Precej živčno bi morali odgovorni uredniki medijev te dni prebirati vse, kar bodo objavili. Če se jim v zapisih novinarjev ali sicer v vsebinah pojavi kaj za vlado sovražnega, jih bo osebno, še bolj pa medij, doletela visoka globa inšpektorja ministrstva za kulturo. Od najmanj 2.000 do 20.000 evrov za medij. Pa še dodatno najmanj od 250 do tisoč evrov odgovornega urednika. Z zakonom, ki vladnim inšpektorjem omogoča nadzor vsebin medijev in ukrepanje z globami, so Svoboda, SD in Levica tik pred volitvami uzakonili tudi velika dodatna državna darila svojim tajkunom, ki imajo v lasti medije z monopolnim položajem na trgu. Denar bi lahko dobil Kolektor Stojana Petriča kot lastnik dveh največjih tiskanih dnevnikov (Delo, Slovenske novice) in tretjega najbolj branega spletnega portala v državi. Ali pa skupina Martina Odlazka kot lastnik večine radijskih postaj, a tudi več tiskanih medijev in televizij… Državni denar dobivajo, da bi bilo konkurenčnosti in pluralnosti v medijskem prostoru manj. Iz vlade trdijo natančno obratno, da s tem spodbujajo konkurenco in pluralnost. Pa še za digitalizacijo teh medijev skrbijo in vstop na trg spletnih portalov, so zatrdili. Čeprav so tam med najmočnejšimi. Konkurenco in pluralnost še dodatno manjša, ker so največji mediji v državni lasti (RTV SLO, STA) in tudi državno plačani. Tudi financiranje teh medijev, kjer so na začetku mandata vladne stranke izvedle politično čistko s predčasnimi odstavitvami tudi najpomembnejših odgovornih urednikov, pred volitvami povišujejo.
Članek je bil oktobra objavljen v Pravni praksi, pred objavo v Spletnem časopisu sem ga še nekoliko dopolnil in razširil
Inšpektor kaznuje brez izvedenskega mnenja
To, da vladni inšpektor, in ne neodvisni sodnik, kaznuje medij in urednika za spodbujanje nasilja in sovražnosti, je novost najnovejšega medijskega zakon. In zelo neobičajno v Zahodnem svetu. Nekaj manj napeto bo pri sovražnostih v komentarjih bralcev. Tam ne bo prva sankcija države takoj udarec po žepu, če uredniku kaj uide. Če pa v enem dnevu po pritožbi urednik sporne vsebine ne umakne, pa bo po novem tudi sledil udarec inšpektorja po žepu odgovornega urednika in po mediju. Zakon ne določa, da bi imel odgovorni urednik pravico biti na dopustu ali biti sicer kak dan odsoten. Urednike mora biti upravičeno strah. Paziti morajo, da jih vlada ne kaznuje. In to tudi, ko so na dopustih ali bolni.
Slovenija ni prva država v EU, kjer lahko medije in odgovorne urednike, če objavijo napačne vsebine, kaznujejo vladni inšpektorji. Znan je celo primer, ko je državni inšpektorat podobno kazen že izrekel uredniku, ki ga je presojalo Evropsko sodišče za človekove pravice. A ne ravno pravega medija. Šlo je za koledar. Po zakonu o upravnih kaznih je v Litvi državna komisija za varstvo potrošnikov (in ne vladni inšpektor) urednico Danutė Balsytė-Lideikienė kaznovala, ker je objavila koledar z žaljivkami čez Poljake, Ruse in Jude. Zaradi koledarja, ki je ozemlja sosednjih držav kazal kot zgodovinsko Litovska, so takrat ostro protestirali predstavniki Rusije in Belorusije. Publiciranje koledarja je država ustavila. Kazen je bila zaplemba koledarjev in na koncu opozorilo urednici. Namesto prvotno določene globe 290 evrov.
Pri nas bodo globe prva kazen. Določene pa so veliko višje in tudi za izdajatelje. Odločitev iz Litve je končala na Evropskem sodišču, senatu sodnikov, ki so presojali, je predsedoval sodnik iz Slovenije Boštjan M. Zupančič. S šestimi glasovi proti enemu so odločili, da je prišlo do kršitve načela poštenega sojenja, ne pa tudi, da je bila že z načinom kaznovanja kršena svoboda medijev. Razlog, da je pritožnici uspelo pri poštenosti sojenja, je bila procesna pomanjkljivost: Danutė Balsytė-Lideikienė ni imela možnosti zaslišati izvedencev, katerih mnenja so bila ključna za ugotovitev upravnega prekrška zaradi objave sovražnega govora v Litovskem koledarju.
