Slavoj Žižek in Hamas v Frankfurtu

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:52 pop

V zadnjih dneh se je nabralo precej (med seboj povezanih) spodbud in iztočnic: frankfurtski knjižni sejem in tamkajšnji nastop Slavoja Žižka, sektaštvo aktualne slovenske kulturne politike; vojna med Izraelom in Hamasom; ukrajinsko-ruska vojna, nova slovenska zunanja politika, odločanje s kvalificirano večino v EU, prihodnost Evrope, v luči sporov med starimi in novimi članicami; kitajski vpliv v Srednji Evropi; vprašanje verodostojnosti medijev in sploh problem resnice…

V nasprotju z velikim sočutjem s Palestinci, ki ga je mogoče zaznati v slovenskih medijih, Slovencev, ki so kdaj obiskali Gazo, ni prav veliko. Sam sem eden njih. Svojo pot v Gazo (in seveda na Zahodni breg Jordana) sem že kdaj opisal in ugotavljal, da je palestinsko življenje za evropske pojme neznosno. Predstavljajte si, da na ozemlju, ki je enako kot ozemlje koprske občine, živita dva milijona ljudi. Moja poanta, ko sem kot slovenski ali evropski funkcionar hodil po Bližnjem vzhodu, je bila, da bi se morala Evropska unija vesti do Palestincev vsaj približno tako velikodušno, kot se vedejo ZDA do Izraela. Udeležil sem se mnogih sestankov in mirovnih pobud v zvezi s Palestino, govoril z njihovimi predstavniki, toda problem je bil preveč zapleten, da bi ga bodisi Slovenija bodisi Evropska unija lahko rešili s takšno ali drugačno verodostojno formulo. Veliko je pomenil sporazum (med Egiptom in Izraelom) iz Camp Davida (1978) in novejši iz Osla (1993). Oba sporazuma sta spodbudila ameriška predsednika (Carter in Clinton). 

Pred nekaj dnevi je palestinska organizacija Hamas, ki obvladuje Gazo, srdito in brezobzirno napadla Izrael, s čimer se je začela nova vojna, v kateri umirajo nedolžni ljudje. Hamasov napad je bil fanatičen in brutalen, kot je bil leta 2001 napad na nebotičnika v New Yorku. 

Pri pripravah slovenskega nastopa na frankfurtskem knjižnem sejmu sem sodeloval približno leto dni, moje sodelovanje pa se je nehalo po prihodu in na željo nove ministrice, tj. 11. oktobra 2022. Glavno delo za nastop Slovenije v Frankfurtu (vključno z vabilom Slavoju Žižku) je bilo opravljeno že pred letom dni, naš program je bil obsežnejši in finančno bistveno bolj varčen (štiri milijone) od aktualnega (7 milijonov). Med drugim smo v letu, ko sem vodil JAK, pripravili, v angleščino in nemščino prevedli in plačali “frankfurtski zbornik” oz.  Priročnik za Slovenijo, ki ga je nova uprava preprosto cenzurirala in zaprla v predal (glej prilogo). 

Žižkov govor je bil – kot običajno – duhovit, njegova gestikulacija je bila učinkovita. Po ogledu nastopa na YouTube domnevam, da mu je šlo za rehabilitacijo palestinske Stvari, ki ji je usodno škodoval – s strani Žižka obsojeni – napad Hamasa. To rehabilitacijo, ki ni bila povsem nesmiselna, je govornik opremil z neusmiljeno kritiko aktualne izraelske vlade, ki – in v tem vidi Žižek glavni problem – Izraela ne pojmuje kot države vseh državljanov, ampak kot “judovsko državo”. V današnjih razmerah splošne ravnodušnosti do držav in politike takšna definicija, kot jo ponavljajo izraelski konservativci, ni posebno provokativna, vendar vsebuje cel kup pomenov, ki zadevajo tudi Slovenijo. Prvič gre za zgodovinsko resnico, saj je v mnogih angleških in listinah OZN govor o Izraelu kot judovski domovini, o domu za judovske ljudi, za katere je bilo pogosto značilno izseljevanje in (pod nacizmom) brutalno uničevanje; navsezadnje so po ustanovitvi Arabci vsi po vrsti izjavljali, da Izrael ni upravičen do obstoja in da je Jude treba vreči v morje. Po drugi strani se je treba vprašati, zakaj Izrael ne bi bil judovska država, če je lahko Palestinska oblast država Palestincev (Leta 2012 je Generalna skupščina OZN glasovala za priznanje Palestine kot “države nečlanice – opazovalke” (non-member observer state)). Da ne bo pomote, tudi Francija je država Francozov in Slovenija država Slovencev, pri čemer je skrb za manjšine ustavna in človeška dolžnost.

