Golob: Ugrabili ste mi RTVS. Janša: Pljunili ste na lastne obljube pri Jankoviću.

“Slišali smo ogromno očitkov o kadrovskih čistkah. Kot vrh greha je bilo predstavljeno dejstvo, da gospodu Robertu Golobu ni bil podeljen nov mandat na čelu državnega podjetja. Ni bil zamenjan med mandatom, novega mandata mu nadzorniki niso podelili. Sam je razglasil, da to ni desničarska politika, da je to fašizem,” je v uvodnem nastopu o delu vlade Roberta Goloba povedal predsednik SDS Janez Janša in nadaljeval, da je, ko je Golob prevzel vlado, predlagal spremembo zakona o RTV, s katero med mandatom predčasno menjuje vrh. Janša je nadaljeval: “Če bi jaz uporabil njegov besednjak, bi rekel, to ni levičarska politika, to je fašizem.” Janša je povzel, da so celo na ustavnem sodišču opazili, da bi to lahko bilo kršenje ustave. Zdaj pa je v proceduri še zakon o zavodih, ki omogoča sistemsko, da se v vseh javnih zavodih mandati prekinejo med mandati, ne glede na razloge. Nekaj kritizirajo in napovedujejo, delajo pa nekaj povsem drugega, je vladi Roberta Goloba očital Janša in med drugim ocenil, da je bil »prvi tak pljunek v obraz obljub«, kako bo zdaj po času fašizma in diktature svoboda in pravna država, nadaljevanje gradnje kanala C0 ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Kot je dejal Janša o Jankoviću: “Nekdanjega predsednika stranke, kjer je bil Golob podpredsednik in ga je imenoval kraljica na šahovnici…”

O medijih je Janši Golob odgovoril in to večkrat ponovil, da je RTV Slovenija ugrabljena in da so mediji ugrabljeni in da zaradi tega prava resnica o vladni politiki in dosežkih oblasti ne pride do ljudi. Med drugim tako: “Sem pa hvaležen, ker lahko danes govorimo o tem, kaj je resnica, tudi o delu te Vlade, ker ta resnica marsikdaj žal ne pride do ljudi, tudi zaradi ugrabljenega RTV. Ampak tudi to se bo spremenilo in resnica, tudi danes, bo prišla do ljudi.” Način, kako je odgovarjal na kritike dela vlade, pa so deloma začrtali že prvi stavki, ki so bili takšni: »Naj začnem s tem, da izrekam veliko zahvalo stranki SDS, predvsem pa njenemu predsedniku gospodu Janezu Janši, da nas je danes spomnil na vse tisto, čemur so rekli ljudje »ne« pred letom dni.”

Čiste vode in Jankovićevega kanalizacijskega voda Golob v odgovoru ni omenjal.

Janša je parafriziral Goloba: “To ni levičarska politika, to je fašizem.” Golob pa je ocenil, da je Janša spomnil “čemu so ljudje rekli ne”.

Kritike Janeza Janše v uvodnem nastopu in odgovore Roberta Goloba objavljam v celoti kot jih je v prepisu objavil državni zbor, z le nekaj tehničnimi posegi, brez lektorskih popravkov.

Janez Janša (SDS): »Spoštovani visoki zbor, predstavniki Vlade! Po težkih zgodovinskih izkušnjah v drugih državnih skupnostih, kjer smo bili manjšina, po hudih izkušnjah dveh svetovnih vojn, po tragičnih izkušnjah bratomorne revolucije, po tesnobnih izkušnjah izgube človekovih pravic v totalitarnem sistemu smo se v svoji avtonomni državi Slovenci združili v veri, da bomo ohranjali humano civilizacijo svobode, blaginje in solidarnosti vseh prebivalcev. V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je nek narod postal suveren gospodar, sam svoj gospodar na svoji zemlji. Zdaj takšen čas običajno povsod po svetu veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda, takšen čas predstavlja vrednostno središče naroda. Za nas, Slovence in državljane Republike Slovenije, je to čas osamosvajanja. V zgodovini slovenske nacije obstaja trdno časovno vezivo dejanj in procesov, ki so vodili v oblikovanje samostojne državne skupnosti. V jedru tega veziva je trajno temeljno soglasje o vrednotnem sistemu, ki združuje prebivalce Slovenije. Politična enotnost pri zgodovinskih odločitvah je kvaliteta, ki je izraz zrelosti vsakega naroda in ki zagotavlja njegov obstoj in njegovo trajnost. Ali kot je pred desetletji zapisal dr. Peter Jambrek: »Karantanija, knez Kocelj, kmečki punti, tabori, Maister, upor proti okupatorju in upor proti totalitarnemu komunizmu so slovenskemu narodu oblikovali njegovo samobitnost, po svojih učinkih pa se nobeden ni iztekel tisti za narod usodni in dokončni zgodovinski proces, ki ga predstavlja gradnja moderne nacije. Obljubo svobode naroda v okviru lastne države je izpolnilo šele duhovno in politično gibanje, ki je v 4 letih med 1987 in 1991 izvedlo program nacionalne osamosvojitve od ideje do njene ustavne in državne veljave v domačem in mednarodnem pravu. In kar že katerakoli slovenska vlada počne, to počne, če se tega zaveda ali ne, če hoče ali noče, v trajni odvisnosti od vrednostnega središča slovenske politike, katerega sedež je v območju Svetega.«

V tem času, o katerem govori dr. Jambrek, politika sicer ni bila enotna, a narod je bil in to je bilo ključno. Del politike, ki je bil takrat proti, je tudi kasneje skušal to obdobje zmanjševati, pomanjševati in tudi danes še vedno poskuša zbijati samozavest Slovencev, namesto tega svetega časa, ki nas je združil, pa poveličuje čas, ki nas je razdvojil. Ampak, kot pravi teorija moderne nacije, kadarkoli upravljavci države zaidejo stran od vrednot, na podlagi katerih je država nastala, družba zaide v krizo in ta kriza slej ko prej stvari poravna. Slovenija je danes globoko v tej krizi, v krizi vrednot, ki je najnevarnejša in ki generira tudi mnoge druge.
