V. Mlakar: NESPOSOBNI NESPOSOBNEŽ

“Dajte cesarju, kar je cesarjevega in bogu, kar je božjega.”

Slovenijo pretresa afera izbrisani. Tokrat ne izbrisani iz registra ljudi s stalnim prebivališčem, ampak izbrisanih iz registra čakalnih dob. Minister Danijel Bešič Loredan, ki je pred meseci ob aferi celjske bolnišnice jokal na televizijskih kanalih, danes molči. Ob celjski aferi je žrtvoval svoje kolege zdravnike. Enakih zaključkov seveda ne bo sprejel za sebe. Od tega ministra glede na pokazano tega tudi ni za pričakovati. Bolj kot take “malenkosti”, pa je bistveno vprašanje, kaj se dogaja s slovenskim zdravstvenim sistemom? Videti je, kot da se samo opoteka od krize do krize. Druga lastnost slovenskega zdravstvenega sistema pa je nenehno stanje nestabilnosti in odvisnosti od vladnih finančnih intervencij.

Monopolistično državno zavarovanje

SOCIALISTKA Z MASKO

See more

Kdor je prebral predhodne zapise Socialistka z masko in Dobro jutro Vietnam, razume, da je Slovenija globoko razdeljena država. Delitev Slovenije poteka po  pogledu na ekonomski model, ki bi naj urejal izmenjavo dobrin in storitev med ljudmi. Slovenija je v veliki meri še vedno socialistično urejena. Levi pol se na vse kriplje trudi, da mu ne bi bilo potrebno uvesti zahodnega modela prosto-tržnega kapitalizma. Zdravstvo je le eno od področji, kjer socialisti izigravajo prosto-tržni sistem in s tem moderno ureditev države, kot jo pozna zahodni svet.

Kako slovenski levičarji izigravajo prosto-tržni model zdravstva? Na zahodu je zdravstveno urejeno preko zdravstvenega zavarovalništva, ki je zavarovalništvo v pravem pomenu besede. Zavarovanec plača premijo zavarovanja, ko ima “škodni primer”, gre do zdravnika, ki mu zavarovalnica plača storitev. Nekateri zahodni zdravstveni sistemi imajo tudi, podobno kot pri nas, monopolistično državno zavarovalnico in višino cene zavarovanja po osebnem dohodku. Vendar tako rekoč vsi ti sistemi delujejo kot pravi zavarovalniški sistemi: “Premija – škodni primer – plačilo storitve izvajalcu”.

VID MLAKAR: DOBRO JUTRO VIETNAM

See more

Da bi v Sloveniji zadržali pridobitve Jugoslovanskega socialističnega zdravstva, levi del politike seveda takega klasičnega prosto-tržnega pristopa k zdravstvu ni smel dopustiti. Vsi, ki mislite, da je ZZZS zavarovalnica, se globoko motite. ZZZS je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in ne Zdravstvena zavarovalnica Slovenije. Na videz nepomembna razlika, ki pa omogoča izigravanje vzpostavitve zahodnega modela zdravstva. ZZZS namreč ne plačuje vseh storitev po principu “premija – škodni primer – plačilo storitve izvajalcu”. 

1. Na primarnem zdravstvenem nivoju (osebni zdravniki) ZZZS plačuje zdravnikom glede na glavarino (število zavarovancev), ki jih zdravnik oskrbuje in ne po številu ur ali posegih, ki jih zdravnik dejansko opravi. Seveda zdravnik v državnem zdravstvenem domu ne dobi plače od ZZZS, dobi jo od zdravstvenega doma (ZD). ZD je pravzaprav tisti, ki prejema denar za vsakega posameznega zdravnika glede na glavarino, ki jo ima. V Sloveniji pride povprečju približno 1560 ljudi na zdravnika, ki jih mora zdravnik splošne prakse obravnavati ne glede na to, koliko storitev si bo teh 1560 ljudi vzelo. Zato osebni zdravniki jamrajo, da so preobremenjeni, saj nikogar ne briga, koliko morajo dejansko delati. Po drugi strani pa ZZZS nima nikakršne moči, da bi zdravnike prisilil, da vse te ljudi nenehno obravnavajo. Delovno-pravno so zdravniki namreč odlično zaščiteni s pogodbami za nedoločen delovni čas, sklenjenimi z državnimi zdravstvenimi institucijami, ki ne morejo propasti. V takem sistemu je praktično nemogoče ocenjevanje dejanske produktivnosti osebnih zdravnikov.

2. Na specialističnem nivoju ZZZS bolnicam plačuje storitve tudi po opravljenih posegih. Vendar zdravniku plačo izplača bolnica. Kot pri vseh državnih službah je plača definirana s kolektivno pogodbo, ki zdravnika razporedi v plačni razred. Da bo jasno, kako neumen je sistem, ki ga uporablja ZZZS; ta za vsako posamezno leto določi koliko posameznih posegov bo financiral in to ne glede na dejanske kapacitete zdravstvenega sistema ali potrebe prebivalstva. Na primer, če sta v bolnici zaposlena dva kardiologa, ZZZS pa ni pripravljen plačati dovolj posegov, bosta dejansko pod obremenjena. Če jih bo ZZZS pripravljen plačati več, pa tudi preobremenjena. Slednje je seveda zelo malo verjetno, ker zdravnik lahko opravi varno samo določeno količino dela. Plačo bosta dobivala enako v vsakem primeru, ker jo je bolnica prisiljena izplačati po pogodbi.

Na goljufivem trgu ni…

Seveda se boste vprašali, zakaj lahko prihaja do takih neskladij. Odgovor se skriva v slovenski razdvojenosti med zagovorniki kontinuitete socializma in zagovorniki prosto-tržnega sistema. Na zahodu je pravica do svobodne gospodarske pobude temeljna človekova pravica. Eden od pogojev gospodarske svobode pa je preprečevanje monopolov. ZZZS je monopolist, kateremu so vsi prebivalci Slovenije primorani plačevati prispevke iz osebnega dohodka. Ob vključevanju Slovenije v zahodna organizacije so le-te od Slovenije pričakovale, da bo ZZZS delovala kot nediskriminatorna zavarovalnica po principu “premija – škodni primer – plačilo storitve izvajalcu”. Slovenski levičarji, ki so hoteli za lastne interese zadržati jugoslovansko ureditev zdravstva, so zato morali goljufati tako zahod, kot lastno ljudstvo, ki se je videlo v Evropskih integracijah. To delajo tako, da ZZZS navzven prikazujejo kot zavarovalnico, ki plačuje po posegih. Navznoter pa z uvedbo koncesij ohranjajo monopolni status državnih zdravstvenih inštitucij. Predvsem koncesije so glavna prepreka pri razvoju javnega zdravstva temelječega na poštenih odnosih med zavarovanci, zavarovalnico in izvajalci storitev (zdravniki). Logika je naslednja. ZZZS bodočim bolnikom v naprej odvzame denar, ki bi ga ti lahko porabili za nakup zdravstvenih storitev pri zasebnikih. Bolnik bo tako najprej iskal storitev v okviru državne zdravstvene mreže. Šele, ko bo te možnost izčrpal, bo iskal rešitve pri zasebnem zdravniku. To pa je klasičen primer nelojalne konkurence, zakonskega favoriziranja enega od udeležencev svobodnega tržišča, ki ga v Sloveniji zato ni. Kako naj zasebnemu zdravniku na takem goljufivem tržišču uspe? Država (ZZZS) je že v naprej pobrala denar za zdravljenje njegovim morebitnim strankam. Ti si denarno osiromašeni ne bodo mogli plačevati zasebnih zdravstvenih storitev. Po drugi strani pa država s koncesijami preprečuje dostop zasebnemu zdravniku do blagajne ZZZS, ki jo sam preko prispevkov temu istemu ZZZS polni. 

