“Laž je nesmrtna duša komunistov!” Leszek Kolakowski
Pred nami je drugi krog predsedniških volitev. V drugem krogu se pomerjata Nataša Pirc Musar in Anže Logar. Med slovenskimi volivci vlada kaotično stanje in ljudje levo od sredine se prepirajo h kateremu polu pravzaprav spada Nataša Pirc Musar. Pri Anžetu Logarju te dileme ni, saj so ga levičarji razglasili za janšista, kar je slovenska različica psovke za fašista. Desničarji ga vidijo kot zelo zmernega konservativca. Mnogo več prerekanja je o tem, kaj naj bi bila politično Nataša Pirc Musar. To vprašanje naj bi bilo pereče, ker obstaja v Sloveniji okoli 25 odstotkov t.i. sredinskih volivcev, ki za sebe mislijo, da so liberalci. Pričakuje se, da bodo podprli Natašo Pirc Musar, ki sebe prodaja kot sredinsko, liberalno. Pa je res? Poglejmo kaj lahko doktrina političnih delitev na zahodu pove o Nataši Pirc Musar in o Slovencih, ki o sebi mislijo, da so liberalci.
Da bi razumeli, kako se politične stranke delijo v Evropi, je potrebno delno poznati politično zgodovino zahoda. V grobem so današnje ljudske in krščanske stranke nastale iz konservativnih strank v 19. stoletju. Liberalne stranke so nastale iz meščanskih strank in so stremele k družbenemu napredku. Slednji je bil povezan s hitrim razvojem ekonomske znanosti (Adam Smith), ki je zagovarjala vedno večje odmikanje države (takrat še monarhij) iz gospodarskega življenja države in povečevanje ekonomske avtonomije posameznikov. Zadnji sklop strank, ki je nastal nekje na koncu 19. in začetku 20. stoletja so bile socialistične stranke, katerih idejna zasnova temelji na razreševanju domnevnih “ekonomskih nepoštenosti” in borbe delavskega razreda proti lastnikom kapitala.
Politična evolucija v ZDA je s pomočjo večinskega volilnega sistema odplavila iz političnega prizorišča liberalno stranko in nato še socialistično stranko Amerike. Slednja je po uvajanju komunistične revolucije v Rusiji bila v ZDA videna kot izrazito proti-ameriška. Evropa za razliko od ZDA ni bila nepopisan list papirja, na katerega lahko začneš pisati povsem novo zgodbo. Bila je prej zamaščena debela bukva polna zgodovine in zgodovinskih travm, ki se je v zgodnjem 20. stoletju še otepala s kraljevinami, procesi formiranja nacionalnih držav in bliskovito razvijajočo se znanostjo in prosto-tržno ekonomijo, katere ne povsem razumljene zakonitosti so ekonomska življenja ljudi delala nepredvidljiva. Eksplozivno mešanico propada monarhij, ki so z velikim ognjemetom prve svetovne vojne šle v zaton, so ponekod najbolje izkoristile socialistične stranke. Najprej v Rusiji, kjer so komunisti (inter-nacionalni-socialisti) neusmiljeno opravili s carjem in ostalimi političnimi nasprotniki. Na krilih ekonomske krize je nato sledil vzpon sestrskih socialističnih strank v pomembnih evropskih državah. Najprej fašistov v Italiji in nato nacistov v Nemčiji. Obe socialistični stranki sta v drugi svetovni vojni bili premagani in formirala se je nova ureditev sveta. Vzpostavil se je moderni pogled na razmejevanje strank, ki še danes na zahodu temelji na odnosu strank v prvi vrsti do ekonomije in v drugi vrsti do preostalih socialnih tem.
Hladna vojna in strah pred širjenjem komunizma je v ZDA zagotovil, da sta tako demokratska kot republikanska stranka sprejeli brez kakršnih koli zadržkov prosto-tržni kapitalizem za svoj temelj o katerem ni bilo nobene diskusije. Razlike med demokrati in republikanci so se vzpostavile po drugih socialnih temah, saj je osnovni odnos do ekonomije bil enak pri obeh.
V Evropi je proces potekal na najrazličnejše načine odvisno od tega, na kateri strani železne zavese in kako blizu železne zavese se je država nahajala. Nedvomno so države Varšavskega pakta imele uveden trdi komunizem (skrajno levičarstvo), ker ni bilo prostora za individualizem ali svobodno tržišče in gospodarsko pobudo. V ta pol je spadala tudi Jugoslavija s svojim socializmom s človeškim obrazom. Kar je bilo po svoje zanimivo priznanje nečloveške narave socializma.
