Voz vladnih strank, ko gre za medije, so iz blata ta teden poskusili potegniti novinarji. Robert Golob je vpregel nekdanjo odgovorno urednico Ksenijo Horvat in voditelja Odmevov Igorja E. Berganta. Horvatovo in Berganta to ni zmotilo. A vladna zamisel, da bodo ustavne sodnike novinarji, ki delajo za vladajoče, prepričali, da bo nastala strašna škoda, če ustavijo takojšnjo odstavitev najpomembnejših direktorjev, nadzornikov in programskih svetnikov na RTV Slovenija, da bi Golobovi lahko nastavili svoje kadre in se znebili vsake resne opozicije, je bila zmotna. Po tem poskusu, v katerem je manjkalo le še, da bi v nežno prepričevanje ustavnih sodnikov vključili najbolj neodvisno novinarko Gibanja svoboda Mojco Pašek Šetinc, je pet ustavnih sodnikov izglasovalo ustavitev predčasnih menjav vrha RTV Slovenija. Tri sodnice so bile proti.
Ko oblast kuri gasilce
Odločitev še ni uradna. Ustavno sodišče jo bo verjetno razglasilo jutri. Lahko se tudi še zaplete, če bi glasovanje ponovili, ker bi se kak sodnik čez konec tedna premislil. Pritiski so iz vseh strani. Tudi nežnih Mojc. Zadržanje, če bo obveljalo, bo povzročilo težave Gibanju svoboda, SD, Levici in novinarjem, ki delajo za te stranke. Iz največjega državnega medija ne bodo mogli takoj izbrisati vseh, ki niso pokorni novi oblasti, s čemer bi RTVS postala, kar je nekoč že bila. Glasilo bloka, v katerem za pluralnost ni prostora. Podobno vladajoči ravnajo tudi v parlamentu. Tudi tam poskušajo opozicijo onemogočiti. Največjo opozicijsko stranko SDS so izbrisali iz vodenja obeh nadzornih komisij: za proračun in obveščevalne službe. Sedanja oblast dovoli nadzor le tistim, ki jih sama izbere, ker niso nevarni. NSi Mateja Tonina, denimo, še prenesejo. Na to nekoliko sramotno vlogo so v NSi celo pristali.
Vladajočim se s hitrem odstavljanjem vrha RTVS ni zalomilo prvič. Načrte, kako si povsem podrediti RTVSLO, jim je že prej ustavila SDS z referendumsko proceduro. Za zadržanje veljave zakona so, dokler ne presodijo ustavnosti, po neuradnih informacijah, ki jih je prvi objavil časopis Delo, glasovali Matej Accetto, Rok Svetlič, Marko Šorli, Klemen Jaklič in Rajko Knez, proti pa Katja Šugman Stubbs, Špelca Mežnar in Neža Kogovšek Šalamon. Roka Čeferina so iz odločanja izločili, ker prihaja iz odvetniške pisarne, ki je vpletena v dogajanje. Na vseh koncih.
Dolgoročno generalni direktor Andrej Grah Whatmough proti vladajočim, ki bi ga radi predčasno odstavili na vse načine, s spremembo zakona ali brez, nima veliko možnosti, kažejo izkušnje iz preteklosti. V podobnem položaju je ustavno sodišče pred desetletji kot kršitev ustave že razveljavilo predčasno odstavitev nekdanjega generalnega direktorja Žarka Petana. In takrat odločilo, da mora biti generalni direktor posebej varovan pred takšnimi posegi oblasti zaradi načel svobode govora in tiska. Petana so, čeprav je pravno gledano zmagal, pozneje hitro upokojili in se ga znebili. Zadržanje menjav vrha RTV Slovenija, če bo jutri razglašeno, bo v kratkem času že drugi poraz vladajočih s spremembami, ki jih v parlamentu uzakonjajo po procedurah izrednih razmer. Ta mesec so morali že umakniti poseben zakon, s katerim bi vsem sodnikom in tožilcem dali 600 evrov posebnega mesečnega dodatka, ker jim ga je januarja kot strela z jasnega obljubil Robert Golob. Mimo vseh pravil in plačnega sistema.
Golob in vladajoči so s plačnim privilegijem zakurili veliko nezadovoljstvo na vseh koncih in le ena od posledic je bila, da je ta teden pokalo na glasnih protestih gasilcev, ki za svoje nevarno delo zahtevajo precej manjši dodatek. Vladajoči so odgovorili tako, da so na naslovnicah medijev sporočili, kako so gasilci še predobro plačani in da se politika ne sme delati na ulici.
