, neločljiv del naše polpretekle zgodovine, ki je s sesutjem komunizma in demokratizacijo družbe izbruhnila na dan z vso silovitostjo. In del tega procesa, ki ga ne bo nihče več ustavil, in ki predstavlja zorenje družbe, zapiranje še vedno odprtih ran in s tem tlakovanje poti k spravi, je tudi intervju ter ves hrup okrog njega. Italijanski razumnik Carlo Bo je nekje zapisal, »da se nikdar ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila. Vsak nasprotnik, sovražnik, ali tekmec mora prej ali slej spoznati, da obstajajo naravni zakoni, ki so večni in urejajo življenje narodov. Do zdaj se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil«. V duhu te izjave je Evropski parlament leta 2009 sprejel resolucijo, ki obsoja kot zločinske vse tri totalitarne režime (nacizem, fašizem in komunizem). Trditve mnogih levih slovenskih intelektualcev, da se ta resolucija ne tiče Slovenije, so ob srhljivih podatkih, ki jih bomo navedli v nadaljevanju, pravo bogokletstvo. Kot prvo je npr. Aleksander Ranković v svojem referatu v Zvezni skupščini v Beogradu januarja 1951 poročal (Reporter, 24. 10. 2016), da je bilo v Jugoslaviji v obdobju 1945-1951, to je v povojnem času (!), pobitih, pretežno izvensodno, okrog 568.000 ljudi, to je za kakih 70 Srebrnic (z okrog 8.000 žrtvami), ali storjen pravi genocid nad pripadniki jugoslovanskih narodov. Zraven tega pa še 3.777.776 zaprtih. Dr. Milko Mikola pa je v polemiki z. dr. Rudijem Rizmanom (Demokracija, 27. 8. 2015) na podlagi arhivskih dokumentov navedel sledečo bilanco tega povojnega komunističnega nasilja na slovenskem ozemlju: 14.000 izvensodno pobitih Slovencev in več kot 100.000 izvensodno pobitih pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov ali skupno za dobrih 13 Srebrnic. Pa obstoj več kot 20 koncentracijskih in delovnih taborišč, okoli 15.000 političnih obsojencev, 25.000 političnih zapornikov, blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja in tako naprej brez konca. Kajti Teharje, Huda jama, Barbarin rov, Tezno, Konfin, Šentvid in še prek 600 podobnih množičnih morišč, ki so že in še bodo privrela na dan, so neizpodbitna, bridka, kruta in pretresljiva dejstva.
S temi množičnimi poboji vojnih ujetnikov, civilistov, ranjencev, invalidov, otrok idr., ki so z mednarodnimi konvencijami (Haaškimi, Ženevskimi idr.) zaščitene skupine prebivalstva, smo do tal poteptali temelje mednarodnega humanitarnega prava. V zvezi z umrlimi vojnimi ujetniki in ugotavljanjem njihovih grobov pa pravi 20. člen Ženevske konvencije (Reporter, 12. 10. 2014), »da naj vse podatke o pokopih in grobovih popiše služba za grobove, ki jo ustanovi država, ki skrbi za vojne ujetnike. Seznam grobov in podatke o vojnih ujetnikih, pokopanih na pokopališčih ali kje drugje, naj bo posredovan sili, katere pripadniki so bili ti vojni ujetniki…« Ali pa: »Sila, ki skrbi za vojne ujetnike, mora v primeru smrti ali poškodb vojnega ujetnika izvesti preiskavo in če preiskava pokaže krivdo ene ali več oseb…,mora sprejeti vse ustrezne ukrepe za sodni pregon odgovorne osebe ali oseb«. In še to, da imajo družine pravico, »da zvedo za usodo svojih sorodnikov«, in so tako vse strani v sporu dolžne zbirati podatke o pogrešanih ali smrtnih žrtvah ter si jih sporočati. Prav tako morajo države varovati posmrtne ostanke in grobove umrlih, olajšati dostope do njih in zagotoviti trajno spoštovanje in vzdrževanje grobišč. Čemu je bilo, ob navedenih določbah mednarodnega prava, podobno naše ravnanje, to je množično izvensodno pobijanje z mednarodnim pravom zaščitenih skupin prebivalstva, zagrebanje na desettisoče trupel v tankovske jarke z buldožerji, njihovo odlaganje v opuščene rudniške rove, metanje v kraške jame in nalaganje hlodovine, smeti, odsluženih avtomobilskih gum, pokvarjenega mesa in konzerv nanje, prepuščam v presojo bralcu, ker sam ne najdem pravega izraza za to človeško izvrženost. So morali priti Bošnjaki s svojo Srebrnico in nam dati lekcijo, kako civiliziran narod ravna s svojimi mrtvimi, njihovimi grobovi in grobišči. Partijski veljaki pa, ki so zrežirali ta grozodejstva in jih izvedli preko »svojih zanesljivih izbrancev«, so, čeprav zaslužni za uspešen boj proti okupatorju, z njimi potisnili Slovenijo na civilizacijsko dno, naredili iz nje evropsko Kambodžo, onečastili NOB in s tem po krivem tudi omadeževali vse tiste partizane, ki s temi grozodejstvi niso imeli nobenega opravka in zanje morda sploh niso niti vedeli. Iz krvnikov, ki so prostovoljno ali prisilno izvajali množične likvidacije teh nebogljenih ljudi, pa so naredili nove žrtve, od katerih so se mnogi po tej moriji zatekli v alkohol, drugi so iskali pomoč v psihiatričnih klinikah, posamezniki so se odločili celo za samomore, ali pa jih je ta pekel zaznamoval do konca življenja, jim udarjal ven iz z obrazov in oči in travmatiziral tudi njihove družinske člane. Kako so veljaki doživljali v sebi to svojo morilsko orgijo, pa mogoče ve kdo od njihovih najbližjih ali pa sam Bog, če je to šlo z njimi v grob. Povrhu vsega pa smo jih po vojni nekritično povzdigovali v nebo, jim postavljali spomenike, vsepovsod obešali njihove slike, imenovali po njih mesta, trge, ulice, šole in tovarne in kar je najhujše, smo z njimi polnili šolske učbenike, jih pol stoletja postavljali za vzornike novim rodovom in jim prek pošastne propagandne mašinerije prali možgane. Nekaj časa tudi moje.
Koper, 11. 8. 2018 Milan Gregorič “

 

 

V imenu Združenje za slovensko besedo je pismo podpisal Stane Granda:

Je odziv enak pri Dumančičevi in Možini?

“Odprto pismo Javnemu zavodu RTV Slovenija

V Združenju za slovensko besedo – vseslovenskem združenju pisateljev, pesnikov, publicistov in prevajalcev – s skrbjo in strahom spremljamo odzive na intervju dr. Jožeta Možine z gostom dr. Jožetom Dežmanom, predvajan na TVS dne 22. 7. 2018. S skrbjo, ker opažamo procese, ki ogrožajo demokratično kulturo in uničujejo svobodo javnega prostora; in s strahom, ker dogajanje prerašča v gonjo proti dr. Možini, z vidnimi aspiracijami po cenzuri in suspendiranju cenjenega novinarja in nekdanjega direktorja TVS; kot skrajnost, primerna za kazenski pregon, pa se pojavljajo celo grožnje dr. Možini kot osebi.
Menimo, da je bil intervju pripravljen zelo kakovostno in profesionalno. Izhaja iz civilizacijske norme, da je za kritično presojo potrebno slišati tudi drugo, doslej neupoštevano stran (audiatur et altera pars). Četudi je bila vsebina izjav dr. Dežmana prej že objavljena v specializiranih študijah in s tega gledišča ni bila nova, je imela široka slovenska javnost tokrat prvikrat priložnost slišati v razumljivo govorico strnjen povzetek raziskav novejšega zgodovinopisja, ki jih je dr. Dežman strnil v tri lapidarne stavke o partizanih: 1) da so pobili več Slovencev kot okupatorjev; 2) da so pobili več neoboroženih kot oboroženih ljudi; 3) da so pobili več ljudi v času po vojni kakor v času vojne. Ti stavki vsebujejo resnico, ki bi nas morala do dna pretresti in spremeniti naš odnos do slovenske realnosti v celoti; najširšo javnost so povedli k spoznanju, da slovenski narod živi s potvorjeno predstavo o svoji zgodovini in da je bila zgodovinska resničnost vse drugačna. Iz tega spoznanja bi lahko sledili pomembni premiki v vrednotenju nekdanje in sedanje slovenske družbe ter politike.
Javni zavod RTV Slovenija bi moral zaznati izjemen družbeni pomen tu posredovanih spoznanj in sporočilo intervjuja dodatno podpreti, tako da bi se v njem izražena spoznanja mogla v slovenski javnosti široko uveljaviti.
Obžalovanja vredno je, da je Javni zavod RTV Slovenija ravnal v nasprotju s pričakovanji demokratične slovenske javnosti. Ne le, da niso sledila dejanja, s katerimi bi zavod RTV sporočilo intervjuja okrepil. Tudi za avtorja, dr. Jožeta Možino, svojega zaposlenega, se zavod ni zavzel, mu spričo grobih napadov ZZB ni izrekel zaupanja, nasprotno: generalni direktor je v odgovoru ZZB nakazal, da bodo v zavodu preučili morebitne nepravilnosti, s čimer se je od dr. Možine posredno distanciral. Zelo pristransko je ravnala varuhinja pravic gledalcev Ilinka Todorovski, ki s svojim poročilom za mesec julij ni niti toliko počakala, da bi vanj vključila tudi zagovor, ki ga je pripravil dr. Možina, temveč je njegovo obsežno pojasnilo objavljeno v prilogi k njenemu poročilu, s tem pa je komunikacijsko oslabljeno. In kar je najhuje: protestni »miting« ZZB v Kopru dne 2. 8. 2018, ki je bil že napovedan kot zahteva za rušenje dr. Možine v okviru TVS, so zaradi ekstremistične vsebine domala vsi večji mediji ignorirali; le TVS je o njem poročala istega dne v Odmevih in s tem sama napadla svojega kolega Jožeta Možino – zlasti, ko je prikazala miting tako, kakor da gre za poziv ZZB proti pojavom fašizma (s čimer je bil dr. Možina, sin partizanske družine, medijsko subtilno insinuiran kot simpatizer fašizma s strani lastne ustanove TVS), medtem ko je prispevek v
