Cenzuro v medijih, ko poročajo o sodnih postopkih po škandalu ljubljanskega župana Zorana Jankovića seks za službo, zahteva inštitut 8. marec znane leve politične aktivistke Nike Kovač. V sporu proti portalu Siol in odgovornemu uredniku Petru Jančiču pred častnim razsodiščem društva novinarjev Slovenije trdijo, da je bila Ravnikarjeva žrtev spolnega nasilja župana Zorana Jankovića in da morajo mediji zaradi tega prikrivati njeno ime in priimek. Njihova zahteva je nenavadna, ker proti županu ni nobenega postopka zaradi spolnega nasilja. Ime pa je bilo že davno razkrito. Njihova zahteva za presojo častnega razsodišča je bila prvotno celo brez podpisnikov. Po opozorilu iz Siola, da anonimneži lahko vodijo proteste ob petkih, sporov pred častnim razsodiščem pa ne morejo kar tako sprožati, so iz društva novinarjev razkrili podpisnike: Nika Kovač, Mojca Lukan, Kristina Krajnc, Maja Koražija, Mark J. Užmah, Tija Jakič, Tina Tomšič, Tanja Matijašević, Petra Meterc, Zarja Muršič, Sara Ugrin, Marja Kodre, Neža Dvorščak, Gregor Volk, Alenka Kreč Bricelj. Ker gre za zanimiv spor o dilemi, koliko se sme poročati o župana glavnega mesta in njegovi ljubici, ki je dobila zaposlitev za intimnosti, v Spletnem časopisu objavljamo celotno pritožbo in odgovor. Objavili bomo tudi mnenje častnega razsodišča, ali morajo mediji javnosti že dolgo znano ime Katarine Ravnikar poslej prikrivati, ko poročajo o sodnih sporih, ki jih je ta sprožila proti ugotovitvam kriminalistov, kaj se je dogajalo ali o sodnih sporih, ki so jih sprožili kriminalisti proti županu Jankoviću, ker je o njih širil neresnice.
Spor so sprožili tako:
Spoštovani,
kot nevladna organizacije, ki se zadnja leta intenzivno ukvarja s sistemsko obravnavo spolnega nasilja, podajamo prijavo na častno novinarsko razsodišče zoper Portal Siol.net. Del boja proti spolnemu nadlegovanju in nasilju je tudi zagotavljanje etičnih standardov novinarskega poročanja in medijske obravnave spolnega nasilja, njihovih žrtev in storilcev. Portal Siol.net je dne 22. 3. 2022 objavil prispevek novinarja in odgovornega urednika omenjenega portala Petra Jančiča z naslovom: »Farmacevtka: želela si je, da bi jo imel nekdo rad in je ne bi le izkoriščal«. Namen članka, kot izhaja iz uvoda, je objava do sedaj nerazkritega uradnega policijskega zaznamka obravnave znanje afere domnevnega spolnega nadlegovanja s strani ljubljanskega župana g. Jankovića. Novinar v svojem poročanju žrtve namenoma ni zavaroval. Še več, njene osebne podatke in njeno zgodbo je uporabil kot le še eno sredstvo za politična preračunavanja. Tovrsten odnos do žrtev, njena javna izpostavitev in brezsramna uporaba njene zlorabe v senzacionalistične namene, pomeni sekundarno viktimizacijo žrtve. Žrtev je ponovno postavljena v podrejeni položaj, ko sama nima nadzora nad lastno zgodbo in ji je odvzeta pravica do anonimnosti. Poročanje Siol.net zato kar najmočneje obsojamo, saj smo mnenja, da članek ne le da ni bil v interesu žrtve, temveč jo je namenoma in povsem brezsramno izrabil. Kodeks novinarske etike v 17. členu od novinark in novinarjev jasno zahteva, da spoštujejo pravico posameznika