“Namesto že potrjene podpredsednice Svobode Urške Klakočar Zupančič so nam tik pred zdajci v oddajo poslali poslanko Tamaro Vonta.” Tako je voditeljica Tarče Erika Žnidaršič pojasnila, da so ji iz največje parlamentarne stranke poslali igralko nižje lige. Dogajalo se je v četrtek, ko smo izvedeli za odstope kar dveh poslancev Svobode: Dejana Zavca in Martina Marzidovška. Na posvetu vodij poslanskih skupin za tesno zaprtimi vrati pa je bilo tisti dan burno. Vodja zakonodajno pravne službe Nataša Voršič je tam vztrajala pri mnenju svoje službe, da so koalicijski poslanci maja in junija rušili ustavna načel delitve oblasti, Klakočar Zupančičevi pa bi naj zabrusila celo, da bi kot nekdanja sodnica morala vedeti, da je nedopustno, kar so počele Janja Sluga, Mojca Pašek Šetinc in drugi iz koalicije, ko so v parlamentu nameravali prevzeti vlogo sodnikov, obsojati ljudi in po takšnem političnem sojenju odstaviti programske svetnike RTVS, da bi pridobili vpliv na medij z največ denarja v državi. Vztrajanje Voršičeve je še posebej bolelo, ker je imela povsem prav. Povrhu pa je Klakočar Zupančičeva to poskušala še prikriti. Kar ni mogoče. Vendarle živimo v državi, kjer vodilne funkcije niso zasebni biznis.
Hude ženske niso vedno dober odgovor
Odstavitev vrha televizije je pred tem vladajočim strankam ustavilo ustavno sodišče, zaradi česar je obstal projekt podreditve RTVS, ki so ga poimenovali depolitizacija. Ker je Klakočar Zupančičeva dolge mesece opoziciji prikrivala mnenje pravne službe, da so kršili ustavno ureditev in oblast, je s tem v zlorabi oblasti kot predsednica tudi zelo osebno sodelovala. Ščititi je poskušala Mojco Pašek Šetinc, Janjo Sluga in druge koalicijske poslance in ne načel pravne države in poštenega ravnanja. To je za predsednico državnega zbora precej nerodno ravnanje. Še posebej, ker je pravnica. Zaradi tega je bil Klakočar Zupančičeva v četrtek zanesljivo besna na SDS in vodjo poslanske skupine te stranke Jelko Godec, ki jo je s pomočjo informacijske pooblaščenke prisilila, da je morala javnosti razkriti nerodno mnenje pravne službe in se je s tem razkrilo tudi pokrivanje ravnanja vladajočih, ko so zlorabljali oblast. Največji mediji so bili ves čas precej tiho. Da so novinarke in ženske včasih nekoliko hudičeve, je lahko simpatično. Ko tako ravnajo, ko so oblast v državi, je pa to nevarno in zavržno. Medijski molk tega ne spremeni.
Popolno oblast nad RTV so iz Svobode pozneje le dobili. Na ustavnem sodišču je manjšina sodnikov po zlorabi v parlamentu, ki je bilo oblika pritiska na ustavno sodišče, preglasovala odločitev večine, da ne dovolijo menjav, dokler ne presodijo ustavnosti. Dovolili so jih. Presojanje je s tem postalo nepomembno, ker so vladajoči cilje že dosegli. Ustavno sodišče lahko zdaj odloči karkoli, menjav ne more več odpraviti. Te so dejstvo. Štirje sodniki so odločili, da bodo sodišču iz rok izbili orodje. In da ne bodo sodili. Čeprav je šlo za precej očiten poseg oblasti v medije na nedopusten način.
Po burnem posvetu vrha državnega zbora za zaprtimi vrat, kaj se je tam dogajalo lahko novinarji izvemo le neuradno, dogajanje pa je težko preverjati, v petek na uradnem kolegiju predsednice, ki ga novinarji in javnost lahko spremljamo, ni bilo nobene razprave. Urška Klakočar Zupančič je namreč zbolela, so mi odsotnost pojasnili v državnem zboru. Preverjal sem, ker je po parlamentu krožilo, da bi naj v četrtek “kolapsirala” od vsega hudega.
Ko Vonta zamudi priložnost, da bi bila tiho
Za kolaps precej zanesljivo ni krivo, ker sta odstopila Marzidovšek in Zavec, ki bosta bivša poslanca postala jutri, ko se bo državni zbor seznanil z odstopi. Na dogajanje v državnem zboru sta imela ta poslanca še manj vpliva kot nekdanja novinarka Vonta, ki je druga skrajnost. Vonta nikakor ne sodi med tihe poslance. Obratno, zamudi večino dobrih priložnosti, da bi bila tiho. Tudi v Tarči jo je. Na oceno dogajanja voditeljice Žnidaršičeve, da si v Svobodi očitno niso želeli nastopa Klakočar Zupančičeve v Tarči, ki je že potrdila udeležbo in, ko je to opisala Žnidaršičeva, “potem pa je danes popoldne nenadoma zbolela, potem ko so se v vodstvu stranke odločili, da se Tarče ne bo udeležila ona, ampak poslanka Tamara Vonta”, se je Vonta odzvala. Povedala je, da ni res, da bi jo poslali iz stranke in dodala: “Tamara Vonta je prišla sama.” Če je s tem sporočala, da je v studio niso pripeljali okovano v verige ali z rešilcem, je bila izjava točna. Sicer pa neresnica. Celo laž. Pred kamere Tarče nihče ne pride “sam od sebe”. K Eriki Žnidaršič se ne zaide “slučajno”. Vonta je prišla kot predstavnica stranke in ta jo je tja poslala. Kot so bili predstavniki strank tudi drugi gostje.
Po neuradnih informacijah je bilo del zapleta prej menda tudi, ker je Klakočar Zupančičeva udeležbo v Tarči potrdila, ni pa o tem obvestila svoje stranke in dobila zelene luči. Klakočar Zupančičeva je, če je to res, poskušala storiti tisto, s čemer se je pohvalila Vonta. V Tarčo se je odločila oditi sama. A je v drugačnem položaju, ker je predsednica državnega zbora in podpredsednica Svobode. In ne tretja liga v stranki in državni politiki kot Vonta, ki je po zgovornosti nasprotje zadnje leto molčečega poslanca Zavca. Po govoricah v parlamentu Zupančičeva, čeprav vodi parlament in je podpredsednica Svobode, ni bila med prvimi obveščena, da potekajo dogovarjanja, kako bosta dva poslanca odstopila. Kar je bil zanjo najbrž še dodaten znak, da je bolj na stranskem tiru. Ob tem pa celo pred kamere v Tarčo več ne sme. In to prav ona, ki je glavna zvezda in uživa v soju kamer.
Ni čudno, da je kolapsirala. Ali karkoli je že bilo.
