“Socialisti vas bodo vedno prepričevali, da ni problem njihova kraja, ampak nesolidarnost kapitalistov.”
SOLIDARNOST, PRISPEVKI, DAVKI
Zadnjič smo obdelali temo javnega in kako ta pojem pravzaprav ne pove nič o lastnini. Javno je lahko v državni ali kot tudi zasebni lasti. Danes bomo obdelali drugo levičarjem najbolj priljubljeno temo – solidarnost, prispevke in davke.
Ob uvajanju socializma so njihovi očetje hitro ugotovili, da je beseda davek grozna in da ljudje v splošnem ne marajo preveč te besede. Davek namreč v svoji definiciji vsebuje nekaj nasilnega. Vsi razumemo, da brez njih ne gre. Le malo pa se jih v Sloveniji strinja s količino obdavčitve, ki jo kljub nestrinjanju moramo sprejeti. “Samo dve stvari sta gotovi, davki in smrt.” Prav zato so zagovorniki dogovorne centralno organizirane ekonomije hitro ugotovili, da je potrebno to grozno besedo (davek) zamenjati z nečim, kar v nas ne bo vzpodbujalo negativnih občutkov. Besedo davek so najprej zamenjali za besedo prispevek. Sluzavo olepševanje tega dejanja, torej prisilne nacionalizacije zasebne lastnine, se je nato z desetletji samo še stopnjevala, od prispevka za nerazvite do solidarnostnega prispevka, itd.. Vse zato, da bi vas levičarji s premeteno uporabo jezika prepričali v to, da delate nekaj plemenitega, solidarnega.
Ampak, ali je to res? Kaj sploh je solidarnost? Definicija solidarnosti je: “enotnost ali sporazumnost občutkov ali dejanj, posebej med posamezniki, ki imajo skupen interes”. Ali povedano drugače. Solidarnost ni solidarnost, če ni prostovoljna. Vsi, ki sodelujejo pri solidarnostnem dejanju (dajalci in prejemniki) se morajo počutiti enotno/sporazumno v svojih občutkih, da so solidarni. Solidarnost in prisila sta torej izključujoča pojma. V kolikor se samo ena od strani ne počuti solidarno, torej, da njeno prisostvovanje pri solidarnostnem dejanju presega njen želeni obseg, to ni več solidarnost, ampak postane prisila. Prav zato, je solidarnost tudi skrajno individualistično dejanje, kolektivistična solidarnost ne obstaja. Ker se morajo strinjati s solidarnostjo vsi, solidarnost tudi ne more biti politična kategorija, o kateri bi lahko odločala večina.
Zato je vitalnega pomena, da v pogovorih z levičarji vedno in povsod izpostavljate pomen dejstva, da je solidarnost prostovoljna. Da se morata solidarno počutiti tako dajalec kot prejemnik, drugače ne gre za solidarnost, ampak preprosto za davke. Vi pa ste pravzaprav tisti, ki odločate, ali je nekaj solidarnost ali ne. Če vam občutki govorijo, da se vas posiljuje, potem to ni solidarnost. In prav nihče v tem primeru, več ne more govoriti, da je solidaren. Prav tako kot je tudi potrebno poudarjati, da obseg solidarnosti ne more biti del političnega ali demokratičnega dogovora, ker je preveč individualistična, da bi jo lahko uzakonili. In tudi, če bi v zakon zapisali, da ima vsak svobodo, da je solidaren koliko sam hoče, je to nesmiselno. Vsak človek je namreč lahko solidaren kolikor sam hoče, brez zakonski aktov.
Seveda pa še vedno obstaja vprašanje zakaj je solidarnost tako visoko na lestvici levičarskih vrednot. Kar je seveda nenavadno glede na to, da je solidarnost pravzaprav izjemno individualistična vrednota, medtem, ko je socializem izrazito kolektivistična doktrina. Razlog se skriva v premostitvi problema prisilnega zaplenjanja individualno ustvarjenega premoženja, ki ga ponuja koncept solidarnosti. Tako rekoč univerzalno sprejeta človeška norma je, da je kraja nemoralno dejanje. In mimo tega problema ni uspelo do sedaj še nobeni oblasti v zgodovini človeštva. Da bi nemoralnost kraje tujega premoženja zakrili so socialisti spremenili jezikoslovje. “Nismo nemoralni mi, ki jemljemo. Nemoralni ste vi, ki nočete biti solidarni.” Prav zaradi tega je solidarnost konsistentno prva vrednota, ki vam jo bo vsak levičar izstrelil kot iz topa, ko ga boste vprašali po njegovih vrednotah. Prav na podlagi solidarnosti se socialisti poskušajo vedno znova zavihteti na višji moralni nivo od svojih sogovornikov. Ko izpovejo svojo nesmrtno zavezanost solidarnosti in zato moralno večvrednost, pa nato kar hitro proglasijo, da so prav oni poklicani za to, da bodo odredili koliko naj bo vsak solidaren. Nenazadnje, zakaj pa ne, če so zmagovalci v moralnosti jim mora pripadati tudi čast, da vladajo in razsojajo. Če se z njihovo solidarnostjo ne boste strinjali pa boste seveda hitro postali sovražnik številka 1 njihove javnosti, ki jo imenujejo ljudstvo.
O tem pa prihodnjič.