Zdaj, ko je Vlada, ki sedi za mano, prisegala v juniju lanskega leta, je obljubila vse mogoče. Ko pogledamo, kaj od teh obljub je bilo izpolnjenih, vidimo, da se je najprej lotila nekaterih zadev, ki same po sebi niso razumljive, dokler jih ne postavimo v kontekst tega, kar sem povedal na začetku. Ko je, na primer, marca leta 2020, dan po tem, ko je bila razglašena epidemija v Sloveniji, prisegla naša takratna vlada, smo se še isti dan lotili priprave prvega protikoronskega paketa za to, da se olajša delovanje gospodarstva in ljudi v kriznem času in temu prvemu paketu je sledilo še 9 ostalih z istim namenom. Ko je prisegla vlada dr. Roberta Goloba, se je najprej lotila ukinjanja Urada za demografijo, Muzeja slovenske osamosvojitve in sprejemanje zakona, ki ga je pripravila tako imenovana levičarska civilna družba, s katerim se je odpravljal vrsto protibirokratskih ukrepov iz našega mandata. Vse to je pravzaprav popolnoma nerazumljivo, če tega ne znamo postaviti v kontekst tega, kar je bilo rečeno na samem začetku. Padale so, sicer ob tem, ko se je ukinjalo državotvorne institucije, velike besede o reformah. Praktično ni bilo dneva, da vlada dr. Goloba ne bi najavila kakšno reformo. Mislim, da jih je bilo, če smo prav šteli, 8 ali 9. Zdaj, po skoraj enem letu ugotavljamo, da je od vseh teh reform na mizi ostala zgolj reforma časovnic, pač iz dneva v dan se prelagajo roki in datumi v katerih naj bi bile te visoko leteče reforme, vsaj začete; od zdravstvene reforme doslej, zdaj, ki je bila najpogosteje omenjena, smo seveda takoj dočakali ukinitev urada za referenčne cene, ki je omogočal, da se cene nabav v zdravstvu primerjajo in da se na podlagi tega pač prepreči korupcija in zagotovi racionalizacija. Urad je bil takoj ukinjen, tako kot pač še nekateri drugi. Tukaj je bila Vlada, bom rekel, izjemno učinkovita. No, zdaj smo tudi dočakali predlog zakona, ki v bistvu podržavlja prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Ne ukinja ga, ampak ga podržavlja. Obljubljeno je bilo, da se bo ukinilo, vendar se ne ukinja, ampak se je podržavlja. Tisto, kar je bilo prej pač na nek način prostovoljno je zdaj obvezno. To je vse, kar imamo zaenkrat na mizi od zdravstvenih reform, ob tem, da se srečujemo z veliko krizo v določenem delu primarnega zdravstva, še posebej v Ljubljani, ki je najbogatejša občina v Sloveniji. Denarja dovolj, mislim, da je na 130 % evropskega povprečja in ravno tu prihaja do krize. Se pravi, najbrž razlog ni zgolj denar.
Slišali smo na začetku mandata tudi visokoleteče besede o tem, kako se bo življenje ljudi, v narekovaju, svobodi izboljšalo in kako se bodo zagotovili enaki pogoji za življenje in razvoj po celi državi. Namesto tega smo dočakali, bom rekel, klasične centralistične popadke v okviru večine levih vlad, centralizacijo, celo predlog za ukinjanje upravnih enot oziroma njihovo združevanje, ukinjanje izpostav Fursa, poštnih izpostav, ukinjanje projektov, ki so predvsem s pomočjo sredstev iz evropskih fondov dejansko omogočili hitrejši razvoj celotne države. Skratka nek proces, ki je šel v pravo nasprotje od decentralizacije.
Bilo je slišati veliko visokoletečih besed o povečanju investicij, o večji učinkovitosti, o boljšem črpanju evropskih sredstev. Rezultat, Slovenija je iz, bom rekel, ospredja po uspešnosti investiranja evropskih sredstev padla na začelje. Brišejo se iz razvojnih programov tako imenovani trdi projekti. To so projekti, ki dejansko zagotavljajo ljudem boljšo kvaliteto življenja in namesto tega se sili v vse pore investiranja evropskih sredstev, tako imenovane mehke projekte, beri predvsem financiranje nevladnih organizacij, za katere nihče v tej državi ne ve kaj dobrega so v zadnjih desetletjih za državo ali pa za ljudi naredile. Zdaj, če me hoče kdo postaviti na laž, prosim kogarkoli iz Vlade ali iz poslanskih vrst koalicije, da mi našteje pet projektov, ki so jih te levičarske nevladne organizacije naredile v dobro ljudi v zadnjih desetih letih. Samo pet takšnih, ki ste si jih zapomnili ob tem, ko so dobile na desetine milijonov davkoplačevalskega denarja. In to vprašanje bom ponavljal do konca te razprave. Pet projektov nacionalnega pomena za desetine ali pa za stotine milijonov davkoplačevalskega denarja preko kanalov, ki so se v času te Vlade, bom rekel, izdatno okrepili.
Iz številnih slovenskih občin poročajo o tem, da se ukinjajo investicije, ki so že odobrene. Investicije za izboljšanje kvalitete življenja ljudi po slovenskih občinah se ukinjajo, hkrati ob primežu inflacije okrog 10 %, dvig povprečnine, ki je bil bistveno manjši, seveda, zajeda obvezno dejavnost ali pa obvezno financiranje s strani lokalne samouprave, kar dodatno zajeda investicijska sredstva in številni projekti, ki so si jih ljudje obetali širom po Sloveniji, se zaustavljajo. Vlade to ne zanima.
Saj v tem zadnjem letu smo bili tudi priča vrsti predlogov in tudi ukrepov, tudi že sprejetih uredb za zatiranje slovenskega kmeta. Zadnji tak poskus je ta, bom rekel, famozni Zakon o zaščiti živali, ki je aktualen v zadnjih dneh, kjer se spet vzpostavlja neka, bom rekel, socialistična aktivistična milica za nadzor kulakov. Nekaj takega je obstajalo v desetletjih po drugi svetovni vojni, ko se je slovenskega kmeta preko, bom rekel, aktivistov nadzorovalo ali ne skriva kje kakšno hrano ali pa kakšno glavo živine pred obvezno oddajo. In zdaj je nekdo pač v zagledanosti v te svetle vzore slovenske, bom rekel, levičarske tradicije, pogruntal nekaj podobnega. Nekdo s 40 urnim tečajem bo zdaj nadzoroval nekaj, kar je stvar stroke. Ni čudno, da slovenski kmet zdaj ponovno dviga glavo.
