Zaradi slabe izkušnje na mariborskem Pohorju, kjer bi moral po zgodnjem vstajanju več kot uro čakati na karto, sem se med zimskimi počitnicami odločil za ponovni preizkus. Tokrat je bila cilj Rogla, pod predpostavko, da bo tam manj gneče kot na Krvavcu. Čeprav v Mariboru počitnic še ni bilo, sem se uštel – parkirišča na Rogli so bila na pustni torek pred poldnevom skoraj polna. Registracije so izdajale obiskovalce iz Ljubljane, Kopra, Kranja in celo Beograda.
Za razliko od Pohorja, ki ga upravlja mariborsko javno podjetje Marprom, je na Rogli nakup karte potekal tekoče, brez sramotnega čakanja. Nikogar ni bilo pred menoj. In na sosednji blagajni tudi ne. Vrst pred napravami pa tudi skoraj ni bilo, z izjemo najbolj sodobne šest sedežnice Mašinžaga. Snega je dovolj. In ga bo dovolj še do konca vseh počitnic po državi. Napovedane so še dodatne snežne padavine.
Kjer krofi premagajo vrste, sneg pa mariborsko neučinkovitost
Manj naravnega snega je bilo le na območje Jurgovega, kjer je bila najbolj zahtevna črna proga zaprta. Na nekaj manj zahtevni rdeči progi, ki pa tudi ni za začetnike, pa je bil na dnu, kjer je spodnja postaja sedežnice, le še umetni sneg in to precej južne vrste, gozdovi naokoli pa so že povsem brez snega. Gneče tam ni nobene. Obratno. Navzdol sem šel le enkrat. Je pa sin, ki je mlajši in so mu strmine s precej južnim snegom bližje, šel še sam. Vmes sem storil, kar počnejo odrasli. Ustavil sem se v Koči na Jurgovem. Nisem sicer naročil nič alkoholnega, kar so nekateri drugi odrasli gostje. Zvečer sem moral z avtom v dolino. Sem pa, ko sem naročal čaj, opazil, da prodajajo tudi krofe. Vrste ni bilo nobene. Ne za pijače in ne za krofe. Krof je bil na pustni torek presenetljivo odličen. Rahel in okusen. Z marelično marmelado niso varčevali. Takšen, za kakršne so v dolini, vsaj po poročanjih na družabnih omrežjih, ljudje čakali tudi več kot uro. Naši ljudje so neverjetno vztrajni. V vrstah so pripravljeni dolgo čakati, da lahko plačajo dober krof ali karto za Pohorje.
Cena? 2,7 evra za krof. Dva krofa in dva čaja 9,8 evra. Zaradi krofa, za katerega ni bilo treba stati v vrsti uro, je bilo vredno. Pa dan je bil tudi lep. Sijalo je sonce. Občasno je padlo nekaj snežink. Za bolj avanturistično vzdušje je poskrbel le veter, ki je po vrhovih občasno resno zapihal, da te je po hribu navzdol skoraj ustavilo in sem na sedežnici na Jurgovo držal očala, tista navadna, da bolje vidim, ki bi mi jih lahko odneslo. A tako hud ta veter, da bi morali ustavljati naprave, ni bil.
Vtis po dnevu smučanja je podoben kot pred letom: Rogla je odlično organizirana, snega, ker so visoko, je dovolj. Pa tudi različnih smučišč za vse okuse je veliko. Tudi med ljudmi, ki so na napravah klepetali, je bilo slišati navdušenje nad lepim dnevom.
Na Rogli je lani karta za odraslega in otroka za štiri ure stala 66 evrov. Tokrat je bila cena rahlo višja. Za odraslega 42 evrov, za otroka 27. Skupaj je to 69 evrov. Tekaška karta, ki velja cel dan, je stala še 6,5 evra. Skupna cena, v kateri so še kavcije po 3 evre na karto, ki jih povrnejo (zvečer, ko blagajne več ne delajo, tudi na avtomatih) pa 81,5 evrov.
Na Roglo smo šli s Toyoto Yaris, ker je večjega dizla ustavila okvara sistema dovajanja goriva, ki se pogosto pokažejo pozimi. Presenetljivo je bilo v toyoto, ki je bila med najmanjšimi in torej najbolj ekološkimi vozili na parkirišču, mogoče s podiranjem dela zadnjega sedeža stlačiti dvoje alpskih in še tekaške smučke, pa vse palice in kar je druge opreme. Je pa nekoliko štrlelo med prednje sedeže.
In zvečer je motor, bencinsko-električni hibrid, takoj pognal in ni bilo težav kot pred tem z dizlom v karavanu na Treh kraljih, ki so se na koncu končale na servisu, ker pravi razlog ni bil akumulator.
