Glede na podatke o gospodarski rasti in padcu industrijske proizvodnje bi morali v državi zvoniti vsi alarmi, vlada pa bi morala pripravljati ukrepe za sanacijo te situacije. To je pol leta pred volitvami opozoril glavni izvršni direktor gospodarske zbornice Slovenije Mitja Gorenšček po tem, ko nam je premier Robert Golob zagotovil, da gre državi vse bolje in nam pojasnil, da se je gibanje obsega bruto domačega proizvoda po padcu v začetku tega leta v drugem četrtletju okrepilo.
Če smemo dodati: rahlo.
Gre skratka res bolj slabo, gospodarsko rast in večjo industrijsko proizvodnjo pa vlada spodbuja tako, da je dodatno obdavčila vse plače in celo pokojnine s prispevkom za starejše, da viša javne plače, podjetja pa namerava spreminjati v zadruge. Delavske.
Zakon o tem, da bi spodbudili kreativnost in zavzetost zaposlenih, je Golobova vlada ravno predlagala parlamentu.
Prvo sejo vlade, ko šolskih počitnic še niti ni čisto konec, je vodil minister za proračunsko kupovanje nepremičnin, ki jih nihče noče, Klemen Boštjančič, ker je bil premier Golob še na dopustu. Ali pa se je pripravljal na poroko, ki bo menda čez dva tedna.
Pred ministri pa so bili proračunski dokumenti za volilno leto 2026 in za leto po tem, ko bo državi vladala druga vlada, ki bo določila drugačne načrte in morala plačati račune za predvolilne ekscese.
Kako je v letu pred volitvami z državnim denarjem, spremljamo že nekaj časa. Pokazala je to celo predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je s policijskim helikopterjem iz Sečovelj poletela na državno proslavo v Beltince in se s helikopterjem vrnila na morje. Med dopustom v Istri nima časa preverjati ogljičnih odtisov, ki jih puščajo njene poti, k čemur se je sicer zavzela za čas svojega predsedniška dela. S poletom pa je nadaljevala žlahtno tradicijo Urške Klakočar Zupančič, ki je nekoč letela na Dunaj, ker se je kot mama morala hitro vrniti k otrokom. Pirc Musarjeva pa k možu.
Del te tradicije je tudi dramatično več letanja z zasebnimi reaktivci v času premiera Goloba, če ga primerjamo s prejšnjim šefom vlade Janezom Janšo, ko je država predsedovala svetu EU.
Pirc Musarjeva je imela nesrečo, da je posnetek ob helikopterju scurljal do Bojana Požarja. Običajni mediji takšnih stvari ne pišejo. Dokler ne objavi Požar. Letela pa je s helikopterjem, ki takrat, ko ne prevaža politikov, skrbi za nujno medicinsko pomoč ljudem, za kar vlada ravno naroča še dva dodatna helikopterja, ki bosta specializirana posebej za to pomoč, kjer gre za življenje ali smrt. In ne za kakovostne dopuste politikov. Kupujejo enaka helikopterja kot zdaj vozijo politike. Že v drugem poskusu. Novi bodo politike težje vozili, ker se bo že po barvi videlo, da so za medicinsko pomoč. In bodo takoj govorice, da politik potrebuje nujno pomoč.
Z vidika medicinske stroke in potreb zdravstva bodo zaradi tega gotovo boljši.
Dosedanji pa bodo, ko dobimo dodatne, gotovo bolj prosti za politike. Kar bo dobro zanje. Če ne bodo izvedeli novinarji.
Ko gre za velikodušnost s proračunskimi evri kot vzgled izstopa kulturna ministrica Asta Vrečko, pri kateri je vsak evro in glas pomemben, da tokrat Levica ne bi ostala izven parlamenta. Kar se jim je skoraj zgodilo že na zadnjih volitvah. Skoraj dnevno lahko zaradi tega poslušamo zgodbe, kako bo država veliko bolje plačevala zasebne podjetnike v kulturi, in to celo za nevidno delo, kako veličastno skrbi za letovanja umetnikov na državne stroške v posebnih kulturniških rezidencah v svetovnih kapitalističnih prestolnicah, kjer je bila največkrat, kakšno presenečenje, borka proti SDS Maja Smrekar. Ta umetnica blizu Levici je primer, ob borki za rdečo zvezdo Svetlani Makarovič s tri tisoč evri neto pokojnine, ki nam pokaže, kako se proračunske investicije v kulturo politikom večkratno povrnejo.
Dnevno pa lahko tudi beremo, kako bo z milijonom tu in tam Asta Vrečko sanirala kulturniške zidanice po državi. S čemer dokazuje, da je soprog predsednice republike Aleš Musar, ki je za vsega pol milijona evrov, ali celo manj, kupil nepremičnino z bazenom v Istri, kapitalističen skopuh, Istra pa po cenah v velikem zaostanku za razvito Dolenjsko ali Pomurjem, kjer so obnove z državnim denarjem veliko dražje kot bi bili nakupi povsem novih vil. Z bazenom.
