“Balkanec gre iz Balkana, ampak ne gre Balkan iz balkanca”
Ljudski
Po skoraj dveh letih vlade postaja jasno, da je mandat Roberta Goloba ponovno muha eno-mandatnica in da najkasneje čez dve leti ne bo več faktor na slovenskem političnem prizorišču. S tem pa seveda hkrati tudi postaja jasno, da bodo kuharji na skrajno levem političnem polu morali najti novega pajaca, ki ga bodo servirali volivcem. Veliko vprašanje je, kdo bi to lahko bil. Eno od imen je seveda Aleksander Čeferin, predsednik UEFA. Od začetka prevzema UEFA je cena blagovne znamke Čeferin skokovito zrasla. Nogomet je najpomembnejša postranska dejavnost človeštva in njegov meteorski vzpon v vrh nogometne politike je bil izjemen.
Vendar pa seveda ni vse tako čisto, kot se trudijo to naslikati večinski mediji v Sloveniji. Prvič je potrebno razumeti, da predsednika UEFA volijo vse članice UEFA in da ima vsaka država ne glede na svojo velikost samo enega delegata. Čeprav naj bi Evropa predstavljala enega od najrazvitejših delov sveta, pa seveda ni sestavljena iz samih urejenih držav. Tudi v Evropi še vedno obstaja kopica držav, ki so bolj podobne tretjemu svetu in jih razjeda korupcija. Če mi ne verjamete se razglejte samo po okolici. Republike bivše Jugoslavije in kopica držav bivšega komunističnega vzhodnega bloka (vključno z bivšo vzhodno Nemčijo) imajo, enako kot Slovenija, še vedno ogromne probleme s (1) socialistično nostalgijo znatnega dela populacije, in zato (2) samim prosto-tržnim kapitalizmom, ter posledično (3) zahodnim modelom države. To so tudi države, ki so tvorile temeljni blok, ki je v Atenah 2016 izvolil Čeferina. Temu bloku pa so se, ko je bilo jasno, da ga bodo izvolile, oportunistično pridružile tudi nekatere večje evropske države (Francija, Nemčija, Italija, ne pa tudi recimo Anglija), da ne bi ostale osamljene.
Čeferinu seveda ne gre očitati pozitivnih človeških lastnosti, ki jih ima: pogum, ambicioznost, inteligenca in delavnost zato, da je cilj, postati predsednik UEFA, tudi dosegel. Večja težava se je pojavila v tem zakaj je ta svoj izjemen človeški potencial uporabil. Kot novinec mu je zagotovo laskalo, da se je znašel v družbi velikih Evropskih imen nogometa in gospodarstva. Z mnogimi je spletel tudi globoke osebne odnose. Vendar pa je to bila samo površna slika. Kot človek, ki je bil vzgojen v socializmu, v socialistični družini, ki je profitirala od socialističnega sistema, ni nikoli dobil osnovnih človeških in moralnih vrednot, na katerih temelji zahod. Te vrednote pa so spoštovanje do ljudi, ki imajo drugačne interese kot jih imaš sam, kar je v bistvu temeljni postulat prostega-tržišča, kjer nikogar ne moreš v nič prisiliti in ti zato lahko vsak predstavlja konkurenco. Tako so dogodki zadnjih nekaj let razgalili žalostno podobo te diktatorsko socialistične vzgoje, ki je sposobna sobivanja samo z odvisnimi podrejenci, ker ni sposobna prenašati konkurence in drugačnega mnenja.
Ob ustanavljanju Superlige Čeferin ni bil sposoben dojeti, da je Zahod utemeljen na svobodi združevanja, ki ima podlago v temeljnih človekovih pravicah. Za UEFA je vedno mislil, da je to neka nadnacionalna organizacija s posebnim statusom, ki si lahko privošči, da dela kar hoče in nogomet ureja z vrha navzdol. Prav s takim centralno-planskim pristopom k nogometu pa temu športu zadaja največji udarec. Tak pristop, da bodo vsi čakali na “povelje Čeferina z vrha”, ni pristop, ki so ga navajeni svobodnjaški zahodnjaki. Še posebej pa ne tisti, ki so si ustvarili uspešna podjetja ali nogometne kariere. Namesto, da bi se naučil zahodnega razmišljanja, je Čeferin raje vstopil v vojno z zahodno filozofijo svobodnega tržišča. Ob tem pa je uporabil za zahod najbolj neumen populistično-balkanski pristop o zlobnem kapitalu, ki naj bi prišel uničiti nogomet. Tak pristop je mogoče prodajati samo socialističnim nostalgikom, prav zato ni čudno, da ima Čeferin še največ razumevanja za svoje besede ravno v bivših socialističnih delih Evrope.