Vlada je na začetku mandata najavljala lažje življenje, se pravi, lažji dostop do kvalitetnejših javnih storitev. Veliko tega je bilo obljubljeno, zapakirano v, bom rekel, v različne ideje. Eden od prvih vladnih ukrepov je šel ravno v nasprotno smer, se pravi, ukinili so številne postopke, ki so bili deloma ali pa ukrepe, ki so bili deloma del protikoronskih paketov, deloma del drugih rešitev sprejetih v kriznih časih epidemije zato, da se skrajšajo postopki, da se zmanjša rdeča preproga, čakalne vrste pri urejanju zadev in vse to je bilo s tistim famoznim zakonom, ki ga je, kot je rekel predsednik Vlade, seveda pripravila civilna družba, pravno gledano je šlo za, bom rekel, neko skrpucalo zakonsko, kjer se je brez tega, da bi se pa čakalo ali neka stvar deluje ali ne, analiziralo in tako naprej, brisalo vse, kar se je pač dalo brisati in se je nazaj uvedla vrsta birokratskih ovir, ki so bile v prejšnjem mandatu odpravljene. In o tem seveda danes poslušamo vrsto opravičevanj, pravzaprav ne mine mesec, zdaj že ne mine teden, da aktualna slovenska Vlada ne bi zašla v polje paradoksov. Na primer, eden prvih ukrepov je bila legitimacija nasilnih izgrednikov in organizatorjev protestov brez dovoljenj. Njihovi sprejemi v vladnih in ministrskih sobanah in brisanje kazni. Hkrati, ko se je to počelo, se je na vladni strani izkazala velika nesposobnost dialoga s protestniki na prijavljenih zborovanjih ob neprimerno večji udeležbi brez nasilja. Nasilnikom se brišejo kazni ljudem, ki so ogrožali javni red in mir, varnost tujih delegacij ob vrhu Evropska unija, Zahodni Balkan v Sloveniji, napadali novinarske hiše, razbijali njihova okna, recimo na Gosposvetski, napadali, fizično poškodovali novinarje, snemalce, fotoreporterje, napadali policijo, uporabljali vse vrste nasilja, njim se briše kazni, sprejema se jih v vladnih prostorih, se jim zahvaljuje za mandat, hkrati pa se ne želi vzpostaviti dialoga s tistimi deli slovenske družbe, ki upravičeno protestirajo zaradi takšnih ali drugačnih ravnanj ali objektivnega položaja na prijavljenih zborovanjih, ob upoštevanju vseh zakonskih okvirov za takšen način izražanja mnenj in ob neprimerno večji udeležbi, in to s strani Vlade, ki je zagotavljala, da bo za razliko od prejšnje, zdaj vlada vseh.
Potem naslednji paradoks zadeva visoke besede o pravni državi. Zdaj prvi tak pljunek v obraz teh obljub, kako bo zdaj vladala naenkrat po času fašizma in diktature pravna država, o svobodi vladavina prava, kjer bomo vsi pred zakonom enaki. Prva stvar, ki se je zgodila po prevzemu mandata vlade dr. Roberta Goloba je bilo nadaljevanje gradnje kanala C0 s strani ljubljanskega župana, gospoda Jankovića, nekdanjega predsednika stranke, ker je bil dr. Golob podpredsednik in ga je imenoval kraljica na šahovnici. Potem, ko je bil ta projekt zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev za gradnjo, zaradi nepredložene presoje vplivov na okolje zaustavljen se je enostavno potem, ko je nastopila ta Vlada, brez tega, da bi se karkoli tukaj spremenilo, da bi prišlo kakršnokoli dovoljenje nadaljeval, ob tem, da se je fizično maltretiralo lastnike zemljišč, ki so proti temu protestirali in da poslušamo še praktično danes izjave ljubljanskega župana, ki pravi, da tega projekta pač ni možno zaustaviti. Ni važno kaj piše v Ustavi, ni važno kaj piše v zakonu, tega projekta pač pravi, ni možno zaustaviti, ne glede na to, na manjkajočo zakonsko podlago, ne glede na dejansko strateško ogrožanje pitne vode za 300 tisoč prebivalcev te države in Vlada to ščiti ob tem, ko je zagotavljala, da bomo pred zakonom vsi enaki, da bodo vsi župani enaki, vse občine enake. Predstavljajte si, da nek neko kanalizacijo čez vodonosnik recimo gradi župan Mirne Peči, koliko časa bi trajalo, preden bi pridrvele te vse inšpekcijske službe preden bi se oglasil predsednik Vlade in odločno protestiral proti tej samovolji, zdaj paradoks, ki se pravzaprav dnevno odvija pred našimi očmi. Potem že pred nastopom mandata te Vlade se je slišalo ogromno očitkov v prejšnji vladi o kadrovskih čistkah. Zdaj za, bom rekel, vrh nekega greha glede čistk je bilo predstavljeno dejstvo, da gospodu Robertu Golobu ni bil podeljen nov mandat na čelu državnega podjetja, ni bil zamenjan med mandatom, ampak nov mandat mu nadzorniki niso podelili- to je bilo razglašeno za, kot je sam dejal, to ni desničarska politika, to je fašizem. No, pa je nastopil nov mandat, kjer gospod Robert Golob vodi Vlado, tako je bil predložen Zakon o RTV, kjer se članom programskega sveta sredi mandata ukinja mandat. Mislim, če bi jaz uporabil njegov besednjak, bi rekel, to ni levičarska politika, to je fašizem, celo na Ustavnem sodišču so nekako prišli blizu tega, da je to pač kršenje Ustave. Pa to še ni vse. Zdaj je v proceduri Zakon o zavodih, ki omogoča sistemsko, da se v vseh državnih zavodih, javnih zavodih mandat enostavno prekine sredi poteka, ne glede na razloge. To je sicer velik upor povsod, ampak ne živimo sredi paradoksa, ko je bilo nekaj najavljeno in nekaj kritizirano dela se pa popolnoma drug. Naslednji tak paradoks so očitki prejšnji vladi, kako je pritiskala na pravosodje. Mimogrede, kanal C0 je financiran tudi z evropskimi sredstvi. Kaj slovenski delegirani tožilci evropskega tožilstva delajo na tem primeru, ker so tako neodvisni, tako sposobni, takšna bitka je bila, da se jih imenuje, ste kaj naredili? No, ampak to ni glavno, glavni del tega paradoksa so pač visoko leteče besede, kako se je prejšnja Vlada vtikala v, bom rekel, neodvisno pravosodje in zdaj pa ravno, bom rekel, sredi teh dni spremljamo stampedo pritiskov na Ustavno sodišče, stampedo brutalnih pritiskov celo na Ustavno sodišče praktično celi slovenski javnosti na očeh. Potem pa še ministrica za pravosodje v državi, ki ima še enkrat več poklicnih sodnikov na glavo prebivalca, kot je evropsko povprečje, govori o tem, da je v tem resorju kadrovska kriza, mogoče je kakšna druga, kadrovska zagotovo ne.