Vlada deli medijem dodatne subvencije
V slovenskem zakonu mnenj izvedencev kot temelja odločanja o globah proti urednikom in medijem zaradi vsebin poročanj in komentiranj v medijih, ni opaziti. Izglasovan je bil tak zakon na čez noč sklicani izredni seji parlamenta, ki so jo zahtevali vladni poslanci, da bi čim prej zagotovili finančno pomoč. Darila pred volitvami svojim.
Kot enega glavnih ciljev so vlada in poslanci strank Svobode, SD in Levice, tudi navedli razširitev možnosti vladne delitve milijonskih subvencij, da bi rešili propadajoče velike tiskane medije pred dodatnimi odpuščanji, ker imajo vse manj kupcev in zaupanja bralcev. Subvencije za te in druge namene bo vlada lahko podarjala tudi za več let. Tudi za čas prihodnjih vlad. Določili so še nove omejitve, da do državnih pomoči ne bodo upravičeni majhni mediji, ki imajo le nekaj zaposlenih, to so, denimo, novi mediji, in tisti, pri katerih bi vlada odkrila, da širijo nasilje in sovraštvo v uredniških vsebinah ali komentarjih bralcev. Brez mnenj izvedencev. Tako povečujejo pluralnost. Denar dajo bogatim tajkunom, ki že imajo monopolni položaj na trgu in državnim medijem, ki že tako uničujejo svoboden trg z nepošteno prednostjo, ker jih financira država in ne trg.
Sam sem kot urednik več medijev (Večer, Delo, Siol.net, Spletni časopis) že odločal, katere novinarske vsebine in tudi komentarje bralcev je nujno onemogočiti. A doslej nikoli na tako nejasno in široko določeno zahtevo oblasti in doslej mi niso grozile globe iz vlade, če bi napak razumel nejasne obveznosti, ki mi jih je z zakonom naložila oblast. Ko gre za državna sofinanciranja sem bil kot odgovorni urednik doslej na razpisih za manjše zneske (največ nekaj deset tisoč evrov) uspešen pogosto: za Delo, Siol.net in Spletni časopis. Kot predsednik novinarskega združenja pa celo za Združenje novinarjev in publicistov. Ni mi pa mi uspelo zadnje leto, ko so na ministrstvu za kulturo Aste Vrečko vlogo Spletnega časopisa zavrnili z razlago, da ne zadosti najbolj minimalnim standardom. Povsem enaka vloga je bila pred tem v času ministra Dejana Prešička (SD) dovolj dobra za dodeljeno državno sofinanciranje. Podobno so mi kot izdajatelju Spletnega časopisa zavrnili tudi status, da delam v javnem interesu in s tem preprečili, da bi mi ljudje lahko pomagali z delom dohodnine in da bi lahko sodeloval na razpisih, kjer vladne stranke delijo denar svojim nevladnim organizacijam. So pa tak status kot izdajatelji dobili znani levičarski aktivist. Denimo, portal Oštro. Kriteriji so politični.
»Strokovne« komisije, ki odločajo o delitvi denarja (in statusu v javnem interesu), so po prejšnjem in po novem medijskem zakonu izbrane politično. Denar in statusi se delijo »našim«. Že zdaj. Leve vlade bolj levim, desne pa bolj desnim. Poslej se bo državni denar še bolj delil na tak način. Nov zakon, ki ga je pripravilo ministrstvo za kulturo Aste Vrečko, je Spletni časopis in podobne projekte, denimo Bojana Požarja, v celoti izločil iz možnosti sofinanciranj spletnih portalov, ker nimajo dovolj zaposlenih (17. člen novega zakonaZMed-1), to je najmanj tri. Za avdiovizualne razpise je pogoj pet.
Po novem visoke globe medijem in urednikom
Ne izključuje pa majhnih medijev in njihovih urednikov nov zakon iz sistema vladnih glob, če objavijo napačne vsebine ali komentarje bralcev.
