Norčevanje iz pravice javnosti do obveščenosti ob posilstvu dveh študentk

Last Updated on: 8th maj 2022, 08:01 dop

Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik tudi, ko je presojala že drugo pritožbo, koliko javnost sme vedeti o sodbi migrantu, ki je po prihodu iz zaporu osumljen dveh posilstev, ni presenetila in je pokazala, da so državni organi in pravna ureditev, po kateri delajo, popolna zmeda.

Tokrat se je to zgodilo, ko je pritrdila moji pritožbi, da so mi na okrožnem sodišču v Ljubljani, ki ga vodi Marjan Pogačnik prikrili preveč podatkov o osumljenem posilstev dveh študentk Aliju Safiniju, a hkrati odločila, da mi sodišče v tej preveč zakriti sodbi ne bi smelo razkriti imena Safinija in to zaradi varstva zasebnosti, ker sem to, kdo je obsojeni, torej Safini, kot novinar že vedel.

Prikriti je treba, ker je že znano!

Pazite, državni organ trdi, da mora sodišče novinarju, ki skuša preverjati podatke za zgodbo, v sodbi skriti podatek o imenu in priimku osumljenega posilstev, ker je novinarju znan. Takšne zakone imamo. Tako je to zapisano v odločbi:

Ko sem pred tem prosil za isto sodbo osumljenemu posilstev brez imena, ker ga še nisem poznal, so me iz sodišča v celoti in povsem zavrnili, da javnost nima pravice vedeti niti tega ali so sploh sodili, ker je to zasebna stvar obsojenih in sodišča, pooblaščenka pa je sodišču, ko sem se pritožil, v celoti pritrdila z razlago, da sodbe brez imena ali opravilne številke sodišče ni sposobno najti v računalniškem sistemu. Kar je bila, kar pojasnjujem v posebnem članku, očitna neresnica: NE LAŽITE SKUPNOSTI: POGAČNIKOVO SODIŠČE JE SPOSOBNO NAJTI SVOJO SODBO MIGRANTU OSUMLJENEMU POSILSTEV ŠTUDENTK

Vmes sem pač od sodnikov, ki so bili ogorčeni zaradi prikrivanja javnosti, že izvedel, da je osumljenemu ime Ali Safini in da mu je sodila sodnice Mojca Kocijančič, nekdanja soproga pravosodnega ministra Aleša Zalarja (LDS). Torej je bilo sodbo mogoče najti.

Sodbo sem že pred odločitvijo pooblaščenke, da je nikakor ni mogoče najti, iz sodišča celo že dobil. A v večjem delu cenzurirano. Manjkale so cele strani. Vsebina razkritega pa je bila, da je med poskusom ropa migrant iz Maroka Safini v preteklosti že tepel ženske. Dve. Uspelo mu je oropati eno. Iz necenzuriranega dela sodbe je razvidno še, da je bil v času ropov, kjer si je pomagal z udarci v glavo, že pogojno obsojen. Sodišče je iz sodbe, ko jo je večino počrnilo, prečrtalo tudi podatke, na katerem sodišču in za kakšno kaznivo dejanje je bil Safini že prej obsojen. Pojasnili so, da morajo varovati osebne podatke. In to bolj obsežno kot bi sicer, ker mi je že znano ime obsojenega. 

Onemogočanja dostopa do podatkov

Na pritožbo, da ime sodišča in že prej izrečena pogojna kazen ne more biti zasebna stvar, če pa ustava določa, da se sojenja javna in se sodbe tudi razglasijo javno, je informacijska pooblaščenka v drugo odgovorila pritrdilno in sodišču naložila, da morajo v 30 dneh ponovno odločiti in mi znova poslati sodbo. Že samo čas, ki ga daje pooblaščenka sodišču, je povsem smešen. Omogočanje novinarju, da preveri podatke o ravnanju države z zamikom več mesecev, je isto kot zavrnitev dostopa do pomembnih informacij javnega značaja.

Vsebina, iz katere je razvidno, da pooblaščenka meni, da bi mi morali na sodišču prikriti ime obsojenega Alija Safinija, ker mi je to ime že znano, pa je prava podoba odnosa države do pravice javnosti do obveščenosti in do odnosa, ki ga imajo do medijev in dela novinarjev. Nepotrebno prikrivanje znanih dejstev dejansko otežuje preverjanje.

Ta odnos je tudi posledica politike največje novinarske organizacije, društva novinarjev Slovenije, ki že dolgo ne varuje več pravice javnosti do obveščenosti in novinarjev. Namesto tega se je, kot je razkrila pred dobrim desetletjem peticija 571, spremenilo v podporni oddelek politike za diskreditiranje Janeza Janše in SDS. Na to društvo namesto predstavnikov največjih medijev pogosto bolj vplivajo od države plačane nevladne organizacije, katerih cilj nikakor ni pošteno in vsestransko obveščanje javnosti.

Posledica je absurdna pravna ureditev in praksa, ki novinarjem in tudi državnim institucijam otežuje in celo onemogoča delo.

Celotno odločbo pooblaščenke, da je sodišče preveč prikrilo, hkrati pa tudi preveč razkrilo, ker ni prikrilo imena osumljenega, ker ga že poznamo, lahko preberete tukaj:

Na posnetku sta voditelja institucij, ki so odgovorne za neumno ureditev in posledično zmedena ravnanja, predsednik državnega zbora Dejan Židan in predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič: