Spoštovani predsednik Vlade RS, dr. Robert Golob!
Z zanimanjem prebiram, da je Vlada RS na včerajšnji seji sprejela odločitev, da se bodo kipi, postavljeni v Depoju na prostem MNZS v Pivki, vrnili na Brdo (ali tudi v Poljče?).
Ali je ta izpoved vere posledica spovedi, ki ste jo imeli pri vrhovnem svečeniku titoizma/kučanizma? Po spovedi, kjer naj bi vas obšlo razodetje o pomenu spomenika osamosvojitvi, ste povedali: »Podpiram tudi vse ostale pobude v smeri preseganja kakršnihkoli razdorov in zbliževanja stališč med različnimi stranmi.« Ali vam je bila med spovednimi pokorami naložena tudi ta, da morate uresničiti pobudo Milana Kučana, ki vam jo je razkril na partizanski Pokljuki 9. julija 2022, ko je Vladi RS naročil: »Prepričan sem, da lahko s tega našega srečanja sporočimo podporo zahtevi, da se kipi vrnejo na Brdo. Sedanja vlada s tem verjetno ne bo imela težav.« Res, božji mlini meljejo …
Spoštovani predsednik Vlade RS, ne bom dvomil o čudežih, ki jih lahko prinese iskrena pokora. Toda predlagam vam, da bi vašo versko vnemo razodevali tako, da bi pri vladanju le ohranili zdravo pamet in da bi odločitve Vlade RS imele podlago v resničnosti.
Izjava Vlade RS je kot dosedanje izjave, ki smo dobili tako s strani MK kot raznih protestnikov, polna trditev, ki temeljijo bolj na verski vnemi kot dokazanih dejstvih.
Kateri predpisi naj bi bili kršeni pri postavitvi Depoja na prostem MNZS v Pivki? Ali so kaj takega ugotovili pristojni organi ali se MK in Vlada RS obnašata kot revolucionarni strelski vod?
Imamo kulturno-varstvene pogoje in v njih je zahtevano, da investitor pridobi restavratorsko-konzervatorski program. Ta program je pripravljen in je bil javno predstavljen. Sredstva za izvedbo tega programa Restavratorskemu centru zagotovi MK.
Lažniva je tudi trditev, da naj bi Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS) »ostale kipe ob prenosu tako rekoč prisvojil«. Dejstvo pa je, da so bili kipi z ustreznimi pogodbami med JGZ Brdo in MNZS preneseni v MNZS.
Trditev, da naj bi bili kipi ob prevozu v Pivko ogroženi, prav tako nima podlage v dejstvih.
Predvsem pa je bila postavitev depoja na prostem v programu MNZS za leto 2022. Da je bilo s programom vse v redu, je potrdilo tudi MK že pod ministrico Asto Vrečko, ki je odobrilo programirana sredstva za postavitev. Tudi svet novega MuZXXI je potrdil poročilo o delu MNZS v letu 2022.
Zato je skrajno nenavadno, da se s sklepom Vlade RS ustvarjajo izredne razmere, podžiga kulturni boj. Ali na MK ni nikogar, ki bi bil sposoben ukrepati v okviru svojih pristojnosti in zakonskih pooblastil? Ali bo verska vnema nadomestila pravno državo?
Predlagam vam, da trditve, ki nimajo podlage v resničnosti, iz vladnih dokumentov črtate, nato naj se začne odgovorno ukrepanje, ne na podlagi izmišljotin in lažnih obtožb, ampak na podlagi dejstev.
Postavitev v Pivki je v letu 2022 videlo več kot 40.000 obiskovalcev in to je bilo mnogokrat več kot je bilo tistih, ki so kipe videli v Vili Bled, na Brdu in v Poljčah.
S postavitvijo so bili nadvse zadovoljni.
Če kipov, ki so bili zanemarjeni, nemarno postavljeni tako na Brdu kot v Poljčah, na Brdu inventarizirani kot potrošni material, v Poljčah pa sploh ne inventarizirani, ne bi strokovno obravnavali, prevzeli v kulturno ustanovo in primerno razstavili, bi na Brdu in v Poljčah čakali na svoj klavrni konec.
Ne nazadnje, ravno tako zanemarjen je tudi spomenik revolucije v Ljubljani! Tudi revolucijo, Kidriča in Kardelja bi lahko v okviru Depoja na prostem v Pivki strokovno obravnavali in spodobno razstavili.
Srečno!
Dr. Jože Dežman
PS: Prilagam pa nekaj dnevniških zapisov in pripisov k dogodkom, ki so povezani z Depojem na prostem MNZS v Pivki. Pripovedujejo o slovenski verski vojni…
Kam bi del?
Drugo slovensko predsedovanje svetu EU je bilo od 1.julija do 31.decembra 2021. V začetku junija 2021 so mediji obvestili javnost, da so aprila tega leta v kranjski organizaciji Zveze združenje borcev za vrednote NOB opazili, da je iz zbirke kipov ob živi meji izginil kip Josipa Broza (MMC, 24ur, Mladina, Reporter …).
Poslanec Državnega zbora Marko Koprivc je 12. maja 2021 v poslanskem vprašanju spraševal po namenu tega ukrepa in kaj se bo s temi kipi dogajalo.