Oba argumenta pa sta bila vredna pozornosti. Na oblast so levosredinske stranke prišli s pomočjo ulice in zadnje čase preganjajo policiste, ki so nekoč, čeprav slabo plačani, precej tvegali, da bi zagotovili varnost v času nasilnih protestov, ki so jih pomagali organizirati danes vladajoči. Tudi argument, da ni denarja, je slab: če lahko zagotovijo 600 evrov dodatka vsak mesec vsakemu tožilcu in sodniku in smo v času deset odstotne inflacije, je zanesljivo mogoče najti še kaj za tiste, ki se borijo s požari in nas režejo iz avtomobilov po prometnih nesrečah.
Podizvajalska Tarča Erike Žnidaršič
Ustavitev odstavitve vrha RTV Slovenija je za vladajoče nerodna tudi, ker so medtem že razkrili, kakšen kadrovski prevzem bodo izvedli s pomočjo novinarjev, ki so jih vpregli v svoj voz. Informacijska pooblaščenka je za članico novega sveta RTV delegirala generalno sekretarko društva novinarjev Špelo Stare. Društvo novinarjev je bilo pred referendumom povsem uradno v kampanji vladnih strank za odstavitev celotnega vrha. Za pridno delo prihaja nagrada. Položaj. Da tega scenarija ne bi ustavili ustavni sodniki, sta morala svoji imeni zastaviti še “neodvisna” novinarja Bergant in Horvatova.
Podoben vzorec, da je namesto prve, a preveč kompromitirane lige, kar bi bila Mojca Pašek Šetinc, za prepričevanje sodnikov o nujnosti predčasne zamenjave celotnega vrha RTVSLO vlada ponudila drugi nivo svojih novinarjev, je v Tarči uporabila tudi Erika Žnidaršič. Le da je šla še na veliko nižji nivo. Tako nizek, da je postalo podobno slabi komediji. Že to, da je povabila nekdanjega poslanca SDS Pavla Ruparja, ki že dolgo ni več v največji opozicijski stranki, je bilo nenavadno, čeprav je bil obraz nedavnih upokojenskih protestov. A pomemben akter ni. Pa še hitro je protestno odšel. Da pa je bila v studiu namesto ministra za delo Luke Meseca ali ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca povabljena Nika Kovač, je bilo celo daleč pod ravnijo zasebnega podjetništva Berganta in Horvatove. Da je Bergant podjeten novinar, kažejo ti podatki:
Nika Kovač je drugačne vrste podjetnica, vodi “nevladni” Zavod 8. marec, ki ga je ustanovil in je bil torej njegov lastnik minister za solidarno prihodnost vladne Levice Simon Maljevac. Neodvisno vodi zavod strankarskega tovariša. “Neodvisna” je točno toliko kot novinarji, ki bi pred ustavnim sodišče zagovarjali kadrovske apetite vladnih strank v svojem mediju. Zaradi tega se tudi zelo dobro razumejo in Kovačevi odmerijo več prostora kot vsem opozicijskim strankam skupaj.
Skoraj logično je bilo, da se je v Tarči ob Niki Kovač pojavil še Marko Bandelli, ki mu po tem, ko je njegov SAB propadel na volitvah, novi oblastniki niso dodelili nobene funkcije, čeprav je pomembne funkcije v vladi Golob razdelil skoraj vsem politikom propadlih SAB in LMŠ. Bandelli je bil, ker je izvisel, dalj časa na nadomestilu za bivše poslance, ki si nikakor ne morejo najti nobene službe. Ko sem ga zaradi tega kritiziral, saj je premožen podjetnik, se je po štirih mesecih zaposlil v svojem lastnem podjetju. Na koncu pa je protestno izstopil iz Gibanja svoboda in se poskuša zdaj zavihteti na vrh propadlega Desusa. To, da si propadel na volitvah, izstopil iz Gibanja svoboda in zdaj poskušaš priti v DeSUS, je očitno dovolj, da te Erika Žnidaršič povabi na omizje o pokojninskem sistemu. Je pa Bandellija za polemiziranje z Ruparjem o “ubogih upokojencih” gotovo kvalificiralo, ker ima še bolj športni Porsche kot nekdanji predsednik stranke DeSUS Karl Erjavec.
Nika Kovač in Marko Bandelli sta bila v Tarči zaradi tega, da si Mesecu, Golobu in Fajonovi ni bilo treba mazati rok z nadležno in finančno za državo težko upokojensko problematiko.
Takšna Tarča, kjer so se sposobni lotiti le Ruparja, je uboga.
Nam pa pokaže, zakaj je pomembno, kako se bo razpletla dilema, ki je pred ustavnim sodiščem o tem, ali je za državo res dobro, če bodo poslej po vsaki menjavi oblasti politične čistke v največjih državnih medijih, v katerih ne bo več nobene opozicije, ker zadostuje, če imamo Nike Kovač in Bandellije.