Ljudje, ki mislijo, da bo denar ubil nogomet, se globoko motijo. Motijo pa se zato, ker to ni problem tega kaj je bilo prej, kura ali jajce. Ljudje pozabljajo, da športniki, tudi nogometaši, ne igrajo športa zaradi gledalcev. Šport in tekmovanje sta bila mnogo prej kot pa so bili gledalci ali denar. V neštetih intervjujih z vrhunskimi športniki boste vselej lahko razbrali eno in isto misel, da v prvi vrsti delajo šport preprosto zato, ker imajo svoj šport radi. Vrhunskih rezultatov, Messi, Ronaldo, Mbape in karavana ne dosegajo zato, ker jim je motiv denar ali osrečevanje gledalcev na tribunah. To so ljudje, ki so preprosto zaljubljeni v žogo in jo bodo s prijatelji brcali še dolgo po tem, ko okoli njih ne bo več trum navijačev in sanjskih pogodb. Enako kot so jo zaljubljeno brcali, ko so bili otroci / mladinci in njihova prihodnost in uspeh še povsem nejasen. Drugi argument pa je seveda ta, da obstaja kopica športov, kjer se obrača neskončno manj denarja kot v nogometu, pa se ti športi še vedno odvijajo na “vrhunskih turah” in prav nič amatersko.
In prav tega, da je nogomet večen in da si ga nihče ne more lastiti, se zavedajo snovalci Superlige medtem, ko UEFA, Čeferin in nenazadnje tudi navijači precenjujejo svojo vlogo v nogometu. Ali povedano drugače, vprašajte se naslednje. Ali resnično mislite, da bi bil (Evropski) nogomet kakorkoli slabši, če bi UEFA nehala obstajati? Vsak pri sebi natančno ve, da je odgovor odločen NE. Z ali brez UEFA se bodo rojevale nove nogometne legende in nogometaši bodo vedno našli načine, da bodo tekmovali med sabo ne glede na organizacijsko obliko tekmovanja. Prepričan sem, da se tega, kako zelo nepomembna je UEFA, nekje globoko v sebi zaveda tudi Čeferin. Čeferinovo populistično socialistično rohnenje, kako bodo uničili nogomet, pa nič drugega, kot umetno napihovanje vloge in nujnosti obstoja UEFA in spin birokrata, ki je soočen z realnostjo, da je njegov obstoj za življenje nogometa pravzaprav nepotreben. Kajti obstaja samo eno neizpodbitno dejstvo. UEFA in FIFA so nastale dolgo, dolgo po tem, ko je nogomet bil rojen. Nastale so kot ena od možnih oblik organizacije mednarodnih nogometnih tekmovanj. In prav nobene potrebe ni, da bi si mislili, da je to edini ali celo najboljši možni način organiziranja nogometnih tekmovanj.
Da je Čeferin v svojem piramidnem, proti-zahodnjaškem, videnju sveta sposoben iti preko vseh mej normalnega obnašanja pa se je videlo kar nekajkrat.
(1) Na začetku ob korona krizi, ko je brezbrižno in proti vsemu prigovarjanju medicinske znanosti nadaljeval z nogometnimi prireditvami, ki so širile bolezen, ki je kosila po Severni Italiji. Takrat mu je bilo več do denarja kot do zdravja ljudi.
(2) Brezvestnim grožnjam najboljšim igralcem nogometa na svetu, da ne bodo mogli predstavljati svojih držav, če bodo igrali v Superligi. S tem pa je bil seveda pripravljen uničevati njihove kariere, če mu ne bodo pomagali v borbi proti nepokornim lastnikom klubov, ki so ustanavljali Superligo.
(3) Aktivaciji in uporabi negativnih čustev navijačev (naivnih množice), ki se bojijo sprememb ali pa mešajo politiko s športom in precenjujejo svojo vlogo v nogometu, za rušenje konkurence v organizaciji nogometa.