Koprivcu so z MK odgovorili, da strokovna ocena iz leta 2015 govori o neprimernosti te postavitve in da so pozvali Restavratorski center, »da si skulpture ogleda in izdela program potrebnih konservatorsko-restavratorskih posegov. Sočasno je upravljalec na Zavod za varstvu kulturne dediščine podal vlogo za začasno premestitev za namen restavriranja in zaščite skulptur.«
Na Koprivčevo vprašanje, če bodo kipi do julija, ko Slovenija prevzame predsedovanje svetu EU, postavljeni nazaj, so odgovorili: »Celotna zbirka bo po končanem restavriranju in zaščiti na podlagi krajinsko-arhitekturnega projekta premeščena na novo, javno dostopno in primerno urejeno lokacijo v Parku vojaške zgodovine v Pivki.«
Sam sem Koprivcu pisal javno pismo 2.maja 2021.1
Koprivec na pismo ni odgovoril. Ne njega ne tovarišev vsebinska razprava ne zanima. Stojijo na svojih utopičnih idealih, ki jih sicer neprestano spreminjajo (revolucionarno – nacionalno). V skladu s to svojo vero je Koprivc postavil še v svojem drugem poslanskem vprašanju o kipih 21. februarja 2022.
Z njim se je odzval na prevoz kipov z Brda in iz Poljč 31. januarja 2021. Kipe smo pred začetkom urejanja Depoja na prostem MNZS postavili ob stavbo depojev državnih muzejev v Pivki.
Koprivc je poudaril: »Menim, da gre pri tej nameri za prvovrstni cinizem aktualne vlade, iz katerega veje ideologija in ne skrb za spomenike ter skrb za zgodovino in njena obeležja. še več, gre za ideološko obračunavanje aktualne vlade na najbolj pritlehen način. Umik skulptur iz posestva Brdo ter namera njihove postavitve v Park vojaške·zgodovine v Pivki vidim kot gesto, ki priča o simboliki tega ideološkega spopada, češ, premaknimo vse povezano z narodnoosvobodilnim bojem v zgodovino, v vojaško zgodovino, ker to s Slovenijo v tem času in prostoru nima nič skupnega. Pa še kako ima! Narodnoosvobodilni boj in z njim povezana spominska obeležja so opomnik na vse, kar so naši borci in borke naredili in žrtvovali- tudi življenja, da lahko danes živimo v svobodni državi, v svobodni Evropi!
Na konkretna Koprivčeva vprašanja so z MK pojasnili:
»Javnosti naj se nemudoma pojasni, kaj se s skulpturami dogaja, so te dejansko v postopku restavriranja in do kdaj bo restavriranje potekalo.
Pojasnjujemo, da so opravljena pripravljalna dela za projekt restavriranja skulptur in sicer:
izdano je bilo kulturno-varstveno soglasje za prenos skulptur v Pivko in prevoz je bil izveden v skladu s Pravilnikom o varovanju in hranjenju nacionalnega bogastva in muzejskega gradiva (Uradni list RS, št. 47/12), opravljen je bil konzervatorsko restavratorski pregled kipov, tudi z uporabo naprednih tehnologij, na tej podlagi je bil pripravljen konzervatorsko restavratorski program zanje, kar je zakonsko določena podlaga za izvedbo konservatorsko-restavratorskih posegov.
Konservatorsko-restavratorski program se bo izvajal postopoma v letih 2022 in 2023. Po končanem restavriranju bodo skulpture postavljene v za ta namen parkovno urejen zunanji prostor v Parku vojaške zgodovine. Ureditev parka je Muzej novejše zgodovine Slovenije uvrstil v svoj delovni program za leto 2022. Potrdili so ga svet in strokovni svet Muzeja novejše zgodovine Slovenije ter Ministrstvo za kulturo.
Javnosti naj se nemudoma pojasni, kdo je sprejel odločitev o umiku skulptur iz posestva Brdo in na podlagi katerih pristojnosti je bila dotična odločitev sprejeta
Odločitev sta sprejela državna javna zavoda, ki upravljata s posameznimi skulpturami. To sta Gospodarski javni zavod Protokolarne storitve in Muzej novejše zgodovine Slovenije. Slednji upravlja tudi z obnovljenim objektom nekdanje vojašnice v Pivki, ki je namenjen depojem državnih muzejev. kot pojasnjujemo v prejšnjem odgovoru, je za samo prestavitev bilo v upravnem postopku izdano soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, v katerega pristojnost na podlagi javnega pooblastila sodi izdajanje soglasij za premeščanje dediščine in njenih delov (tretja alineja 27. točke prvega odstavka 3. člena, prvi odstavek 28 člena in drugi odstavek 84. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine).
Nemudoma naj se zagotovi, da se skulpture po postopku restavriranja, če ta sploh poteka, umestijo nazaj na posestvo Brdo, v kolikor temu ne bo tako, pa naj se z uradnim pojasnilom, v skladu s pristojnostmi, pojasni razloge za drugačno odločitev
Pojasnjujemo, da posestvo Brdo ni prvotna lokacija, za katero so bile skulpture naročene in načrtno postavljene. kot je splošno znano, je bila večina skulptur z vrta tako imenovane Titove vile na Bledu na posestvo Brdo prestavljena že v času prejšnjega režima (in to brez upoštevanja tedaj veljavne zakonodaje s področja varstva kulturne dediščine in brez pravnoveljavno sprejetih odločitev). Ker park gradu Brdo ni njihova prvotna lokacija, tudi ne obstajajo strokovni razlogi za vračanje na to lokacijo. Skulpture so na Brdu »pristale« zaradi umikanja z Bleda in ne zaradi premišljene izbire prostora, zato niso bile smiselno postavljene v prostor Brda. Ključen argument za postavitev celotne zbirke na novi lokaciji je zagotoviti dostopnost široki javnosti in možnost muzejsko vodenega ogleda, kar na Brdu zagotovo ni izvedljivo.
Torej vse aktivnosti potekajo v skladu z usmeritvijo, s katero je bil g. Marko Koprivc seznanjen maja 2021.«
Podobne odgovore, ki pojasnjujejo postopke, so prejemali tudi mediji. Praviloma jih niso upoštevali, ampak so izpostavljali verske note, ki jih je izražal Koprivc s tovarišijo.