Žižek se s svojimi izjavami gotovo ni osramotil, je pa – domnevam – nakopal nekaj težav slovenski diplomaciji, ki jo utegnejo postrani gledati zaradi (domnevno) popustljivega odnosa do terorizma, do Nata in ZDA. Sam z zgodbo o cenzuri na JAK oz. na Ministrstvu za kulturo pod Asto Vrečko nisem želel v javnost pred frankfurtskim sejmom, ki je vendar prireditev, kjer se Slovenija predstavlja kot država. Pri tem je najbrž treba opozoriti na neko – morda za koga sporno – primerjavo. Slovenski miselnosti in sploh miselnosti evropskih država je Izrael bližji od Palestine.

Enotnost, razdvojenost, večina in soglasje

Enotnost (podčrtana z “bratstvom”) je bila sprva eno glavnih gesel nekdanje Jugoslavije, vendar je v desetletjih obstoja začela pešati. Krizo je doživela, ko so jo poskusili na silo rehabilitirati srbski komunisti z generali in s Slobodanom Miloševićem na čelu. Sledili so razprtija, vojne in razpad sistema. Ideja enotnosti se je razdelila na več držav, v katerih so se vzpostavile nove enotnosti. Tudi v Sloveniji, kjer so na plebiscitu leta 1990 za neodvisno in enotno Slovenijo glasovali praktično vsi volivci. Slovenci so po dolgem času bolj ali manj prikrite razdvojenosti doživeli nacionalno soglasje. Ta enodušnost je trajala najmanj desetletje, ko so se o njej strinjali vsi poglavitni politiki in celo vrh slovenske Cerkve. Potem je ta enodušnost, ki jo je nekdanji predsednik Kučan imenoval “prvo soglasje”, začela pešati. Posebej na levici in na različnih uličnih zborovanjih je bilo slišati dvome o pomenu osamosvojitve, da sem se pisec teh vrstic odločil o zadevi napisati celo knjigo. 

Leta 2003 smo imeli referendum o članstvu v EU in Natu, ki je potrdil nacionalno soglasje iz leta 1990, le da so tankovestni komentatorji poudarjali, da so se številke za spoznanje znižale. Podpora članstvu v Natu je znašala “samo” dve tretjini glasov. Ta okoliščina je zmotila tudi Milana Kučana, ki je večkrat poudaril, da je bilo to “drugo soglasje” pomanjkljivo in je zato predlagal, da bi v Sloveniji dosegli “tretje soglasje”, nekakšno novo “družbeno pogodbo”, vendar o njeni vsebini ni veliko povedal. Ne glede na Kučanovo in druge podobne razprave je mogoče ugotoviti, da smo v Sloveniji prišli do točke, ko lahko začnemo govoriti o novi krizi enotnosti. Predvsem so se razvnele razprave o nasprotju med osvoboditvijo (1945) in osamosvojitvijo (1991-92),

Uvodoma se je prebudil kulturni boj med “partizansko” in “domobransko” miselnostjo, pri čemer se je vrnila prvotna, tik-povojna identifikacija osvobodilnega boja z revolucijo, komunisti, Titom in Stalinom. Tej porazni poenostavitvi se je pridružila nova, še poraznejša, ki je prizadela enotnost in soglasje, ki prej nista bila sporna. Gre za napad na Kučanovo prvo soglasje iz leta 1990, ko so se praktično vsi Slovenci opredelili za samostojno državo. Priče smo počasnemu razpadanju “skupne resnice”, brez katere  – kot pravi nemški avtor iz drugega dela teh opazk – “družbeno življenje ne more biti uspešno”. Da bi zmagala na volitvah leta 2022, je revolucionarna levica (deloma pod vplivom svojih marksističnih teoretikov, predvsem pa povojnih aparatčikov in njihovih potomcev, ki so z revolucionarnimi gesli pokrivali svoje oligarhične interese) iz osamosvojitvene generacije, predvsem iz njenih protagonistov, naredila  fašiste. 

