KAJ MORATE VEDETI O ZADNJIH VOLITVAH V ŠVICI

Last Updated on: 2nd december 2023, 08:48 pop

“Samo zato, ker vas politika ne zanima, še ne pomeni, da politike ne zanimate vi.”

Periklej

Medtem, ko v Sloveniji pospešeno razpada povsem ne operativna ekstremno leva vlada Roberta Goloba smo v Švici imeli parlamentarne volitve. Golob je potreboval samo eno leto, da je večinskemu delu Slovenije dokazal to, kar je preostali del Slovenije, ki ga na volitvah ni podprl, vedel že iz njegovih predvolilnih nastopov. Že v času volilne kampanje je bilo jasno kak tip politika bo Golob. Žuganje s pestmi in obkladanje vsakogar, ki se ne strinja z njim, s fašistom, je bil samo uvod. Mnogi politični analitiki pravijo, da je politična kampanja eno, realnost politike pa nekaj drugega. To je mogoče res, vendar ne, če tak politik zbere rekordno število glasov in lahko vlada tako rekoč sam. V tem primeru se retorika mnogokrat po volitvah ne umiri, ampak samo še stopnjuje. In to je Slovenija tudi dobila. Brutalno obračunavanje s komerkoli, ki ni na liniji s skrajnimi levičarji, ki ni pripravljen tuliti v rog državno-kapitalističnega gospodarstva, visokih davkov, izigravanja demokracije preko nevladnih in t.i. civilno družbenih organizacij, ki to niso.

Vse to je razgalilo disfunkcionalno demokracijo Slovenije. Demokracijo, kjer resda nihče ne stoji s puško na voliščih, kjer se resda ljudem ne preprečuje kandidature na volitvah. Vendar pa tudi demokracijo, ki ima veliko napako. Ta napaka se imenuje državno gospodarstvo, ki poganja družbo prežeto s strahom, da lahko politične lovke sežejo do kogarkoli in mu uničujejo življenje. Demokracijo, kjer zmagovalec pobere vse, ne samo politiko, torej parlament in vlado. Pobere tudi sodnijo, policijo, šolstvo, zdravstvo, penzije in ogromen del gospodarstva. Tukaj se skriva odgovor, zakaj v Sloveniji pred vsakimi volitvami vlada obsedeno stanje. Kdor bo zmagovalec, pobere vse. Kdor bo poraženec, izgubi prihodnost. Odrinjen je od odločanja, odrinjen od prihodnosti. In če mislite, da boste z lastnim podjetjem ubežali politiki, se motite. Nacionalizirali vas bodo po kapljicah preko davkov. Če se boste upirali, pa vam bodo grozili s tem, da vas bodo “naterali v morje”. Pobega in utehe pred državnim sistemom ni, razen če pobegneš iz Slovenije. Cilj te vlade je socialističen, da se nobena transakcija ne bo zgodila več med zasebnimi posamezniki, ampak bo država posrednik vseh transakcij.

Nedaleč od Slovenije so se v neki drugi državi zgodile volitve. Švica je pred dvema tednoma izbirala nove poslance. Ta konec tedna poteka drugi krog. Stanje niti v prvem krogu, kjer so po proporcionalnem sistemu izbirali spodnji dom parlamenta, niti v drugem krogu, kjer se končuje izbiranje senatorjev po večinskem volilnem sistemu za zgornji dom parlamenta, ni bilo tako obsedeno kot je to v Sloveniji. Relativna mirnost in urejenost Švicarskih volitev pa ne izhaja iz tega, ker bi Švicarji bili taki po naravi. Mirnost izhaja iz tega, ker politiki v Švici razumejo, da je njihova primarna naloga sprejemanje zakonodaje in ne upravljanje podjetji, kadrovanje v državne zdravstvene in pokojninske inštitucije, rovarjenje po vojski, policiji in sodstvu. In tudi v Švici bi politiki vse to z veseljem počeli, levi spekter politike se za to zavzema, pa jim je onemogočeno. Onemogočeno jim je zato, ker gospodarstvo ni v državni lasti, ker je zdravstveno zavarovanje zasebno in ker se večina penzij privarčuje v osebnih pokojninskih naložbah. Zato, ker politiki liberalne sredine in desne sredine še vedno držijo najbolj pomembno od vse obljub, zaščito osebnih ekonomski svoboščin, prosto-tržni kapitalizem.