Kučan na Pokljuki
Potem so prišle volitve v državni zbor 24. aprila 2022 in zmaga gibanja Svoboda.
In z zmago gibanja Svobode na volitvah so ljudje, ki razmišljajo podobno kot Kobe, dobili veter v jadra. Komaj so bili znani volilni izidi, že so se 11.maja v javnost pognali zaposleni Akademije za likovno umetnost – od dekana do tehničnih delavcev: prof. Alen Ožbolt, doc. dr. Petja Grafenauer, doc. mag. Metod Frlic, prof. Matjaž Počivavšek, prof. mag. Jože Barši, doc. Tomaž Furlan, prof. Eduard Čehovin, prof. Radovan Jenko, doc. Miha Klinar, prof. Domen Fras, doc. mag. Boštjan Drinovec, izr. prof. mag. Lucija Močnik Ramovš, prof. dr. Petra Černe Oven, izr. prof. dr. Nadja Zgonik, izr. prof. mag. Barbara Prinčič, prof. Marjan Gumilar, doc. Primož Jeza, prof. mag. Tanja Pak, prof. mag. Milan Erič, izr. prof. mag. Zora Stančič, izr. prof. Sašo Sedlaček, doc. mag. Andrej Kamnik, doc. dr. Tomo Stanič, prof. dr. Uršula Berlot Pompe, doc. mag. Marija Nabernik, prof. Boštjan Botas Kenda, doc. Suzi Bricelj, doc. mag. Martina Vuga, prof. Bojan Gorenec, doc. Lidija Pritržnik, izr. prof. mmag. Ksenija Čerče, doc. mag. Robert Černelč, prof. mag. Žiga Kariž, Matej Zonta, univ. dipl. pravnik, tajnik akademije, Miha Benedičič, tehniški sodelavec, Barbara Kalan, strokovna delavka, Admir Ganić, tehniški sodelavec, Darija Tratnik, strokovna delavka.
Še bolj gromovniško je bilo odprto pismo 29.junija. Napisali so ga dr. Miloš Kosec, dr. Nika Leben, dr. Maja Simoneti, Gojko Zupan, dr. Beti Žerovc. Podpisnice institucije so bile: Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, Odbor za ohranitev kulturne dediščine (civilna iniciativa), Društvo arhitektov Ljubljana, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Društvo krajinskih arhitektov Slovenije, Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Inštitut za arheologijo in dediščino FHŠ, Univerza na Primorskem, Oddelek za kiparstvo, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani, Oddelek za arheologijo in dediščino, FHŠ, Univerza na Primorskem, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Interdisciplinarni inštitut Univerze v Ljubljani za trajnostno varstvo dediščine, Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, ICOMOS – Slovensko nacionalno združenje za spomenike in spomeniška območja.
Podpisniki posamezniki so bili dr. Božidar Jezernik, Urška Jurman, dr. Katarina Mohar, dr. Marko Jenko, ddr. Nataša Golob, dr. Bojana Piškur, dr. Rajko Muršič, dr. Andrej Smrekar, dr. Aleš Gabrič, Mateja Breščak, Sabina Povšič, dr. Helena Seražin, Andrea Furlan, dr. Ana Kučan, Matevž Čelik, dr. Katja Hrobat Virloget, Zdenka Badovinac, dr. Darko Štrajn, dr. Boris Vezjak, dr. Božidar Flajšman, dr. Aleš Vodopivec, Meta Hočevar, dr. Pavel Gantar, dr. Renata Salecl, Branko Soban, dr. Lidija Tavčar, Mojca Drčar Murko, dr. Peter Vodopivec, dr. Neža Čebron Lipovec, dr. Tomaž Brejc, dr. Marjeta Ciglenečki, dr. Rado Bohinc, ddr. Mateja Kos, Matija Bevk, Maja Vardjan, dr. Oto Luthar, dr. Tanja Petrović, dr. Petra Svoljšak, dr. Lev Kreft, Boštjan Vuga, Tadej Glažar, Tomaž Štoka, dr. Jerneja Ferlež, dr. Nika Grabar, Mojca Jenko, Boris Briški, dr. Mateja Ratej, dr. Marta Verginella, dr. Katarina Šmid, Arne Vehovar, dr. Peter Krečič, Rok Žnidaršič, Saša Nabergoj, dr. Sonja Ifko, Blaž Babnik Romaniuk, dr. Ana Cergol Paradiž, Anja Planišček, Klemen Ploštajner, dr. Domen Zupančič, Jon Grobovšek, dr. Lev Centrih, dr. Petja Grafenauer, Vasa J. Perović, Tadej Glažar, dr. Petra Čeferin, Kaja Lipnik Vehovar, Martina Lipnik, dr. Luka Skansi, dr. Borut Juvanec, dr. Krištof Jacek Kozak, Nejc Florjanc, dr. Cvetka Požar, dr. Blaž Šeme, dr. Mateja Kurir, Marina Zupančič Bac, Jurij Kobe.
V obeh izjavah izhajajo iz domišljijske predpostavke, da je bilo na Brdu vzpostavljeno strokovno neoporečno stanje. In da je Depo na prostem v Pivki nekaj naravnost groznega.
Medijska spremljava tako intoniranih političnih kot strokovnih odzivov je bila pričakovana. Z medijskim obstreljevanjem so začeli izbrani novinarji t.i. »glavnih« medijev. Vedno ista čredica in vedno vsi z istimi vprašanji.
Nikogar od zgoraj naštetih ne zanima, da je bila postavitev Depoja na prostem MNZS v kompleksu depojev NM, TM in MNZS v PVZ v Pivki v programu MNZS za leto 2022, da sta program potrdila oba sveta MNZS in da ga je v program sprejelo MK. Depo na prostem je bil postavljen in javnosti predstavljen v maju 2023, torej že v času sedanje Vlade RS. MK pod ministrico Asto Vrečko je projekt tudi financiralo. Tudi novi svet novega Muzeja novejše in sodobne zgodovine je poročilo o delu v MNZS v letu 2022 sprejel.