Poslušali smo visoko leteče besede o boju proti korupciji in kriminal. In kaj smo doživeli? Doživeli smo že takoj na začetku ukinitev Urada za referenčne cene. Na čelo Nacionalnega preiskovalnega urada je bil postavljen Darko Muženič, človek, ki je vodil pristojni urad v Uradu za preprečevanje denarja, pranja denarja v času, ko se je opralo skoraj 2 milijardi dolarjev v največji državni banki in je on to dejansko s svojo neaktivnostjo, pa tudi s spregledom onemogočal in to je bilo ugotovljeno tudi z njegovim zaslišanjem in priznanjem na parlamentarni komisiji za nadzor tajnih služb. Za nagrado je ta človek direktor ključne kriminalistične institucije, ki bi moralo preiskovati ravno takšna kazniva dejanja. Dejansko je to, bom rekel, pravi boj proti korupciji in kriminalu. No, in potem po teh visokoletečih besedah na začetku smo doživeli celo to, da je bila zamenjana ministrica za notranje zadeve, ki jo je Vlada sama postavila, predsednik Vlade sam izbral, vključno z direktorjem policije, zaradi tega, ker nista bila dovolj brutalna pri čistkah v policiji, ker tudi očitno na vse druge dele, bom rekel, tega organa niso bili postavljeni ljudje kot Darko Muženič in sta oba letela. Popolni paradoks.
Zdaj, eden od velikih paradoksov zadnjega leta je tudi, bom rekel, sesuvanje tega vodnega populizma. Prejšnja opozicija, ki je zdaj koalicija, je zganjala velikanski cirkus ob tako imenovanem Zakonu o vodah. Referendum, velika udeležba, vse živo, zapis vode v Ustavo, pravica do vode Ustava in zdaj popoln molk in ščitenje enega najbolj škodljivih projektov za čisto pitno vodo v zgodovini te države kanala C0, zaščita. Vse je v redu, je nekaj dni nazaj dejal za tisto govornico predsednik Vlade in je vedel, da ne govori resnice, ker je njegovo ministrstvo je reklo, da ne obstaja presoja vplivov na okolje, ki je pač akt, ki je potreben za to, da bi bila izdana vsa gradbena dovoljenja in da bi bilo vse zakonito. Torej, vodni populizem je velik del tega paradoksa. In vsi tisti, ki so delali veliko paniko ob zakonu, ki je v bistvu vodo ščitil, ne pa je ogrožal, zdaj molčijo kot riba, Glas ljudstva, 8. marec, vse, kar se je takrat nalepilo na vodni populizem.
Spremljamo seveda tudi paradoks jamranja, kako so postopki zapleteni pri izgradnji infrastrukture, recimo tretje razvojne osi, hkrati je pa ta ista vlada, ki zdaj jamra, s tistim pravnim skrpucalom odpravlja vrsto ukrepov, ki so odpravljali birokratske ovire. Poglejte katere postopke ste vse podaljšali, odpravite jih, pa bodo šli projekti naprej.
Zdaj en tak največji, eden največjih paradoksov pa je obljuba davčne reforme. Eden od prvih ukrepov te vladne koalicije je bil poseg v Zakon o dohodnini in znižanje splošne davčne olajšave, ki je omogočala na podlagi zakona, ki je bil sprejet v našem mandatu, da bi se vse neto plače v parih letih dvigale in da bi na koncu vsak zaposlen v Sloveniji na koncu leta dobil še eno mesečno neto plačo več. Takoj se je poseglo v ta zakon in se je obljubilo davčno reformo. Najavljalo se je vse živo, obdavčenje regresov in tako dalje. Finančni minister je rekel, da je treba napolniti proračun, potem pa zdaj pride predsednik Vlade in pravi, da cilj davčne reforme ni, da se napolni proračun, da ne bo izvedena tako kot je bilo obljubljeno. Imamo tukaj en nasvet – enostavno popravite tisti zakon, s katerim ste našo mini davčno reformo oklestili, pa bodo ljudje več dobili neto. Zelo enostavno je to narediti, saj na koncu bomo prišli na to. Torej, teh paradoksov je še veliko, o nekaterih v nadaljevanju. Hkrati moram reči, da Vladi ne zanikamo dobronamernosti pri nekaterih ukrepih, ki smo jih tudi podprli, recimo pri blaženju energetske draginje. Z veseljem bi jih še več, še posebej takšne, ki ne bi bili selektivni, ki naj bi po eni strani dajali stotine milijonov energetskim podjetjem, samo izbranim, drugje pa bili zelo škrti pri pomoči podjetjem, ki so energetsko intenzivna in zdaj zapirajo vrata in odpuščajo delavce. Tukaj od Vlade pričakujemo še več. Z veseljem pomagamo Vladi pri nekaterih drugih projektih, ki so recimo tako imenovani nacionalni, kot je kandidatura za vodenje Varnostnega sveta, čeprav se tukaj malo čudimo, ker pač to, prvič, ni tak projekt, kot je bila osamosvojitev in bi moralo vse goreti za to in bi morali lobirati povsod, od predsedniških palač do živalskih vrtov. Zdaj, če ne bomo tukaj boljši od Belorusije, naša konkurenca je Belorusija, država, ki je tesna zaveznica Rusije in ki je na zadnjem glasovanju skupaj z njo dobila v skupščini OZN pet glasov podpore. Zdaj, če ne bomo v tem boju brez, bom rekel, obiskovanja vseh živih eksotičnih otokov zbrali več kot sto glasov, potem se je res treba vprašati, kam Slovenijo da svet uvršča. In ne vem, zakaj je tukaj taka panika. Res bi bila sramota, da bi tukaj izgubili. Je pa seveda vseeno treba vedeti, da pač je to pomembna funkcija. Ni pa to nekaj, kar bi odločalo o naši biti ali ne biti in o naši usodi.