Odmevih hkrati nemoralno zamolčal, da so na mitingu grozili dr. Možini celo z mučenjem. Po vsem tem smo zelo zaskrbljeni za prihodnost resnicoljubnega govorjenja in poročanja, za usodo resnice v javnem prostoru nasploh. Ali bo resnica – bodisi zgodovinske ali politične ali ekonomske narave – v zavodu RTV Slovenija odvisna od dovoljenja organizacij, kakršna je ZZB, katere predhodniki in nekateri člani so obremenjeni z najhujšimi dejanji proti človečnosti? Ali bodo takšne interesne skupine lahko odločale, kaj bo komu v zavodu RTV dovoljeno in kaj ne? To bi pomenilo polaščanje in zapiranje prostora javne kulture, kar je tembolj nezaslišano, ker nimajo ZZB in njeni somišljeniki nikakršnih stvarnih argumentov zoper dejstva, navedena v oddajah dr. Možine, temveč to počnejo v absolutno protidemokratičnem, predmodernem duhu in v bistvu napadajo dejstva s svojimi vrednotami.
S to skrbjo in strahom pozivamo zavod RTV Slovenija, njegovo vodstvo in urednike, da v skladu z zakonom in etičnimi vodili svoje službe ukrepajo v vseh treh vidikih, ki jih ta primer vključuje in izpostavlja:
1. Vsebina problema. Zavod RTV Slovenije naj se zave svojega izjemno velikega zaostanka in deficita na področju obravnav komunistične revolucije oziroma državljanske vojne v Sloveniji. To je tematika, ki po številu človeških žrtev, po neizmernem trpljenju njih in njihovih zatiranih družin, kot tudi po kazensko-pravni razsežnosti storjenih zlodejstev ter po pomenu, ki ga je imela revolucija za poznejše družbeno življenje Slovencev, presega vse druge slovenske teme zadnjih stoletij vse do danes. Intervju dr. Možine z dr. Dežmanom je zgolj razgalil pasivnost in nezmožnost zavoda RTV Slovenija na tem obširnem, bolečem in etično pomembnem področju v življenju slovenskega naroda. V tej najbolj boleči temi, kjer je potreba po resnici in katarzi največja, zavod RTV, razen častnih izjem, doslej slovenskemu narodu ni stal ob strani.
2. Avtor oddaje. Od vas pričakujemo, da boste učinkovito in javno zaščitili integriteto dr. Jožeta Možine ter pripoznali etično vrednost njegovih prizadevanj za resnico o komunistični revoluciji na Slovenskem, s katerimi kot eden redkih na tem deficitarnem področju rešuje čast in poslanstvo zavoda RTV Slovenija. Ob tem v javnosti bode v oči, da ste se kot zavod hitro in energično odzvali na incident nad Mojco Dumančič, medtem ko na napade in grožnje dr. Jožetu Možini reagirate mlačno ali se ne odzivate.
3. Javnost. Velik del slovenske javnosti, zlasti osebe in celi segmenti družbe, ki jih je komunistični sistem nekoč zatiral ali jim kratil pravice, se za komaj katero temo zanima tako zelo, kakor za oddaje dr. Jožeta Možine. Obžalovanja vredno je, da zavod RTV Slovenija velike potrebe in želje teh ljudi doslej ni čutil ali vsaj ne dovolj upošteval. V javnosti smo upravičeno imeli občutek, da je Jože Možina s svojimi oddajami vsakokrat prebijal zid uradne politike zavoda in hodil proti toku.

