Oglašamo se s tem pismom, ker so se spravili na raven, ki presega vse! Ne samo okus, bonton, človeškost, ampak tudi zakone!
To med drugim piše v pismu novinarjev, ki jih je uprava RTVS, vodi jo Zvezdan Martić, pred novim letom poslala na čakanje in jim prepovedala vstop v stavbo. Večini so tudi krepko znižali plače. Za med pet in štirinajst plačnih razredov, opozarjajo šikanirani. Mogoče je, da je cilj vsega tega, da bi zaposleni sami odpovedali delovna razmerja.
Pred novim letom je nov vrh RTVS, ki je bil nastavljen s politično čistko, ki jo je z naglo spremembo zakonodaje, sprejeto po postopku za vojne, izvedla koalicija strank Svobode, Levice in SD, na čakanje poslal celo odgovornega urednika Rajka Geriča, ki pa je ostal v kolofonu kot odgovorni urednik TVS, ker zakon zahteva, da medij mora imeti odgovornega urednika in ga tudi varuje pred šikaniranji, ko določa zapleten postopek, kako se ga lahko odstavi. Po dveh odredbah, da ne sme prihajati v službo, je predsednik uprave Martić Geriču po novem letu poslal še obratno odločbo, da spet sme opravljati delo, ki ga po zakonu mora. Gerič, tako je slišati, ni med tistimi, ki jim hkrati, ko imajo prepoved vstopa v stavbo, še nižajo plače.
Že po objavi članka je Bojan Opožar opozoril, da gredo šikaniranja tudi še širše. Spravili so se na izkušenega novinarja Valentina Areha, nekaj časa direktorja televizije, kjer se na tem položaju sicer ni najbolj izkazal, ki pa je eden redkih iz RTVS, ki si je upal poročat iz Ukrajine v vojni.
Protestno pismo proti šikaniranju objavljam, čeprav pod njim ni podpisov konkretnih posameznikov. Podobne dopise brez podpisov kar naprej pošilja tudi novo vodstvo RTVS. Ki ni v postopkih odpuščanj in mu ne nižajo plače.
Bili so levi, bili so desni, a nikoli ni šlo tako daleč, da bi politično povsem neopredeljeni postali žrtev obračunavanj.
Iz pisma
Pismo objavljam v celoti kot sem ga dobil
Spoštovani, v imenu skupine zaposlenih v uredništvu Panorame vam pošiljamo odziv novinarjev, urednikov in voditeljev na šikaniranje vodstva RTV Slovenija.
“Ko se človek povsem nič kriv kar naenkrat znajde v svetu popolnih laži, sprenevedanj, manipulacij, diskreditacij, zastrahovanj, neslišan in za povrhu še pravno nezaščiten (vsaj dokler zadeva ne bo pristala na sodišču), je težko najti besede, ki bi opisale občutke. Teh je preveč. In niso lepi. Zato bodo o dogajanju pričala predvsem dejstva. In to preverljiva za vsakogar, ki bi jih želel preveriti. A tudi tu je žal vse več novinarjev in medijev, ki jih resnica ne zanima. Zanimivo, kajne? Sploh, če si ves čas »naivno« verjel, da neodvisni novinarji in mediji obstajajo. Obstajajo, a žal le peščica. To bomo lahko videli že po tem, koliko jih bo objavilo naše pismo in koliko jih bo želelo preveriti naše navedbe.
Dejstvo je, da se kaj takega v zgodovini RTV-ja ni dogajalo. Bili so levi, bili so desni, a nikoli ni šlo tako daleč, da bi politično povsem neopredeljeni ljudje postali žrtev tovrstnih obračunavaj. Sploh ne na način, ki posega celo v njihov eksistencialni in duševni položaj. Pa saj tu sploh ne gre več za zgodbo o levih in desnih … To je samo zunanja farsa. V resnici je na tem mestu pravo vprašanje, ki »vodi« vso to umazano igro: Ali si naš ali nisi? Povedano drugače – ali si nam všeč ali ne? Si protestiral na pločniku pred hišo RTV-ja (pustimo, da je bilo to največje zavajanje v zgodovini novinarstva pri nas, kar z zgroženostjo odkrito ugotavlja tudi vse več ljudi, ki so takrat podprli zakon) ali pa si ta čas hodil v službo in opravljal svoje delo? Ali si poln zanosa, idej, želja in s tem »ogrožaš« tiste, ki se dela branijo in sedijo na svojih stolčkih pod pretvezo vsevednežev in nedotakljivih, ker so poklicani od – kdo bi vedel koga? Če bi bili poklicani od ljudi bi ta še obveljala, ker kolikor vemo, delamo zanje. No, vsaj nekateri. Drugi raje delajo zase in svoje pozicije z željo, da se ne spremeni nič!
