Vogel: Sneg je. Pa tudi nihalka.

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:10 pop

Zgodbe, kako na slovenskih smučiščih ni snega in da ne pomaga niti umetno zasneževanje, so izmišljene. Drži za mariborsko Pohorje, ne pa za Vogel, kjer sem bil včeraj. Je pa tam vsakič šok nihalka. Slabo prenašam višine. Ta naprava se pa v nekaj minutah vzpne na vrh čistega prepada nad Bohinjskim jezerom. Presenetljivo večina drugih potnikov ni bila povsem bleda. Menda v divjih razgledih in občasnem nihanju naprave uživajo. Menda je lepo. Grozovito lepo.

Obisk je ovrgel opozorilo, kako je na Voglu celo med tednom zaradi velike gneče nemogoče parkirati. V nedeljo dopoldan ni bilo težav. Iz Ljubljane sem odpeljal ob 7.00, nekaj po osmi uri me je redar usmeril na prostor na asfaltnem parkirišču pod vstopno postajo. Prostih parkirišč je bilo še veliko. Potem gre z nihalko hitro. A pretresljivo, ker si nekako ne morem izbiti iz glave, da se vse to lahko poruši. Kot se je nekoč steber veliko bolj običajne žičnice v Mariboru. Ko sem bil še otrok je bilo tam do smučišča lažje priti kot je iz Ljubljane do Vogla. Kratka vožnja z mestnim avtobusom številka šest, katerega zadnja postaja je kabinska žičnica, ki ni v alpski prepad.

Z nihalko si hitreje, v nekaj minutah, na vrhu prepada in na smučiščih in napravah, ki so običajne. In kjer majhni otroci, pa tudi nekaj starejši odrasli, z deskami delajo čudeže. Občasno tudi izven uradnih prog. Pa s smučmi tudi. Tako je bil včeraj videti sneg:

Načrt je bil, da bi Vogel obiskal že v soboto. Zahteval je otrok, ki se je letos na Arehu naučil smučat. Tja so šli s šolo. Ljubljansko. Dobra ideja. A vremenska napoved za soboto ni bila najboljša. Čez dan je bil hud veter. Del naprav so ustavili. V nedeljo so me spodaj opozorili, da je nekaj megle. Občasno je bila res, a posijalo je tudi sonce. Vetra ni bilo. Popoldan se je vreme začelo slabšati, spodaj na parkirišču je na koncu resno padalo nekaj med snegom in dežjem. Ko se je čas za smučanje že iztekel.

Ob nihalki je novost, ki je pred leti, ko sem bil prvič tam, še ni bilo, krožna kabinska žičnica na Zadnjem Voglu, ki je podobna novi žičnici, ki je bila še v času župana Franca Kanglerja v Mariboru postavljena po tem, ko se je zrušil eden stebrov stare. V krožni kabinski žičnici me, čeprav gre tudi visoko, ne zvija tako kot v nihalki, je pa vsa v steklu, da bi večina ljudi uživala v prepadnih razgledih.

Sam sem raje s pomočjo mobilnega telefona popravil nekaj napak v nedeljski kolumni, na katere sem bil opozorjen. Hitro gre. Komaj mi je uspelo. Drugič sem preveril sporočila na X. Kakšna je okolica, težko rečem.

Se pa snegu tudi v Triglavskem narodnem parku pozna pomlad in občasno visoke temperature. Še posebej na progi, kjer deluje nova kabinska žičnica, kjer so na najbolj strmem delu nastale že resne grbine južnega snega, ki smo jih, ko je bilo veliko snega, nekoč poznali tudi na progi v dolino na Pohorju. Sčasoma je naporno zavijat.

Ob zgornji postaji nove kabinske žičnice je tudi začetek naprave, kakršne drugod še nisem videl: enosedežnica Šija, ki gre nekam daleč navzgor v oblake in meglo in menda deluje že zelo dolgo. Čez dan so jo nekajkrat pognali, a nisem videl, da bi se res kdo peljal navzgor. Večino časa pa je bila, ko sem šel tam mimo, ustavljena.

Mi še na misel ni prišlo, da bi jo preizkusil. No, malo mi je. A z grozo. Je pa na Voglu veliko modernih naprav in smučišč. Zaprt je bil Žagarjev graben, ki je menda najdaljše in tudi najzahtevnejše smučišče. Ko gre za dodatno ponudbo pijač in prigrizkov in priložnost, da le opazuješ, kaj je smučanje in deskanje, pa so tudi dobri: posnetek dodatno dokazuje, da tudi med sedenjem snega ne manjka.

Podobno kot na Arehu nekaj tednov prej, kjer je bil le še umetni sneg na progah, je bilo na Voglu precej smučarjev iz sosednje Hrvaške. Le da odraslih, na Arehu pa je bilo veliko otrok iz Zagreba, ki so jih v velikih skupinah učili smučati. Med načrti za letošnje leto, ki so mi propadli zaradi pomanjkanja časa in naravnih okoliščin, torej izginotja snega, je bil, da bi po smučiščih za tek in alpsko smučanje pri nas in čez mejo v Avstriji, šel pogledat na Hrvaško.

Za tiste, ki jih zanima cena. Celodnevna karta za odraslega na Voglu je stala 42 evrov, za otroka 21. Imajo tudi ugodnejše družinske karte, a za to bi bila nujna še dodatna odrasla oseba, ki pa alpskega smučanja ne mara. Le tek na smučeh. Ta je praviloma precej cenejši. A običajno bolj naporen, ker v hrib ni vlečnic, sedežnic, gondol in tega.

Jasno je, kaj imamo moški in otroci raje. Pa čeprav je vmes nihalka.

Upravljavci smučišč, iz katerih poročam, ne oglašujejo v Spletnem časopisu. Vsa oprema, karte in podobno so plačani po običajnih cenah. Članki so lahko deloma pristranski, ker je avtor rojen v Mariboru tik pod Pohorjem in se je tam naučil alpskega smučanja in zato verjame, da je Pohorje odlična izbira za smučanje. Če je sneg.