Zdaj, kar se tiče očitkov, ki smo jih slišali od kar je bila interpelacija vložena. Treba povedati, da v času našega mandata, polovičnega mandata v dveh letih ste vložili deset interpelacij z glasovanjem za zamenjavo ministrov. Mi tukaj še zdaleč nismo tega dosegli. Tudi treba reči, da se ne izgovarjati na to, da je Gibanje svobode neka nova sila. Tukaj vidimo ljudi, ki so prej v okviru propadlih levih strank sedeli že v prejšnjih mandatih, da ne govorim o predsedniku tega gibanja. Se pravi, gre za že videno v novi preobleki. In so te primerjave pač na mestu.
Torej, te interpelacije mi nismo vložili kot konstruktivno nezaupnico. Torej, danes ne bo glasovanja o tem, ali Vlada ta mandat kljub vsem tem paradoksom zaključuje ali ne. To priložnost vam ponujamo zato, da se mogoče malo bolj realno koalicija in Vlada pogleda v ogledalo, da vidi kje je v tem polju paradoksov in dejansko začne delati v skladu z obljubami, ki so bile dane na začetku mandata. Vse ostale zadeve, ki so navedene v tekstu interpelacije bodo obrazložene kasneje v sami razpravi. Hvala lepa.«

Robert Golob (Svoboda): »Naj začnem s tem, da izrekam veliko zahvalo stranki SDS, predvsem pa njenemu predsedniku gospodu Janezu Janši, da nas je danes spomnil na vse tisto, čemur so rekli ljudje »ne« pred letom dni. Danes naj bi bil dan, ko naj bi se pogovarjali o interpelaciji te Vlade. Predsednik stranke SDS, gospod Janez Janša je to uporabil – za kaj? Za obračun s civilno družbo. Kako znano in prav je, da nas je spomnil vse na to, v čem je razlika med to vlado in to koalicijo in med stranko SDS. Med tistimi, ki verjamemo v to, da je civilna družba sestavni del vsake civilizirane, demokratične in pravne države, in med tistimi, ki verjamejo samo v svojo resnico. Jaz si zelo želim, da tega nikoli ne pozabimo, ne zaradi te Vlade, ampak zaradi te države.

V interpelaciji je 60 % teksta namenjeno muzeju osamosvojitve, 2 % je namenjeno temu, kar ljudi najbolj muči, to je zdravstvo. To pove vse o prioritetah ene stranke in naše koalicije, kjer je vrstni red ravno obrnjen in o tem bom tudi kasneje govoril. In še čisto za začetek in konec o muzeju, ker potem ne bom več spregovoril besede, muzej osamosvojitve ni bil ukinjen, združenje z muzejem, združenje z muzejem o slovenski zgodovini, ker je tja, kamor osamosvojitev spada, v Muzej zgodovine, zato, da se bo tam po strokovnih načelih tudi obravnavala, ker osamosvojitev ni bila nikoli projekt ene stranke, zato pa je uspela, ker ni bila projekt ene stranke, ampak celotne nacije in nihče nima pravice, da si lasti nekaj, kar je v resnici rezultat cele nacije, niti SDS.
In mimogrede, ta prenos in to združitev so podprle vse največje veteranske…, veteranska združenja, tako Zveza veteranov kot tudi Zveza Sever. Večina veteranov se natančno zaveda, kaj se je dogajalo med osamosvojitvijo in da brez nacionalnega konsenza ne bi bila nikoli izpeljana. Samo ena stranka je tista, ki verjame, da je možno v manjšini dosegati tako zgodovinske in prelomne trenutke. Na srečo jo zgodovina vedno znova postavi na laž. Sem pa hvaležen, ker lahko danes govorimo o tem, kaj je resnica, tudi o delu te Vlade, ker ta resnica marsikdaj žal ne pride do ljudi, tudi zaradi ugrabljenega RTV-ja, ampak tudi to se bo spremenilo in resnica tudi danes, bo prišla do ljudi.
Kako se je vse skupaj začelo? Začelo se je 1. 6. lansko leto, takrat je bil potrjen mandat te Vlade, ta isti dan je vlada Janeza Janše imela zjutraj dopoldan še zadnjo sejo. Samo v zadnjem tednu, že zdavnaj po volitvah, že zdavnaj po tem, ko so ljudje rekli ne, je bilo opravljenih 7. sej, tudi med vikendi, 7. sej, neizmerno se je mudilo, več kot 200 zadev, katerih že? Kadrovske rošade, napredovanja, dvigi plač za zaslužne. Tako strašno se je mudilo. Po tem, ko sem bil potrjen za mandatarja, in daleč po volitvah. 7 sej v zadnjem tednu, brez kakršnekoli legitimne pravice. To je realnost prejšnje vlade. Ja, in nekaterim v SDS se še danes zdi zabavno, kako so fajn »harali« zadnji teden. Pa je bil res zadnji, nič skrbeti.