Na tej točki je treba postaviti važno vprašanje: v čem se od skupne resnice razlikuje soglasje ali večina, ki jo dosežejo stranke v parlamentu? Z drugimi besedami: ali državni parlamenti odločajo o skupni resnici? Glede na to, da so redko enodušni, bi lahko rekli, da parlamenti ne odločajo o, ampak lahko prispevajo k miselnosti, ki ji pravimo skupna resnica. 

Pred časom je nekdanji slovenski predsednik zagovarjal sožitje več in različnih resnic. Kdor zagovarja sožitje in veljavnost več resnic, po logiki stvari ne more imeti v mislih skupne resnice, ampak kvečjemu delne, posamezne, skupinske, strankarske… resnice, kot so na primer kmetijska politika, višji ali nižji davki, pomanjkanje zdravnikov, število vpisnih mest na univerze, število odstreljenih medvedov… V demokraciji strankarske resnice (razen nemara v vojni ali ob osamosvojitvi) ne postanejo skupne resnice.

Zaznati in sporočiti dejstva

Glavni urednik nemške revije Der Spiegel – Dirk Kurbjuweit – je v prejšnji številki ponovil znani stavek Spieglovega ustanovitelja Rudolfa Augsteina “Sagen was ist” (povedati, kar je). To omenjam zaradi neke (nekaj let stare) slovenske debate o resnici oz. o dejstvih. Rečeno je bilo, da obstaja več resnic. Izjava je sporna in resnična obenem, saj je slovenska beseda za “realnost” – resničnost. Da je več resničnosti/realnosti, ni sporno. Obstaja vsakdanja “delovna” resničnost, nato znanstvena, filozofska, umetniška, religiozna, sanjska, izmišljena, fantazijska… resničnost. Drugače je z resnico kot imenom dejstev, dejanskih dogodkov oz. pojavov. Resnica o tem, kar se je zgodilo, ni preprosta, pravi Kurbjuweit, ampak jo je treba posredovati. Na sodišču – na primer – ena stran trdi eno, druga drugo. Sodišča potrebujejo priče in modre sodnike, ki pri sodbi upoštevajo zakone. Družbeno življenje brez neke skupne resnice ne more biti uspešno. Skupna resnica se ustvarja v znanosti in tudi v parlamentu, vsaj takrat, kadar se glasuje o ustavi ali o zakonodaji ustavnega pomena.

Seveda obstaja tudi skupna fantazijska ali fantastična resnica, ki jo imenujemo mit ali mitologija. O tem so pisali znameniti filozofi in lingvisti, med drugimi Claude Lévi-Strauss in Roland Barthes. Čim bolj so oddaljeni, tem bolj so miti skupni, skupinski, npr. nacionalni, nesporni, uporabni… Marsikateri zgodovinar, da ne govorimo o politikih, je sprejel mite kot resnico. Čim bližji so, tem bolj jih prepoznavamo kot izmišljotino, propagando, celo kot neresnico oz. laž. 

Veliko zgodovinskih bojev, navsezadnje tudi jugoslovanskih partizanskih bojev v II. svetovni vojni je mitoloških, mnogi ostajajo v naši zavesti, ker so nedokazljivi ali preprosto nedotakljivi. Usodno, če ne tragično (mogoče le deloma) nerazrešeni ostajata dve pomembni obdobji v slovenski zgodovini: osvoboditev leta 1945 in osamosvojitev leta 1991 oz. 1992. Pisec teh vrstic, ki si je (tudi zaradi družinskih pričevanj) ustvaril bolj ali manj nepristransko predstavo o NOB in partizanih, si – glede na svojo vlogo pri ustanovitvi slovenske države leta 1991 oz. 1992 – pravzaprav vse do nedavnega ni mogel predstavljati, da bi bila ta ustanovitev oz. osamosvojitev nekaj spornega in ne bi bila skupna resnica vseh Slovencev oz. slovenskih državljank in državljanov. Medtem ko sprejemam predstavo o NOB kot o uporu zoper okupatorje, seveda odklanjam revolucionarno podlago in revolucionarno “vrhnjo stavbo”, ki se prepletata z NOB. Čeprav domnevam, da bi ustrezno pripravljen referendum potrdil takšno predstavo in zbral na svoji strani veliko večino volivcev, smo soočeni z zahtevami, da je ob uporu zoper okupatorje treba proslavljati tudi komunistično revolucijo; te zahteve pa so vse glasnejše in se zdijo politično koristne; medtem ko so premišljene razlage (kot sem jo pravkar zapisal) obsojene kot enostranske, zgrešene, sektaške in malodane protidržavne. O tem, kar se je v resnici zgodilo, odločajo znanstvene raziskave in recimo sodišča. 

Kvalificirana večina

Kakšno leto bo tega, kar so mi prijatelji v eni od držav Višegrajske četverice predstavili svoje domneve glede prihodnosti Evropske unije. Francozi in Nemci, je bilo rečeno, pripravljajo evropsko konvencijo, na kateri nameravajo predstaviti novo (ustavno) pogodbo, s katero se EU spreminja v vse tesnejšo zvezo (“ever closer union”), po domače povedano, v federalno državo, ki spominja na Združene države Amerike ali celo na Jugoslavijo. Za odločanje v novi EU za nekatere najvažnejše odločitve (o zunanji, varnostni in obrambni  politiki) ne bi bilo kot doslej potrebno soglasje vseh članic, ampak bi Evropski svet o vseh vprašanjih odločal s kvalificirano večino, kar pomeni 55% držav in 65% prebivalstva EU. Naveličani izsiljevanja majhnih in nepomembnih držav, bi bili avtorji reforme (iz jedrnih držav) neizprosni. Ponudba, ki bi se glasila “Vzemite ali pustite!”, morda ne bi bila sprejemljiva za države Srednje Evrope in še za nekatere druge države, vendar bi se te države z negativnim odgovorom pač same izključile iz EU. Spomnil sem se beograjskih razprav o neprimernosti jugoslovanskega sistema, v katerih so napadali majhne republike, češ da s pravico veta škodijo splošnim državnim interesom. Takšna jugo-evropska reforma se mi je takrat zdela nevarna in nemogoča. 

4. maja letos smo – če smo bili pozorni in če so nas takšne reči sploh zanimale – na portalu RTV Slovenija (MMC) prebrali, da se je Slovenija pridružila skupini držav, ki pripravljajo približno takšno reformo, kot so mi jo leto nazaj predstavljali moji srednjeevropski prijatelji. Takole smo brali: “Skupaj z Belgijo, Finsko, Francijo, Italijo, Luksemburgom, Nizozemsko, Slovenijo in Španijo Nemčija ustanavlja skupino za večjo uporabo kvalificirane večinske odločitve v skupni zunanji in varnostni politiki,” 

29. septembra letos so se na posvetu o večinskem odločanju v EU v ljubljanskem Državnem zboru zbrali zunanjepolitični strokovnjaki iz kroga prijateljev ministrice Tanje Fajon; edina izjema je bil menda Anže Logar. Fajonova je najprej naredila kompliment ustanovi Državnega zbora, češ da predvsem v njem odločajo o zunanji in varnostni politiki; pri čemer je zamolčala, da te ustanove skoraj pet mesecev ni seznanila s tem, da je priključila Slovenijo “skupini za večjo uporabo kvalificirane večinske odločitve”, ki jo vodi Nemčija in v kateri je devet držav EU. Razložila je še, da se bomo morali v EU začeti resno ukvarjati z vprašanjem o tem, kako se bomo v razširjeni EU odločali. Dejstvo je, je menila, da bi na podlagi trenutnih pravil odločanja v razširjeni EU (z 9 novimi članicami) težje obvladovali krize in sprejemali strateške odločitve. Zato bomo morali skupaj poiskati ravnovesje med povečanjem zmožnosti ukrepanja Unije in zaščito naših nacionalnih interesov.

Medtem je francosko-nemška delovna skupina za institucionalno reformo EU 18. septembra 2023 objavila obširno gradivo z naslovom “Plovba na odprtem morju: reformiranje in širitev EU za 21. stoletje”. Občutljivi deli poročila zadevajo sestavo Evropske komisije, odločanje s kvalificirano večino in razporejanje različnih držav pri prihodnjem evropskem združevanju:

• Pred prihodnjo širitvijo bi bilo treba vse politične odločitve (torej tudi doslej izvzete odločitve na področjih zunanje, varnostne in obrambne politike) prenesti iz soglasja v glasovanje s kvalificirano večino (QMW), tj. odločanje z večino, ki jo predstavlja 55% držav članic, ki vsebujejo najmanj 65% prebivalstva EU. 
• Poročilo predlaga zmanjšanje velikosti kolegija Komisije na dve tretjini držav članic, lahko pa bi države razdelili na pomembnejše, ki bi imele vodilne komisarje in tiste, ki bi imela navadne komisarje (z manjšimi pristojnostmi). Temu pravijo hierarhični model.
• Evropska unija bi bila razdeljena na štiri koncentrične kroge. Prvi bi bil notranji krog (po vsej verjetnosti največjih in najbolj vplivnih držav); v drugem krogu bi bile vse članice EU, v tretjem pridružene članice, v zadnjem – od središča najbolj oddaljenem krogu – bi bile sosedne oz. države evropskega partnerstva.

