V času pred tragičnim dogodki v Novem mestu je vlada Roberta Goloba začela projekt izplačila Božičnice vsem delavcem in upokojencem. “Projekt” je namenjen seveda deljenju predvolilnih bonbonov in bonbonier volivcem. Vse to pa se seveda dogaja v tipični maniri ekstremnega levičarstva, na tujih plečih, v tem primeru na plečih delodajalcev in nenazadnje tudi delavcev.
Ta dejanja so tipična dejanja levih ekstremistov, socialistov. Ti si ponovno domišljajo, da stvari razumejo bolje kot to jih razumeta delodajalec in delavec, med katerima transakcija (pogodba) poteka. Deljenje denarja, oziroma poseganje vlade med povsem zaseben odnos delavec-delodajalec, na tak način predstavlja nasilje politike in razdvajanje enega dela družbe (delavcev) nad drugim (delodajalci). To pa kaže na osnovno nepoštenje in pomanjkanje empatije. Kdor ne čuti potrebe po spoštovanju dogovorov, pa se jasno izpostavlja nevarnosti, da se mu bo to nespoštovanje dogovorov v prihodnosti tudi vrnilo. Nespoštovanje je namreč zelo resna nalezljiva bolezen in razumevanje za dejanja tiranske in nasilne vlade bo v prihodnosti udarilo po ljudeh, ki ob tem dejanju vlade morebiti občutijo nekakšno pravico.
Prvič, mnogi delavci bodo seveda zgubili službe. Drugič, to se bo zgodilo najslabše plačanim delavcem, ki delajo v dejavnostih, ki komaj živijo, vendar pa so za delovanje družbe vseeno pomembne. Tretjič, ostalim delavcem se bo zmanjšal poletni regres, ki se bo prelil v božičnico. Četrtič, vsi pa bodo živeli v mnogo bolj neurejeni, necivilizirani in nasilni družbi.
Žalostno je, da vsega zgoraj navedenega ne razumejo sindikati v Sloveniji. Ti so nasploh posebna zgodba. V pokojni Jugoslaviji so bili podaljšana roka partije, ki je zagotavljala ideološko disciplino v podjetjih ter skrbela, da se je socialistično samoupravljanje dosledno izvajajo tudi v praksi. Nič drugače ni dobrih 30 let po razpadu Jugoslavije. Sindikati veselo paktirajo z ekstremno levo vlado in podpirajo njene socialistične eksperimente kot npr. višje davke, višje prispevke na plače, izživljanja na področju evidentiranja delovnega časa, podaljšanje obdobja bolniške odsotnosti v breme delodajalca, vpeljavo delavskih zadrug in podobne neumnosti. Samo spomnimo se, kako je predsednica največje sindikalne centrale (ZSSS) še nekaj let nazaj javno in brezbrižno zagovarjala razveljavitev dohodninske lestvice, ki jo je uvedla tretja Janševa vlada, kar je imelo za posledico nižje neto plače delavcev. Na tem primeru konkretno pa se je jasno pokazalo, kako zelo so lahko tudi delavci in ne samo delodajalci žrtve vladnega nasilja, še posebej, ko gre levim ekstremistom za preživetje državnih podjetjev in socializma.
Predstavnikov sindikatov pa na drugi strani seveda ni nikjer, ko podjetja pod pritiskom vse večjih obremenitev zapirajo svoja vrata in/ali selijo proizvodnjo v tujino. Zanimajo jih zgolj lastni privilegiji in ohranitev relativno dobro plačanih služb znotraj sindikalnih central. To pa se seveda najlažje dosega v pogojih socializma, ko je ogromen del gospodarstva, še vedno v rokah države.
Žal pa tudi delodajalske organizacije niso mnogo boljše. Od delodajalcev bi v takih razmerah pričakovali mnogo bolj odločno borbo proti tej ekstremno levi vladi. To pa se seveda ne bo zgodilo, saj je dobršen del gospodarstva še vedno v državni lasti, socialističen. Direktorji teh državnih podjetji tako niso samo gospodarstveniki, ampak so predvsem politični nastavljenci, saj njihovo delovanje usmerja pretežno politični interes služenja svojim političnim gospodarjem. Ti so namreč tisti, ki odločajo o njihovi usodi in ne toliko tržišče. Ekstremno leve vlade kljub evropski zakonodaji, tržišče, ki naj bi bilo prosto, še vedno uspešno izigravajo. To počnejo s pomočjo prevarantske pre-reguliranosti, s katero ga zapirajo za konkurenco in tako omogočajo preferenčni položaj državnim podjetjem in s tem njihovim političnim direktorjem. Ti politični direktorji pa v zameno podpirajo takšne politične “kravje” kupčije in izdajajo prave interese delodajalcev.
In kako deluje to v Švici? Zelo preprosto, delavec in delodajalec se dogovorita za delavčevo plačo. Seveda za tisto končno, bruto plačo. Plača se razdeli na 13 delov, od katere delavec sam plačuje davke. Trinajsta plača se izplača v dveh polovicah, polovico junija in polovico decembra. Tako regres, oziroma božičnico, razumejo v Švici. Ne kot nek dodatek na že obstoječo pogodbo, ampak kot razdelitev denarja v obstoječi pogodbi na več delov in izplačilo z odlogom. V Švici, ni absolutno nobene možnosti, da bi vlada ali parlament določala višino plače kar tako, kot to počnejo levi ekstremisti v Sloveniji. V Švici ne poznajo niti minimalne plače, kaj šele, da bi se država lotevala delodajalcem ukazovati, da naj delavcem izplačujejo še neke dodatke na to, kar je dogovorjeno že v povsem zasebni pogodbi med delodajalcem in delavcem. Pri tem ne smemo pozabiti, da so Švicarji minimalno plačo zavrnili celo na referendumu in s tem poslali jasen signal vladi, da zasebne pogodbe niso stvar politične intervencije.
In tako deluje tudi sindikalizem v Švici. Ne kot kolaboracija sindikatov z oblastjo, ampak kot dialog med njimi in delodajalskimi organizacijami, s katerim vlada nima nič, saj ta dialog poteka med ne-vladnimi organizacijami. Sindikati v Švici ne bi pristali na tovrstne vladne intervencije, ker razumejo, da lahko že jutri tudi sami postanejo žrtev takih “kravjih kupčij”. V Švici sindikati razumejo, da lahko samo dobro delujoča podjetja zagotavljajo visok življenjski standard delavcem in delovanje številnih družbenih podsistemov. To pa se lahko doseže samo v neposrednem dialogu med njimi in delodajalskimi organizacijami brez vladnih intervencij. Švicarji seveda s tem dokazujejo, da pravilno razumejo vlogo vlade, ne kot nekega biriča delavcev ali delodajalcev, ampak kot nevtralnega garantorja, ki uveljavlja dogovore, ki jih dosežejo sindikati in delodajalske organizacije same. To, da levi ekstremistični del Slovenstva razume vlogo politike nasprotno od tega, pa je seveda jasen pokazatelj globoke ignorantskosti, neresnosti in nenazadnje tudi nepoštenosti in zato ne čudi, da Slovenija pod to ekstremno levo vlado seveda tako hitro nazaduje in propada.