Kako se je nadaljevalo? Celo poletje, celo poletje so bili vlagani zakoni, za katere prej ni bilo časa, z enim samim namenom, več kot 30 jih je bilo, da se blokira delo parlamenta. Med njimi je bil vložen tudi zakon, ki je kasneje padel na referendumu, to je bil zakon o tem, da se zaustavi formiranje vlade z enim samim namenom, blokada na blokado, na blokado in ta čas, ko je bil parlament zablokiran s strani opozicije, je vlada delala, vlada, čeprav okrnjena, je delala, delala je na vzpostavitvi pravne države in na odpravi krivic, ki jih je prejšnja Vlada povzročila civilni družbi in ljudem, in tega ljudje ne smejo nikoli pozabiti. 62 tisoč glob je bilo izdanih! 62 tisoč glob je bilo izdanih za prekrške med covid obdobjem. Ljudem so izdali nalogov za več kot 5 milijonov evrov, milijon in pol so jih celo pobrali. Tožilcev seveda niso imenovali, ne v Evropo ne v Sloveniji, ker se nekdo boji tožilcev, boljše, da jih je manj, da ne morejo delati. Mi smo jih imenovali. In pripravili smo zakon, ki je v vladni proceduri, s katerim bomo vse globe ne samo črtali, tiste, ki še niso bile plačane, ampak tudi tiste, ki so bile, vrnili ljudem. To je realnost blokade na eni strani, to vam gre dobro od rok, se strinjam, in odpravljanje krivic in vera v pravno državo na drugi strani. To se je nadaljevalo. Ta čas, ko smo se mi borili s sušo v slovenski Istri in jo rešili takrat, ko nihče ni verjel, da je to rešljivo, in ta čas, ko smo se borili s požari na Krasu, ste vi blokirali parlament z zahtevami o posvetovalnih in zakonodajnih referendumih, ker je to vse, kar znate. Ta čas, ko smo obljubili, da se ne bo ponovila zgodba, ki je pripeljala do tega, da nismo imeli podpore iz zraka, ste se vi borili z blokadami v parlamentu in blokirali delo Vlade. Potem je prišla jesen, vlagali ste referendume in, mimogrede, doživljali poraz za porazom na politični sceni. Ampak Vlada se ni ukvarjala z vašimi porazi, Vlada se je ukvarjala – s čim? – z bombastičnimi napovedmi, »da, zeblo nas bo, ne bomo se imeli kje ogrevat, ne bomo imeli električne energije… » Na koncu se je izkazalo – kaj? -, ne samo, da imamo eno najcenejših energij v Evropi – pri tem se je vmes ves čas zavajalo, da to ni res, ampak so dejstva neizprosna -, tudi energijska oskrba ni niti za trenutek bila ogrožena. V Sloveniji danes, ne samo, da so bile cene energije zamrznjene v lanskem letu, tudi celo letošnje leto se ne bodo premaknile niti za en cent, ostajajo enako nizke. Ampak resnica včasih ne pride do ljudi, zato, ker je manipulacija in ustrahovanje, ki se ga gre en del slovenske politične scene, pač stalnica. V tem času smo znižali trošarine, DDV in dajatve na pogonska goriva, na bencin in dizel. In glej ga, zlomka, imamo cenejšo nafto in bencin za več kot 20 % od naših zahodnih in severne sosede. A se čudimo, zakaj so vrste na naših črpalkah v obmejnih krajih – zato, ker imamo Slovenci in Slovenke cenejša bencin in nafto, sicer ne bi zahodni sosedje hodili tankat, upam, da je to celo vam jasno.
V tem času je bilo govora o tem, da bo recesija. Napovedi so bile katastrofične, gospodarstvo se bo ustavilo, najmanj, kar je, bo sledil, če ne že sončni mrk, pa gospodarski mrk. In glej ga, zlomka, ravno zaradi ukrepanja te Vlade je prišlo do tega, da se je gospodarska situacija v Sloveniji gibala bistveno bolje od povprečja v Evropi. Samo zaradi delovanja Vlade je prišlo do tega, sicer bi bili za povprečjem Evrope. Vmes se je govorilo, da bo zaradi ukrajinske vojne prišlo do kolapsa na področju hrane. Uvedli smo košarico, s katero smo želeli spremljati, kaj se dejansko dogaja pri ceni za osnovna živila. Nekateri mediji so se temu posmehovali, nekateri se temu posmehujejo še danes, ampak podatki so pa neizprosni, za skoraj 25 % so se od septembra cene hrane, ki sicer raste, na žalost vse ostalo raste, ampak za to hrano, za ta živila, ki so v košarici, so se cene spustile za 25 %, nekateri se smejejo, ker jim je to vseeno. Ta podatek pove vse o tem, koliko razumete in kateri podatek vam še pove, da so cene dejansko nižje, kot so v soseščini? Ta, kako hodijo k nam kupovat tako Hrvati kot Avstrijci. Ali spet verjamemo, da so oboji neumni, pa hodijo k nam kupovat hrano zato, ker je ta dražja? Ni res? Ne hodijo, okej, ne hodijo.

 Z veseljem smo ga poslušali, ker nas je vse spomnil na to, čemur smo se izognili 24. aprila.
Slovenski kmetje, od katerih je seveda pridelava slovenske hrane najbolj ključna. Zaradi njih jo imamo in zato smo njim med prvimi priskočili na pomoč. Več kot 40 milijonov evrov neposrednih nepovratnih sredstev smo dali v drugi polovici leta lani samo slovenskim kmetom: od čebelarjev do ribičev, od pridelovalcev, od živinorejcev pa do zelenjadarjev. Slovenski kmetje so bili deležni izjemne neposredne pomoči v lanskem letu, zaradi posledic ukrajinske vojne, ki so jim bili izpostavljeni. Ampak glej, neverjetno, potem ko so v opoziciji izgubili predsedniške volitve, lokalne volitve, referendume, potem ko je bilo vseh porazov konec so se začele manipulacije in ustrahovanja. Tudi manipulacije s sindikati, nekaterimi redkimi sindikati javnega sektorja pa čeprav je ta Vlada za popravo krivic, plačnih krivic v javnem sektorju namenila 600 milijonov v lanskem in letošnjem letu, pa kljub temu nekateri sindikati v veliki manjšini so začeli vzpostavljati na ulici zahteve, ki niso imele nobene veze z dejanskim stanjem, ker se je strategija iz političnega boja očitno prenesla na ulico in v manipulacijo v ugrabljenih medijih in ustrahovanje ljudi. In prav je, da se tega vsi zavedamo in da se ne pozabijo dejstva koliko tudi materialnih koristi je ta Vlada prinesla tako kmetom kot tudi uslužbencem v javnem sektorju.