Predlogi bistveno zmanjšujejo pristojnosti držav članic; prihodnosti EU pa ni mogoče zaupati skupini načrtovalcev, ki prihaja iz dveh največjih držav in ima pred očmi predvsem interese teh dveh držav. Nemčija in Francija bi se (ne glede na aktualne privilegije teh oz. največjih držav članic) z reformo povzpeli na vrhunska odločilna mesta, ki so a priori nedostopna drugim. Pri tem gre seveda za vprašanje suverenosti in nacionalne neodvisnosti držav članic. O teh vprašanjih ni mogoče razpravljati na podlagi političnega papirja, kot je omenjeni francosko-nemški predlog, ampak bi morali delo pri ustavnem urejanju EU prepustiti izkušenim pravnikom iz vseh držav članic.

*

Priloga: pojasnilo 

Ljubljana, 13. septembra 2023

 Pojasnilo avtorjem Frankfurtskega zbornika

(Janezu Bogataju, Ivanu Čuku, Igorju Grdini, Tomažu Kladniku, Deanu Komelu, Milčku Komelju, Janku Kosu, Blažu Lukanu, Damjanu Prelovšku, Leonu Stefaniji, Zdenku Vrdlovcu)

Zadeva:

Sporočilo direktorice Slovenske agencije za knjigo

v zvezi z opustitvijo izida že pripravljenega

in s sredstvi JAK financiranega“Frankfurtskega zbornika” 

(delovni naslov Priročnik za Slovenijo)

V teh dneh me je presenetila informacija, da je vodstvo Slovenske agencije za knjigo (JAK) opustilo izid že pripravljenega in financiranega zbornika z delovnim naslovom Priročnik za Slovenijo, s katerim naj bi obiskovalcem Frankfurtskega knjižnega sejma ponudili strokovno in čim bolj zanimivo informacijo o slovenski zgodovini, državi, kulturi, turizmu, športu, kulinariki in umetnosti. Avtorje smo izbrali po sugestijah v okviru Sveta JAK in pluralistično sestavljenega “frankfurtskega odbora”, končni izdelek pa naj bi obsegal okrog 500 strani in bil opremljen z ustreznim slikovnim gradivom. Nastala je strokovno neoporečna in privlačna knjiga, ki bi lahko bistveno prispevala k razumevanju priznanja, ki ga je slovenska država dobila z vabilom, naj postane letos častna gostja Frankfurtskega sejma. Okoliščina, da je bil zbornik pripravljen v času prejšnjega direktorja JAK in prejšnjega ministra za kulturo, ne bi smela vplivati na odločitev o opustitvi njegove predstavitve v Frankfurtu. Opustitev izida Priročnika za Slovenijo pomeni tudi malomarno ravnanje z denarjem, saj so bili avtorji in prevajalci v nemščino in angleščino že plačani, doslej pa so stroški priprave znašali okrog 40.000 evrov.

Razsipnost in cenzorska miselnost, ki sta botrovali odločitvi gospe Katje Stergar oz. ministrice za kulturo Aste Vrečko predstavljata svojevrsten mejnik v zgodovini demokratične Slovenije. Takšnega grobega posega v slovenski kulturi in pri predstavljanju Slovenije v tujini – razen že znanih potez v zvezi z muzejem osamosvojitve in nezaupanjem v vodje nekaterih kulturnih ustanov – v tridesetih letih po osamosvojitvi še nismo doživeli. V devetnajstem stoletju so slovenskim pesnikom tupatam izbrisali kak verz, v socializmu pa smo po začetnih brutalnih posegih (Pučnik, Kocbek, Đilas…) doživeli tudi samokritiko in prevzgojo najbolj vnetih kulturnih manipulantov. To, kar se je zgodilo kot uvertura predstavitve Slovenije v Frankfurtu, je v resnici nezaslišano in ne more ostati brez posledic.

prof. dr. Dimitrij Rupel,  direktor JAK 2021-2022