“Kdor obvladuje jezik obvladuje diskusijo”
Ta tekst bo za spremembo malo drugačen od dosedanjih. Nobena skrivnost ni, da obvladovanje jezika pomeni obvladovanje razprave. Kdor razpravo obvladuje v veliki večini primerov običajno tudi zmaga. Ne-socialistični del Slovenije dela veliko napako, da nima postavljenih primernih orodji za obvladovanje jezika. Pomen tega so poznali že v antičnih časih. Najslavnejša knjiga o obvladovanju ljudi preko jezika pa je seveda 1984 Georga Orwella.
Pa vendar se tem levičarskim poskusom ni tako težko zoperstaviti. In ko se enkrat naučimo primerno delati z jezikom tudi z relativno lahkoto premagujemo njihove argumente. Eno od najbolj preprostih orodji pri premagovanju njihovih argumentov je ne sprejemanje njihovih osnovnih predpostavk (definicij), na podlagi katerih zgradijo svojo zgodbo. Eden od ključnih temeljev levičarstva v Sloveniji je enačenje javnega z državnim in zato posledična nasprotnost pojmov javnega in zasebnega. Javno v ljudeh vzpodbuja dobre, pozitivne, občutke, ker naj bi bilo odprto, vključevalno, dostopno vsem. Zasebno vzbuja negativne občutke, ker naj bi bilo ekskluzivno, zaprto in zato dostopno samo za peščico ljudi. Ampak, a je ta mit resničen in kako se mu zoperstaviti?
Javno levičarji definirajo kot državno ali to kar plača država. Torej, če je izvor denarja za neko storitev državna blagajna, je nekaj javno. Ta definicija javnega na podlagi izvora denarja pa je povsem nesmiselna, saj spodje samo sebe. Če naj bi bilo javno definirano s tem, od kod izvira denar (državna blagajna, torej državni proračun ali ZZZS ali ZPIZ) za plačilo storitve, kaj je potem ZZZS? ZZZS namreč tako rekoč celoten svoj denar dobi od zasebnih posameznikov? Seveda bodo ob tem skočili v zrak in rekli: “Ne to ni res, ZZZS je javen, ker je državen.” Ampak to potem pomeni, da so njihove definicije preveč partikularne in nimajo nikakršne splošne vrednosti, ker jih spreminjajo, kakor ustreza njihovim trenutnim potrebam debate. Enkrat javno definirajo tako, da rečejo, da gre za državno inštitucijo (dostopnost), drugič pa javno definirajo preko plačnika (izvor). Definicija, da je javno to kar plačuje država, ne more biti logična, saj iz nje tega izhaja, da je potem vse zasebno, saj celotno vrednost v državi ustvarijo zasebniki. Torej nič ni javno. To pa seveda ni res. Stvari in servisi v državi so javni, tudi, če so v zasebni lasti. Javni pa so zato, ker pojem javno ni vezan na izvor denarja ali lastninsko pravico. Pojem javno je vezan na dostopnost javnosti. To pa izpodje njihovo drugo načelo, da je javno lahko samo to kar je državno in da zasebniki ne morejo biti javni. Tukaj vam naštejem nekaj primerov, da boste razumeli.
V Švici je ogromno zdravnikov zasebnikov, pa vendar nikomur na kraj pameti ne pade, da bi trdil, da ti zdravniki niso del javnega zdravstvenega sistema. Javno namreč pomeni ne diskriminirajoč dostop do servisa ali dobrine pod pogoji, ki so vnaprej znani.
Ste vedeli, da so Švicarske železnice SBB v privatni lasti, ampak v Švici resnično ni nihče tako nor, da bi zaradi tega trdil, da niso javni transport. Javni transport so zato, ker so dolžni nuditi servis vsakemu, ki je kupil vozovnico in ne krši v naprej znanih predpisov servisa.
Mnogi parki v po Združenih državah, glavni primer je park Zuccotti v New Yorku, so v zasebni lasti, ampak so javne površine (t.i. POPS – privately owned public spaces), ker so jih lastniki namenili javnosti. V njih lahko vstopi vsak po v naprej znanimi pogoji in nikogar se ne bo zavrnilo zaradi barve kože ali osebnih prepričanj.
In še in še je primerov zasebne lastnine, ki je javno dostopna vsem ljudem. Zato naprošam predvsem ne-socialiste, da ne nasedajte socialističnemu jezikoslovju o javnem kot sinonimu za državno in kot nasprotju zasebnemu. Bodite bolj natančni, če hočete zmagati v debatah proti levičarjem. Besedo javno zamenjajte za besedo državno, kjer gre za institucije, ki so v državni lasti. Ne govoriti o tej ali oni javni bolnici, šoli ali zavodu, če pa je v državni lasti. V tem primeru je edino primerno govoriti o državni bolnici, zavodu ali šoli. Zakaj bi prikrili del resnice, da je neka razpadajoča inštitucija samo javna, če pa je v bistvu tudi državna. S tem boste zmagovali tudi na področju čustvenega. Vsi imamo radi javno, mnogo manj pa državno. Hkrati pa se bo v vaših pogovorih začela kristalizirati resnica, da je mit javnega proti zasebnemu samo podel levičarski poskus nadvlade diskusij. Kajti javno je lahko tudi v zasebni lasti. In da je pravzaprav v veliki večini primerov državno lastništvo javnih servisov tisto, ki javne servise uničuje. Poglejte recimo razpadajoče in obupno organizirano slovensko javno zdravstvo, ki je tako rekoč v ekskluzivni državni lasti. Prepričan sem, da bi delovalo mnogo bolje, če bi bila v državni lasti samo UKC Maribor in Ljubljana, vse ostalo pa bi bilo v rokah zasebnikov, ki bi tema dvema inštitucijama tvorili primerno konkurenco. Hkrati pa definiranje javnega na podlagi nediskriminirajoče dostopnosti prikaže ZZZS in ostale državne blagajne v povsem novi luči. Pokaže se namreč, da državne blagajne sploh niso javne, ker do njih nimajo dostopa vsi, čeprav jih prav vsi polnijo. Do njih imajo dostop preferenčno samo druge državne inštitucije medtem, ko se zasebnikom načrtno in z zakoni omejuje dostop do njih. Ta tihi ekonomski apartheid, ki vlada v Sloveniji pa je pravzaprav izvor družbenega nezadovoljstva, ker predstavlja temelj družbene nepravičnosti. Državno blagajno imate dolžnost polniti, nimate pa enakopravnega dostopa do nje.
In v zaključku še zadnji primer za sladokusce. Ali ste vedeli, da v Švici RTV davek pobira zasebno podjetje, ki ta denar nato pošlje RTS? Javno službo pobiranja davka torej opravi zasebnik za državo. In nihče v Švici tega ne problematizira, saj vsi vedo, da je tudi državne birokrate, ki pobirajo davke, potrebno plačati. Zakaj torej tega ne bi za državni RTV opravil cenejši zasebnik, kot dragi in neučinkoviti državni uslužbenci?
Mogoče pa bi ne-socialisti v Sloveniji morali RTV prispevek tudi strogo imenovati RTV davek. A več to tem prihodnjič.