Medijska čredica in aktivisti iz raznih ustanov so projekt Depoja na prostem dosledno napadali. Obsodila ga je tudi sama ministrica z kulturo. Strokovni posvet, ki je bil napovedan za september 2022, je sedaj napovedan za februar 2023.
V igro je vstopil tudi znani boter iz ozadja. Milan Kučan se je kot naročnik projekt uničenja Depoja na prostem MNZS razkril na partizanski Pokljuki 9.julija 2022, ko je Vladi RS naročil: »Zadnji primer takšnega ravnanja je samovoljna odstranitev skulptur, ki govorijo o tem boju, iz parka na Brdu v neko skladišče v vojaškem muzeju v Pivki. In to pod pretvezo, da gre za njihovo restavriranje. Prepričan sem, da lahko s tega našega srečanja sporočimo podporo zahtevi, da se kipi vrnejo na Brdo. Sedanja vlada s tem verjetno ne bo imela težav. Slovenskim politikom, ki na Brdu gostijo tuje državnike, pač ne more biti težko povedati, in to s ponosom in samozavestjo, da ti kipi spominjajo na upor in pravičen boj malega naroda za svojo pravico do obstoja.«
Kučanova izjava je primer lažnivega ideološkega hujskanja. »Neko skladišče v vojaškem muzeju v Pivki« so Depoji nacionalnih muzejev, torej ugledna ustanova Republike Slovenije. Od postavitve Depoja na prostem MNZS si ga je v Pivki lahko ogledalo več kot 40.000 obiskovalcev. Nepredstavljivo več, kot bi jih v tem času videlo na Brdu in v Poljčah.
Tako Kučan kot drugi napadalci na Depo na prostem neprestano podtikajo, naj bi bili kipi v dobrem stanju, naj bi šlo »pretvezo, da gre za njihovo restavriranje«.
Ni pa šlo za nobeno pretvezo. Šlo je za ukrepanje v skladu s kulturno-varstvenimi pogoji, ki so določali: »1.Pred pričetkom nameravanega posega je potrebno ugotoviti stanje kipov in pisno opredeliti optimalne klimatske in druge pogoje za njihovo hranjenje. Ker so kipi trenutno predmet konservatorsko-restavratorskih posegov, so lahko te ugotovitve in opredelitve sestavni del konservatorsko-restavratorskega poročila.
2.Obravnavano zbirko kipov je zaradi svojih kvalitet, ki so povzete v priloženi oceni postavitve zbirke, možno prestaviti na takšno lokacijo, ki bo primerna likovni izraznosti in poudarkom posameznih skulptur, hkrati pa mora biti lokacija dobro dostopna širši javnosti.«2
Poročilo restavratorskega centra o stanju kipov pove, da so kipi resno ogroženi tako zaradi slabe izdelave kot zaradi odsotnosti vsake strokovne nege, potrebni so temeljitih posegov in rednega vzdrževanja.3
Dvomi v nujnost konservatorsko restavratorskih posegov so bili stalnica medijskega in političnega obstreljevanja, čeprav so z Restavratoskega centra stalno poudarjali, da je so posvetili posebno pozornost oceni stanja kipov in pripravi konservatorsko – restavratorskega programa v skladu s kulturno-varstvenimi pogoji. Sredi januarja 2021 je so na vprašanje ZZB pojasnili, da opravljajo »vse potrebne predhodne raziskave, ki bodo podlaga za dokončno odločitev kako in s kakšno metodo bomo izvajali konservatorsko – restavratorske posege na posameznih plastikah. Gre za različne avtorje, različne livarje in litine, ki zahtevajo natančen pristop. Delo na zbirki opravljamo v sklopu naše redne dejavnosti in pri tem smo kadrovsko in finančno omejeni. V lanskem letu smo tako že opravili del predhodnih raziskav in sicer meritve z rentgensko fluorescenčno spektroskopijo (XRF), izvedli smo fotografsko in grafično dokumentacijo in raziskali zgodovinske vire. V letošnjem letu bomo izvedli še vzorčenje sekundarnih produktov na površini z interpretacijo rezultatov, pregled obstoječega arhivskega gradiva in literature, 3D zajem podatkov, kartiranje poškodb in sprememb na površini ter odvzeli sonde na površini.«
Restavratorski center je kipe na Brdu začel obravnavati kot pomembno novost: »V celoten poseg je vključeno večje število slovenskih in tujih strokovnjakov, saj obravnavane skulpture spadajo v posebno skupino spomenikov iz brona in bakra, ki so hranjeni na odprtem in za katere si strokovnjaki ZVKDS v zadnjih letih prizadevamo, da se tudi pri nas uveljavijo sodobne mednarodne smernice konserviranja in vzdrževanja.«
Priprava tega programa ni pomembna samo za zbirko iz Vile Bled, ampak za stotine bronastih spomenikov v spominski krajini partizanskega gibanja, ob katerih se odpirajo podobna vprašanja kot pri zbirki v Depoju na prostem MNZS.
Martina Lesar Kikelj je na posvetu na MK poudarila, da je bila v zvezi tudi s temi postopki ustanovljena zaenkrat začasna komisija za obravnavo kovinskih – bronastih in bakrenih skulptur na prostem.
Toda Kučanu in tovarišem je bilo in jim je še to propadanje prav malo mar.
Nič manj skregana z resničnostjo je Kučanova izjava, da »slovenskim politikom, ki na Brdu gostijo tuje državnike, pač ne more biti težko povedati, in to s ponosom in samozavestjo, da ti kipi spominjajo na upor in pravičen boj malega naroda za svojo pravico do obstoja«.