Sedanja gonja proti dr. Možini ima prozoren cilj, da se ukine njegovo oddajo Pričevalci in da se muodvzame dosedanjo dokumentarno tematiko. Vodstvo zavoda in varuhinjo pravic gledalcev Ilinko Todorovski pozivamo, da pri tem brani naše pravice do nepristranske besede o novejši slovenski zgodovini. Varuhinja pravic gledalcev RTV naj svojo verodostojnost izkaže z dejanji pravičnosti do žrtev komunizma in njihovih svojcev, ki jih mora kot varuhinja prav tako zastopati kakor člane
ZZB. Do vseh, ki plačujejo prispevek, mora zavod izkazati enakovreden odnos.

Vodstvo zavoda RTV Slovenija prosimo, naj se zaveda, da je v službi slovenskega naroda. Pred njegovo zgodovino je odgovorno, da širi besedo resnice in pravice.

Ljubljana, 12. avgusta 2018
Združenje za slovensko besedo
dr. Stane Granda, predsednik”

 

Majda Metličar je napisala:

Primorci se zgražamo nad vsem tem

“Spoštovani !

Tudi jaz se odzivam na naravnost šokantne zahteve po ukrepih proti vašemu novinarju Jožetu Možini zaradi intervjuja z dr. Dežmanom , v katerem so bila podana zgolj zgodovinska dokazljiva dejstva . Sramota za slovensko javno RTV, ki jo plačujemo vsi davkoplačevalci, da nam želi še v letu 2018 ne le prikrivati dejstva in podtikati neresnice in polresnice pač pa kaznuje novinarje, ki ustvarjajo oddaje zgolj na pomembnih resničnih dejstvih in zgolj v dobro naroda ! Kaznuje najboljše novinarje, ki vsa leta z najboljšimi prispevki vlečejo iz blata javno RTV , ki se odtujuje od svojega poslanstva dela za državljane in narod ! Sramota !

Primorci se zgražamo nad vsem tem! Moji starši so bili v NOB od samega začetka, mati prvoborka, zaročenka Pina Tomažiča, usmrčenega na fašističnem procesu v Trstu 1941. Marsikaj so videli , doživeli, slišali, a si takrat niso niti upali misliti , da je vse to in še dosti več čista resnica. Pričanja in analize dogodkov so pokazale, da je Partija pod krinko partizanskega narodnoosvobodilnega boja pobila nešteto nedolžnih, tudi njihovih sorodnikov in prijateljev, pobila vodilne in najboljše partizanske vodje na Primorskem, ki so bili v večini celo komunisti. Zahrbtno je likvidirala vodjo na Vipavskem Janka Premrla Vojka, vodilne na Goriškem Jožeta Srebrniča , Antona Veluščka, Jožeta Lemuta-Sašo, vodilne v Brdih in Benečiji Franca Uršiča, Karla Peršoljo, Krajca , Marovta, …., vodjo na Tolminskem in ustanovitelja Kobariške republike Freda Kravanjo, pa Majnika in nešteto drugih najaktivnejših borcev Primorske. In namesto da bi to sramoto sicer pozitivnega osvobodilnega boja izpod fašizma in nacizma popolnoma obelodanili, obsodili in obtožili, jo danes skrivamo , prikrivamo , častimo morilsko Partijo in kaznujemo ( ne le na RTV !) tiste , ki javno povedo potrjena resnična dejstva !

Tudi to je zločin nad narodom, saj mu ne dovoli se soočiti z lastno bitjo in zaživeti svobodno življenje danes ! Sramota, da pri tem aktivno sodeluje javna RTV SLO ! Polna usta lažnega partizanskega boja tistih, ki danes s hladnim orožjem pobijajo današnje partizane , ki želimo samo , da narod in vsi državljani zadihamo s polnimi pljuči svobodo izražanja, pravičnost, poštenost in odgovornost !