Od tisoč do deset tisoč evrov globe bo po novem zakonu doletelo medij, ki v dnevu po prejeti pritožbi ne umakne komentarja bralca, ki spodbuja nasilje in sovraštva do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali državljanstva. Enaka globa čaka medij, če še ni javno objavili pravil komentiranja, ki prepovedujejo takšne komentarje bralcev. To določa 101. člen novega medijskega zakona. Globa od sto do petsto evrov bo v obeh primerih dodatno doletela odgovorno osebo, to je običajno odgovorni urednik medija. S še ostrejšimi globami bo oblast po 100. členu istega zakona udarila, če spodbujanje nasilja in sovraštva proti vsemu že prej naštetemu vladni inšpektorji odkrijejo med uredniški vsebinami. Če bo torej sovražno pisal novinar, urednik ali drug avtor ali pri poročanju prenašal sovražne vsebine drugih. Z od 2.000 do 20.000 evrov bo za to kaznovan medij. Tudi v tem delu je bilo v predlogu zakona najprej kot pri komentarjih bralcev določeno, da mora odgovorni urednik takšne vsebine po pritožbi cenzurirati. A so to umaknili. Verjetno zaradi kritik, da je težko izvedljivo. Še posebej v tisku. Novinarji pa imajo tudi pravice, posegi v tekste ali umiki brez soglasja avtorja so prepovedani. Urednik zapovedi sploh ne bi mogel uresničiti, če ne bi takoj našel novinarja in se ta ne bi strinjal. Novi medijski zakon globe za medij in urednika (ne pa avtorja) določa tako:
100. člen (hujši prekrški): »Z globo od 2.000 do 20.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, če: v mediju spodbuja nasilje ali sovraštvo do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali državljanstva (prva alineja prvega odstavka 51. člena).«
Dodatno člen 100 določa še:
«Z globo od 250 do 1.000 eurov se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka tega člena tudi odgovorna oseba pravne osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ali odgovorna oseba v državnem organu ali odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti.«
Težava za urednike bo ugotoviti, kaj je spodbujanje nasilja in sovražnosti proti vsemu mogočemu. V zakonu ni jasno določeno. Ker je parlament določil visoke globe in ni jasnih pravil, kje zahtevajo cenzuro, bomo uredniki v stiski. Pa direktorji, ki bodo morali plačevati globe za podjetje, tudi. To lahko vodi v obsežne cenzure za vsak slučaj. Hkrati pa nejasne določbe lahko vodijo v arbitrarnost pri kaznih, ki jih bodo iz vlade izrekali medijem. Še posebej, ker je znano, da se politiki pogosto razjezijo na novinarje in zahtevajo ukrepanje. Denimo, Urška Klakočar Zupančič:
Pri komentarjih bralcev je položaj lažji, ker je določen rok enega dneva po prejemu pritožbe za umik spornih vsebin. Praktična rešitev, kako zadovoljiti oblast pri komentarjih bralcev, je lahko, da bo medij določil, da so vsi komentarji objavljeni le en dan, po tem pa izginejo. Podobno ureditev je že imel Siol.net, ko sem bil tam urednik. Le da je bil čas objave komentarjev bralcev pred izginotjem tri dni. Nov urednik, ki ga je s čistko na Telekomu, TSmedii in Siol.net za menoj nastavila vlada Roberta Goloba, je komentarje bralcev pod članki ukinil. Ker so ga skupaj z vlado bralci močno kritizirali. To je lahko druga rešitev pred globami. Razprave bralcev pa to preseli na družabna omrežja v lasti svetovnih multinacionalk, ki jih oblast težje oglobi. Ti svetovni mediji s tem pridobijo pomen, domačim se zmanjša.
Pretekli primeri javnega spodbujanja nasilja
Da ni preprosto ugotoviti, kaj je spodbujanje nasilja in sovraštva, ki ga morajo mediji po novem cenzurirati, sicer jih doletijo visoke globe, pokažejo trije zadnja leta razvpiti primeri javnega spodbujanja sovraštva in nasilja, ko pravosodje akterjev (in medijev, ki so o tem poročali) ni preganjalo in kaznovalo. Presojanja pa so trajala in se še vlečejo dolga leta.
