Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

Ko je moj tvit kar nova slovenska izdaja

(Last Updated On: 19/01/2018)
image_pdfimage_print

Ob vsakoletnem romanju vrha SD Dejana Židana na Pohorje, kjer se poklonijo spominu na padle borce Pohorskega bataljona, sem nekoliko provociral s tvitom, v katerem sem primerjal odnos dveh totalitarnih režimov do tistih, ki sta jih ta režima pobila v okolici Maribora. Odnos Nemcev v času nacizma in Jugoslavije v času komunizma.  Tvit je bil takšen:

Zakaj sem provociral? Zaradi tega, ker v tej državi znamo obsojati zločine nacistov in fašistov, zgroženi smo nad koncentracijskimi taborišči in zločinskimi poboji, do lastne neslavne zgodovine pa smo precej nekritični. Še posebej tisti, ki so jo zagrešili, to pa so politiki in SD je pač dedič stranke, ki je po drugi svetovni vojni vodila Jugoslavijo in dogajanje. Ko gre za preteklost je bil Borut Pahor med šefi SD doslej edini, ki si je drznil precej javno obsoditi, kar je treba, pa še Pahor je to storil skrajno previdno in si s tem nakopal hude in številne zamere.

Ko so zločini še vrednota

Opozarjanje, da so bili povojni poboji in skrivanja trupel nedopusten zločin, je v Sloveniji precej tvegano in dobro vem, da sproža žolčne odzive. Pogosto so odzivi celo, da so revolucionarji in jugoslovanska vojska, ko je bilo vojne že konec, na slovenskem pobili in v jame zmetali še premalo nemškega, slovenskega, hrvaškega in srbskega življa, da o Romih ne govorimo.

Razlog, da si posamezniki drznejo povsem mirno zapisati kaj tako gnusnega, je preprost: nobenega od krivcev, ki so po vojni desetletja vladali, za izvensodne poboje po vojni nikoli nihče ni obsodil. Po državi imajo še vedno spomenike. Zato niti ni čudno, da takšno ravnanje tudi po spremembi sistema in s tem propadu socialistične države med mnogimi še velja za vrednoto.

In to je razlog, da je vsaj razprava potrebna. In tudi provokacije.

Nekoliko me je sicer presenetilo, ker se je name vsul res nenavadno velik plaz očitkov, da skušam prikriti in braniti zločine Adolfa Hitlerja in njegovega režima, celo poboje judov. In to samo zato, ker v tej primerjavi nisem upošteval vsega, kar se je še dogajalo. Kot da vsega drugega ne vemo. In kot da ni samoumevno.  Najbolj radikalen je bil odziv nekdanje sodelavke iz Dela, ki jo sicer pomnim kot čisto simpatično osebo. Kar takole je naslovila pisanje o tem mojem tvitu:

 

S klikom na posnetek lahko preberete celoten tekst Vidner Ferkov K.

Katerine ne bi omenjal, če ne bi zagrešila nacionalistične podjetnosti, ko moje pisanje in povojne poboje pripiše kar celotnemu slovenskemu narodu. Moje pisanje je menda že kar slovenska izdaja, po vojni pa so kar Slovenci pobijal ujetnike, zaradi česar jim je Katerina (in ne jaz) pripisala, da so bedni. Ta pa je ambiciozna.

V čem smo danes drugačni

Sam nisem noben narod. Po narodnosti sem res Slovenec, po kraju rojstva pa Mariborčan. A to je tudi vse. Pišem v lastnem imenu in ne v imenu kateregakoli naroda. Plačujejo me ljudje, ki berejo Spletni časopis, oglašujejo in pošiljajo denarne prispevke.  Hude jame in podobnih pobojev pa tudi ni zagrešil noben slovenski narod.

Kako lahko kdo sploh pomisli kaj tako bedastega?

Posnetek je tw profila SD

Obratno: revolucionarji in jugoslovanska vojska so to zagrešili in pred slovenskim in vsemi drugimi narodi poskušali sistematično prikriti.

Zato so trupla skrili in zabetonirali globoko, vse, ki so pozneje te zločine skušali razkriti, pa so zapirali, strogo nadzorovali z Udbo, praviloma pa tudi zmerjali, da so zagovorniki fašistov, kolaboracije, razredni sovražniki in še vse mogoče.

Celo slovenski izdajalci, kot je zapisano v podnaslovu tokrat o meni.