Na zahodu sem se prvič soočil s praktičnim vidikom spoznanja, da lahko krajo skupnega premoženja učinkovito preprečimo samo na en način. Tako, da nimamo skupnega premoženja. Vsi se zavedamo, da je to sicer idealno stanje, ki se ga ne da doseči. Vendar pa to spoznanje daje napotek, da se moramo vsaj truditi, da je skupnega premoženja čim manj. Da vsak človek upravlja s svojim denarjem v najširšem možnem obsegu. In Švicarji so v tem rekorderji. So ena od držav z najnižjim obratom denarja skozi državo ali državna podjetja. Torej z najnižjim deležem neposrednega vpliva politikov na življenje ljudi. Država, kjer povprečno gospodinjstvo še vedno plačuje krščanskih deset odstotkov davka. Ne glede na tuljenje levega pola o tem, kako so v Švici zmagali skrajni desničarji, ostaja dejstvo. Švicarji se niso pustili zmesti in zavesti post-modernističnim samo-uničujočim neumnostim woke kulture ter se ukiniti. Ponovno so dali odločno podporo strankam, ki jim je središče prosto-tržni kapitalizem, ter kaznovali stranke levega pola in ekstremistično retoriko njihovih elit, ki je usmerjena proti svobodni ekonomiji. Čeprav se z nekaterimi sporočili desne stranke UDC absolutno ne gre strinjati in imajo radikalni liberalci ali center mnogo bolj realen poglej, pa to vseeno ne spremeni naslednjih dejstev. UDC je stranka, ki se zavzema za prosto-tržni kapitalizem in zato v svojem bistvu ne more biti skrajna, temveč gre v veliki meri samo za poziranje. Skrajnost namreč pride vedno najprej na krilih skrajnih ekonomskih konceptov kot je levi ali desni socializem. UDC bo moral narediti koalicijo s preostalimi ekonomsko liberalnimi strankami in sodelovati s sredinskim senatom, ki bodo porezali nekatere njegove skrajno populistične koncepte. 

O tem, kako je levi pol v Sloveniji povsem neusklajen s sodobnimi tokovi zahodnega sveta in kako bi v Sloveniji pravzaprav potrebovali žlahtno levico, ki ne bi ves čas sanjala socialistične revolucije, je nesmiselno razpravljati. Leve elite v Sloveniji so že zdavnaj dokazale, da jim gre samo za ponovno restavracijo socialističnega sistema in ne za delavske pravice in boljše življenje Slovenk in Slovencev. Bolj kot na ljudi, ki so izgubljeni v svoji ideološki nostalgiji po utopičnem raju, se je potrebno osredotočiti na ljudi, ki si iskreno želijo boljšega stanja. Boljše stanje pa bo prišlo samo z razumevanjem, da ni državno socialističnih bližnjic. Prišlo bo s spoznanjem, da bo na dolgi rok najboljše rezultate prinesel prosto-tržni kapitalizem. Sistem, kjer je gospodarstvo in denar (proizvodnja sredstva in njihova organizacija) v rokah zasebnikov in je zato politika odrinjena od operativnih odločitev vsakdana ter zato skrajno dolgočasna. Sistem, kjer politični zmagovalec ne pobere vsega, ampak po zmagoslavju na volitvah od puščobnosti dela obnemi. Obnemi zato, ker je skupnega denarja tako malo, da mu preostane samo ukvarjanje z zakonodajo.