- Primer Ludvika Tomšiča
Najbolj razvpit primer spodbujanja nasilja in sovraštva je bilo vpitje Ludvika Tomšiča na protestih proti nastanku tretje vlade Janeza Janše leta 2020, da je »Fašista Janšo treba ubit«. Pa skandiranje »Ubi Janšo«. In pozivanje, da je »Janeza Janšo treba samo ubiti in nič drugega«. Le nekateri manjši mediji so o tem spodbujanju nasilja in sovraštva poročali. Večinoma so opozarjali javnost na spornost teh pozivov. Številni največji mediji so več dni prikrivali dogajanje, zelo verjetno za interese takratne opozicije, ki je organizirala te proteste. Prikazovali so le pozitivne vsebine. Šlo je za del predvolilne kampanje za poznejšo zmago Roberta Goloba na volitvah. Razlog ni bil, ker bi jih bilo strah državne globe zaradi širjenja sovražnih vsebin. Takrat določb o tem še ni bilo v medijskem zakonu. Čeprav je šlo za očiten primer spodbujanja sovraštva in nasilja na političnem protestu proti pomembnemu politiku, ki je prevzemal oblast v državi, mi je današnja generalna državna tožilka Katarina Bergant nekaj mesecev po dogodku na vprašanje, ki sem ji ga postavil, ali bo to spodbujanje sovraštva in nasilja preganjala, odgovorila, da ne bo pregona, ker bi moral pregon zaradi groženj zahtevati Janša osebno in ker tožilstvo tudi ne ve, kdo je sovražno vpil. Do pregona Tomšiča je pozneje prišlo, tožilka se je zmotila, a sojenje ni potekalo zaradi spodbujanja nasilja in sovraštva proti političnemu voditelju desnice. Postopek je bil zaradi groženj Tomšiča osebno Janši in sodnica Jerca Oblak je Tomšiča več let po dogodku na koncu oprostila zaradi ocene, da ni bil prišteven.
- Primer javnih pozivov k smrti
Za hkratno spodbujanje nasilja in sovraštva proti stranki SDS na protestih, na katerih je Tomšič pozival k umoru, z množično natisnjenimi plakati in vpitjem »Smrt janšizmu, svoboda narodu« pa tožilstvo ni sprožilo nobenega postopka proti tistim, ki so to organizirali in počeli, z razlago, da pozivanje k smrti sodi k svobodi govora. Zanimiva podrobnost je, da je Ludvik Tomšič na sojenju razkril, da ga je Nika Kovač kot organizatorka opozorila, da je šel predaleč, ko je pozival direktno k umoru Janše. Kovačevo je premier Robert Golob pozneje imenoval na vrh svojega sveta za pregon sovražnega govora in ta je med pobudniki členov o globah za medije in urednike, ki ne bi takoj umaknili vsebin, ki spodbujajo nasilje in sovražnost.
- Primer Svetlane Makarovič
Dodatno nenavadnost ureditve pokaže primer spodbujanja nasilja in sovražnosti do novinarja. Zgodilo se je na istih protestih. Levičarska aktivistka Svetlana Makarovič (postavlja se z rdečo zvezdo, kot simbolom komunizma, sicer pa je upokojenka, ki za politično zaslužnost že četrt stoletja prejema dodatek k pokojnini, v lanskem letu je dobila 21.515 evrov tega političnega dodatka), je javno na levičarskih protestih deklamirala čez novinarja Televizije Slovenije Jožeta Možino tako:
»Kdo poklicni je lažnivec, kdo potvarja zgodovino, kdo ponižni hlapec vlade, o, poznamo ga, Možino! To zmenè, nikoli sito, našla svinja je korito, žre, se baše in kozla, itak drugega ne zna. Izkozlal je Pričevalce, stopil je med izdajalce. Koncentracija sovraštva, kombinacija laži in poceni nastopaštva, obrekljivec brez časti, pljuval bi po partizanstvu, v rit je zlezel domobranstvu, rdeče zvezde se boji! Partizanstvo je vrednota, domobranstvo pa sramota, Dražgoše okrvavljene kraj so častnega spomina, smrt fašizmu, smrt janšizmu! Jezik za zobe, Možina!«
K utišanju novinarja in smrti je svoje privržence pozivala zaradi tega, ker je Možina v Utripu na RTVS 15. januarja 2022 o proslavljanju tragičnih posledic spopada med nemškimi okupacijskimi enotami in partizani v Dražgošah povedal:
»Tako se je začel teden. Z veliko mašo v kraju nesrečnega vojnega spomina, v Dražgošah. O tej vasi so pisali pravljice za otroke, ki jim včasih še vedno verjamejo nekateri odrasli. Pa recimo tokrat bobu bob. Kaj je razlog, da ne častijo resnično zmagovite bitke Cankarjevega bataljona mesec prej v Rovtu pod Blegošem, kjer pade 45 okupatorjev in ni ubit noben civilist, ampak namesto tega slavijo tragedijo, ki so jo fanatični komunistični poveljniki vsilili nesrečnim Dražgošanom in tudi soborcem pred osemdesetimi leti? Tega ne izvemo, ponavlja se stara mantra.«
Država proti Makarovičevi ni sprožila postopka zaradi spodbujanja sovraštva in nasilja proti Možini, ker je ta opozoril, da je bila »velika« bitka v okupirani državi v tem, da so partizani zbežali pred nemškimi okupacijskimi enotami, številni so med begom izgubili življenja, vaščani so bili postreljeni, vas porušena, v vojaškem smislu pa velja dogodek v drugi svetovni vojni za nepomembnega. Trditve Možine niso bile v skladu s propagando o veliki in za razplet svetovne vojne pomembni bitki. Takšnim, ki širijo dvome, je torej treba zapreti usta. So svinje in izdajalci. Smrt za takšne. Je pa pozneje zaradi označevanja novinarja Možine za svinjo, izdajalca, fašista in pozivanja k utišanju novinarji in celo k smrti na prireditvi Zveze Borcev na Graški gori v protest proti širjenju sovraštva odstopil dr. Franc Žerdin, ki je bil letos že dvanajstič predsednik organizacijskega odbora prireditve na Graški Gori. Svinjanje Makarovičeve so tam ponovili na kulturnem dogodeku.
Organizatorjev za sovražni govor ni doletelo 10.000 globe, kar zakon določa za medije, če objavljajo sovražni govor. Bizarnost novega medijskega zakona dodatno kaže, ker lahko globa doleti tudi odgovornega urednika medija, če bo poobjavil ta moj tekst, ker so v njem vsebine, ki spodbujajo nasilje in sovraštvo. Tomšičevi pozivi k umoru Janše, vpitje Makarovičeve za utišanje novinarja Možine… Kaj je in kaj ni, pač ni jasno določeno. Makarovičevo zasebno toži novinar sam in sodišče odloča že dolgo in nikakor ni blizu standarda, ki ga je oblast zdaj določila za urednike medijev, da morajo cenzurirati sovražne komentarje v enem dnevu, sicer jih doleti velikanska globa. Za sporne novinarske vsebine pa v hipu. Pa čeprav ni jasnih kriterijev in meril. Smo država dvojnih standardov. Ali celo trojnih.
Uredniška odločitev je eno, državno zapovedana cenzura je nekaj drugega
Avtonomno in brez prisile vlade in glob vladnih inšpektorjev sem kot urednik že doslej ukinjal komentarje bralcev in tudi uredniške vsebine zaradi slabo ali napačno opravljenega dela novinarjev ali ker so bili čez meje dopustnega. Komentarji bralcev ne smejo biti reklamiranje storitev ali posojil, širjenje pornografije, ni dopustno grobo žaliti novinark zaradi spola… Avtorjem, pogosto anonimnim, ki vztrajajo pri zlorabah, sem tudi preprečil ponovne objave in jih tudi trajno onemogočil. Obstajajo v medijih tudi sistemi, ki sporne objave, denimo s skrajno vulgarnimi besedami ali obscenimi ponudbami, že preventivno preprečijo.
Kot urednika Dela so me nekoč javno kritizirali, da sem zagrešil cenzuro, ker sem fotografijo novinarja, ki je bila pripravljena za tisk, zamenjal s posnetkom istega dogodka fotoreporterja. Na prvi fotografiji je bil nazorno in z veliko podrobnostmi viden ženski spolni organ. Na drugi je bila ta vsebina skrita. So meje, kaj velik časopis sme objaviti čez pol strani. Ti posegi niso cenzura. So avtonomna uredniška odločitev. Če pa umike zahteva država in ne določi jasno, kaj sploh hoče in ob tem določi visoke globe, ki jih izrekajo iz vlade, pomeni to manj avtonomije in res več cenzure. In samocenzure zaradi strahu. Bo pa za to tudi nagrada: več denarja za medijske tajkune, da bodo lahko plačevali globe. Za naše, seveda. Ki so že zdaj monopolni. In državne medije, kjer si je politika nastavila svoje direktorja in urednike in še malo pluralnosti, ki je bila v preteklosti nekaj časa zagotovljena, več ne dopuščajo. Vsaj ne na res pomembnih položajih.
In ne pred volitvami, ki se bližajo.