Pa še nekaj. Ta dopis je začel nastajati že pred par dnevi, a je lovka današnje mafijske morilske hobotnice s svojimi plačanci – hekerji onemogočala to pisanje. Slovenija tone v morilsko mafijo. RTV SLO s svojim delovanjem podpira tudi to proti državno delovanje, kajti vse to so lovke ene samega raka, ki se zajeda v pore celotne države in vseh posameznikov, tudi vas osebno in vseh zaposlenih na RTVSLO.

Čas je za streznitev , v dobro vseh nas in vas, !

Lep pozdrav Majda Metličar”

 

Še danes kratena pravice do groba

“Spoštovani gospod Kadunc, gospe Manica Ambrožič Janežič, Nataša Rijavec in Ilinka Todorovski,

v imenu varuhov spomina na žrtve zla druge svetovne vojne in časa po njej pri nas, ki se povezujemo znotraj civilno-družbene pobude Vseposvojitev, med katerimi deluje tudi dr. Jože Dežman, se na Vas obračam s pričakovanjem, da ob polemiki ob njegovem nedavnem intervjuju ne pozabite na civilizacijski dolg, ki ga ima naša generacija do več deset tisočih nedolžno pobitih Slovencev.

Še danes so jim kratene pravice do groba, spomina in dobrega imena, njihovi svojci tiho in prestrašeni trpijo. Nismo še dočakali pravnega ovrednotenja totalitarnega režima na Slovenskem. Namesto poglobljenega soočanja s preteklostjo in namesto vsestranskega truda za preseganje narodove totalitarne poškodovanosti raje še naprej podlegamo brezdušnim zagovornikom bivšega režima.

Za podporo delovanja izjemnih ljudi, kot sta dr. Jože Dežman in dr. Jože Možina so potrebni pogum, odločnost in trden značaj.

Naj Vam tega ne zmanjka.

Romana Bider, 1. avgust 2018”

 

Izjava Komisije Pravičnost in mir proti poskusom zatiranja svobode izražanja

Pogrom, ki ga Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije (ZZB NOB) pod vodstvom svojega predsednika in ob podpori dveh znanih zgodovinarjev te dni uprizarja proti novinarju dr. Jožetu Možini in zgodovinarju dr. Jožetu Dežmanu ter tako izvaja politični pritisk na vodstvo javne RTV, ki bi morala biti v službi obveščenosti vseh državljanov in resnice, je nedopusten in postaja zaskrbljujoč. Med temeljne dolžnosti kristjana spada tudi podpora vsakomur, ki ga napadajo zaradi njegovega zavzemanja za resnico in pravico.

Pri tem Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci opozarja, da so zagovarjanje in obramba vsakega zločina ter teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pravno nedopustni in nemoralni; so moralno sodelovanje pri zločinu. Prav tako so nedopustni in nemoralni pritiski na vodstvo javne RTV, ki bi zaradi svojega mesta in funkcije morala biti ideološko nevtralna oziroma nepristranska, pluralna in odprta vsem ter zavezana strokovnosti in resnici.

Samostojna in demokratična država Slovenija ni zgrajena na komunistični ideologiji in revolucionarnem nasilju, kakor je bila Socialistična federativna republika Jugoslavija, ki je svojo utemeljujočo revolucijsko ideologijo branila z nenehnim in sistematičnim teptanjem človekovih pravic ter preganjanjem in diskriminacijo drugače mislečih. Republika Slovenija je utemeljena na demokraciji in spoštovanju človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, med katerimi je kot ena izmed najosnovnejših tudi svoboda govora in izražanja idej. Zato omenjeni poskusi ZZB NOB niso samo nedopusten anahronizem, ampak predstavljajo napad na temelje naše demokratične ustavne ureditve. Komisija Pravičnost in mir jih odločno zavrača in pričakuje, da bo enako storila vsa slovenska demokratična javnost.

V Ljubljani, 3. avgusta 2018

Anton Stres
Predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK

 

Z napadi na Možina in Dežmana sramotite prave borce

“Tovariš Tit Turnšek,

Tvoji napadi na Dr. Možino in D.r Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je 4 leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani.

Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slovenska zakonodaja poznana.

