Zapravljena država Marjana Šarca

Premier Marjan Šarec (LMŠ) je po koncu govora Jožeta Tanka (SDS), kako je bil po osamosvojitvi zapravljen ves politični in ekonomski kapital države, negibno obsedel. Manj šokirani so bili predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez, republike Borut Pahor, državnega sveta Alojz Kovšca in vrhovnega sodišča Damijan Florjančič, ki so ploskali. Negiben je bil tudi del poslancev vladne koalicije.

Tanko je levi in liberalni del slovenske politike in pravosodje precej kritiziral. A tako hudo čez Šarca ni govoril, da bi tega čisto paraliziralo. Bolj je kritiziral tiste, ki imajo daljšo kilometrino pri vodenju države. A so mu ploskali. Spodobi se.

Šarec po Pahorjevi poti

Lep del medijev se je potem spravil na Tanka, da je uporabil proslavo ob obletnici plebiscita za kritiziranje vladanja, kar se ob dnevu, ko smo ljudje odločili za lastno in demokratično državo, menda ne spodobi.

V prejšnjem sistemu bi Tanka za tak nastop odpeljali neposredno v zapor, takoj po vojni pa v kakšno Hudo jamo.

A Tanko je izbral dober trenutek. Plebiscit je namreč točno to spremenil. Državo, v kateri ni svobode govora in kjer je bila opozicija onemogočena s tajno politično policijo, partijskim tožilstvom in sodstvom, smo pred 29 leti ljudje s plebiscitom ukinili. Takrat nikakor ni šlo le za ustanovitev samostojne Slovenije. Šlo je tudi za odpravo diktature, v kateri je najboljše vladala nezamenljiva avantgarda proletarcev, čeprav je inflacija nul na bankovcih in pomanjkanje osnovnih dobrin v trgovinah govorilo neko čisto drugo zgodbo.

V resnici je bil Tankov govor, kako smo zapravili kapital osamosvojitve, še precej blag in na najpomembnejše napake v novejši zgodovini premiera ni opozoril. Pa bi najbrž moral. Prav mogoče je namreč, da lep del napak iz preteklosti Šarčeva šibka manjšinska vlada preprosto ponavlja.

Pred dobrim desetletjem, ko je državo udarila huda kriza, je oblast prevzel Borut Pahor (takrat SD). Z veliko boljšim rezultatom na volitvah kot Šarec.

Pahorjeva vlada se je na hudo recesijo, ki je bila posledica dogajanja v mednarodnem okolju, odzvala z ukrepi, ki so zadnje leto značilni za Šarca. Krepko so povišali plače v javnem sektorju. To je bila sicer zapuščina Gregorja Viranta iz vlade Janeza Janše (SDS) pred tem. Pri Šarcu je drugače, Miro Cerar mu povišanja plač ni zapustil. Na oblast je Cerar prišel na ne najbolj pošten način, ko so njegovega konkurenta Janeza Janšo zaprli s sodbo, v kateri je manjkalo najpomembnejše: kaznivo dejanje. Kot je pozneje, ko je zaradi tega razveljavilo sodbo Janši, dodatno opozorilo ustavno sodišče, pa je do tega, da je moral eden glavnih favoritov na volitvah v času kampanje v zapor, prišlo tudi s pristranskim sojenjem takratnega šefa vrhovnega sodišča Branka Masleša.

Masleša, tega pa ustavno sodišče ni zapisalo, je bil v času socializma sodnik, ki je bil hkrati funkcionar Zveze komunistov na sodišču, levica pa ga je desetletja pozneje postavila na sam vrh sodstva v državi, ki se razglaša za povsem neodvisno.

Šarec se je s svojo šibko vlado sam odločil za krepka višanja plač javnemu sektorju po prevzemu vlade, da bi se izognil stavkam in protestom, ki si jih, ker je šibek vladar, ne more privoščiti.

Drug proti krizni ukrep Pahorjeve vlade je bil, da je v dogovoru s svobodnimi sindikati, ki jih je takrat vodil še Dušan Semolič, v času najhujše krize krepko povišala minimalno plačo. Posledica je bilo, da so se številna podjetja znašla še v večjih težavah v času, ki je bil grozen. Številnih danes ni več ali pa so v lastništvu tujcev.

Da bi si pridobil podporo Levice Luke Meseca za vladanje manjšinske vlade je minimalno plačo zdaj krepko povišal tudi Šarec. Z novim letom bo povišanje obveljalo v celoti.

Tretji ukrep Pahorjeve vlade je bil obračun z nepravimi tajkuni, ki niso bili dovolj pridni v času vlade Janeza Janše (SDS) ali pa so bili blizu desnice. Tem so nenadoma ustavili financiranje prevzemov in poslovanja podjetij, ki so jim ga prej široko zagotavljale vsemogočne državne banke, kjer je bilo tudi nekaj upora proti temu. Proti ustavitvi financiranj, namreč.

Posledica je bila, da se je nekaj šefov teh velikih in pomembnih podjetij sčasoma znašlo v zaporu. Denimo Igor Bavčar, ki ga je na vrh Istrabenza postavil LDS, nekdanja glavna tajnica SKD Hilda Tovšak iz Vegrada, nekoč član SD Boško Šrot iz Laškega, Bine Kordež iz Merkurja…

Podobna usoda je doletela tudi cerkvene Zvonove v Mariboru.

Za državo neznansko pomembnejše pa je bilo tisto, na kar je opozarjal nekdanji direktor NLB Draško Veselinovič, ki se je uprl ustavitvi posojil “tajkunom” z opozorili, da je to norost, ki bo sprožila veliko več kot si v Pahorjevi vladi mislijo. Bil je eden tistih, ki je videl bliske in črne oblake.

