Ko je moj tvit kar nova slovenska izdaja
|Last Updated on: 19th januar 2018, 09:44 pop
Ob vsakoletnem romanju vrha SD Dejana Židana na Pohorje, kjer se poklonijo spominu na padle borce Pohorskega bataljona, sem nekoliko provociral s tvitom, v katerem sem primerjal odnos dveh totalitarnih režimov do tistih, ki sta jih ta režima pobila v okolici Maribora. Odnos Nemcev v času nacizma in Jugoslavije v času komunizma. Tvit je bil takšen:
Zakaj sem provociral? Zaradi tega, ker v tej državi znamo obsojati zločine nacistov in fašistov, zgroženi smo nad koncentracijskimi taborišči in zločinskimi poboji, do lastne neslavne zgodovine pa smo precej nekritični. Še posebej tisti, ki so jo zagrešili, to pa so politiki in SD je pač dedič stranke, ki je po drugi svetovni vojni vodila Jugoslavijo in dogajanje. Ko gre za preteklost je bil Borut Pahor med šefi SD doslej edini, ki si je drznil precej javno obsoditi, kar je treba, pa še Pahor je to storil skrajno previdno in si s tem nakopal hude in številne zamere.
Ko so zločini še vrednota
Opozarjanje, da so bili povojni poboji in skrivanja trupel nedopusten zločin, je v Sloveniji precej tvegano in dobro vem, da sproža žolčne odzive. Pogosto so odzivi celo, da so revolucionarji in jugoslovanska vojska, ko je bilo vojne že konec, na slovenskem pobili in v jame zmetali še premalo nemškega, slovenskega, hrvaškega in srbskega življa, da o Romih ne govorimo.
Razlog, da si posamezniki drznejo povsem mirno zapisati kaj tako gnusnega, je preprost: nobenega od krivcev, ki so po vojni desetletja vladali, za izvensodne poboje po vojni nikoli nihče ni obsodil. Po državi imajo še vedno spomenike. Zato niti ni čudno, da takšno ravnanje tudi po spremembi sistema in s tem propadu socialistične države med mnogimi še velja za vrednoto.
In to je razlog, da je vsaj razprava potrebna. In tudi provokacije.
Nekoliko me je sicer presenetilo, ker se je name vsul res nenavadno velik plaz očitkov, da skušam prikriti in braniti zločine Adolfa Hitlerja in njegovega režima, celo poboje judov. In to samo zato, ker v tej primerjavi nisem upošteval vsega, kar se je še dogajalo. Kot da vsega drugega ne vemo. In kot da ni samoumevno. Najbolj radikalen je bil odziv nekdanje sodelavke iz Dela, ki jo sicer pomnim kot čisto simpatično osebo. Kar takole je naslovila pisanje o tem mojem tvitu:

Katerine ne bi omenjal, če ne bi zagrešila nacionalistične podjetnosti, ko moje pisanje in povojne poboje pripiše kar celotnemu slovenskemu narodu. Moje pisanje je menda že kar slovenska izdaja, po vojni pa so kar Slovenci pobijal ujetnike, zaradi česar jim je Katerina (in ne jaz) pripisala, da so bedni. Ta pa je ambiciozna.
V čem smo danes drugačni
Sam nisem noben narod. Po narodnosti sem res Slovenec, po kraju rojstva pa Mariborčan. A to je tudi vse. Pišem v lastnem imenu in ne v imenu kateregakoli naroda. Plačujejo me ljudje, ki berejo Spletni časopis, oglašujejo in pošiljajo denarne prispevke. Hude jame in podobnih pobojev pa tudi ni zagrešil noben slovenski narod.
Kako lahko kdo sploh pomisli kaj tako bedastega?

Obratno: revolucionarji in jugoslovanska vojska so to zagrešili in pred slovenskim in vsemi drugimi narodi poskušali sistematično prikriti.
Zato so trupla skrili in zabetonirali globoko, vse, ki so pozneje te zločine skušali razkriti, pa so zapirali, strogo nadzorovali z Udbo, praviloma pa tudi zmerjali, da so zagovorniki fašistov, kolaboracije, razredni sovražniki in še vse mogoče.
Celo slovenski izdajalci, kot je zapisano v podnaslovu tokrat o meni.
Vrednote, da bi branil poboje ujetnikov in razrednih sovražnikov in revolucijo, s kritiki nikakor ne delim. Sem pa ponosen, da smo kljub vsem poskusom velikih in močnih sosed in vseh možnih totalitarnih ideologij preživeli in naredili demokratično državo, v kateri lahko vsak pove, kar misli.
In v kateri se lahko svobodno poklonimo spominu tistih Slovencev, ki so kot partizani umrli 8. januarja 1943 na Pohorju, kot vojaški obvezniki v nemški ali italijanski vojski v Rusiji ali Afriki, pa tudi vsem, ki so po vojni končali v raznih Hudih jamah.
[sociallocker id=10707][/sociallocker]
Na članek, no, reklamo zanj, da sem zdaj že izdajalec, se je odzvala Katerina. Tako:
Se ne strinjam. Izdaja Slovenije je vsesplošen “trend” – to je namen mojega zapisa. Povod (!) pa tvit.
— Vidner Ferkov K. (@zdravoslovenija) January 6, 2018
Komentarji (14)
Disqus Comments (13)