Iz Svobode je v petek izstopila Urška Klakočar Zupančič, ko je Janez Janša sporočil, da bo prihodnji teden, če bo z 19 na 14 znižano število ministrstev, začel pogovore o sestavi koalicije za prevzem oblasti. Udarila pa je še Nataša Pirc Musar, za katero sem že pred tedni napovedal, da kot levičarka nikakor ne bo predlagala Janeza Janše. V težavah pa se je znašla, ker je Robert Golob kljub “veličastni volilni zmagi”, ki je njegovi koaliciji namesto 53 prinesla 40 glasov v DZ, vrgel puško v koruzo in razglasil, da se seli v opozicijo. Kar sicer še ne more, ker ni nikogar, ki bi prevzel oblast. Pirc Musarjeva pa je sporočila, da ne bo več čakala, ker da noče manjšinske vlade. Pristojnosti, da odloča o tem, kakšna bo vlada, nima nobenih. Za to imamo parlament. Po ustavi pa bi morala iskati in DZ predlagati mandatarja, ki bi vlado začel sestavljati. A svoje ustavne vloge noče opravljati. Skupaj z Golobom je raje vrgla puško v koruzo. Na ustavne obveznosti se požvižga. Ravna povsem neodgovorno.
Ni pa s tem igre še konec. Kot vam govorijo. Šele začenja se.
Klakočar Zupančičeva je iz Svobode odšla, ko so v parlamentu razpravljali o ugotovitvah finančnega ministrstva in opozorilih fiskalnega sveta, da je vlada Roberta Goloba dolgoročno zavozila javne finance, da bi si zagotovili še en mandat. Nataša Pirc Musar je bila ves čas tiho. Dodatnega mandata Robert Golobu, tako vsaj kaže, ni uspelo kupiti, računa za neuspešen poskus ne bo plačal. Celo če mu morebiti vendarle še uspe ohraniti oblast. Tudi desno sredinske stranke ga ne bodo. In ne Pirc Musarjeva. Plačajo slabo vladanje vedno običajni ljudje. Vsi ga bomo. Že letos bo primanjkljaj presegel mejo treh odstotkov, opozarja fiskalni svet. A se težave šele začenjajo.
Povzročil je to Golob, je zapisal fiskalni svet, s povišanjem plač javnemu sektorju, uvedbo zimskega regresa, rastjo socialnih nadomestil in še kupom bombončkov. Še posebej so doslej vladajoči skrbeli za bogate in tudi za najvišje funkcionarje. Le da so se pri tem nekoliko ustrelili v koleno, ker so povišice za ministre in poslance premaknili na čas po volitvah in jih bodo zdaj, tako kaže, dobili napačni. Desno sredinska vlada, če se sestavi. Kjer bo pa ministrov in funkcionarjev precej manj. Ne bomo več na vrhu Evrope po zapravljanju za službe politikov in celih dvorov majhnih levih strank okoli njih.
Vladi v odhajanju bi morala EU v poročilu o slabem upravljanju države v zadnjem letu napovedati ukrepe, kako namerava rešiti težave, v katere je porinila državo. A teh ukrepov ni niti predlagala. Nimamo več mandata, ker smo izgubili volitve, smo lahko slišali. Ni težko ugotoviti, da je razlog nekaj čisto drugega. Si predstavljate tiskovno konferenco, kjer bi Robert Golob in Klemen Boštjančič sporočila, da bosta znižala plače v javnem sektorju, ker so delili, česar ni in da bo treba vračati zimske regrese, ki so jih velikodušno iz žepov tretjih razdeljevali vsem zaposlenim?
Težave višanja plač in stroškov drugih bombončkov bi rešila visoka gospodarska rast, ki je pa ni. Zadnja leta je bila, kljub metanju denarja iz helikopterjev, vsako leto nižja. Lani pa je že skoraj povsem izginila. In to nas bo dolgoročno bolelo. Neuspeh. Že od volitev lahko predvidljivo spremljamo, kako doslej vladajoče stranke vpijejo, da so za vse te težave krivi v opoziciji. Tisti, ki niso vodili države in se šele dogovarjajo, da bi jo prevzeli. In ni nujno, da jim bo uspelo. S kupovanjem volivcev je doslej vladajočim strankam uspelo doseči, da desno sredinske stranke nimajo jasne večine, kar bi olajšalo popravljanje norosti zadnjega leta.
Presenetljivo se za državo škodljivi demagogiji, ki nam jo vladne stranke ponujajo zadnje tedne, v petek v parlamentu ni v celoti pridružila SD. Vsaj ne ob predlogu poslancev Svobode in Levice, da bi poslej drugače plačevali dodatno zdravstveno zavarovanje, ki so nam ga uvedli, ko so ukinili prej prostovoljno dodatno zavarovanje. Ukinili so ga tako, da so ga spremenili v obveznega v enakih zneskih za vse, tudi za upokojence, ki sem jih trga od pokojnin že na ZPIZ-u. In še podražili so ga. Spremembe ni predlagala vlada Roberta Goloba, ki ima aparat, da pripravi dobre rešitve s strokovnjaki in jih uskladi s socialnimi partnerji. Predlagali so jih poslanci Svobode in Levice sami in to proti mnenju svoje lastne vlade lani ob istem predlogu že lani. Predlog spremembe je spisal Glas ljudstva. Levičarski aktivisti za predvolilna nabiranja točk. Tako je predlog, ki je bil v DZ ponovno ta teden, lani ocenila vlada Roberta Goloba: “S predlogom se dodatno povečujejo stroški dela v celotnem gospodarstvu, vključno z javnim sektorjem. Vlada ocenjuje, da je predlog nesistemski, finančno tvegan, brez potrebnega družbenega soglasja in ga zato ne podpira.”
In s tem so ta teden vladajoči, sicer brez SD, vpili, kakšna groza bo, ker stranke desne sredine tega ne bodo podprle. Ko njihova lastna vlada ni. Zaradi sprejemanja takšnih “ljudskih zakonov” pa država drvi v rdeče. Le da so vsote pri plačni reformi povsem druge dimenzije, posledice pa težje popravljive celo, če bi imeli jasnega zmagovalca volitev.
A to ni glavna težava Janeza Janše, ki namerava v prihodnjih dneh uradno začeti pogovore, da bi sestavil vlado, ko je Robert Golob nenavadno hitro obupal. Preobrata, ki ga je bil sposoben Janez Drnovšek, da si je zagotovil drugi in tretji mandat tako, da se je po volitvah leta 1992 povezal z Lojzetom Peterletom in Janezom Janšo, leta 1996 pa z Marjanom Podobnikom, torej vsakič z največjimi igralci na desni, Golob ni sposoben. Janše si niti na pogovor po volitvah ni upal povabiti. Levici, kar so kot pogoj za dogovore postavljali iz sredinskega trojčka, pa se ni odpovedal, ker bi mu z njo odšel večji del njegove stranke. Ki je bolj lev od Levice. Namesto Levice se je raje znebil Urške Klakočar Zupančič, ki jo je iz parlamenta na volitvah spravil Luka Mesec, ki je v njenem okraju v prestolnici, ki je za politike z leve ugoden, dosegel visoko nadpovprečen rezultat. Volilo ga je kar 19,7 odstotka volivcev. In Klakočar Zupančičevi znižal delež, da je bila s 30 odstotki podpovprečna v svoji stranki. In je izpadla. Mesec je bil v vseh najpomembnejših soočenjih na televizijah, Klakočar Zupančičeva na nobenem.
Njeno vodenje parlamenta se bo v zgodovino sicer vpisalo po ekscesih, denimo, da je skupaj z vladnimi strankami onemogočila vodenje nadzora obveščevalnih služb in proračuna največji opozicijski stranki SDS, ker so se Janeza Janše na vso moč bali. Kot konkurenta, ki ga je treba na vse načine, tudi povsem povsem sramotne, onemogočiti. In to so počeli.
In to bodo nadaljevali. In Janša mora to upoštevati v dogovarjanjih. V času svoje druge vlade, ko je bil položaj, ko gre za javne finance, še veliko hujši kot danes, se mu je že zgodilo, da so mu “partnerji” skočili v hrbet, ko je bilo najtežje in ga skoraj uničili. Na oblast pa spravili Alenko Bratušek, da je s pol milijarde javnega denarja pokrila luknje bogatih levih tajkunov v Probanki in Factor banki, potem pa sanirala njihove težave še v velikih državnih bankah in začela največjo razprodajo državnih bank in podjetij tujcem v zgodovini države.
Zadnje dni so vsi mediji spet polni Bratuškove. Še ene usodne ženske levice ob Urški Klakočar Zupančič. Le da so Bratuškovi v Svobodi dodelili boljše okraje. In je bila po propadu pred štirimi leti s svojo stranko tokrat izvoljena za Goloba.
Kot je bila že za Pozitivno Slovenijo Zorana Jankovića, ki mu je pozneje odnesla stranko, da je levo sredino vrnila na oblast.
Tak brezobziren prevrat si zdaj številni, ki bi s padcem sedanje oblasti izgubili posle, denar in moč, želijo tudi v primeru Goloba.
Te ali katere druge usodne ženske.