To je izjava, ki skuša nadaljevati utopije in mitomanije titoizma. »Pravica do obstoja« je po Kučanovo tudi zloraba upora proti okupaciji za izvedbo stalinistične revolucije, izzivanje državljanske vojne, razredni boj, enopartijska diktatura, policijska država, trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in še bi lahko naštevali. S tem Kučan skoraj neposredno pove, da podpira politiko Zorana Jankovića, ki v duhu titoističnega sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil zanika pravico žrtev titoizma do groba in spomina.
Iluzije Brda in resničnost Pivke
V izjavi ALU so v Kučanovem duhu o Parku vojaške zgodovine v Pivki zapisali: »Odpeljani so namreč v Park vojaške zgodovine Pivka, kjer na novo postavljeni in interpretirani ne bodo več na očeh politikov in drugih pomembnih gostov, ki so vabljeni na Brdo. V Pivki bodo zgolj še bronasta trupla v depoju zgodovine, nič več živa zgodovinska pripoved o preraščanju partizanske borbe v delo povojnega časa s poudarjanjem tipiziranih figur časa.«
Bilo bi imenitno, če bi podpisniki s Kučanom na čelu povedali za vsaj en državniški obisk, ki so ga peljali gledat kipe, odrinjene za živo mejo pri nogometnem igrišču na Brdu. Nasprotno pa je kipe v Pivki v letu 2023 od odprtja Depoja na prostem MNZS videlo več kot 40.000 obiskovalcev parka, med njimi tudi kak minister in visoki uradniki sedanje Vlade RS, da o visokih obiskih iz tujine niti ne govorimo. Postavitev sprejemajo z zanimanjem, mnogi s pohvalami. Izražene kritične glasove glede samo postavitve v Pivki lahko preštejemo na prste ene roke.
V drugi izjavi so prav tako izrazili zaničevanje do postavitve Depoja na prostem MNZS in do Parka vojaške zgodovine samega in kot že v kaki izjavi prej zašli v vesolje »vrtnih skulptur«: »Tlačenje kipov v dveh vrstah za ograjo ustvarja plitko in skrajno posplošeno interpretacijo tako povojnega časa kot skulptur povojne javne plastike, brez vsakega razumevanja izraznih, formalnih in motivnih značilnosti umetnostnega obdobja. Ustvarja se nekakšno simbolno pokopališče zgodovine, brez kakršnekoli povezave z avtorskimi izrazi kiparjev, v svojem času ključnih slovenskih in hrvaških avtorjev, predvsem pa brez razumevanja, da gre – z izjemo kipov Tita in Kurirčka – za celosten, programski sklop vrtnih skulptur, ki so skupaj nastopale kot okrasna in ikonografska dopolnitev parkovne ureditve protokolarnega posestva. Ker gre za redek, pravzaprav edini primer takšne celostne umetnine pri nas, je še toliko bolj pomembno, da ta neokrnjena in v parkovnem okolju, s katerim skupaj predstavlja duh časa, tudi ostane. Z izruvanjem zbirke iz konteksta Parka Brdo sta zgodovinska in umetnostna pričevalnost tako zbirke kot parka bistveno okrnjeni.«
Če v spletnem registru kulturne dediščine iščemo »vrtne skulpture«, jih ne najdemo. Če iščemo pod »skulptura«, sicer dobimo nekaj kipov.
Pod »vrtno skulpturo« dejansko lahko iščemo kake palčke in podobna bitja v vrtnarskih in podobnih trgovinah pod izdelki za prosti čas.
Oznaka »celosten, programski sklop vrtnih skulptur« seveda nima nobene opore v dejstvih. Če bi res šlo za »celosten, programski sklop vrtnih skulptur«, bi bilo verjetno znano, kdaj in zakaj so kipi nastali, kdaj in kje so bili postavljeni, kdaj in kam premaknjeni.
Oznaka »»celosten, programski sklop vrtnih skulptur« je močnejša kot to, da v odloku o razglasitvi Brda za kulturni spomenik državnega pomena piše, da se z njim ščiti vrtne skulpture.
Ne nazadnje je Gojko Zupan na posvetu na MK kiparsko zbirko na Brdu označil kot okrasje za muzejske dvorane, protokolarne vile in vrtove ali javni prostor.
Še bolj za lase privlečena je trditev, da naj bi bila postavitev na Brdu »sklop vrtnih skulptur, ki so skupaj nastopale kot okrasna in ikonografska dopolnitev parkovne ureditve protokolarnega posestva«. Gre predvsem za dejstvo, da podpisniki s Kučanom na čelu nočejo dojeti, da sta bila iz Vile Bled v Polje odpeljana dva ključna kipa zbirka: Bombaš in Partizanska družina. Prav tako nočejo razumeti, da večina zbirke v Vili Bled sploh ni stala v parku, ampak je bila oprema same Vile Bled. In če že govorimo o prvotni in namenski lokaciji zbirke, je to lahko predvsem Vila Bled.
Odkritje te zbirke kot izredne dragotine petdesetih let je razmeroma pozno. Če pogledamo v monografijo Špelce Čopič, obravnava vsega 13 kiparskih spomenikov, nastalih do leta 1950. Kipov iz Vile Bled ne omenja.
Vila Bled ni bila deležna posebne obravnave varuhov dediščine, brez varstvenega režima je vpisana v register kulturne dediščine. Med značilnostmi je omenjen tudi rastlinjak. Trenutno je v razpadajočem stanju. Sta pa tam dva reliefa, ki bi morda sodila v kiparsko zbirko Vile Bled.