RTV je iz hiše narodnega ponosa, kulture in informacij postala novinarski okostnjak, tako po vsebini kot na izgled. Pa hiša vsevednežev, ker ne priznavajo ničesar, kar ni njihovo in nikogar, ki ni njihov. Niti konkurence (čeprav jim številke kažejo veliko bolje kot nam) kot tudi ne delo svetovnih medijskih hiš. Ker oni ne vedno, saj niso »otroci« RTV-ja. In »mi« ki to smo, smo nekaj posebnega. Žal je to res. A ne na tisti dober način, kot mislijo sami.
Dejstvo je, smo pri Panorami sodelovali različni ljudje tako po zanimanjih, kot načinih dela, a skupno nam je bilo to, da smo želeli delati! Konec koncev delamo vsi za isto hišo z željo, da bi imeli čim več gledalcev, katerih zanimanja so raznolika. Preprosta matematična logika: Več kot ponudiš ljudem, več je možnosti, da jim postrežeš z nečim, kar jim bo všeč. In kar bodo z veseljem gledali. Sploh, ker to plačujejo!
Dejstvo je tudi, da je bilo med nami sicer nekaj začetnikov, a večina nas je novinarjev in urednikov z daljšimi novinarskimi staži in širšim naborom izkušenj in višjo izobrazbo, kot jim ima marsikateri »otrok« RTV-ja. Kar je v svetu dodana vrednost posameznika na trgu: čim več izkušenj, ambicioznost, razmišljanje z lastno glavo, ideje in kreativnost, pa iskanje vsega, kaj še ponudi ljudem – to je na RTV-ju označeno kot greh. Oz. v našem primeru že če samo delaš (po njihovo »napačne oddaje«), moraš biti kaznovan! Sploh, če si ob tem pa še malce mlajši ali celo nov obraz.
Dvoličnost: Vsakokrat (in tega ni bilo malo), ko so novinarje Panorame prosili, če bi priskočili na pomoč kolegom na drugih oddajah (Dnevnik, Poročila, Odmevi, Tednik …) so bili “naši” novinarji kredibilni. Kadar so se ta isti novinarji pojavili v Panorami, pa je bilo to neprofesionalno novinarstvo in kršenje ter zniževanje profesionalnih standardov.
Dejstvo je, da lahko vsako oddajo ukinejo. In so jih veliko. Ne le Panorame. Zavedamo se, da nihče nima v lasti RTV-ja, čeprav si ga nekateri lastijo (v javnih prezentacijah v imenu ljudstva, kot bi moralo biti, za zaprtimi vrati in v resnici pa sami zase).
A glavni razlog, zakaj se oglašamo s tem pismom je, ker so se spravili na raven, ki presega vse! Ne samo okus, bonton, človeškost, ampak tudi zakone! Dnevno zmerjanje, šikaniranje, mobing, laži v medijih, celo izsiljevanje, zastrahovanje, javno poniževanje, nedostopnost do osebnih predmetov, vročanje nezakonitih dokumentov … Prišli smo že tako daleč, celo izven krogov RTV-ja, da so odpovedale celo nekatere zunanje oz. tako imenovane “neodvisne” organizacije in inštitucije, ki bi morale braniti osnovne pravice nas kot delavcev in nas kot novinarjev. A tudi to zanje še vedno ni dovolj. Dogajanje se nekaterim med nami iz “slavne 15-tice” pozna celo na zdravju. Poleg materialnih prikrajšan namreč prihaja do duševnih stisk, celo do bolezenskih stanj. Ob vsem naštetem pa v tem nismo le mi, ampak tudi naše družine, ki vse to preživljajo z nami.