A so ga odstavili.

In dosegli tisto pred čemer jih je zaprepadeni Veselinovič svaril.

Kup podjetij je propadlo (Vegrad, večina največjih gradbincev, Mura, Zvonovi) ali pa so bila prodana tujcem (Laško, Union, Mercator, Radenska, Fructal…). Razprodane so bile največje državne banke (NLB, NKBM…), ki so jih politiki upravljali kot so jih.

Oblast je, da je lahko izpeljala to uničenje in razprodajo in da je rešila del svojih ta pravih tajkunov (denimo okoli Probanke in Factor Banke) morala najela 20 milijard evrov posojil, da je sanirala vse minuse.

To je ta naša zgodovina, ki je Tanko niti ni dovolj podrobno opisal. Posojil zanjo še začeli nismo vračati. Imamo pa srečo, ker so obresti v EU zadnja leta zelo nizke.

Danes ima Šarec veliko manj manevrskega prostora. Političnega in gospodarskega kapitala več ni. Največjih podjetij in bank ne more več razprodati tujcem, ker sta jih z nekaj izjemami, kjer zadnje čase potekajo boji za oblast (Telekom, Petrol), že prodala Alenka Bratušek in Miro Cerar. Ki sta danes njegova ministra.

Lahko pa potroši še premoženje slabe banke, s katerim bi oblast že davno morala poplačati del dolgov za sanacijo bank, a danes z nepremičninami od tam raje obljubljajo stanovanja, napovedujejo novo letalsko družbo, ideje so menda celo, da bi kupili še kak Mercator.

Verjeti Petriču ali opoziciji?

Kar je Tanko povedal, ni najhujša kritika vladanja in nikogar v dvorani ni presenetilo. Govor je bil prej pripravljen, vsebina napovedana.

Dodatna zanimivost pri Tanku je bila, ker je govoril v imenu opozicijske SDS Janeza Janše, ki jo je na zadnjih volitvah volilo daleč največ volivcev in to kljub povsem drugačnim napovedim raziskav javnega mnenja še nekaj mesecev pred volitvami, po katerih bi morala zmagati Šarec ali Dejan Židan s SD, in kljub temu, da je imela druga stran pred tem ustavno večino v državnem zboru in da obvladuje veliko večini medijev in ima tudi sicer veliko premoč v državnih podsistemih.

Po volitvah, ki so jih presenetljivo izgubili, jim je oblast komaj uspelo zadržati z manjšinsko vlado, ki nima večine v državnem zboru in so zaradi tega lahko resne težave, če jim ne pomagata Luka Mesec ali Zmago Jelinčič.

“Pomoč” pa v politiki za državo in državljane nikoli ni zastonj.

Malo verjetno je, da je Šarec negibno obsedel in ni zaploskal, ker se zaveda težavnosti položaja, v katerem je zaradi vsega tega.

Po nekaj časa celo negativnih stopnjah rasti v Nemčiji se že nekaj časa prognoze rasti v Sloveniji znižujejo. Odgovori vlade na to pa so višanje plač v javnem sektorju, minimalnih plač, odmernih odstotkov pri pokojninah in podobni bonbončki.

Veliki infrastrukturni projekti pa stojijo zaradi notranjih spotikanj v tej isti vladi in ker Kolektor Stojana Petriča ni zmagal na nobenem od večjih razpisov.

Druga možnost je seveda, da Šarec ni ploskal, ker preprosto ne sliši rad opozicijskih kritik. Kar je za vladarja precej nespametno. Sploh, če to šibkost pokaže.

Zanesljivo mu bo opozicija povedala več kot njegovi pristaši v vladi in tisku, ki mu, s Petričevim Delom vred, sadijo lepe rožice.

Šarec sam slovi po tem, da nima ravno dlake na jeziku, ko gre za SDS in da je, denimo, v odgovorih na poslanska vprašanja, uporabljal vsaj tako kritičen jezik kot Tanko. Le da na še bolj preprosti in večini ljudstva razumljivi ravni.

Tudi zaradi tega ne bi smel biti nič presenečen.

To, da je marsikaj od plebiscita in časa krize pred desetletjem šlo hudo narobe, pa je preprosto res. Prav je, da se sliši. Tudi za zlorabe oblasti, pravosodja in medijev za politične spopade, čemur smo bili priča, kot je opozoril Tanko. In čemur bomo še priča.

Je pa bilo tudi veliko dobrega. Trud in pot številnih ljudi je vtkan v to dobro. Tudi politikov, celo tistih, ki jih pogosto ostro kritiziram.

Ker je to zadnja kolumna v letu, vsem bralcem želim srečno in lepo novo leto. Vladnim in opozicijskim politikom in voditeljem v sodstvu in drugih institucijah, pa tudi voditeljem malih in velikih podjetjih pa, da bi imeli prihodnje leto srečno roko, da bi jim bile okoliščine naklonjene in bi državo in posle vodili bolje kot v preteklosti in da nas nikakor ne bi doletela kriza, ki nas je nekoč v času vlade Boruta Pahorja.

Če se že zgodi pa, da bi jo bolje reševali. Ker imamo izkušnjo, ki se je ne sme pozabiti.

Ali bi tistim, ki si drznejo kritizirati način vladanja državi morali ploskati, pa bodo mnenja najbrž ostala različna.

Na to lahko odgovorite v zadnji letošnji spletni anketi:

Bi moral premier Marjan Šarec zaploskati po govoru podpredsednika državnega zbora Jožeta Tanka

Loading ... Loading ...