Da se s kipi nihče ni posebej ukvarjal, nam kaže tudi dejstvo, da ne o prvi ne o drugi postavitvi v parku na Brdu ni ohranjena strokovna dokumentacija.
Te pomisleke navajam zato, ker se sprašujem, koliko podpisnikov s Kučanom na čelu je videlo te kipe na Brdu in v Poljčah in koliko si jih je ogledalo postavitev Depoja na prostem MNZS v Pivki?
Depo na prostem MNZS
Med ugovori zoper to, da je kipe prevzel v upravljanje MNZS, je bil tudi ta, da takih dragocenosti JGZ Brdo ne bi smel predajati drugi državni ustanovi.
JGZ Brdo je MNZS v svojem dopisu z dne 11. oktobra 2022 seznanil s stališčem notranje revizorke, “da pogodba o neodplačnem prenosu premičnega premoženja, sklenjena dne 9. 3. 2022 med JGZ Brdo in javnim zavodom Muzej novejše zgodovine Slovenije, ni skladna s prvim odstavkom 79. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, ker nista bila izpolnjena oba obvezna pogoja za prenos. Tako sredstva, ki so bila predmet pogodbe niso bila izločena iz uporabe oziroma iz knjigovodskih evidenc, prav tako je JGZ Brdo v poslovnih knjigah za zadevna sredstva izkazoval knjigovodsko vrednost nič, pri čemer bi moral, po pravilih računovodenja, še vedno izkazovati knjigovodsko vrednost, ki predstavlja takratno nabavno vrednost.”
Toda pogodba v skladu z zakonodajo pravilno ugotavlja dejstvo, da je bila v trenutku sklenitve pogodbe knjigovodska vrednost kipov nič. Zato je bil prenos v skladu z veljavnimi zakonskimi predpisi.
Naj pa k temu stališču dodam še širše pojasnilo, zaradi česa je prišlo do takega razvoja dogodkov.
1986 – Izvršni svet in Narodna galerija
Dne 6. marca 1986 sta Janez Zajc, generalni sekretar Izvršnega sveta SRS (IS) in Anica Cevc, ravnateljica Narodne galerije (NG) v Ljubljani, podpisala Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi s prenosom pravice upravljanja na likovnih delih. NG je prevzela v upravljanje več kot tisoč likovnih del, ki so bile v lasti Izvršnega sveta.
NG je prevzela v upravljanje tudi pomembne umetnine na gradu Brdo, toda ne kipov. Zakaj kipov NG ni prevzela, ni znano. Ko smo se v MNZS pozanimali v NG, če bi oni prevzeli zbirko iz Vile Bled, je bil odgovor negativen, saj že za obstoječe upravljavske obveznosti z zgoraj navedenimi umetninami nimajo ustreznih virov financiranja.
Smo pa pri urejanju razmerij med MNZS in JGZ Brdo upoštevali smernice, ki so jih 6. marca 1986 zapisali v sklepu Izvršnega sveta o prenosu upravljanja z umetninami na Narodno galerijo: »Likovna dela, ki so v prostorih Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije, ostanejo tam, če jih Narodna galerija v Ljubljani po strokovni presoji zaradi interesov varstva kulturne dediščine in njene širše dostopnosti javnosti, ne razporedi drugam. V takem primeru si Izvršni svet Skupščine SR Slovenije pridržuje upravičenje, da Narodna galerija v Ljubljani nadomesti likovno delo z drugim, okolju primernim delom.« Prav tako naj bi se oblast in galerija dogovarjali za »večletni program restavratorskih del na likovnih delih in za njihovo izvedbo v posameznem letu«.
Večina vzdrževanja ni na ustrezni strokovni ravni. Več je zapisov kot je tale od dveh srednješolkah, ki sta » prisluhnili svoji stari mami, predsednici mestne organizacije ZB Tolmin, ki je tožila o velikih stroških obnove spomenika posvečenega žrtvam druge svetovne vojne, in se ponudili, da naredita, kar je v njuni moči. Vsak dan sta na tolminskem pokopališču po nekaj ur obnavljali napis na spomeniku padlim med NOB v Tolminu in okolici. Na spomeniku je okoli sto imen, vklesanih v marmornate plošče, ki so sčasoma obledela. Njuno delo je bilo počasno in zamudno, saj je bilo treba plošče najprej očistiti, nato pa natančno in vestno izpolniti vdolbine s posebnimi, na atmosferske vplive odpornimi flomastri. Po tednu dni sta delo končali in se ponosni fotografirali pred svojim izdelkom.«
Premikanje umetnin v skladu s temi izhodišči se je dogajalo in se dogaja. Naj omenimo samo, da so bile z gradu Brdo na stalno razstavo NG premeščene naslednje slike:
Matteo Ghidoni: Življenje revežev, okoli 1680 (?).
»Izvršni svet Skupščine SR Slovenije: oprema gradu Brdo pri Kranju; 1986 Izvršni svet dal v upravljanje Narodni galeriji.
»Izvršni svet Skupščine SR Slovenije, obešeno na hodniku v gradu Brdo pri Kranju; 1986 Izvršni svet Skupščine SR Slovenije dal v upravljanje Narodni galeriji.«
Matteo Ghidoni: Zatočišče roparjev, 17.stoletje.
»Neznan avtor: Dama na trgu, okoli 1650. »Provenienca: neznana. Po drugi vojni v gradu Brdo pri Kranju; 1986 Izvršni svet Skupščine SR Slovenije dal v upravo Narodni galeriji.«
Friedrich Gauermant: Divji petelin, sredina 19.stoletja.
»Provenienca: neznana. Po drugi vojni viselo v veži gradu Brdo pri Kranju; Izvršni svet Skupščine SR Slovenije dal 1986 v upravljanje Narodni galeriji.«
Pietro Liberi: Giges in Nisis v noči umora njenega moža Kandavla (?).