Ob sporočilu za javnost z naslovom »RTV Slovenija ne ponižuje in ne izvaja maščevanja nad sodelavci Panorame«, smo se ponovno zgrozili. Pišejo, da smo prejeli nove pogodbe za novo delovno mesto, pri čemer se veliki večini ni znižal plačilni razred. To je laž! Plače bi nekaterim znižali tudi do 15 plačilnih razredov. In to takim, ki imajo za seboj že več kot 15 let novinarskih izkušenj, celo iz različnih medijev in seveda ustrezno izobrazbo. Zraven pa bi spremenili še njihove nazive v nekakšnega novinarja začetnika! Kot da to ni dovolj, so »pozabili« povedati, da je bil predpogoj za novo pogodbo (čeprav velja še stara) ta, da podpišemo sporazum, s kateri se odpovemo vsakršnim tožbam proti RTV in se strinjamo z vsem, kar v novi pogodbi piše. Se vam zdi to običajna praksa? Ali praksa maščevanja, izživljanja ali najmanj poniževanja? Celo izsiljevanja z nezakonitimi sporazumi?
Seveda o svojih plačah vodilni in vsi, ki zdaj prejemajo nagrade za »glasno stavkanje« v obliki napredovanj (tudi zgolj s srednješolskimi izobrazbami na uredniških mestih), raje molčijo. Kje šele, da bi vrtoglave številke lahko upravičili z delom, ki ga (ne)opravljajo. In kljub temu, da ima RTV velikanske težave na vseh najpomembnejših področjih, ki bi jih bilo treba reševati in pri tem ne izgubljati dragocenega časa, ima vodstvo zadnji mesec čas, da se posveča večinoma nam, začenši s sestavljanjem t.i. »črnega seznama za odstrel« kot mu pravijo sami. Kot, da jih resnične težave RTV ne zanimajo. Je to naključje? Ravnanje v javnem interesu? Ali kaj tretjega?
A tukaj ne gre samo za 15 ljudi, ki so izgubili oddajo in bodo, kot kaže izgubili tudi službo. Tukaj gre za to, da se zaradi kazanja mišic, merjenja egov in maščevalnosti, kršijo zakoni. In če se zakoni ne spoštujejo, ostane samo še kaos. In ulica. Kje smo potem? In še hujše vprašanje – kdo smo potem?
Javnosti gredo RTV zgodbe in obračunavanje že pošteno na živce. Zato je zanimanja za »nas« vse manj, kar se kaže tudi na gledanosti celotnega RTV-ja, ki strmo pada že precej let. A ljudem ne gre zameriti! Ne ponudimo jim dovolj tistega, kar želijo gledati. Ne ponudimo jim možnosti izbire, kaj šele novosti ali mladosti. Čeprav že pregovor pravi, da na mladih svet stoji. Mimogrede, lepa beseda, ki se dobro obnese tudi v praksi je sožitje, a o tem kdaj drugič, ker je določena manjšina na naši nacionalni televiziji ne pozna oz. ne prizna. Je pa hkrati dejstvo, da bi resnična svoboda medijev (kar t.i. depolitizacija razen v svojem imenu to nikakor ni) morala zanimati tudi javnost. Pa če ne zaradi drugega zato, ker so mediji v službi ljudi. Ker mediji v naš vsakdan prinašajo novice in informacije, ki oblikujejo in vplivajo na naša življenja. Tudi na našo miselnost. Ker imajo mediji veliko večjo moč kot si mislimo. In ker konec koncev RTV plačujejo ljudje! In če tukaj odpovemo, smo ponovno v dobi primitivizma, ki že tako ali tako vlada v glavah televizijcev z javno znanimi imeni in priimki. Ironično so prav ti tisti, ki so običajno polnih ust besed o pravicah, zaupanju, strokovnosti, dolžnosti do javnega denarja in medija. Čeprav sami delajo vse drugače, na najbolj pritlehen, ostuden, nedostojanstven in celo nezakonit način. Zakaj? Ker oni lahko! Ker »njih je jebeno več«.
Če ne drugega, bi se le-ti iz Panorame lahko naučili vsaj panoramsko širokega pogleda na življenje, spremembe, ki jih le-to prinaša, tudi izven hiše RTV-ja. Zgodbe in ljudje so zunaj. In te delamo zanje. Žal nam je tudi za vse kolege, ki nas za zaprtimi vrati sicer bodrijo in priznavajo, da se delajo velikanske krivice, a potem zopet hitro sklonijo glavo, ker bi sicer padala tudi njihova. Si res želimo tega? Ljudje pozabljajo, da v tem primeru ni več varen nihče! Neodvisno novinarstvo pa bo na tak način postalo in ostalo le še besedna zveza v SSKJ-ju.
Kolektiv Panorame”