Govori se o tem, so razmere v državi neznosne za življenje, ampak ta graf o gibanju minimalne plače pove vse. Še nikoli do zdaj se minimalna plača ni toliko dvignila kot v mandatu te Vlade. Več kot 100 evrov mesečno, to je bil dvig minimalne plače. Del te zasluge ni šel neposredno iz dviga delodajalcev, ampak iz davčne reforme, ki je bila izvedena s 1. januarjem letos in ta davčna reforma, ki je bila že izvedena, je naredila samo dve stvari. Dvignila je neto prihodke, ker jim je zvišala davčno olajšavo najrevnejšim, dvignila je neto prihodke večini, dvem tretjinam Slovencev in Slovenk in povišala je obremenitev tistim 2 %, ki imajo največ in to je tisto, kar smo obljubili na začetku mandata, v resnici že pred volitvami. Poskrbeli bomo za večino, ki ima manj in vzeli bomo tistim, ki lahko prispevajo več in to je bistvo vsega kar smo naredili s 1. januarjem, ampak nekateri se pač borijo za manjšino, ki je privilegirana, raje kot da bi mislili na večino. Podobno kot se manipulira v javnem sektorju in pri kmetih, podobno se žal manipulira s starejšimi, ravno v obdobju, ko so deležni najvišjega povišanja pokojnin kadarkoli in ravno v obdobju, ko smo jasno napovedali in koalicijsko pogodbo zapisali, da se bo minimalna pokojnina za polno delovno dobo dvignila na 700 evrov ali več v letošnjem letu, se žal z njimi najbolj manipulira. Meni je strašno, ko vidim, res, dedke in babice, ki stojijo na ulici zato, ker jih je nekdo zmanipuliral. In ja, tudi jaz dobivam pisma zgroženih vnukov o tem, kaj se dogaja, kako je možno, dokler ne dobijo podatkov in potem se čudijo, zato ker je najlažje manipulirati starejše, ne glede na to, da so ravno sedaj temu področju namenjena največja sredstva kadarkoli v zgodovini in natančno tako. Tukaj si poglejte inflacijo Slovenije in sosednjih držav. Slovenija je modra, slučajno je na dnu, ker je inflacija v Sloveniji najnižja v primerjavi z vsemi sosednjimi državami. Pa Madžarsko smo izpustili, ker je ta inflacija dvakratnik in samo popači celo sliko. Žal imajo Madžari 25 % inflacijo, medtem ko jo imamo mi pod 10 %, in jo imajo vse sosednje države, vključno z Avstrijo in Italijo, ne samo Hrvaška, višjo od nas. Ti podatki povedo natančno vse, ne glede na to, da resnica mogoče ne pride do ljudi zato, ker so mediji ugrabljeni, še vedno, vsaj nekateri, ampak to so dejstva. In toliko o recesiji, ne samo, ne samo da so gospodarske rasti višje od povprečja, stopnja brezposelnosti v državi ni bila še nikoli tako nizka. Še nikoli, še nikoli do zdaj
ni imelo toliko ljudi delo. Dvakrat nižja stopnja brezposelnosti kot je to povprečje v Evropski uniji. Dvakrat nižja. In potem pridemo z Zakonom o tujcih, s katerim naredimo, kaj, olajšamo birokratske postopke za zaposlovanje tujcev v predvsem javnem storitvenem servisu, to je v zdravstvu in negi, ker tukaj pač žal nimamo delovne sile. In kdo je tisti, ki nasprotuje temu zakonu? Desnica. Kdo je tisti, ki želi pomagati gospodarstvu in javnemu sektorju? Koalicija in Vlada, s tem, da bomo točno to vprašanje pomanjkanja delovne sile, o katerem lahko beremo vsak dan, naslovili, ker je edini način ta, da olajšamo birokratske postopke da, in posledica tega je, da tudi gospodarska rast v Sloveniji bistveno višja od gospodarske rasti v Evropski uniji. Ko bomo zdaj, ko je zakon končno včeraj bil sprejet, kljub nasprotovanju SDS, ko bomo sedaj lahko sprostili uvoz delovne sile, verjamem da bo gospodarska rast v Sloveniji dobila nov zagon. In ves čas, kljub krizi in predvsem zaradi krize spodbujamo vlaganja, vlaganja v zeleni prehod, v prestrukturiranje slovenske industrije in v nova delovna mesta. Samo v zadnjih mesecih je bilo samo na področju tujih naložb sproščeno za več 100 milijonov, tujih naložb. Ne samo avtomobilska industrija, ki jo vsi poznamo, ne samo farmacevtska industrija, za katero vsi vemo, celo lesna predelovalna industrija je zagnala investicijski cikel, ker je to način, kako bomo blaginjo za katero si prizadevamo vsi, dejansko lahko dosegli samo skozi spodbujanje neposrednih investicij v gospodarstvu. Ja, in ravno včeraj smo z Gospodarsko zbornico in vsemi raziskovalnimi inštitucijami v Sloveniji, vsemi, podpisali sporazum, sporazum na kakšen način bomo dosegli vrednost v višini 88 tisoč evrov na zaposlenega. In ja jaz vem, da se vsi vi spomnite, kako so se nekateri posmehovali, ko smo pred volitvami obljubljali, da bomo Slovenijo približali na 100 tisoč dodane vrednosti. Včeraj smo z vsemi inštitucijami dosegli soglasje, da je 88 tisoč nekaj, kar je dosegljivega. Pred tem so bile napovedi prejšnje vlade, 60 tisoč. Pred tem so bile napovedi, da dajmo ostati narod hlapcev z nizkimi plačami, ne pod to Vlado. Mi bomo vlagali v delovna mesta prihodnosti, ki bodo imele visoko dodano vrednost, ki bodo omogočale javne servise na sedanjem nivoju in ki bodo omogočali, da bodo ne samo mladi, ampak vsi dobivali višje plače, samo z višjo dodano vrednostjo pridemo do tja. In zeleni prehod je tista formula, po kateri bomo do tja prišli, kajti sredstva, ki so danes na razpolago za investicije v prestrukturiranje industrije, tudi energetsko intenzivne, so enormna, na razpolago je več kot milijarda sredstev, pretežno evropskih, s katerim lahko pomagamo naši industriji, da se prestrukturira in da bo še naprej vodilna v svetu, ne samo v Evropi. Ampak podnebna kriza ni samo spodbujanje investicij, podnebna kriza je tudi soočanje s posledicami. In suša, ki je lani pestila slovensko Istro, ne prvič, je eno od tistih področij, kjer z veseljem povemo, da smo se odzvali hitro in odločno in če tega mogoče ne vidite vi, vidijo to prebivalci na Obali. V tem času smo uspeli zagotoviti več kot 90 milijonov evropskih sredstev, s katerimi bomo uredili oskrbo s pitno vodo na Obali in to brez megalomanskih vodnih zajetij, samo s povezovanjem in optimizacijo tega, česar že imamo, povezovanje s kraškim vodovodnim sistemom in notranjskim vodovodnim sistemom. 92 milijonov, s katerim bomo uredili tisto, kar je bilo žal, sedaj je videti nemogoče. In podobno smo naredili na področju gašenja požarov. Slovenija do zdaj ni imela letal in lani smo jih krvavo potrebovali. Sedaj nam ne bo več treba čakati. Iz evropskih sredstev smo uspeli kupiti 4 letala, 2 bosta na razpolago že letos junija, zato da se ne ponovi zgodba iz lanskega leta na Krasu. Imeli bomo vso zračno podporo, ravno zaradi tega, ker je Vlada učinkovito našla denar, zagotovila denar in bo pripeljala ta letala v Slovenijo, ker je pogodba podpisana z jasnimi roki. In enako kot pri letalih smo delovali tudi na področju gasilcev. Vsi smo hvaležni gasilcem neizmerno za njihov trud, ampak prvič smo jim bili dolžni, da jim zagotovimo boljšo tehniko in podporo iz zraka in smo naredili in drugič, obljubili smo jim nagrado za njihov trud in tudi temu se je marsikdo posmehoval in še danes žal resnica ne pride do ljudi, ker so nekateri mediji ugrabljeni. Ampak dejstvo je, da so gasilci dobili 3,5 pet milijonov neposrednih nakazil in jaz sem tudi hvaležen gospodu Ivu Boscarolu, ker se je pri tem pridružil, polovica teh sredstev je njegovih, tako kot je obljubil, tako je tudi izpolnil in tako kot je Vlada to obljubila, je tudi izpolnila. Ta denar je na računih društev prostovoljskih že od lanske jeseni, ampak ta resnica včasih ne pride do ljudi zaradi tega, ker nekateri zavajajo in ustrahujejo ves čas.
In potem, ko smo končno lahko v drugi sredini januarja začeli delati v polni sestavi, smo povedali, da se bomo lotili reform. In ja, na prvem mestu in ključna reforma, ne samo za to Vlado, ampak predvsem za ljudi je reforma zdravstva. Ves čas smo govorili isto, govorili smo, da bomo omogočili dostopnost zdravstva za vse in to ne samo sedaj, ampak na dolgi rok. In v tem času se je ravno na tem področju naredilo ogromno, pa se mogoče tega spet ne vidi, ker resnica ne pride do ljudi. Odprte so bile ambulante za neopredeljene in posmehovanja temu je bilo kar nekaj, ampak dejstvo je, da je več kot 10 tisoč ljudi, 10 tisoč ljudi, samo v zadnjih par mesecih, te ambulante obiskalo in s tem dobilo dostop do svojega osebnega zdravnika, ki ga sicer ne bi imelo. Odprli smo klicni center, na katerega se lahko ljudje obrnejo, s čim? Z namenom, da pridejo do osebnega zdravnika. Več tisoč ljudi se je obrnilo in več tisoč ljudi je dobilo informacije, ki jih je potrebovalo in zaradi tega je danes dostop do osebnega zdravnika bistveno boljši, kot je bil ob začetku tega mandata. Vmes je bil sprejet interventni zakon za skrajšanje čakalnih vrst. Tudi tukaj je bilo posmehovanja ogromno, ampak kaj so dejstva? V času Covida je cel zdravstveni sistem stal, kjer ni bilo dostopa do osebnega zdravnika, ni bilo napotnic in seveda tudi ni bilo opravljenih ustreznih operacij. Seveda so se operacije nabirale in seveda so po tem, ko smo uspešno zaključili tudi z epidemijo in epidemiološkimi ukrepi, so se, naval na bolnice, se je sprožil. Brez Zakona o skrajševanju čakalnih vrst bi bilo vse skupaj bistveno, bistveno huje, zaradi tega, ker so ljudje 2 leti čakali na to, da bodo dobili napotnico in sploh se lahko uvrstili v čakalno vrsto zdravnikov in ta zakon je pokazal še eno zelo zanimivo stvar in prav je, da smo to videli.
Pokazal je, da se je z istim dnem, ko je bil zakon sprejet, število zdravnikov iz javnega sektorja, ki so začeli delati pri zasebnikih, skočilo za 10 %, pred tistim jih je delalo tam 40 %, po tistem jih zdaj dela tam 50 %. Nekateri od vas se boste zgražali nad temi 50, jaz bom pa rekel, kapo dol, tistim 50 % čistih zdravnikov, ki delajo izključno za javno dobro. Kljub temu, da je bilo na mizi dosti denarja, je 50 % zdravnikov se je odločilo, da ne bodo podlegli skušnjavi in dela izključno v javnih institucijah in to je tisto zdravo jedro, okoli katerega bomo gradili našo zdravstveno reformo, ker moramo nagraditi teh poštenih 50 % zdravnikov, ne pa, da se ukvarjamo s tistimi 10, ki so podlegli skušnjavi, za njih obstajajo drugi ukrepi in korupciji bomo rekli ne, ker smo jo že začeli razgaljevati, in ne, ne dopustujemo ne na Mavriciju, ne na jahtah, sploh pa ne tistih, ki so v lasti dobaviteljev za sektor in tam vam nobena referenčna cena nič ne koristi.
Čisto na koncu, reforma, kje se začne? Začne se z zakonodajo. 3 zakonski predlogi na področju zdravstva so zdaj v proceduri, 3, ne 1. Vsi trije imajo en sam cilj, Zakon o digitalizaciji, Zakon o ZZZS-ju in Zakon o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. 1 sam cilj; da bodo ljudje končno vedeli, kje konča njihov denar v zdravstvu, samo ta namen imajo. Hočemo zagotoviti popolno transparentnost in seveda se borijo z vsemi silami proti temu, vsi lobiji, kar jih je v Sloveniji, so proti temu, da se zagotovi transparentnost porabe denarja, zato, ker gre za skoraj 5 milijard denarja o katerem govorimo, ki se danes porablja popolnoma netransparentno.
In zakaj smo ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje, kaj je bil ključni razlog, to, da smo rekli ne zavarovalnicam? Ker so te iste zavarovalnice z dobički iz časa covida kaj počele? Kupovale zasebne klinike. Ali je res namen dopolnilnega zavarovanja, ki ga plačujejo ljudje, to, da zavarovalnice kupujejo zasebne klinike in s tem razgrajujejo javni sistem? Ne. In zato smo šli v ta korak / znak za konec razprave/ in to je edini razlog in naj to ostane v spominu, tako kot je ostal mogoče nastop Janeza Janše, ki se ukvarja s civilno družbo, da se mi raje ukvarjamo s tem, kako bomo poskrbeli za ljudi in ne za to, da bi se bogateli posamezniki, ampak da bodo navadni ljudje imeli dostop do javnih dobrin in predvsem javnega zdravstva in verjamem, da nas bodo ljudje po tem tudi sodili.«