Ministrici so zaradi referenduma, ki ga je dosegla opozicija, sicer propadle še astronomske pokojnine za kulturnike, še vedno pa ni pod streho niti medijski zakon, da bi dodatne milijone zagotovila levim medijskim tajkunom za digitaliziranje že digitalnih medijev in da bi onemogočila financiranje neodvisnih medijev, ki so nadležni, ker tja preveč scurlja.
Pa še omejila bi pretirano svobodo govora v medijih in na družabnih omrežjih, ker so pri nas ljudje preveč svobodni.
Dodatna težava je, ker še več denarja po povišanju prispevka v letošnjem letu zahteva tudi RTVS. Zavod z daleč največ zaposlenimi novinarji. Povišanje prispevka, kar so letos oblasti že storile, vsakič razjezi ljudstvo. To težavo pomaga reševati Zoran Stevanović, ki bo od septembra z Resni.co zbiral podpise za “ljudski zakon”, da bi vsaj sto milijonov letno za depolitizirane priletelo kar iz državnega proračuna in ne več iz nepriljubljenega prispevka od ljudi.
Namesto iz enega žepa boste dali iz drugega. Po vzorcu, ki smo ga videli že pri prostovoljnem dodatnem zavarovanju, ki so ga ukinili tako, da je zdaj obvezen za vse, vmes pa so iz proračuna pokrili velikansko luknjo, ki so jo s transformacijo ustvarili v pretežno državnih zavarovalnicah, ko je posle vseh prevzela ena sama. Tudi državna.
To bi lahko bil že drugi “ljudski zakon” za RTVS. S prvim so izvedli politične čistke.
Stevanović hipotetično lahko reši vladajoče, ki bodo, če sprejmejo njegovo rešitev, lahko skoraj neomejeno, tudi s krepko več kot sto milijoni, poplačali luknje, ki so jih povzročili njihovi novi “vrhunski” upravljavci zavoda. Denimo, “veliki ekonomist in gospodarstvenik” Zvezdan Martić.
Zdaj že bivši. Ali podobno “velik ekonomski in medijski strokovnjak” Goran Forbici, ki vodi svet RTVS in še ni bivši.
Ni še jasno, ali ne bodo vladajoči raje vztrajali pri še dodatnem povišanju prispevka in nekaj milijonskih dodatnih nakazilih iz proračuna. In ne precej več kot sto milijonskih.
Stevanović sicer predlaga tudi racionalizacijo in znižanje števila zaposlenih na RTVS na 1.500. Iz več kot 2000. A za čas vlade, ki bo prišla za naslednjo. Pet let po tem, ko bodo že potrošili vaš denar, ki vam ga bodo vzeli iz drugega žepa kot ga že jemljejo in na še bolj obvezen način.
Kar praviloma pomeni, da bo zaposlenih in stroškov še več, gledalcev pa še manj.
Stojan Petrič iz Idrijskega Kolektorja pa poskuša za novinarje poskrbeti še bolje: prepustil bi jim kar lastništvo časopisnega podjetja Delo, ki je poslovno iz leta v leto večja mora. Ljudje nočejo kupovati. Izločil bi le nepremično premoženje, katerega cene so v Ljubljani še višje od cen prenov kulturniških zidanic Aste Vrečko in bi novinarje to preveč obremenilo. Toliko denarja, da to kupijo, nimajo.
Za čuda ti načrti, da bi Petrič novinarjem skoraj zastonj podaril lastništvo časopisa, ki je že bil v njihovi lasti in so s prodajo deležev po osamosvojitvi številni obogateli, niso navdušili vseh. Slišati je celo, da jih poskuša premeteni Petrič prinesti naokoli z delavsko zadrugo, ki jim jo ponuja.
Ne verjamejo, da jim bo Asta Vrečko z novim medijskim zakonom zagotovila dovolj dobičkov, Simon Maljevac pa dovolj ugodnosti za delavske zadruge, ki jih je čez počitnice z vlado predlagal parlamentu, Petrič pa po njej že preureja časopisno podjetje, ki je bilo ponos oblasti v času socializma in že takrat v lasti samoupravljavcev. Naših.
Ni pa bilo še nikoli zadruga. To zdaj urejajo Golob, Maljevac in Petrič. Za vzpon gospodarstva.
Manjka le še ideja, da bi tudi RTV spremenili v medijsko zadrugo in bi zaposleni prispevali po 300 evrov, da bi postali lastniki državnih najmanj sto milijonov letno.
Smo pač pred volitvami. Računi bodo po njih.