Ko Janez Janša s SDS prevzema oblast po odstopu Marjana Šarca, so nenadoma udarili podpisniki novinarske peticije 571, da bi ostali na oblasti in da jim Janša s SDS, ki ga je na zadnjih volitvah volilo več volivcev kot LMŠ Marjana Šarca in SD Dejana Židana skupaj, ne bi prevzel potapljajoče se ladje.
Naš orkester medijev
Le majhen del tega dogajanja je bila novinarska zgodba, ki jo je napovedal Šarec, prvi pa podpisal Primož Cirman in je močno odmevala v provladnih medijih. Cirman je za levi del javnosti trenutno najbrž bolj verodostojen od Šarca. Šarec ima težave, ker je odstopil, kar ima nekaj nerodnih posledic. Vojski, ki je zmetala puške v koruzo in beži, ljudje ne verjamejo, ko razglaša, kako šibek in grd je nasprotnik, pred katerim teče. Za Cirmana pa večina javnosti ne ve, da je del te bežeče vojske.
Cirman je kot Šarec podpisnik peticije 571 proti Janši. Bil je tudi v skupini novinarjev, ki so, ko sem leta 2006 prevzel vodenje uredništva Dela, odšli na levičarsko opredeljeni Dnevnik. Pozneje je s skupino novinarjev prestopil na državni Telekom, kjer je bilo več denarja kot v propadajočem tisku. Telekom si je z mediji naredil kakšnih 80 milijonov minusa.
Skupina 571 novinarjev, ki ji Cirman pripada, nam je pomagala ustvariti že kup novih obrazov pred predčasnimi volitvami, ki se v zadnjem desetletju vrstijo, še najbolj jim je spodletelo z Marjanom Šarcem, ki so ga po porazu na volitvah komaj spravili na oblast in je prvi med šefi vlad, ki je peticijo kot novinar podpisal.
Konec januarja je po vsem garanju in trudu 571 novinarjev, Šarec nenadoma odstopil.
A Šarec je zamenljiv, stalnica je Janša, ki ga ustavljajo že desetletja, a jim gre vse slabše. Z leve so ga z zlorabami oblasti, ko so vladali, doslej že dvakrat strpali v zapor z montiranimi sodnimi procesi in mu kradli celo poslanski mandat.
A so vsi ti poskusi sčasoma propadli na sodiščih. V čistem prvem pa jih je ustavil propad socializma, ko se je Janša dobesedno iz zapora pojavil na volitvah in se potem zavihtel na vrh obrambnega ministrstva nove države, ki je dobila vojno za osamosvojitev.
Z odstopom Šarca se je novinarski falangi 571 začela z Janšo dogajati najhujša nočna mora in so tako šokirani, da se niti potrudijo več, da ne bi bilo videti orkestrirano.
Kot največji problem države nam, da bi Janšo ustavili, rišejo relativno majhne medije, ki so povezani s SDS. Kot da bi zadnje leto ti vladali in ne njihov Šarec. Povrhu se to dogaja, ko časopisno podjetje Delo ravno odpušča in upokojuje okoli 30 zaposlenih, o čemer pa nihče ne piše. Gre za število zaposlenih, ki je podobno vsem zaposlenim v desnih medijih, ki nam jih prikazujejo kot največji problem države.
Za kakšna nesorazmerja gre pokaže še, ker se bo teh 30 odpuščenih podjetju Delo komaj poznalo. Ker tam je veliko zaposlenih. Član v Forumu 21 Stojan Petrič je s Kolektorjevim FMR podjetje Delo pred leti kupil od Boža Zorka, ki je takrat še vodil Laško. V desetletju pred tem je vrednost Dela iz sto milijona zgrmela na manj kot desetino, ko ga je kupil Kolektor.
A za novinarsko skupino 571 je pravi problem zdaj 1,5 milijonska naložba v tukajšnje medije iz Madžarske.
Zorka je Šarčeva vlada postavila na vrh državnega podjetja 2TDK, ki bi Kolektorju lahko dodeljeval posle. V celoti jih bo za kakšno milijardo evrov. In prvotno bi v tem, po dogovorih vlade Mira Cerarja, morali sodelovati tudi Madžari z Viktorjem Orbanom, a jih je že padla ministrica Alenka Bratušek odgnala, češ da bi preveč služili.
In ji gledali pod prste.
Odpuščanja ob novinarjih Dela čaka še številne novinarje v tiskanih medijih, ker dramatično izgubljajo kupce, minusov in slabih poslovnih odločitev pa niti znižanje obdavčitve za tisk čez novo leto ne more več amortizirati.
Preganjani vladajoči novinarji
In v takšnem položaju nam podpisniki peticije 571, ki jih vodita Šarec in Cirman, za nacionalni cilj postavljajo, da je ob službe treba spraviti še nekaj “palčkov” na desni, ki so pa postali bolj vplivna sila kot bi lahko sklepali po denarju in številu zaposlenih, ki jih imajo.
Preprosto zato, ker opravljajo vlogo, ki je veliki mediji ne. Ljudi ne zanima le propaganda strank, ki so izgubile volitve in trud lobija 571 proti Janši.
Ta lobi je zadnje dni začel igrati celo vlogo ubogih in preganjanih. Trdijo, da so pod strahovitim pritiskom javnosti, ko pišejo proti Janši, kar od njih pričakuje Marjan Šarec in kar skoraj vedno počnejo, ko so stvari kritične. Ljudje jih, tako trdijo, zdaj zmerjajo in jim grozijo.
Gotovo je res, da jim večina ne verjame niti tega, da bi bili ubogi. To niso tisti na oblasti. V tej državi so ogroženi čisto drugi novinarji in ne tisti, ki ves čas napadajo Janšo. Denimo, takšni kot je fotoreporter Jani Božič, ki je bil pred leti obsojen na pol leta zapora pogojno, ker je ob izvolitvi za šefico vlade fotografiral Alenko Bratuškovo tako, da se je videlo na njenem mobilnem telefonu, da ji iz Moskve čestita Peter Kraljič. Takrat ni bilo protestov, ko ga je država preganjala in mu sodila, ker je opravljal delo novinarja.
Tudi od “svetnikov” iz lobija 571 ni bilo slišati, da gre za nezaslišan pritisk na delo novinarjev in pravico javnosti do obveščenosti. Obratno, večina je gladko obsodila kolega, ker je delal težave “njihovi” premierki in oblasti.
Če bi na podoben način fotografiral Janeza Janšo, pa bi bila vsaka kritika ravnanja fotoreporterja svetovni škandal.
Za Božiča je častno razsodišče društva novinarjev razglasilo, da je do informacij prišel z rabo nedovoljenih metod. Kar je bila izmišljotina. Fotografi pač fotografirajo. To je njihovo delo.
Božič je bil zelo pošten, ko gre za načine pridobivanja informacij in korektnost, če ga primerjamo z novinarji, ki zdaj pišejo, da je Orban v preteklosti denar SDS in na Balkan pošiljal, da bi preprečil vstop Makedonije v Nato. Menda v interesu Rusije.
Za Božičem ni bilo politika, ki bi mu diktiral in ga dirigiral, kot je dogajanje zadnje dni premier Šarec v odstopu, ki je presenetil celo s povsem neposrednimi javnimi ocenami, kako Orban financira stranko SDS.
Ker pa niti s pomočjo vpliva 571 ta medijski spin ni učinkoval na ljudi, se je premier potrudil še bolj in povedal, da “kriminal” za investicijami v neprave medije preiskuje celo že NPU.
Ker so mu iz SDS napovedali tožbo, je vmes popravil vsaj trditev, da Madžari neposredno financirajo stranko SDS. Ker je jasno, da to ni res in da so se takšni, ki so tako manipulirali v preteklosti, že precej opekli. Dejan Karba, denimo.
Ustaviti voditelja in odvzeti glas
Mediji bolj na desni Šarca motijo že dolgo. Znano je njegovo pismo, ki so ga številni razumeli kot poziv podjetjem v državi, da ne bi slučajno oglaševala v teh medijskih podjetjih, ki so blizu SDS. A čeprav so medtem v nekaterih velikih podjetjih, denimo Telekomu in Petrolu zamenjali kadre na vrhu, ti mediji po letu pol še kar delujejo.