Drugi del Evrope osvobojen s strani ZDA in Velike Britanije je podobno kot ZDA in VB vpeljal prosto-tržni ekonomski sistem z več ali manj socialnih korektivov, katerih namen je bil, da popravijo vertikalno mobilnost prebivalstva in s tem optimizirajo človeške vire. O njihovi uspešnosti si zanimivo zahodni ekonomisti še danes niso enotni. Zaradi majhnosti Evropskih držav je politična pestrost bila (in še vedno je) večja kot v ZDA, saj za preboj v parlament načeloma niso potrebne obsežne strankarske organizacije. Oblikovali so se trije poli strank: konservativno-krščanske, liberalne in socialne. Delitve med njimi so na zahodu zelo jasne in natančne. Konservativne stranke imajo liberalno-ekonomski program ter konservativen socialni program. Liberalne stranke imajo liberalno-ekonomski program in liberalni socialni program. Socialne stranke imajo omejeno liberalen ali proti-liberalen ekonomski program in liberalni socialni program. Poenostavljeno bi lahko rekli, da so liberalne stranke socialno napredne konservativne stranke. Vsekakor pa so liberalne stranke nasprotje socialističnih strank, ki svoje ekonomske programe temeljijo v prvi vrsti na prerazporejanju ustvarjenega preko davkov. Socialnih strank procesi ustvarjanja nove dodane vrednosti po večini ne zanimajo, kar je nasprotno izrazito izpostavljeno pri konservativnih in liberalnih strankah. Zato so slednje običajno gibalo ekonomskega in nato posledično znanstvenega in družbenega razvoja. Medtem, ko udejanjanje programov socializma ne obhodno vodi v ekonomsko stagnacijo in kasnejši razkroj družbe in s tem napredka.
V prid taki razlagi o delitvi strank na zahodu govorijo tudi same koalicije strank, ki se sestavljajo v najstarejših in najrazvitejših demokracijah Evrope. Liberalne stranke tvorijo koalicije s konservativnimi strankami ravno zaradi prekrivanja v ekonomskem programu, ki je v pragmatičnem okolju prosto-tržnega kapitalizma zahodnih držav najpomembnejša komponenta strankarske in državne politike. Najnovejši primeri povezovanja liberalcev in konservativcev je znan iz Velike Britanije, Danske, Avstrije in trenutno Švedske in Italije. Medtem, ko povezovanje med socialnimi strankami in liberalnimi strankami na zahodu velja za izjemno nenavadno in nenačelno, kot se to trenutno dogaja v Nemčiji.
Kako se torej naša dva kandidata Anže Logar in Nataša Pirc Musar politično izmerita na polju zahodnega političnega parketa. Delo Anžeta Logarja priča o naslednjem. Sodeloval je v vladi Janeza Janše, katere program je bil v svojem temelju ekonomsko liberalen z nekaterimi komponentami socialnih korektivov. Dokazi za ekonomsko liberalnost Janševe vlade mrgolijo vsepovsod. Od splošnega zniževanja davkov, do odpravljanja birokratskih ovir, izboljševanja okolja za investitorje, obsežni gospodarski rasti in neverjetni skoki na lestvicah ekonomske svobode (poenostavljeno: uvajanju prosto-tržnega kapitalizma in umikanju države iz ekonomskega življenja državljanov). Anže Logar se je vsekakor s takim ekonomskim programom strinjal in ga kot zunanji minister tudi podpiral. Njegova matična stranka SDS je sicer glede socialnih tem na konservativni strani vendar Anže Logar pri tem ni aktivno sodeloval in se je vseskozi distanciral od takih politik. Ocena Anžeta Logarja je tako s strani zahodnjaških meril skrajno preprosta saj je zelo konsistenten. Je liberalec, ki je v Sloveniji po sili razmer pridružen konservativni SDS, ker razen NSi-ja edina ponuja liberalno-ekonomski program z realno politično močjo, da se ga uvede v ekonomsko življenje Slovenije.
Natašo Pirc Musar je glede ekonomskega aspekta težje oceniti. Vendar se ne spomnim niti ene priložnosti, kjer bi poudarila osnovne-liberalne ekonomske vrednote kot so: nizki davki, odmik države iz aktivnega poseganja v gospodarstvo s pomočjo privatizacije državnih podjetji, odstranjevanje birokratskih ovir, povečevanje splošne ekonomske avtonomije posameznika od države, ukinitev prisilnega RTV prispevka, odprtje zdravstvenega zavarovalništva za ne-državne zavarovalnice, zmanjšanje socialnih transferjev in odprtje šolskega sistema za ne-državne udeležence pod enakimi pogoji kot za državne. Nenazadnje se je Nataša Pirc Musar vedno zavzemala za državne monopolizme kar je temelj, da ji je podporo izrekel bivši predsednik Milan Kučan. Milan Kučan je zaprisežen socialist in spada v kategorijo ekstremnih levičarjev, zagovornikov populističnega nacionalnega interesa preko neposrednega državnega vmešavanja v gospodarstvo (torej nekakšen frankenštajnovski konstrukt populističnega nacionalnega in internacionalnega socializma). Tega zagotovo ne bi naredil, če bi v Nataši Pirc Musar videl zahodno profilirano ekonomsko liberalko, ki ruši socialistično kontinuiteto Slovenije s podporo zgoraj navedenim osnovam liberalizma.
Mnogi trdijo, da Nataša Pirc Musar tudi ne more biti levičarka saj je zato odločno prebogata. Vendar to realno ni nobeno merilo saj so ključne za opredelitev politika njegove politične ideje, ki jih želi udejanjiti za družbo in ne za sebe. Mnogi levičarski politiki so bili bajno bogati (Tito, Stalin, Castro, itd) in nihče nikoli ne bi trdil, da zaradi tega niso bili levičarji. Levičarji so bili zato, ker so udejanjali socializem za družbo, sodržavljane. Glede na to, da smo brez dvoma ugotovili, da je Nataša Pirc Musar glede ekonomske logike, ki bi jo izvajala za slovensko družbo trdno na strani, ki se bori proti svobodnemu-tržnemu kapitalizmu je ocenjevanje njenih sekundarnih političnih komponent nepomembno. Liberalec ne mora biti nekdo, ki je ekonomski anti-liberalec. Bogastvo Nataše Pirc Musar izvira pretežno iz poslov z državo in od države podeljenega preferenčnega statusa, kar dalje priča o njeni navezanosti na državno proti-liberalno gospodarsko logiko. Dokaz o njeni navezanosti na državne posle je tudi njeno nenehno pehanje za pomembnimi državnimi funkcijami kot so: informacijska pooblaščenka, propadla kandidatura za direktorico RTV in neuspešno kratkotrajno vodenje od države finančno močno odvisnega Rdečega križa. Tako je sklep preprost, Nataša Pirc Musar posreduje o sebi sliko sredinske liberalne kandidatke, ki se ne sklada z resničnostjo in je namenjena lovljenju ljudi, ki ne razumejo kaj liberalizem je. Liberalizem namreč ni samo zavzemanje za LGBT skupnost, splav, svobodno uporabo drog in socialno pravičnost. To isto počnejo tudi socialisti. Liberalizem izhaja iz besede libera/liberte ali po slovensko svoboda. Zgodovinsko gledano pa so svobodo na zahodu najprej povezovali seveda s svobodo od arbitrarnih “kraljevih muh”, kamor sodi predvsem ekonomska svoboda v obliki nizkih davkov kralju. O teh svobodnih ekonomskih hotenjih zahoda pričajo eni najstarejših pravnih dokumentov kot je Magna Carta libertatum. Ameriška revolucija (rojstvo koncepta moderne zahodne države), se je začela zaradi prepričanja, da so kraljevi davki preprosto previsoki. In ne zato, ker bi bili ljudje prepričani, da nimajo svobode govora in gibanja, kar jim je Britanija pravzaprav zagotavljala celo bolje pred kot samostojnost po revoluciji. Liberalci tudi močno zavračajo socialno vsiljeno ekonomsko pravičnosti. Po doktrini liberalcev o ekonomski pravičnosti razdeljevanja dobrin odločajo ljudje svobodno na prostem trgu in ne država s svojimi nasilnimi intervencijami v obliki davkov in socialnih transferjev.
Če ste tako po vsem tem še vedno v dvomu o Nataši Pirc Musar in Anžetu Logarju se vprašajte kdo od njiju bi se podpisal pod zahodnim tipom liberalizma, ki sem ga povzel v tem sestavku. Odgovor je na dlani. Anže Logar takoj. Z državnimi monopolizmi obsedena proti-liberalna Nataša Pirc Musar nikoli.
In kaj je lahko končni sklep za vas same? V kolikor še naprej vztrajate pri podpori Nataši Pirc Musar in sebe vidite kot liberalca je čas, da razmislite o tem ali niste morebiti tudi vi sami pravzaprav socialist, ker Nataša Pirc Musar zagotovo je. Samo tega si ne upa na glas povedati, ker je za potrebe volitev prikladno tudi kdaj kaj zamolčati.