do zasebnosti in se izogibajo senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. V konkretnem primeru gre za razkrivanje osebnih in izredno občutljivih podatkov osebe, ga. Ravnikar, ki ni javna osebnost, zato mora biti standard varstva interesov posameznice bistveno višji. Novinar se prav tako mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti, kar je z vidika obravnavane tematike domnevnega spolnega nasilja še toliko bolj pomembno. Novinar ne sme razkriti identitete oseb, ki so doživljale spolno zlorabo, kar eksplicitno zahteva 22. člen Kodeksa novinarske etike. Pri čemer opozarjamo tudi na zahtevo po posebni obzirnosti pri poročanju o pripadnikih posebej ranljivih skupin, ki taksativno niso naštete v kodeksu. Nedvomno mednje spadajo tudi (domnevne) žrtve spolnega nadlegovanja in nasilja. Pozivamo novinarsko častno razsodišče, da se opredeli do omenjenega poročanja, vse pa spodbujamo k temu, da na vsakodnevni ravni obsodimo tovrstno poročanje, ki ni v interesu žrtev nasilja, temveč jim še dodatno škoduje. V skladu z 9. členom Pravilnika o delu Novinarskega častnega razsodišča, izjavljamo tudi naslednje: V zadevi, ki je predmet pritožbe na NČR, nismo in do zaključka postopka pri NČR ne bomo vložili ovadbe ali zasebne tožbe zaradi katerega od kaznivih dejanj ali vložil (civilne) odškodninske tožbe.
Lep pozdrav, programski odbor Inštituta 8. marec
Odgovor odgovornega urednika Siol.net je bil takšen:
Zadeva: odgovor na pritožbo neznanih pritožnikov iz Inštituta 8. marec
Spoštovani!
Poslali ste mi nepodpisano pritožbo Programskega odbora Inštituta 8. marec, v kateri pritožniki ne navajajo natančno, s katerimi trditvami ali deli članka naj bi zagrešil kršitve, ki jih navajajo. Nepodpisano in torej anonimno pisanje bi moralo društvo zavreči ali pa pridobiti podpisnike. Upam, da me boste še seznanili s tem, kdo je sprožil postopek in je torej tožnik. Čeprav je pritožba nepopolna, ker ne navaja natančno, kje v članku naj bi bila zagrešena kršitev in kaj natančno naj bi bilo neetično, na pritožbo vendarle odgovarjam, ker menim, da vsebuje nenavadne dileme, ki si zaslužijo javno razpravo.
Inštitut 8. marec v pritožbi trdi, da sem z objavo uradnega zapisnika dveh policistov, ki sta del sodnega spora Katarine Ravnikar proti kriminalistoma, ki sta preiskovala, kako si je s seksualnimi uslugami županu zagotovila redno zaposlitev v ljubljanskih lekarnah, neupravičeno razkril zasebnost Ravnikarjeve. Inštitut opozarja, da ne bi smel razkriti identitete oseb, ki so »doživljale spolno zlorabo«. Spor, da bi morali na Siolu prikrivati identiteto, so, kot so zapisali, sprožili kot del svojega boja proti spolnemu nadlegovanju in nasilju, k čemur po njihovem spada »zagotavljanje etičnih standardov novinarskega poročanja in medijske obravnave spolnega nasilja, njihovih žrtev in storilcev«. Menijo tudi, da je bila žrtvi, ko je bila s poročanjem ponovno postavljena v podrejeni položaj in ni imela »nadzora nad lastno zgodbo«, odvzeta pravica do anonimnosti.
Vsi ti očitki Inštituta so ne le neresnični, temveč tudi primer poskusa omejevanja svobode poročanja o pomembnih javnih zadevah.