Vendar pa dogodki zadnjega obdobja pričajo, da se taki jugoslovanski socialistični ureditvi zdravstva v Sloveniji nezadržno bliža konec. In to iz istega razloga, zaradi katerega je propadel gospodarski sistem Jugoslavije. Socialisti so pozabili zgodovinsko lekcijo, da sužnje lastništvo ni propadlo zaradi etičnih dvomov o takem početju, ampak zato, ker so sužnji mnogo manj učinkoviti v primerjavi s svobodnim ljudmi. Socialistični sistem mora za svoj obstanek izkoristiti ali izvajalca, da dela več ali zavarovanca, da se odpove svojim pravicam in sistemu prihrani denar. Dogodki kot so množične odpovedi in odhodi splošnih zdravnikov med zasebnike pričajo o tem, da je splošnim zdravnikom prekipelo življenje v nelogičnih odnosih sužnjelastniških preobremenitev, ki jim jih nalaga neumen glavarinski sistem. T.i. “tiha revolucija”, kjer vedno več zdravnikov dela na normalen človeški način (in ne 7 minut na pacienta) se očitno nezadržno širi med zdravniki splošne prakse. Tudi med tistimi, ki ostajajo v državnih zavodih. Na širši ravni pa se kaže v tem, da deset tisoče prebivalcev Slovenije nima splošnega zdravnika. Ali pa ga imajo, pa ga nikakor ne uspejo priklicati. Vse več zdravnikov namreč dojema, da niso zavezani ohranjanju jugoslovanskega socialistično organiziranega državnega zdravstva, ampak so zavezani kvalitetni pomoči bolnikom. Ta pa vključuje predvsem zdravnika, ki ima čas za bolnika. Zato ne čudi gnevni odziv levega dela slovenske družbe in grožnje politike (Jankovič) z odvzemom koncesij zdravnikom. Dodatno levičarji napadajo zdravnike tudi z orwellovsko metodo, da vzdrževanje socialističnega zdravstvenega sistema pomeni pomoč bolniku. Ter klasične socialistične kolektivistične zgodbe o “izkoriščevalskih zasebnih zdravnikih proti ubogim bolnikom”. Pri slednjem se zavedajo, da z napadi na zdravnike izgubijo mogoče nekaj 1000 glasov. Medtem, ko jih na drugi strani lahko pridobijo nekaj deset tisoč.

Na specialistični ravni, pa se je jugoslovanski socialistični sistem ujel v nerešljivo nasprotje z zahodnim pristopom. Ker plačuje po posegih in ne glavarinah je prišlo do tega, da se število posegov, ki jih je pripravljen plačati ZZZS ne sklada s kapacitetami zdravstva. T.i. “zdravniki dvoživke” so bili “izumljeni” za rešitev tega problema, ob hkratni koristi za ZZZS in leve politične elite.

1. Ljudje, ki niso prišli do storitve v državnem sistemu, ZZZSju privarčujejo gore denarja, ker te iste posege sami plačajo pri zasebnikih. ZZZS bi te storitve moral plačati, pa se je odločil, da jih ne bo, ker ZZZS ni zavarovalnica ampak zavod.

2. Levim političnim elitam omogoča hitro, kvalitetno in predvsem zastonjsko zdravstveno oskrbo. Specialist, ki je po sreči (ali političnih vezah) dobil koncesijo (dostop do denarja ZZZS) ali dovoljenje za delo v zasebni praksi (dodatni zaslužek) jih lahko hitro izgubi, če ne bo politiki vračal uslug. Kako lahko namreč razložimo, da nekateri zdravniki dobijo koncesije in dovoljenje za delo v zasebni ordinaciji drugi pa ne. O tem pričajo mnogi primeri povsem arbitrarnega dodeljevanja in odvzemanja dovoljenj in koncesij s strani ministrstva in državnih zdravstvenih ustanov. Pri tem pa se ne da znebiti občutka, da so taka dovoljenja vezana na hiter dostop levih političnih elit do zdravnikov, za katere se vedno najde tudi denar iz blagajne ZZZS.

