Cena kampanje: Šarec povedal za odtenek več kot Pahor

Na vprašanja o ceni kampanje so bolje odgovorili iz štaba Marjana Šarca. A šele v drugem poskusu. Po prvem odgovoru, ki so ga poslali zelo hitro, sem zahteval dopolnitev. Odzvali so se hitro in dopolnili odgovor. Tudi v drugo so bili hitrejši od Boruta Pahorja. Sporočili so, da nameravajo za kampanjo skupaj porabiti okoli 45.000 evrov.

Šarec: Največ za avtobus

Največ jih bo stal avtobus, s katerim Marjan Šarec potuje po državi. A ne bo stal več kot 14.000 evrov, so zapisali v dopolnjenem odgovoru. Že prvič so sporočili, da za kampanjo niso najeli posojil in da prispevkov posameznikov za kampanjo (še) niso zbrali. Vsota 45.000 evrov je, če primerjamo s cenami kampanj doslej, zelo nizka. Kandidata bosta po rezultatu v drugem krogu dobila te stroške tudi delno povrnjene. Za glas vsakega volivca 12 centov. Po 186.235 volivcih v prvem krogu bi Šarec dobil 22.348 evrov. Ker kandidira kot kandidat svoje stranke, ta jamči za plačilo računov. Več o poslovanju njegove stranke lahko najdete na povezavi desno. Njegova stranka je imela lani skoraj 40.000 evrov prihodkov. Edini res pomemben vir denarja so bile občinske dotacije. Kampanjo v višini, ki jo napovedujejo iz štaba, so sposobni plačati brez težav.

Pahor: Največ za pošto

Dušan Kumer, ki je organizator kampanje Boruta Pahor, je že prvič odgovoril s številkami, a zelo zgovorni s številkami iz Pahorjevega štaba niso bili. Zapisali so, da načrtujejo, da ne bodo „porabili več, kot smo v prejšnji kampanji (med 40 in 50 tisoč evri)“. Pa tudi, da niso najeli posojil. Grafično je primerjava obeh kandidatov prikazana v grafiki levo.

V preglednici navajam zgornjo mejo Kumrove napovedi, kar je pa še vedno manj od tistega, kar je Pahor v zelo varčni kampanji porabil pred petimi leti. Takrat je bil Pahor kandidat precej zbankrotirane SD, ki še svojih računov ni bila sposobna plačati. Država je pred petimi leti Pahorju povrnila čisto vse stroške.  Danes je njegov štab formalno neodvisen, čeprav Pahorja v kampanji podpirata SD in Desus.

Po rezultatu v prvem krogu, ko je Pahorja volilo 355.117 volivcev, bi od države dobil 42.614 evrov delne povrnitve stroškov. Torej bi mu država povrnila skoraj vse, kar kot strošek načrtuje Kumer. A šteli bodo glasovi v drugem krogu. Pahor ne potuje po državi z avtobusom. Hodi peš. Uradno mu za to najbrž ne bo treba prikazati posebnih  stroškov.

Najvišji strošek Pahorjeve kampanje je bil doslej, kot so sporočili iz štaba, cena poštnih storitev. A vsote – torej tistega kar je vsem razumljivo – niso zapisali. Čeprav so lahko že prebrali, kako kritiziram drugega kandidata Šarca, da ali ne zna načrtovati stroškov ali pa da prikriva, ker ne navaja številk. Zaradi tega sem odgovor iz Pahorjevega štaba ocenil kot nekoliko slabši od Šarčevega.

Ko pridejo revizorji

Natančnejša ocena odgovorov obeh kandidatov bo mogoča šele po volitvah, ko bosta morala oba štaba v štirih mesecih zapreti računa in napisati poročila o poslovanju, ki bodo javno objavljena. Ali so kandidati pošteno poročali in kaj vse so počeli v kampanji, na koncu preveri tudi računsko sodišče. Pred petimi leti so revizorji odkrili, da je celo v povolilnem poročilu skoraj pol leta po volitvah organizator kampanje Danila Türka Roman Ferenčak prikril zanimivo ozadje. Zasebna Factor banka, v lasti pretežno levih tajkunov, ki jo je pozneje z velikansko državno dokapitalizacijo reševala vlada Alenka Bratušek, je za Türkovo kampanjo posodila 27.406 evrov. Ferenčak je to skril. Posojilo je prikazal kot svoje lastno, čeprav je bil denar neposredno iz banke nakazan na predvolilni račun za Türkovo kampanjo.

Ferenčak pred petimi leti tudi ni razkril, da Pošti Slovenije v državni lasti ni pravočasno poravnal računa za 50.000 evrov. Teh računov ni poravnal niti v 90 dneh od opravljene storitve. Prepozno plačilo storitve pomeni, če nekoliko obrnemo, da mu je državno podjetje kreditiralo kampanjo. Sicer pa to ni najbolj radikalen primer.

Bolj radikalen primer je SD Dejana Židana, iz katere prihaja sedanji predsednik Borut Pahor, ki v preteklosti računov za kampanje sploh ni poravnala. Zaradi velikanskega minusa na računu.

Prvi znani primer, ko niso bili poravnavi stroški za kampanjo pomembnega kandidata, je sicer kampanja predsedniškega kandidata Lojzeta Peterleta pred desetletjem. Organizator kampanje znani podjetnik Ivo Boscarol je moral zaradi tega plačati globo. Ko leto pozneje računov na parlamentarnih volitvah ni poravnala LDS, so jim izrekli le opomin.

Postopke je vodil inšpektorat, ki je bil podrejen notranji ministrici in predsednici LDS Katarini Kresal.

Zanimiv zapis o kampanjah je dostopen na povezavi:

https://jinovsvet.wordpress.com/2017/11/09/zakaj-investirati-v-kampanjo-ce-imas-na-voljo-30-soocenj/