»Slika je bila neznano kdaj odnesena iz Narodne galerije in obešena na hodnik rezidence maršala Tita v gradu Brdo pri Kranju. Izvršni svet Skupščine SR Slovenije je 1986 prepustil Narodni galeriji vse slikarske in kiparske umetnine iz tega poslopja. Med njimi je bila najdena tudi ta stara galerijska last.«
Z zgodovinskem loku označujejo pogodbo med IS SRS in NG kot drugi mejnik po ukinitvi Federalnega zbirnega centra (FZC), ki ga »je vlada pooblastila, da po vsej Sloveniji zbira in zavaruje kulturno-zgodovinske predmete ter da jih zbira v Ljubljani za prihodnji centralni slovenski muzej. Prvi mejnik je ukinitev FZC, čeprav center ni bil uradno razpuščen, in odprodaja, oddaja ali izposoja pridobljenih del; to je bilo v letih med 1947 in 1948. Nato je sledilo dolgo obdobje molka, vse do leta 1986, ko je izvršni svet Skupščine SR Slovenije sprejel sklep, s katerim je pravico upravljanja likovnih del, ki so v njegovih prostorih, v prostorih drugih organov in organizacij, ter tudi tistih likovnih del, ki so začasno pri posameznih osebah, prenesel na Narodno galerijo v Ljubljani. Izvršni svet in Narodna galerija sta podpisala tudi pogodbo, ki je urejala medsebojna razmerja v zvezi s prenosom te pravice upravljanja likovnih del. Leta 1997 pa je dr. Andrej Smrekar, tedanji direktor Narodne galerije, znova opozoril na nerešeno problematiko odtujenih slik. Aprila tistega leta je Državni zbor RS pisno opozoril, naj končno začnejo reševati problem formalnopravnega statusa dediščine iz FZC, ker je stvar zapletena in zadeva lastniški status, posestniške pravice in nacionalni kulturno-zgodovinski pomen teh predmetov.«
Po svoje je ironično, da so se v podobnih zagatah v času tranzicije znašli tudi kipi iz Vile Bled in mnogi podobni kiparski spomeniki po Sloveniji, posvečeni partizanskemu gibanju in diktaturi proletariata.
Ko sta MNZS in JGZ Brdo sklepala pogodbo o dolgoročni izposoji kipov, smo zapisali: »Uporabnik lahko uporablja umetniška dela za sledeče namene:
postavitev na ogled obiskovalcem muzeja,
restavriranje,
strokovno skrbništvo.«
In to izhodišče smo spoštovali tudi pri nadaljnjem razvoju projekta.
Vila Bled
Kipi, ki so jih potem postavili v Vilo Bled, so nastali v letih 1947 in 1948. Bombaš Vanje Radauša je bil razstavljen leta 1947 na jugoslovanski razstavi v Ljubljani. Na slovenski razstavi leta 1948 so v Moderni galeriji iz te zbirke postavili Partizansko družino Boža Pengova, Udarnika Tineta Kosa, Drvarja Tineta Kosa.
Na tej razstavi je bilo še nekaj kipov, ki so tematsko sodili v novo dobo. Bombaš, partizan v jurišu sta bila manjša kipa, večji pa so bili umirajoči talec, mladostni sejalec, kosec.
Nastajalo je novo kiparstvo, ki naj bi slavilo partizanski boj in deželo zmagovite diktature proletariata.
Za Vilo Bled so izbrali avtorje, ki so bili potem zastavonoše novega sloga. Če v ozadju odločitve lahko domnevamo Ivana Mačka, potem je morda v Mačkovi senci svoje prve korake v kulturnem oblikovanju novega razreda naredil Lojze Gostiša.
Drvar/sekač in Udarnik sta bila po ugotovitvah Gojka Zupana vlita za Brdo.
Kipi so bili po razpoložljivih fotografijah postavljeni v notranjosti Vile Bled (Bombašica Karla Putriha, Partizan Zdenka Kalina, Na čelu brigade Borisa Kalina) ali na njeni terasi (Bombaš Vanje Radauša). V vrtu je bila postavljena Partizanska družina Boža Pengova. Zato je glede na njihovo izvirno postavitev označevanje teh kipov z vrtnimi skulpturami bolj utemeljevanje stanja, ki je nastalo šele s postavitvijo dela zbirke na Brdu.
Na Brdu so bili kipi najprej postavljeni na opečnih podstavkih po parku. Fotografski posnetki kipov na Brdu so redki, ni videti, da bi jim Broz in visoki obiski posvečali kako pozornost.
Če je bila prva postavitev na Brdu uresničena malo verjetno drugače kot s privolitvijo Josipa Broza, nekateri namigujejo, da bi bila druga postavitev dela zbirke s partizansko-proletarskimi motivi ob živi meji že v duhu ideološkega dvoma nad zbirko. Toda to je bil čas levo usmerjenih vlad Janeza Drnovška in ni videti, da bi razen pragmatičnih delovali kaki globlji ideološki motivi.
Oba kipa v Poljčah sta bila postavljena brez vsakega urejanja okolja, Partizanska družina na ozko zelenico pred stavbo, Bombaš pa ob garažno nadstrešnico.
Ne umetnostna zgodovina ne spomeniško varstvo pri teh odločitvah o prestavljanju kipov nista dokumentirano prisotna. Ni znano, da bi pri teh postavitvah nastali kaki objavljeni oz. uradni dokumenti.
