Vid Mlakar: Kolaboracija NSi z vladajočimi je napaka

Po burni volilni jeseni 2022 se zdi, da so se stvari na desnem političnem področju pomirile in stabilizirale. Pa so se res? Pred časom sem pisal o negativnih posledicah, ki jih lahko pričakuje NSi, v kolikor bodo nadaljevali s svojo politiko ugajanja levim in celo skrajno levim volivcem. 

Dogodki od takrat pa do sedaj kažejo na to, da se NSi iz zgodovine delovanja svojih starševskih strank (SKD in SLS) še vedno ni naučil nič. V preteklih pol leta smo tako gledali uspešno kolaboriranje NSi-ja z vlado celo na področjih, kjer nimajo nič skupnega, pri dvigovanju davkov. Je že res, da je NSi uspel zagotoviti, da se davkov samostojnim podjetnikom ne bo dvigovalo. So pa na drugi strani ta vladni bonbonček odplačali s podporo ali ne nasprotovanjem pri dvigovanju davkov na vse ostalo ter pridobivanju stolčkov za svoj kader in to na račun sestrske opozicijske stranke.

Kolaboriranje NSi se nadaljuje tudi sedaj pri predlogu sprememb ustave, ki bi predsedniku vlade omogočila, da imenuje ministre brez soglasja parlamenta. Tak sistem naj bi imeli v Nemčiji in odpravil naj bi zastarel socialistični sistem. Kaj bodo take spremembe zakonodaje dejansko izboljšale v državi, ni jasno. Vsekakor niso nobeno zagotovilo za to, da bodo nove vlade delovale bolj učinkovito. Učinkovitega vladanja se ne da izsiliti z zakonodajo, ker je politična kategorija. Ekipe so bolj ali manj učinkovite, ker neučinkovitost ni kaznivo dejanje. Vlada deluje učinkovito le toliko, kolikor je vladna ekipa homogena. Njena homogenost pa je v svojem temelju še vedno odvisna od homogenosti koalicije v parlamentu. Predsednik vlade bo še vedno primoran poslušati predloge koalicijskih partnerjev pri imenovanju ministrov in jim slediti, če ne bo želel izgubiti koalicijskega partnerja v parlamentu. Tak sistem je sedaj formaliziran z glasovanjem (privoljenjem poslancev) o ministrih v državnem zboru. Če bo obveljala beseda skrajnih levičarjev in NSi temu več ne bo tako. To pomeni, da bo samo še več v ozadju skritega kupčkanja. Poslanci, ki imajo sedaj moč potrditi vladno ekipo, se ne bodo niti več rabili javno opredeliti o ministrih. Namesto tega se bodo lahko preprosto skrili za “to ni moja odgovornost, jaz nisem bil za” retoriko, ko bodo stvari iztirile. To ni ravno recept za omejevanje kopičenja moči, jasno odgovornosti in nadzor nad centri moči, ki naj bi ga zagovarjale konservativne stranke. Bistvo konservativnih strank je namreč zagovarjanje decentralizacije in odvzemanje moči centralni oblasti, ne pa dodajanje. Ali če ponazorimo bolj plastično. Danes se zelo dobro ve, kdo je odgovoren za postavitev ministrov stila Asta Vrečko, Simon Maljevac, Luka Mesec in ostala skrajno leva tovarišija. To so Robert Golob in poslanci Svobode, SD in Levice v državnem zboru. Dobro se ve, kdo je moral v državnem zboru na zaslišanjih “polirati imidž” teh nerazgledancev in nazadnjakov za to, da je pričaral videz njihovih strokovnih kompetenc, ki jih nimajo. In vse to je zabeleženo in dokumentirano za bodoče generacije, ki si bodo tudi na podlagi tega ustvarile svoje mnenje.

NSi pozablja, da bodo ti zapisi tudi gradivo za sodbo delovanja levih ministrov, poslancev in njihovih strank (Svoboda, SD in Levica) med drugim tudi o rušenju muzeja slovenske osamosvojitve in obračunavanju s povsem strokovnimi kadri kot je Jože Dežman in trenutno vodstvo RTV SLO. Seveda bodo nasprotniki rekli, da je tako vse kuhinja in da se na koncu vse dogovorijo “za zaprtimi vrati” ali “za šankom”. Vendar vseeno obstaja razlika ali morajo poslanci o tem na koncu glasovati ali pa dogovori gredo skozi brez formalnega soglasja parlamenta. Je že res, da je tokratna sestava parlamenta takšna, da je pripravljena imenovati za ministra kogarkoli. To pa še ne pomeni, da v prihodnosti poslanci ne bodo pripravljeni dvigniti standardov. Če ne moremo zagotoviti kadrovsko kvalitetnih vlad cel čas, ker je levi pol intelektualno izpraznjen, še ne pomeni, da se moramo sprijazniti z nekvalitetnimi vladami cel čas. Dodatni argument proti takim spremembam je tudi ta, da trenutni sistem ministra, ki dela dobro, ščiti in mu daje avtonomijo pred predsednikom vlade. In tukaj ponovno pride v ospredje princip, ki ga ima zahodna civilizacija. Vodja ima pravico in dolžnost kazati pot, usmerjati in podpirati, delegirati dolžnosti, nadzorovati in zamenjati, če ne gre. Dosti manj ali sploh ne, pa se vmešavati v način njihove izvedbe (mikromenežiranje na zahodu ni vrednota), ki je pristojnost ministra.

Naj za zaključek spomnim NSi, da je med letom 2020 in 2022 sodeloval v Janševi vladi, ki je kljub trenutnemu sistemu, ki ga NSi hoče podreti, delovala kot dobro naoljen stroj. V teh dveh letih in pol ni bilo videti, da bi jih način imenovanja ministrov posebej motil. Strinjamo se lahko, da najverjetneje nekaterih stvari tak način ne olajša, ampak po drugi strani jih očitno tudi ne otežuje do nerazsodnosti. Zaradi meni nejasnih razlogov NSi sedaj hoče levemu polu znatno olajšati delovanje in veliko večino njihovih nesposobnih poslancev zaščititi pred odgovornostjo. Zakaj??? Bistvo pozitivne selekcije je, da odpadejo tisti, ki ne dosegajo standardov. Ne to, da se standardi znižujejo zato, da lahko prosperirajo nesposobni. Ali povedano drugače, splača se potrpeti višje standarde zato, da se pokaže razlika med tabo in nesposobnim političnim nasprotnikom.