Zgodovina nikomur ne oprošča, ne bo niti tebi, niti meni. In čez 30, 40 let bo nek drugi zgodovinar in nek drugi novinar govoril o tvojem primitivizmu! Temu ne boš ubežal.

Lep in spokojen dan,

Ales Strancar

Direktor

Bia Separations”

 

Pismo jezuita Kaduncu: Kdo je to strašno oko, ki gleda?

Jezuit Marjana Kokalja je Kaduncu pisal tako:

“S presenečenjem opazujem zelo očitno orkestriran napad na novinarja Jožeta Možino ter zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana, zaradi intervjuja v nedeljo 22. julija. Gre za odličen prvovrsten intervju, zato je seveda povsem normalno, da ju boste zaščitili pred nerazumljivimi napadi.

Razlogov, zakaj je potrebno oddajo in oba odločno zaščititi, je več:
1. Gre za strokovno odlično napravljen intervju; tako s strani novinarja kot tudi intervjuvanca; to lahko potrdim kot magister komunikologije. Tudi nihče od nas ni zehal zraven, saj ni šlo za govorjenje zaradi govorjenja ampak izraz intelektualne erudicije, povezane z osebno dolgoletno izkušnjo in analizo; tudi s samokritiko intervjuvanca in pričevanjem njegovega spreobrnjenja oz. ozdravljenja od diktature.
2. Pritegnil je veliko število gledalcev in mnogim razširil obzorje na osnovi zgodovinskih dejstev, kar je gotovo eno od poslanstev TV.
3. Temelji zgolj na zgodovinskih dejstvih in psihopatološki analizi ljudi, ki so bili vpleteni v zločine po drugi svetovni vojni v Sloveniji in psihopatologiji tedanje družbe z režimskimi zgodovinarji vred. Psihopatologija posameznikov in družbe, ki so jo le-ti vodili, je seveda dejstvo vseh diktatorskih režimov in zakaj to nebi veljalo tudi za Titovo Jugoslavijo. Ti režimi so vedno grajeni na truplih mase nedolžnih ljudi in tudi za Titovo Jugoslavijo dejstva kažejo isto.
4. Živimo v demokratični družbi, kjer naj bi vsak imel pravico do govorjenja resnice.
5. Ne razumem, kakšna avtoriteta v javnosti je lahko neki vodja borcev, katerih režim je propadel in se izkazal za negativen, poguben in tragičen zgodovinski pojav. Človek bi pričakoval, da bodo občutili vsaj sram in se skrili pred ljudmi, ki so jih mučili, pobijali, ustrahovali, manipulirali. V imenu koga pravzaprav govorijo oz. za koga se imajo?
6. Nacionalna televizija nima nobenega razloga podpirati teh borcev; kvečjemu bi morala še kaj več povedati o njihovih dejanjih, prikritih ljudstvu. Mogoče bi to celo pospešilo gledanost in zaupanje v medij s strani gledalcev. Koga se vendar bojite? Kdo je to strašno oko, ki vas gleda od nekje izza hrbta in pod vaše prste?
7. Sam napad in avtoritaren nastop borcev potrjuje ravno to, kar je bilo rečeno v intervjuju in postaja sam na sebi eno zgodovinsko dejstvo več, poleg navedenih v intervjuju. Borci paradoksalno sami s svojo reakcijo potrjujejo, kar zanikajo, z njimi pa vsi, ki z njimi v tem trenutku sodelujejo ali se jih bojijo.

Pričakujem torej vašo odločno zaščito obeh, sicer tudi sam ne bom imel več minimalnega zaupanja v vašo inštitucijo. Borcem pa priporočite branje Dostojevskega Zločin in kazen, potem naj se naprej oglašajo. Njihovo srce ne bo našlo miru drugače, kot s priznanjem in kesanjem. To je antropološki zakon človeštva od začetka, ki se ga ne da prevarati. Hudo je zidati debele zidove, da resnica nebi prišla noter, še bolj hudo pa je živeti znotraj takih zadušljivih bunkerjev brez svetlobe, ko veš da je zunaj čist zrak, po katerem hrepeniš. Vprašaš se, zaradi koga zidaš te zidove. Ali nisi svoboden človek?

Marjan Kokalj, jezuit in študentski duhovnik v Mariboru”

 

 

 

 

 

 

image_pdfimage_print
(Visited 7.227 times, 1 visits today)
19 komentarjev

Zapiši svoje mnenje, kritiko ali pohvalo.