Mateja Breščak in Gojko Zupan sta maja 2015 zapisala: “Očitna je začasnost postavitve zbirke skulptur, ki potrjuje, da so bili kipi delani za odprt prostor, vendar ne za večje trge, bolj za okras manjšega dvorišča ali prostorov vrta. Gre za patetične, vendar ne izrazito monumentalne kipe. Domnevamo, da so bili koncipirani za vrt Vile Bled, kar potrjujejo nekateri dokumenti. Zbirka je, zaradi redkosti, vredna večje pozornosti in skrbi. V Sloveniji nimamo na prostem nobene primerljive zbirke celopostavnih kipov delavcev in partizanov iz prve polovice dvajsetega stoletja.”
Toda kipi, ki sta jih v svoji analizi obravnavala Breščakova in Zupan, niso vsi, ki bi jih bilo treba obravnavati, da bi se celovito opredelili do kiparske dediščine Vile Bled.
Breščakova in Zupan sta obravnavala: B. Kalin, Zastavonoše (Na čelu brigade ?), K. Putrih: Bombašica, Z. Kalin: Partizan, K. Putrih: Delavec s kompresorjem (Rudar ?), T. Kos: Drvar, T. Kos: Udarnik, Z. Kalin: Žanjica. Za ta kipa sta Breščakova in Zupan, predlagala, da »kip lahko ostane na sedanji lokaciji ob gradu ali pa se ga vključi v skupino delavcev (Delavec s kompresorjem, Drvar, Udarnik)«.
Samostojno obravnavo sta predlagala za:
»S. Keržič: Kurirček (Krajinske arhitektke lahko dolgoročno najdejo prostor za kip na ožjem delu posestva.)
A. Augustinčić: Tito (Predlagamo, da se za kip poišče novo lokacijo znotraj posestva, ločeno od skupinsko obravnavanih kipov. Lahko je premaknjen ob eno izmed koč na ali ob Račjem otoku.)
K. Putrih: Akt (Kip je edini ohranjeni okras na prostem iz časa Karađorđevićev. /…/ Predlagamo premislek o novem, enostavnem podstavku in morda rekonstrukciji vrča.)«
Odprto vprašanje je, zakaj Breščakova in Zupan v obravnavo nista vključila obeh kipov iz Poljč: Partizanske družine in Bombaša.
Odprto ostaja tudi to, kako obravnavati, urediti in rešiti še preostalo dediščino revolucionarne umetnosti v Vili Bled.
Naj za primer vzamem cvetličarno. Objekt, ki razpada, je nujno potreben prenove. Ali naj se ohranita reliefa Karla Putriha Kmetijstvo in Gradbeništvo. V cvetličarni so še reliefi po motivih Đorđa Andrejevića Kuna (Partizanski delavec in kmet; Partizanska družina, Partizan – Striček Vule, Partizanček – Kurir Jovica). Kaj z njimi?
Breščakova in Zupan, ki visoko ovrednotita »brdski« del zbirke iz Vile Bled, ne komentirata, kako to, da Špelca Čopič, ki obravnavava slovensko kiparstvo do srede 20.stoletja, teh kipov sploh ne omeni.
Kiparji in umetnostni zgodovinarji so to kiparsko smer vrednotili bolj kot stranpot kot razvojni dosežek.
S partizanskimi in proletarskimi liki, ki so jih ustvarili za Vilo Bled, se kiparji niso hvalili. V monografiji o Zdenku Kalinu iz leta 1956 je za Žanjico navedeno »Vila »Bled«, Bled, ni pa omenjen Partizan iz Vile Bled. Pastirček je naveden kot »last Moderne galerije«, na fotografiji sprejema italijanskega predsednika Giuseppeja Saragata leta 1969 v Vili Bled vidimo Pastirčka v ozadju. Verjetno so ga za to priložnost prinesli z Brda. Katarina Mohar, ki sicer datira to fotografijo v leto 1951, Pastirčka umešča v Vilo Bled.
V monografiji o Borisu Kalinu iz leta 1958 je pod »Vilo Bled« naveden akt Jutro II, ni pa navedel skupine Zastavonoše (Na čelu brigade) iz Vile Bled.
Nimamo točnih datumov prestavitve kipov iz Vile Bled. Moharjeva navaja, da naj bi Partizansko družino in Bombaša prestavili v Polje leta 2015, dejansko pa najdemo oba kipa, fotografirana v Poljčah, na naslovnici prve številke Slovenskih novic 14.maja 1990.
Iz zgoraj zapisanega sledi, da kiparska dediščina Vile Bled še ni bila ustrezno ovrednotena. Če se že pojavljajo ideje o novi postavitvi, je nujno obravnavati celoto in ne samo del zbirke, ki se je znašel na Brdu.
Kritiki, ki nasprotujejo ureditvi depoja na prostem MNZS v PVZ v Pivki, so poudarili, da je bila s tem zbirka »izruvana iz konteksta«
Toda če upoštevamo zgoraj zapisano, lahko rečemo le, da je bila zbirka Vile Bled res »izruvana iz konteksta«. Toda to se je zgodilo že desetletja nazaj. V časih, ko se umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo za »izruvano« zbirko nista zelo zanimala.
Pred nadaljnjimi odločitvami je potrebno opraviti temeljne raziskave. In spoštovati ugotovljena dejstva.
Depo na prostem
Arhitekt Ira Zorko, ki je ustvaril Depo na prostem MNZS v Pivki, ni naklonjen premikanju spomenikov iz njihovega izvirnega okolja. Vendar pa je po ogledu stanja na Brdu in v Poljčah sprejel predlagano zemljišče v Pivki kot boljšo rešitev.
V Odprtem depoju MNZS so je zbirka partizanskih in proletarskih kipov iz Vile Bled prvič korektno in celovito predstavljena javnosti.
Prvič si zbirko ogledujejo množice obiskovalcev in tudi visoke delegacije, ki obiskujejo PVZ. Od več kot 40.000 obiskovalcev v letu 2022 so mnogi postavitev pohvalili, kritičnih glasov skoraj ni bilo.