Prej je padla Šarčeva vlada in zdaj je panika.
Šarčevo ravnanje pa ni brez logike. Z njim poskuša diskreditirati SDS, ko trdi, da se financirajo iz tujine in imajo slabe namene. Konkurenco se v politiki pač onemogoči tako, da jih diskreditiraš in jim, če je le mogoče, odstreliš voditelje.
A levici je to pri Janši doslej spodletelo tudi z veliko bolje načrtovanimi in pretkanimi poskusi.
Drug način je, da konkurentom zamašiš usta. Jim onemogočiš medije in s tem sporočanje volivcem.
Zaradi tega je tako pomembna stvar uničiti Novo24TV in podobne. To so pokazale že volitve pred letom in pol, ki so jih nepričakovano na levi izgubili.
A vse skupaj je bil doslej katastrofalno slabo opravljeno.
V javnost pa se tudi zgodba, kako Orban financira SDS za nasprotovanje Natu, ne more prijeti, če pa je znano, da je proti Natu pri nas delala kar vlada Marjana Šarca. Ustavila je opremljanje vojske, ki bi jo morala z Boxerji, ni povečala obrabnega proračuna, kot bi morala. Brutalno so odstavili prozahodnega poveljnika vojske Miho Škerbinca. Z udbovskimi metodami. Tik pred odstopom premiera pa so njeni vojaki edini zbežali iz Iraka. A se pozneje, v nekoliko spremenjeni sestavi, po tihem vrnili.
Kot se po Šarčevem begu zdaj v vlado z Janšo poskuša vrniti del koalicijskih partnerjev.
Očitati Orbanu politiko Šarčeve vlade, je slab spin. Orbanova Madžarska je tudi že ratificirala vstop Makedonije v Nato. V Sloveniji pa je bil rezultat glasovanja o tem v državnem zboru takšen:
Proti sta bili le dve ključni stranki, ki sta Marjanu Šarcu omogočali leto in pol vladanja. Levica in SNS.
Celoten poskus je skratka polomija, ki pa pokaže, kako veliki mediji za delovanje te države postajajo problem, majhni pa so vse pomembnejši za delovanje demokratičnega sistema.
Če vse medije obvladuje le ena stran, opozicija pa je onemogočena, to pač ni noben dosežek in ne vodi v prihodnost.
In to je nerodno Šarčevo sporočilo, ki nam ga ponavljajo njegovi novinarski sopotniki iz kluba 571. To totalitarno sporočilo je takšno:
“Financiranje opoziciji naklonjenih medijev je treba onemogočiti, investicije iz EU vanje kriminalizirati, mediji nam morajo biti do volitev povsem podrejeni kot v najtrših časih socializma.”
To se težko izide celo v diktaturi. Kar Slovenija ni.
In je zelo klavrn uvod v kampanjo pred predčasnimi volitvami, ki nam jo Šarec ponuja, ko so se dogovarjanja Janše o prevzemu vlade, ki lahko predčasne volitve prepreči, šele prav začela.
Ni mogoče izključiti, da se ne bo izteklo tudi v predčasne volitve. A zmaga na njih falangi 571 in Šarcu nikakor ni zagotovljena. Pa čeprav imajo medije. Imeli so jih že pred letom in pol.
Zmaga bi jim bila zagotovljena le, če bi na hitro Janšo lahko še tretjič strpali v zapor v času kampanje pred volitvami in ljudem še onemogočili glasovanje zanj.
A moči, da Janšo na hitro tretjič zaprejo, vladajoči in njihovi medijski psi čuvaji več nimajo.
Po vseh napakah pa najbrž niti to ne bi pomagalo.
Original content here is published under these license terms: | ||
License Type: | Commercial | |
Abstract: | You may read the original content in the context in which it is published (at this web address). You may make other uses of the content only with the written permission of the author on payment of a fee. |