Neresnična je trditev, da smo brez tehtnega razloga razkrili osebne podatke Katarine Ravnikar, ko smo o dogajanju poročali z njenim imenom in priimkom. Sodni postopek, katerega del je zaznamek, ki smo ga predstavili javnosti, je proti kriminalistoma, ki sta preverjala dogajanje pri županu, sprožila Ravnikarjeva sama, dogajanje pa sem kot avtor opisal v dveh člankih. V prvem z naslovom »Farmacevtka: želela si je, da bi jo imel nekdo rad in je ne bi le izkoriščal« (https://siol.net/novice/slovenija/farmacevtka-zelela-si-je-da-bi-jo-imel-nekdo-rad-in-je-ne-bi-le-izkoriscal-575609) in drugem z naslovom »Jankovićeva farmacevtka: ‘S kom jaz spim, ne zanima nobenega’« (https://siol.net/novice/slovenija/jankoviceva-farmacevtka-s-kom-jaz-spim-ne-zanima-nobenega-576557).
Del tožbe Ravnikarjeve, o čemer poročam, je očitek kriminalistoma, da sta bila zaradi njunega dela s tem uradnim zaznamkom že pred petimi leti javno razkrita njeno ime in priimek v medijih, pa tudi to, da je župana Zorana Jankovića obiskala z namenom, da ji zagotovi redno zaposlitev v zameno za seksualne usluge. Seksualne usluge je tudi zagotovila, župan pa ji je zagotovil redno zaposlitev. Na sodišču je o posledicah javne objave podatkov, ki je bila posledica kriminalistične preiskave, Ravnikarjeva, ko so jo o dogajanju zaslišali, povedala: »Uničili so mi ful veliko s tem, no. Ful veliko. In družino in ime, vse je šlo v medije in v enem tednu, na božični večer, sem postala največja ljubljanska kurba tukaj. Poznana.«
Trditev, da je Siol neupravičeno javnosti razkril ime in priimek Katarine Ravnikar kot županove ljubice, s katero je imel večkrat spolne odnose in jo je za intimnosti nagradil z redno zaposlitvijo v lekarniškem podjetju, je neresnična, saj sta bila ime in priimek Ravnikarjeve javnosti že razkrita in znana in tega torej ni bilo mogoče znova »razkriti«. Ime in priimek, pa tudi sliko Ravnikarjeve z opisom dogajanja je javno objavil dnevnik z največjo naklado v državi Slovenske novice pred petimi leti in je javnosti še vedno dostopen na spletnem naslovu https://old.slovenskenovice.si/novice/slovenija/postopki-tecejo-jankovicu-zaradi-lepe-katarine-grozi-zapor. Videti je bil in je še vedno ta zapis tako:
Razkril pa je vse te podatke že prej novinar Bojan Požar. Trditev o razkrivanju osebnih podatkov, če se nanaša na ime in priimek, je še dodatno neresnična, ker je zaradi takratnega pisanja medijev Katarina Ravnikar spremenila ime in priimek, da bi zaščitila sebe in svoje otroke. Pri poročanju njene nove identitete, čeprav smo v uredništvu novo ime in priimek poznali in ga še poznamo, ker je del sodnih spisov, nismo razkrivali, ker se to za opisa sodnega postopka, ki je potekal proti kriminalistoma, ni zdelo pomembno. Podatke o spremenjenem priimku smo v objavljenih dokumentih prikrili.
Neznanci iz Inštituta 8. marec v pritožbi, ko branijo Katarino Ravnikar, zastopajo osebo, ki s tem imenom in priimkom že dalj časa več ne obstaja.
Očitki nevladne organizacije, katere znana predsednica je Nika Kovač, ki je bila po aferi tudi sama zaposlena v instituciji, ki spada pod župana Zorana Jankovića, so dodatno nenavadni, saj članek govori o sodnem sporu, ki ga je Katarina Ravnikar sprožila proti kriminalistoma, po ustavi pa so sodni postopki javni in se sodbe izrekajo javno. Javni interes za poročanje, če gre za sume zlorabe župana ali kriminalistov, ki to preiskujejo, je v tem primeru povsem nesporen. Sodišče postopka, ki je potekal proti kriminalistoma, in spisov, ki so nastali, tudi pričanja Katarine Ravnikar pred sodiščem o dogajanju ni označilo kot izjemo, ki mora biti skrita pred javnostjo zaradi varovanja žrtve spolnega nasilja. Očitke o kršenju pravic »žrtve« Katarine Ravnikar bi morala nevladna organizacija v tem primeru torej nasloviti na sodišče in ne na medij, ki poroča o dogajanju na sodišču. Sodišče ni ravnalo tako. Postopek pa ne poteka, ker bi bila Katarina Ravnikar žrtev spolnega nasilja, sprožila ga je, ker naj bi kriminalista zlorabila svoj položaj, a je bila, kot je pokazal razplet, pri tem neuspešna.
