Site icon Spletni časopis

Ob evtanaziji na izkušnjo nacizma opozarja svetovno zdravniško društvo in ne le Rupar

Hipokratova prisega, evtanazija

“Etična komisija Svetovnega zdravniškega društva zaradi poraznih izkušenj z nacističnimi zdravniki, ki so sodelovali pri evtanaziji 300.000 otrok, z razlago, da ne ubijajo ljudi, ampak zdravijo nacijo, evtanazijo in zdravnikovo pomoč pri samomoru bolnika v celoti zavrača.” Na to v članku objavljenem na spletni strani zdravniške zbornice že nekaj časa opozarjajo Pavel Poredoš, Radko Komadina, Janez Kranjc, Igor Švab (članek teh avtorjev s to vsebino je bil aprila objavljen tudi v Sobotni prilogi Dela.)

Opozorilo je pomembno zaradi velikega razburjenja zadnje dni, ko je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič odpovedala vabilo Pavlu Ruparju na pogovor, ker je ostro nasprotoval uzakonitvi evtanazije, opozoril na izkušnjo nacizma in predsednico države Natašo Pirc Musar pozval, naj odslovi svetovalko Biserko Marolt Meden, ki si prizadeva za sprejetje Zakona o evtanaziji, ki bi zdravnikom naložil, da morajo predpisati smrtnonosno substanco umirajočemu. Tega predloga zakona ne podpira in mu soglasno nasprotuje tudi komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko. Mnenje komisije za medicinsko etiko si lahko preberete na koncu članka.

Predsednica DZ se je na Ruparjeve izjave odzvala tako:

Razprava o zakonu, ki je državni zbor še ni začel, bo zanesljivo dvignila še veliko prahu, opozarjanje na izkušnje nacizma in številne dileme pa nikakor niso izmišljotina Pavla Ruparja, sovražni govor ali celo kaznivo dejanje, kar vse se mu zdaj pripisujejo.

V članku o problematičnosti predlaganega načina evtanazije na spletni strani zdravniške zbornice ugledni avtorji opozarjajo še: “Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki je v javni obravnavi od oktobra 2021, nalaga izvršitev pomoči pri usmrtitvi izbranemu in lečečemu zdravniku. Evtanazija je diametralno nasprotje poslanstva zdravniškega poklica. Dejstvo je, da se snovalci zakona niso posvetovali z nobeno zdravniško organizacijo in na ta način ignorirali tiste, ki se jih zakon najbolj dotika in ki bi ga, po mnenju predlagateljev zakona, morali izvajati. Sporno je, da zakon nalaga zdravniku nekaj, kar je v popolnem nasprotju z njegovim poslanstvom – poslanstvom ohranjanja življenja. Več tisoč let stara Hipokratova prisega, ki se ji zavežejo diplomanti medicinske fakultete, med drugim pravi: »Nikoli ne bom bolniku predpisal smrtonosne substance.« Kaj je razlog, da se predlagateljem ni zdelo pomembno slišati odziva stroke, lahko le ugibamo. Vedeti moramo, da nameravajo naložiti izvedbo opravil po tem zakonu ravno zdravnikom, zato bi bilo edino smiselno, da bi se predlagalci zakona pred posredovanjem zakona v javno obravnavo z njimi vsaj posvetovali. Niso se obrnili niti na Slovensko zdravniško društvo, niti na Slovensko medicinsko akademijo, niti na Zdravniško zbornico Slovenije. Številne države tovrsten zakon zaradi mnogih dejstev in dejavnikov še vedno zavračajo….”

Celoten članek si lahko preberete tukaj: Hipokratova prisega zdravnikom nalaga ohranjanje življenja

V razpravi Slovenske medicinske akademije, ki je bila osnova za ta zapis, so sodelovali akad. zasl. prof. dr. dr. hc mult. Janez Kranjc (izredni član SAZU), prof. dr. Damjan Korošec (Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta), prof. dr. Alojz Ihan (tajnik Slovenske medicinske akademije), prof. dr. Dušan Šuput (vodja Akademskega raziskovalnega centa), prof. dr. Igor Švab (dekan Medicinske fakultete UL), prof. dr. Zlatko Fras (strokovni direktor Interne klinike UKCLJ), prof. dr. Rafko Ponikvar, ki je zastopal prof. dr. Jadranko Buturović Ponikvar (Slovenska medicinska akademija), prof. dr. Dušica Pahor (podpredsednica Slovenske medicinske akademije in prodekanja Medicinske fakultete UM), prof. dr. Radovan Hojs (MFUM), prof. dr. Pavel Poredoš (predsednik Slovenske medicinske akademije), prof. dr. Radko Komadina (predsednik Slovenskega zdravniškega društva).

Stališče Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

04.05.2023 12:45

V Zakonu našteti pogoji posredno opredeljujejo primernost za prekinitev življenja. V opisanih slovenskih razmerah je v primeru sprejema Zakona mogoče utemeljeno pričakovati, da se bodo krepila pričakovanja oziroma pritiski na stare, nebogljene in dolgotrajno oskrbovane, da sami ali s pomočjo končajo svoja življenja. Ob tem KME RS posebej svari pred miselnostjo, da je življenje starega in onemoglega manj vredno.

V soočanju z evtanazijo je KME RS vedno pozivala, naj smrt brez bolečin, s čustveno in socialno podporo človeškega dostojanstva, omogoči paliativna oskrba. S tem stališčem do Zakona KME RS svoj poziv ponavlja. Prekinitve življenja, ki je v odnosu do življenja vedno nasilna, se v zdravstvu ne bi smelo institucionalizirati. Dolžnost lajšanja trpljenja mora prevladati nad dolžnostjo njegove prekinitve s smrtjo.

KME RS v zaključku meni, da določil Zakona ni mogoče uresničevati brez pomembnih družbenih posledic. Pri tako občutljivem področju, kot so načrtovane prekinitve življenja, pa čeprav pod plaščem dostojanstva in usmiljenja, in ob nepredvidljivi človeški naravi ter socialnih danostih, kljub zagotovilom predlagateljev, ne more biti učinkovitih varoval zoper etične dileme, zaplete in zlorabe.

KME RS ocenjuje, da Zakon spremlja visoko etično tveganje. Zakona ne podpira in mu soglasno nasprotuje.

Exit mobile version