Minister pozablja…

Vendar pa je to, kar je bilo na začetku videti kot darilo socialističnemu zdravstvu, s časom postalo strupeno jabolko. Nezadovoljstvo, ki ga sproža tako goljufanje ljudi, se jasno kaže v vse večjem porastu zasebnih zavarovalniških pobud, ki ponujajo dostop do specialistov izven državnih zavodov. Ljudje namreč vse bolj spoznavajo, da je plačevanje prispevkov ZZZS nelogično, če moraš na koncu plačati še zasebniku. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo ljudje dokončno spoznali, da je slovenski socialistični zdravstveni sistem dejansko že mrtev in zahtevali svobodno izbiro zdravstvene zavarovalnice. Kajti, v Sloveniji edino zdravstveno zavarovanje predstavlja osebno poznanstvo z zdravniki ali zelo debela denarnica. Slednje pa seveda ni, ker jo je dodobra osušil že ZZZS preko prispevkov od bruto plače.

Skozi osnovno razlago delovanja slovenskega zdravstvenega sistema lahko tako natančno vidimo motive za neumne odločitve trenutnega ministra za zdravje. Grožnje z odvzemom koncesij splošnim zdravnikom zasebnikom so čista tiranija namenjena ustrahovanju. Kaj misli minister, da bo dosegel z odvzemom koncesij? To, da bo še več ljudi prisili v plačevanje zdravstvenih storitev iz lastnega žepa. Mogoče pa je to tudi njegov namen. Manj ljudi pri splošnih zdravnikih pomeni tudi manj napotenih k specialistom in prihranek denarja ZZZS. Vendar pa bo zaradi tega še več nezadovoljnih državljanov, ki jim ZZZS ne omogoča tega kar jim po zakonu pripada.

Druga odločitev za t.i. “stresne teste” slovenskega zdravstva pa tudi ni dobro premišljena. Minister Loredan izhaja iz principa, da bo ZZZS financiral vse posege in s tem testiral maksimalno kapaciteto Slovenskega državnega zdravstva. Pri tem pa pozablja nekaj osnovnih psiholoških lastnosti ljudi.

Zakaj bi zdravniki sploh hoteli delati več, če se minister nameni, plačati za več posegov? Ta denar bodo prejele bolnice in zdravstveni domovi. Bore malo se bo prelilo v plače zdravnikov. Kar nekaj pa zagotovo v koruptivne zdravstvene posle. Zdravniške plače so fiksirane s kolektivnimi pogodbami. Niti minister, niti direktorji državnih zavodov pa nimajo vzvoda, da bi prisilili zdravnike specialiste, ki so prepričani, da so že tako “obremenjeni vsaj 200%”, v še več dela. In nenazadnje, minister tudi pozablja, da so zdravnik že od nekdaj prepričani, da so premalo plačani. Tudi, če bodo dobili večje plače, to ne bo stimulativno. Ministra bodo preprosto obvestili, da je končno poravnal svoj več desetletni zgodovinski dolg, do katerega so bili upravičeni. Še hvaležni mu ne bodo, ker je naredil nekaj, kar jim tako pripada.

Gospod minister v svoji ideološki zaslepljenosti namreč pozablja, da je edini sistem, ki je sposoben testirati maksimalno kapaciteto družbe prosto-tržni kapitalizem. Svoboda gospodarskega delovanja in obljuba, da bo ustvarjeno v veliki večini ostalo ustvarjalcu (nizki davki) je tisto, kar žene ljudi v delo. Kajti na njegovo žalost je še vedno tako, da so ljudje pripravljeni narediti največ ravno za sebe in minimalno za delodajalca, še posebej, če slednji neusmiljeno izkorišča. Upamo lahko samo, da bodo to dojeli tudi slovenski zdravniki in nemudoma zahtevali liberalizacijo trga zdravstvenih zavarovanj in konec monopolizma socialističnega ZZZS, ki kvari zdravje Slovenkam in Slovencem, zdravnikom pa uničuje profesionalne kariere. O tem, kakšne posledice bi to imelo za slovensko zdravstvo pa drugič, ko bom pisal o delovanju zdravstvenega sistema v Švici.

(Hvala Marjanu N.)