Tudi sicer ni utemeljena trditev nevladne organizacije Inštitut 8. marec, da je Katarina Ravnikar v tem primeru žrtev spolnega nasilja in bi zaradi tega morali mediji javnosti prikriti dogajanje na sodišču, ki ga je sama sprožila, in njene seksualne odnose z županom, pa tudi način, kako ji je, kot so ugotavljali preiskovalci, s tem, ko je posredoval pri direktorju Marjanu Sedeju, da je ta s pomočnico za kadrovsko področje Spomenko Sluganović uredil, da je dobila zaposlitev za nedoločen čas. Kot je Ravnikarjeva pred sodiščem sama povedala, je župan k obisku in k spolnim odnosom ni silil, za to se je odločila sama, da bi si pridobila ugodnost: to je zaposlitev za nedoločen čas v lekarniškem podjetju, ki je v lasti mesta. Da hoče seks, kot je pričala pred sodiščem Ravnikarjeva v postopku, ki ga je sama sprožila, bi naj župan niti ne izrekel. To, da to zahteva, se ji je zdelo samoumevno, saj to moški, kot je povedala sodišču, »vedno hočejo«.
Ravnikarjeva, vsaj po tem pričanju, ni bila predmet nadlegovanja na delovnem mestu ali spolnega nasilja Zorana Jankovića. Trditev nevladne organizacije Inštitut 8. marec v pritožbi, da je bila Ravnikarjeva žrtev spolnega nasilja in zlorabe, je neutemeljena in celo nepoštena do župana, saj po trditvah Ravnikarjeve same župan ni bil nasilen, spolni odnosi pa so bili prostovoljni.
Tudi nobenega postopka proti županu zaradi spolnega nasilja ni bilo in ga organizacija, ki zahteva cenzuriranje poročanja o dogajanju na Siolu, ne sproža.
Častnemu razsodišču predlagam, da poskus vplivanja, da bi se javnosti prikrivalo ravnanje župana Jankovića, v javnosti znano kot seks za službo, ki ga je sprožila organizacija, katere predsednica je bila tudi zaposlena pod županom Zoranom Jankovićem, zavrže kot poskus pritiska na medij, da bi prikrivali županove zlorabe ljudem. Sproženi postopek temelji na vrsti namerno zapisanih neresnic.
Zavrženje dodatno predlagam tudi, ker je bila predsednica te nevladne organizacije Nika Kovač enako kot Katarina Ravnikar zaposlena v instituciji v lasti mestne občine, kjer ima na zaposlitve vpliv Zoran Janković. Uslugo, zaposlitev, pa zdaj, tako se zdi, vračajo z lažnivimi podtikanji in pritiskom na medij, da bi cenzurirali zapise o tem, kako župan ne nedostojne načine vpliva na zaposlovanja na ravni podjetij in institucij, ki spadajo pod mesto, da so zaposleni tisti, ki mu nudijo takšne ali drugačne usluge, in ne najbolj sposobni. Na to kaže tudi, ker Inštitut 8. marec sodeluje v volilni kampanji pred volitvami na strani opozicije, s postopkom pred častnim razsodiščem pa se je odzvala na poročanje, ko je bil župan Zoran Janković častni gost na volilni konvenciji stranke Roberta Goloba, za kar smo na Siolu opozorili, da je škandalozno zaradi županovih zlorab moči v preteklosti. In tudi spor pred častnim razsodiščem so iz Inštituta sprožili v času kampanje pred volitvami in zdi se, da kot pomoč stranki Roberta Goloba, ki jo podpira Zoran Janković.
Peter Jančič
