Kariera Putina veliko pove o Udbi pri nas

Na začetku si postavimo vprašanje: ali je bila nekdanja Udba samostojna in neodvisna organizacija, ali je poslušno sledila ukazom partijskih voditeljev? Večinoma mislimo, da je bila Udba orodje v rokah partijskih funkcionarjev, kot so bili Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Matija Maček, Mitja Ribičič, Milan Kučan… Toda aktualno dogajanje v Rusiji nam mora dati misliti. Nekdanji agent tajne varnostno-obveščevalne službe KGB Vladimir Putin je postal predsednik republike. Služba pri KGB ali pri Udbi (ali sodelovanje z njima) je omogočala družbeno napredovanje, finančne ugodnosti, dostop do državnih funkcij. Zdi se, kot da je bila v (bivših) socialističnih deželah, in celo v današnji Rusiji, zaposlitev v varnostno-obveščevalnem sistemu odlična politična in finančna naložba. Pri nas smo imeli nekaj takšnih primerov: udbovci so postali vplivni funkcionarji. Igor Omerza nam to razkriva v svojih knjigah in nam bo to še razkril. Vprašanje je recimo, ali sta bila Tomaž Ertl in Janez Zemljarič državna in partijska funkcionarja ali agenta politične policije? V teh primerih je šlo za vzpon od agenta do partijskega sekretarja, direktorja, ministra, predsednika…

Golobov pogreb Zemljariča s Falconom

See more

V knjigah Igorja Omerze se poročila policijskih ovaduhov prepletajo s poročili, razpravami ali direktivami partijskih in državnih funkcionarjev. Najbolj presenetljivo pa je to, da so si ti dokumenti podobni, da uporabljajo isti jezik in da so med seboj skladni, kot da bi bili urejeni in popravljeni, kar seveda ni nemogoče, saj gre za isto stvar.  Bistvena je ista stvar, gre za skupnost, za razred somišljenikov, za razredno zavest. Milovan Đilas je člane te skupnosti imenoval novi razred, pri čemer je bila temelj njegove zavesti komunistična oziroma socialistična ureditev, pri čemer sta narod in država manj pomembna, ker sta Jugoslavija in Slovenija del mednarodnega delavskega gibanja, katerega središče je v Moskvi. Druge besede za to isto stvar, ki ji morajo biti vsi privrženi, so revolucija, bratstvo in enotnost, socialistična demokracija, internacionalizem itn.

Osupel sem prebral osmrtnici za Zemljaričem

See more

To so znane stvari, o katerih se ni treba prepričevati. 

Paradigmatična in centralna osebnost vsega tega dogajanja in gradiva je Edvard Kocbek, ki je pred Strahom in pogumom in pred intervjujem o pobitih domobrancih napisal dve dnevniški knjigi Tovarišijo in Listino. Mnogi so avtorja teh dnevnikov kritizirali zaradi zaupanja v marksizem, v komuniste, v Sovjetsko zvezo in revolucijo. 

28. maja 1942 je – po umoru Lamberta Ehrlicha – Kocbek v Tovarišiji napisal naslednje besede:

V tako razgibanem obdobju zgodovine se stališče pravnega pojmovanja popolnoma spremeni, postane namreč politično. Menja se v tem smislu, da se posameznikova blaginja zelo ostro podredi blaginji človeške skupnosti. Če je v mirnem času kazensko pravo postavljalo sankcije s stališča osebne človekove blaginje, potem je cilj revolucionarne justice javna, kolektivna blaginja… Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namene. ( Edvard Kocbek, Partizanski dnevnik I., Ljubljana 2022, str. 221.)

Komunisti so bili neusmiljeni do Edvarda Kocbeka, Jožeta Pučnika, tudi Borisa Pahorja in Draga Jančarja natanko v imenu javne in kolektivne blaginje, revolucionarne justice in podrejenosti posameznikove blaginje. Kakšno miselno pot je prehodil Kocbek, kaže njegov intervju iz leta 1975, kjer se njegova miselnost obrne za 180 stopinj. Udbovci in komunisti pa njihovi nasledniki še vedno živijo v svetu iz leta 1942 ali iz Dolomitske izjave leta 1943. O tem pravzaprav govorijo knjige Igorja Omerze.

V naslovih Omerzovih knjig so imena Edvard Kocbek, Boris Pahor, Drago Jančar, Josip in Jovanka Broz povezana z Udbo. Ta imena so vsa povezana z velikimi, večinoma slovenskimi, političnimi in zgodovinskimi škandali. Še več, gre za imena iz obdobja, ki predstavlja srednji/centralni del stoletja slovenskih škandalov. Po mojem mnenju se slovenski škandali začnejo leta 1917, trajajo pa in se ponavljajo sto let.

Na prvi pogled so veliki slovenski škandali (med letoma 1941 in 1990) povezani z delovanjem Vosa, Ozne in Udbe. Vendar nobena od teh organizacij ni bila samostojna, niti ni bila samo slovenska. V Sloveniji so bili veliki škandali povezani s slovenskim komunističnim gibanjem, z njegovo organizacijo, ki se je sprva imenovala KPS, pozneje pa ZKS. (Po osamosvojitvi se je ZKS preimenovala v SDP, nato v Združeno listo in v Socialne demokrate.) To gibanje in ta organizacija sta si leta 1941 za posebne naloge ustanovili Varnostno obveščevalno službo – VOS, ki je bila po letu 1944 povezana z jugoslovansko Ozno (Oddelek za zaščito naroda), katere “civilni” del se je leta 1946 razvil in preimenoval v Upravo za državno varnost – Udbo. Udba je uradno nehala delovati leta 1990. 