(4) Sodelovanju UEFA pri dvomljivem načinu izbire Katarja za gostitelja svetovnega prvenstva, ki si tega zaradi nesposobnosti človeško sprejeti vse ljudi (diskriminacija proti manjšinam), ni zaslužil.
(5) Da je pljunil na in podrl svoje lastno delo, pri spremembah statuta, ki bi mu omogočili neskončno vladanje.
(6) Da je za svojo ideologijo uničil osebne odnose, ki jih je mukotrpno pletel, ko se je lotil na najbolj nizkoten način obračunati z Bobanom, ki ne bi imel nobenega motiva napisati pisma, če bi vedel, da Čeferin odhaja.
Človek, ki je svoj ogromen talent uporabil za uvajanje balkanskih navad na sedež UEFA v Nyon se tako poslavlja. Velika verjetnost je, da se bo Superliga zgodila še pred njegovim odhodom iz UEFA čez tri leta, če bo tako dolgo sploh zdržal. Zahodnjaški svobodni duh si ne bo pustil diktirati, da jim bodo življenje krojili nepomembni birokrati opiti od misli, da so poklicani zato, da bodo ljudi premikali naokrog kot kmete po šahovnici. Prve razpoke Čeferinove piramidalne pravičnosti pa so se že pokazale, ko je dobil zaušnico, od Evropskega prava. Svoboda trgov, konkurence in s tem organizacije je na zahodu sveta. Vzdrževanje tega svetega postulata na katerem je zgrajena Zahodna odličnost pa nogometu ne more škoditi, ampak ga bo kot vse ostale stvari kvečjemu izboljšala. In vso to pop-socialistično balkansko filozofijo o zlobnem kapitalu, je v svoji sodbi povozila in raztrgala najvišja Evropska sodna inštitucija. Sodišče je Čeferinu in UEFA, dala jasno vedeti, da UEFA in FIFA nista nič posebnega in zato nimata nobene podlage, da se obnašata kot nekak vzvišen subjekt, ki ima pravico z grožnjami igralcem in gospodarstvenikom omejevati organizacijo nogometa. Temveč je povedalo, da je UEFA čisto navaden zasebni monopolist, ki svoj monopolni položaj zlorablja v komercialne namene. Sodba je takšna:
Moj občutek je, da so zahodnjaki končno spoznali socialistično in zaradi ideologije skrajno nefleksibilno naravo Čeferina, in so ga zato odrezali. Prepričan sem, da bodo klubi Superlige s svojimi nacionalnimi organizacijami dosegli primerne kompromise in predsedništvu UEFA dokazali, da nogometa ne organizirajo birokrati, s sumljivimi dokumenti o tem, da so nekoč bili nogometaši. Nogomet bodo organizirali klubi in nogometaši, ki se želijo svobodno med sabo pomeriti, ob tem pa tudi zaslužiti in razveseljevati ljudi.
Kar se pa tiče Slovenije in Čeferinove nadaljnje poti pa sem prepričan, da jo bo nadaljeval v politiki. Moje mnenje je, da se motijo tisti, ki mislijo, da je Čeferin pripravljen na UEFA vztrajati zaradi denarja. Čeferina že dolgo več ne rabi skrbeti za njegove finance. Valuta v njegovem življenju je postala moč, ki je dejansko tudi edina prava valuta velikih. Hkrati pa se zaveda, da kot vedno bolj osamljen predsednik UEFA trpi njegova blagovna znamka, ki izgublja na vrednosti. Zato po mojem mnenju razume, da je čas, da to zgodbo prekine in unovči dobičke. Kar se tiče njegovega političnega uspeha v Sloveniji pa je to odvisno izključno od tega ali se bodo Slovenci končno sposobni resnično vprašati naslednje. Če je bil Čeferin za dosego svojih piramidalnih birokratskih ciljev sposoben groziti najboljšim športnikom tega sveta, kako mislite, da bo obravnaval vas navadne državljane Slovenije? Odgovor na to vprašanje so zahodnjaki bili sposobni dati izjemno hitro brez velikih dilem. Čeferinova pop-socialistična balkanska zgodbica o zlobnem kapitalu in dobrem centralno-planskem socialističnem gospodarju ni za njih. Ali bodo tega sposobni tudi Slovenci pa je drugo vprašanje.