Referendum o evtanaziji je za nami. Norost ekstremnih levičarjev je za nami. Krogla civilizacije, ki smo jo uspeli pririniti na nek nivo, se zahvaljujoč večini volivcev ni skotalila v brezno, kamor so jo s plemenitimi nameni želeli spustiti levi socialistični ekstremisti.
Ljudje so povedali jasno. Uredite zdravstvo, preden boste uvajali evtanazijo. Ne posiljujte zdravnikov in zdravstvenih ustanov z delom, ki ni njihovo poslanstvo. Evtanazija ni v opisu del in nalog zdravnikov in zato ne sodi v njihov poklic ali ustanove, v katerih ta poklic opravljajo. Ljudje so končno prišli do spoznanja, da se niso pripravljeni žrtvovati za preživetje državnega, socialističnega, zdravstvenega sistema.
Vendar pa je sporočilo tega referenduma mnogo globje. Zmaga je bila tesna v vseh ozirih. Šest odstotna razlika in komaj dosežen kvorum. Da je zmaga tako tesna, pa je predvsem posledica ideološke razdeljenosti slovenstva. Iz volitev v volitve se kaže, da ima levica rahlo prednost med pet do deset odstotki. In prav ta ideološka razdeljenost ponovno dokazuje, kako pomembno težo v družbi nosijo zdravniki in da zdravniki, če se izrazimo športno, segajo mnogo višje kot bi se jim to dalo prisoditi glede na njihovo relativno malo številčnost v družbi. To pa pomeni, da njihovo mnenje šteje dosti. Sami so lastnoročno premaknili to zarjavelo ideološko tehtnico za približno deset odstotkov v desno.
Mnogi ljudje, ki niso zdravstveni delavci, so ob tem občutili empatijo. Bili so se sposobni postaviti v kožo in občutke zdravnika ob tem, ko so ga ekstremni levičarji silili v izvajanje dejanj, ki so v nasprotju z njegovo osebno etiko in v nasprotju s poslanstvom njegovega poklica, v čemer so levi ekstremisti sploh specialisti.
Znaten spekter ljudi, ki so glasovali proti, so zagotovo glasovali tako ne zaradi nasprotovanja evtanaziji, ampak zaradi zaščite svobode zdravniškega poklica. Glasovali so proti, ker so s tem glasovali za njegovo avtonomijo in za njegovo dostojanstvo, da si lahko zdravniški poklic sam piše svoje standarde in s tem usodo. Glasovali so proti, da se uprejo diktatu politike, ki se nima pravice vmešavati v intimo poklicev, ampak ima samo pravico, da standarde, ki jih poklic želi zase prevede v zakonodajo.
Po drugi strani pa je izjemna specifičnost teme, ki zahteva ogromno strokovnega znanja, mnoge, ki so mogoče intimno za evtanazijo le prepričala, da je bolje ostati doma, ker je predlagan zakon bil čisti nedomišljeni ekstremno levi šarlatanizem. Ankete so zgrešile zato, ker so merile odnos ljudi do evtanazije, ne pa odnos ljudi do tega, kako naj se to področje uredi. Zato ne čudi, da so pobudniki zakona takoj napovedali nadaljevanje borbe za uvedbo tega postopka. To je tako bila samo prva runda, na vidiku pa so že naslednje.
Prav zato se borba za Slovenijo in slovensko zdravstvo s tem ne konča. Nekoč sem zapisal v enem od svojih člankov, da se tovariši borijo za plače, gospodje pa za svobodo. Če se zdravniki hočejo ogniti novim “evtanazijskim rundam” je pomembno, da nedeljske usluge Slovencev zdravniki ne pozabijo in jo vrnejo na naslednjih volitvah. Kot so ljudje podprli boj za zdravniško svobodo, je čas, da zdravniki podprejo tudi boj za ekonomske in gospodarske svoboščine Slovencev, predvsem v okviru zdravstva. Družba namreč ni svobodna, dokler v njej ne vlada ekonomska svoboda, to pa konkretno pomeni najširšo avtonomijo ljudi od oblasti in države. To pomeni, da si vsak posameznik služi svoj kruh in z njim razpolaga v najširšem možnem smislu, ne pa da mu ga država preko davkov krade in prerazporeja. To uslugo so zdravniki dolžni ne samo Slovenstvu, ampak v prvi vrsti predvsem sebi, svojemu poklicu in slovenski medicini. Poklic zdravnika absolutno predolgo že trpi pod škornjem socializma, tudi znanega pod pojmom državni monopolizem. To uničevanje slovenskega zdravstva s strani socialistične ideologije pa se nadaljuje in v zadnjih letih celo pospešuje ne glede na to, da naj bi imeli v Sloveniji že 35 let prosti trg.
Nedeljski referendum je pokazal, da Slovenci poslušajo mnenje zdravnikov in da to mnenje premika tok slovenske zgodovine. Zavedene ljudi so zdravniki bili sposobni z argumenti prepričati v to, kaj je prav ali pa jim vsaj prikazati kompleksnost stvari zato, da so se ljudje odločili, da je bolje ostati doma kot pa podpreti levičarske ekstremizme. Sodelovanje zdravnikov na splošnih volitvah proti levim ekstremistom je še toliko bolj pomembna, ker za spremembo toka ni potrebna absolutna zmaga, ampak je dovolj že samo 51 odstotkov. In v tekmi levo-desno za dosego 51odstotkov šteje, kot pri vrhunskem športu, vsak detajl.
Kaj imam pravzaprav v mislih. Zdravniki v tujini delajo v razmerah svobode, kjer je zdravnik od zavarovalnice plačan po opravljenem in ne po tem ali dela v državnem ali zasebnem zavodu. Čas je, da si zdravniki vzamejo tudi ekonomsko svobodo in s tem Slovenijo rešijo socializma, ki še vedno vlada v zdravstvu in ki na podlagi diskriminacije uničuje vse, kar niso državne inštitucije. To, da ZZZS diskriminira zdravnike na podlagi tega ali delajo v državnih ali zasebnih zavodih, je pljunek v obraz svobodi zdravstvenih delavcev in je čisti ekonomski apartheid. Vsak zdravnik, ki je zdravil zavarovanca ZZZS po veljavni doktrini si zasluži plačilo brez, da bi prej moral imeti sklenjeno pogodbo z ZZZS. To mora biti avtomatizem. To, da je ZZZS monopolist je proti svobodi in proti moderni organiziranosti zdravstva. Je relikt nesvobodnega socializma, tega istega socializma, ki zdravnike hoče posiliti z evtanazijo. Dolžnost zdravnikov je, da ga pomagajo sesuti, ker ni pošten. Tako kot ni pošteno, da so zdravnike levi ekstremisti skoraj uspeli prisiliti v izvajanje evtanazij.
Zato še enkrat, tovariši zahtevajo plače, gospodje pa svobodo, ker vedo, da z njo pride dostojanstvo, človeški delavni pogoji, zadovoljstvo pacientov in plače. Ter nenazadnje zato, ker je edino ekonomska svoboda tista edina prava varovalka pred nasiljem politike na v tem primeru zdravstvenim poklicem.