Omerzovi knjigi Kocbek, Pahor, Jančar in Udba /2022/ in Jovanka in Udba /2022/ se dotikata kar 14 škandalov, ki se nanašajo na čas med letoma 1943 in 1980, tj. med Dolomitsko izjavo in smrtjo Josipa Broza oz. pobudo za Novo revijo. 

Na prvi pogled je Kocbekov škandal povezan s knjigo Strah in pogum oz. z intervjujem v Pahorjevi reviji Zaliv leta 1975. Vendar se je škandal v resnici začel z Dolomitsko izjavo:

Bistveni sporočili Dolomitske izjave sta: 

1. [ … ] resnična, končna in trajna rešitev slovenskega narodnega vprašanja [je] zajamčena le s popolnim zlomom imperialističnega sistema, ki že desetletja v tej ali oni obliki uklepa slovenski narod, in z naslonitvijo slovenskega naroda izključno na Sovjetsko zvezo [ … ] 2. Avantgardna vloga v slovenskem osvobodilnem gibanju pripada [ … ] Komunistični partiji Slovenije [ … ] Druge izmed ustanovnih skupin OF ne organizirajo samostojnih strank ali političnih organizacij [ … ] (Glej Dimitrij Rupel, Zadnjih sto let – 1917-2017, Ljubljana 2017, str. 43.)

O Kocbeku in Pahorju sem pisal leta 1982 v Novi reviji:

Gotovo ni bilo naključje (ampak premišljen ukrep), da so se negativne kritike Kocbekove novelistične zbirke Strah in pogum začele pojavljati z novim letom 1952 in da so kulminirale v dneh po 19. januarju. Tega dne sta na primer izšla kar dva napada. Avtor prvega je bil Tone Fajfar, ki se je bil prvič polemično oglasil že 22. decembra v Ljudski pravici oz. v novoletni številki Primorskega dnevnika (ponatis), ko je odgovarjal na tako rekoč edino pozitivno recenzijo tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. 

Pahor je že 22. novembra prejšnjega leta (v Primorskem dnevniku) pohvalil Kocbeka, da zna »iskreno … govoriti o mukah sodobnega človeka« in »presenetljivo ume ujeti najgloblje in najbolj dramatične trenutke človeške duševne stiske«, da gre pri Strahu in pogumu za »očarljivo mojstrstvo« itn. Seveda je kasnejše Kocbekove in Pahorjeve zanikovalce najbolj prizadel sklep:

“Ne samo zato, ker so v tej Kocbekovi knjigi nepozabne strani (nepozabna Katarina na strmih grebenih, kakor je nepozabna Hemingwayeva Marija; nepozabno Damijanovo zasledovanje Štefana; pa cela novela Ogenj), ampak zato, ker je to prvi vzgib povojnega slovenskega slovstva iz klavrne in močvirne statičnosti ter več ali manj papirnate apologetike. Pa še zato, ker more samo umetniško zrelo in dokončno iskreno pisanje pripomoči k rojstvu novih mladih talentov, k polarizaciji novih etičnih zavesti. Kajti notranja neusmiljena iskrenost je tisti odrešitveni pogum, ki se mora spoprijeti s podzavestnim in zavestnim strahom, ki zasužnjuje sodobno človeštvo.”

S Kocbekom so neusmiljeno polemizirali Josip Vidmar, Miško Kranjec, Tone Fajfar, Rudi Janhuba, Matevž Hace in še mnogi. Fajfar se je značilno skliceval na obsodbe “udeležencev osvobodilne borbe”, Kranjec je trdil, da je knjiga neresnična, Vidmar pa je očital, da so Kocbekovi liki “psihične meglenice”, “nihilistični misticizem”; kar zadeva Kocbeka in njegove vzornike “zgodovina zmagovito stopa k svojim velikim smotrom – brez njih, mimo njih in preko njih” (Dimitrij Rupel, “Kocbekova strah in pogum”, Nova revija 1982/83, št. 7-8, str. 682-689). 

Leta 1986 sem objavil (svoj lastnoročni) prepis Kocbekovih dnevnikov, v katerih avtor popisuje dogajanje v zvezi s Strahom in pogumom letu 1951 in 1952. (Edvard Kocbek, Dnevnik 1951-1952 (uredil in predgovor napisal Dimitrij Rupel), Zagreb 1986.)

Udba in Omerza sta se ukvarjala še s Pučnikom (1958), s Perspektivami (1964), z zaporom Draga Jančarja (1974), s polemikami okrog povojnih pobojev (1975)  in z Novo revijo (1980). Škandal za škandalom. Ko jih razporedimo enega za drugim, morda razumemo prizadevanja, ki so preprečila Jožetu Pučniku, da bi postal predsednik države leta 1990. O Jožetu Pučniku je Omerza napisal posebno knjigo. 

Zapis je Dimitrij Rupel pripravil za predstavitev knjig Igorja Omerze Kocbek, Pahor, Jančar in Udba in Jovanka in Udba, ki je bila sinoči v Trstu, 20. januarja 2023.