Vrednote, da bi branil poboje ujetnikov in razrednih sovražnikov in revolucijo, s kritiki nikakor ne delim. Sem pa ponosen, da smo kljub vsem poskusom velikih in močnih sosed in vseh možnih totalitarnih ideologij preživeli in naredili demokratično državo, v kateri lahko vsak pove, kar misli.

In v kateri se lahko svobodno poklonimo spominu tistih Slovencev, ki so kot partizani umrli 8. januarja 1943 na Pohorju, kot vojaški obvezniki v nemški ali italijanski vojski v Rusiji ali Afriki, pa tudi vsem, ki so po vojni končali v raznih Hudih jamah.

Na članek, no, reklamo zanj, da sem zdaj že izdajalec, se je odzvala Katerina. Tako:

 

 

(Visited 2.183 times, 2 visits today)
13 komentarjev

Zapiši svoje mnenje, kritiko ali pohvalo.

Spletni časopis je zastonj. A ustvarjanje ni. Če vam je vsebina všeč, priporočite prebiranje prijateljem in delite vsebino po spletnih omrežjih. Več kot je bralcev večji je smisel časopisa. Pa še prihodki od oglasov se povečajo. Oglasi plačajo osnovne stroške delovanja. Za spletni časopis lahko prispevate denar. Načina sta dva. S pomočjo upn obrazca. Navodilo, kako to storiti, je dostopno na povezavi: https://spletnicasopis.eu/o-casopisu/. Možno je tudi nakazilo s pomočjo Paypala
  V pomoč projektu je, če se odločite oglaševati.  Že želite oglaševati ali sponzorirati časopis, lahko pošljete sporočilo na naslov peterjancicsplet@gmail.com. Spletni časopis posameznike in pravne osebe, ki to želijo sami, tudi predstavi kot podpornike, ki so prispevali za delovanje časopisa in novinarska opravila. A - zaradi varstva zasebnosti - le, če to posebej sporočite.
Pisma bralcev Spletni časopis objavlja s soglasjem avtorjev, poslana morajo biti po elektronski pošti. Pisma morajo biti podpisana z imenom in priimkom. Pripisan mora biti polni naslov in telefon za preverjanje. Naslova in telefonske številke spletni časopis ne objavlja. Načeloma, razen pri odpravi povsem tipkarskih napak, časopis v vsebino ne posega. Kot odziv pod teksti načeloma v spletnem časopisu lahko objavite kakršnokoli spodobno mnenje. Pri pismih bralcev v tej rubriki pa ni nujno, da bo objavljeno vse, kar prejmem.  
Vsi teksti so avtorski zaščiteni. Če jih želite uporabiti, je nujen dogovor.  Cena za rabo posameznega teksta ali njegovega dela, ki je uporabljen vsaj dan pozneje na drugem spletnem portalu ali tiskanem časopisu, je 40 evrov. Za takojšno rabo že na dan prve objave: 60. V primeru, če se odločite za rabo teksta, mi – če je prvič – prosim pošljite vaše podrobne podatke, da vam lahko izstavim račun, na spletni naslov: peterjancicsplet@gmail.com. Pozneje zadošča le obvestilo o rabi teksta. Ob rabi mora biti navedeno ime avtorja teksta in Spletnega časopisa. Brezplačno je dovoljena raba naslova, naslovne fotografije in uvodnega stavka, če gre za usmeritev na članek.
Če vas zanimajo še bolj podrobne analize kot jih dnevno ponuja Spletni časopis, lahko to preberete v knjigi "Fake news". Knjigo, ki se zdaj tiska drugič, lahko naročite in kupite tukaj. Del knjige je mogoče za poskušino tudi prebrati na povezavi. Dostopna je tudi nekaj evrov cenejša digitalna verzija. Prva izdaja je bila hitro razprodana. To, da se je že začel tisk dodatnih izvodov knjige kaže, da ljudi zanima dogajanje v letu pred volitvami. Knjiga olajša razumevanje dogajanja v politiki in tudi reakcij medijev, ker pojasnjuje, kdo jih obvladuje, vpliva nanje in zakaj poročajo kot poročajo. Včasih tudi na načine, ki niso le profesionalni ali so celo povsem propagandni.  Tiskana in digitalna izdaja knjige sta dostopni na povezavi preko založnika na posnetku spodaj: