Site icon Spletni časopis

Parenzana: Vredno izleta. In dokaz, da na Primorskem pozimi le ne spijo povsem

Premier Robert Golob nas je lani razsvetlil, da sta v času Covida poleti zdravilna morje in sonce. Covid zdaj ni več problem. Kako je z morjem in soncem, pa sem preveril včeraj. S kolesom. Preizkusil sem Parenzano. To je kolesarska pot med Trstom in Porečem po nekdanji železniški progi. Prevozil sem manjši del med Koprom in Portorožem, kjer je posebna turistična zanimivost že med Koprom in Izola znamenita rezidenca, o kateri sta se v preteklosti kregala Zmago Jelinčič in njegova soproga. Pot gre pod njo ob obali, kjer so glavno cesto zaprli za promet, kar je zgrajena avtocesta.

Pred letom, ko je takoj po novem letu podobno sijalo sonce, v Portorožu nisem mogel dobiti kolesa. Izposoja ni delovala. V Piranu pa so mi povedali, da so njihova kolesa za izposojo, ki so podobna tistim, ki jih v Ljubljani dobite z Urbano, le za domačine. Turistična nočna mora. Po letu je izkušnja boljša. Sem se pa bolje pripravil. Za izposojo koles v nedeljo smo se dogovorili dan prej že iz Ljubljane. In to v Kopru, ki je večje mesto. Kolesa so čakala. Delajo tudi ob nedeljah, ko je največ turistov. Do Portoroža je po Parenzani iz Kopra v eno smer 14 kilometrov. Tudi z nekaj postanki vmes to družina prevozi v manj kot uri. Mogoče je, seveda, kolesariti tudi bolj počasi. Ali veliko hitreje. Z avtomobilom so vmes vzpetine. S kolesom jih je malo, sta pa dva tunela, ki vodita skozi hribe, ki jih običajno prečkamo z avtomobili. Tunela sta le za pešce in kolesarje. In to takšna čisto resna. Eden je daljši od pol kilometra. In nista od včeraj. Sta čista zgodovina:

Foto: P. J.

Kolesa smo najeli v Kopru v podjetju KPE, ker je blizu glavnega parkirišča ob tržnici. Za štiri ure stane najem kolesa 14 evrov. Za ves dan 18. Ceneje in manj tvegano, bi bilo vzeti s seboj lastna kolesa. A vedno to ni mogoče. Še posebej, če v Koper ali Portorož prideš iz daljnih krajev ali z letalom. A tudi iz Ljubljane, Maribora ali Celja je prevažanje koles lahko povezano s precej sitnostmi, kako množico koles spraviti v avtomobil.

Težava pri najetih kolesih pa je, da nikoli točno ne veš, kaj te bo doletelo.

Za ocenjevanja koles nimam izobrazbe. Nisem kvalificiran strokovnjak. Sem pa, ko sem bil mlajši, nekaj časa dirkal s cestnimi specialkami, zadnja leta pa z gorskimi kolesi občasno zaidem v hribe. Največkrat v okolici Ljubljane ali Idrije. V Ljubljani so mi veliko koles že ukradli. A ne dragih. Takšnih v prestolnici ne uporabljam. Ker vsi vemo, da takoj izginejo.

Kolo, ki so mi ga posodili v Kopru, je bilo, kar nekoliko presenetljivo, brez težav. Vse je delovalo. Dovolj dobro so skrbeli zanj in ga pripravili. Za precej robustno kolo je celo vozilo presenetljivo tiho. Čisto pa ne. Enake so bile izkušnje še z drugima dvema kolesoma. Na videz je bilo kolo, ki sem ga vozil, takšno.

Foto: P. J.

Na kolesarki poti med Koprom in Portorožem je bilo veliko kolesarjev in občasno sem se počutil nekoliko izven glavnega toka trenutne mode, ko so mimo mene dirjale hudo drage cestne specialke, na katerih so bili gospodje, ki so me krepko posekali po letih, oblečeni pa so bili po najnovejši italijanski cestni modi. Da o njihovih mlajših zadihanih spremljevalkah na podobnih dragocenih napravah ne govorim.

Obnovo kolesarske poti je sofinancirala Evropska unija in je v soncu sijajna za družinske izlete. Večinoma je daleč od avtomobilskega prometa in dovolj dobro označena. Za kakšne dirke pa ni, ker je na njej veliko sprehajalcev, občasno pa se na poti, ki ni zelo široka, znajde tudi kak lokalni avtomobil, ki zanesljivo šokira tiste, ki dirkajo s cestnimi specialkami. V ozadju posnetka s tablo o pomoči EU so fitnes naprave za tiste, ki jim kolo še ni dovolj huda preizkušnja:

Foto: P. J.

Izdam vam lahko tudi skrivnost, kako je bilo s soncem in soljo. Sijalo je sonce. Skoraj kot poleti. In dišalo je po morju in soncu. Vode pa nisem preizkusil, ker sem pri zdravi pameti in je premrzla. Najlepši vtis v Portorožu pa je bilo v restavraciji slišati jezike cele množice različnih držav in narodov. Čas Covida, ko smo bili zaprti in ni bilo nikjer nikogar, je mimo. Svet je lep. In celo sladoled je bil dober.

Foto: P. J.

Ali priporočam ta izlet? Zanesljivo. Ali mi je česa žal. Je. Da po drugem tunelu, ko se odpre razgled na Portorož, nisem zavil levo, ko gre ta kolesarska pot proti Hrvaški, kjer nas zdaj ne ustavi več meja in kjer po novem uporabljajo enako valuto kot mi.

Je še kaj? Veliko, denimo, da se je mogoče zlekniti v prav prijetne naslanjače:

Kraji in podjetja, o katerih poročam, ne oglašujejo v Spletnem časopisu. Vso opremo, plačila kart in podobno plača avtor članka po običajnih cenah.

Exit mobile version