Janković ni dražji od Kučana

Članek o tisoč evrov višjem dodatku k pokojnini Milana Kučana, če bo koalicija plače funkcionarjem res povišala za pet razredov, je bil daleč najbolj bran članek tedna, ko je med ljudmi odmeval 29 milijonski odpis dolgov podjetju Electa, ki ga je Zoran Janković nekoč prodal svojim sinovom. Odpisanega je bilo 95 odstotkov dolgov.

Razlog za visoko branost je bil preprost. Ljudje zanima, kar oblast in večina medijev zamolči. Kučan celo ni več čisto edini, ki k slabe tri tisoč evrov zaslužene pokojnini dobiva dva tisoč evrov “subvencije”, ki so mu jo dodelili v času vlade Toneta Ropa, ubranila pa je ta privilegij Kučanu Jankovićeva Pozitivna Slovenija, ko je državi drugič vladal Janez Janša.

Koliko ima res pokojnine, niti ne vemo. Zakon določa, da mu pripada 80 odstotkov Pahorjeve plače. A zaradi varstva zasebnosti so vsote skrivnost te države.

Tisočak Bojanu Križaju

Dodatek podoben Kučanovem je leta 2017 koalicija Petra Vilfana, ki je v politiko tudi prijadral iz Jankovićeve stranke, dodelila še številnim športnikom. Ni pa strankam “leve sredine” uspelo “subvencije” zagotoviti še svojim zaslužnim kulturnikom, ki so v socializmu in še pred desetletji privilegirane pokojnine množično dobivali. Ob zaslužnih borcih in revolucionarjih. Minister iz SD Dejan Prešiček je celo v tem mandatu ponovno sprožil javno razpravo, ali dodatke potrebujejo še kulturniki, a je medtem odletel kot že pred tem Vilfan.

Zaslužni kulturniki pa dodatek še pričakujejo. Tisoč evrov mesečno, toliko dodatka bi lahko dobili, je manj kot dobi Kučan. A lep denar.

Kako ga v tej državi vladajoči delijo, najlepše pokaže 58 športnih mini Kučanov, ki jim že plačujemo okoli tisoč evrov pokojninskega dodatka mesečno. Ti so prva posledica Vilfanovega zakona. Poslanci SMC, DeSUS in SD so, ko so leta 2017 predlagali te dodatke, trdili, da prva leta ne bo finančnih posledic. Lani so proračun stali 384.673 evrov. A to je šele začetek. Spisek vseh nekdanjih športnikov in podrobnejše podatke o dodatkih, ki jim jih iz vašega denarja podarjajo politiki, bo v Spletnem časopisu objavljen jutri. Na tem spisku so tudi precej znani posamezniki, denimo legendarni smučar Bojan Križaj, tenisačica Mima Jauševec… Čisto točne vsote za posameznike s sklicevanjem na varstvo zasebnosti država prikriva. Povprečkov ne more.

A res svetovno uspešni športniki so med dobitniki dodatkov velika manjšina.

Tisoč evrov več k slabim pet tisoč Kučanu je javnost posebej pritegnilo, ker so v Slovenskih novicah, ki so v lasti Kolektorja Stojana Petriča, ta pa je član vrha Kučanovega Foruma 21, pred tem objavljali, kolikšno pokojnino bo čez nekaj let dobil šef opozicijske SDS Janez Janša.

Janševa pokojnina še višine nezasluženih dodatkov, ki so jih z leve dodelili Kučanu, ne bo dosegla. Pisanje o Janši pa seveda ni bil slučaj.

Janšo že desetletja poskušajo upokojiti, mediji z leve pa so le zrcalili to željo znebiti se edinega, ki po Demosovi vladi Lojzeta Peterleta v času tranzicije z desne ogroža popolno prevlado Kučanovih kadrov.

Ali Mesec dela za Janšo?

Članek o pokojnini za Janšo se je pojavil v nenadnem trenutku, ko je Levica Luke Meseca, menda zato, ker vlada ne ukinja dovolj hitro dodatnega zdravstvenega zavarovanja, napovedala, da ne bo več podpirala Šarčeve vlade. Kar je bil, tako se zdi, najbolj prozoren politični blef zadnjih let.

Če bi se to res zgodilo, bi bila posledica obratna od upokojitve Janše, o kateri sanjajo na levi in k čemur so ga že dvakrat poskušali prisiliti celo tako, da so ga z montiranimi političnimi procesi strpali v zapor. Prvič še v socializmu še pred nastankom samostojne države.

Za to dvakratno trdo delo dodatek dva tisoč evrov mesečno k pokojnini dobiva Kučan. Tudi tretji tisočak ne bo nezaslužen.

Če bi Levica res zapustila Marjana Šarca in premieru in njegovim ministrom ne bi več zagotavljala glasov, bi bilo te vlade konec, pred državo pa bi bile predčasne volitve ali pa bi boljše pogodbene partnerje kot je Luka Mesec za prevzem oblasti iskal Janša.

To bi bilo povsem legitimno in legalno. Na volitvah je SDS volilo največ volivcev, več kot LMŠ in SD na drugem in tretjem mestu skupaj.

A to, da bi Levica na oblast nameravala spraviti Janšo, je zgodba za naivne. Obratno je, tisti, ki ustvarjajo to predstavo, bodo storili čisto vse, da oblasti ne bi izgubili, ko so jim jo iz rok lani že skoraj izbili volivci. Levice ničesar ni bolj strah kot Janše na vrhu piramide. Ne želijo niti predčasnih volitev. Evropske volitve so jih streznile.

Težava za oblast pa trenutno sploh ni Luka Mesec. Bolj je kup sporov med glavnimi vladnimi strankami, katerih skupni imenovalec je, da ne gre za konflikte o pomembnih politikah za skupnost, denimo, kako odpraviti nepravično določanja pokojnin za moške, kako poskrbeti za vse večje množice starejših ali kako zmanjšati izginjanja denarja za preplačila dobaviteljem v zdravstvu. Ne. Težave so pri kadrovanjih. Pri vprašanju, kdo bo v državna podjetja nastavil več svojih kadrov za črpanje v Electe. Ali Ultre. Ali kakorkoli že državno parapodjetništvo imenujemo.

Topolka ni več, Topolko je še

Kako trd je spopad ob kadrih, je razkril Šarec, ko se je pošalil, da bo svojega sekretarja Braneta Kralja odstavil prej kot je to uspelo ministrici za infrastrukturo Alenki Bratušek z Damirjem Topolkom. Odstavitev šefa direkcije za infrastrukture je premier zahteval, ko je sprejel odstop ministra za okolje Jure Lebna zaradi nekoč dramatično preplačane makete drugega tira. Preplačal jo je tudi Topolko, ki pa ni bil glavni šef. Bratuškova je potrebovala kar pol leta, da je ugodila šefu vlade. Topolka pa je, se je pokazalo zdaj, potem nastavila za namestnika šefa direkcije, ki jo je prej vodil.

Premier je, seveda, ni odstavil. Mu pade vlada.

Bratuškovo smo zadnje dni lahko opazovali, ko nas je prepričevala, da sme na svojem ministrstvu avtonomno kadrovati na direkcijah in v državnih infrastrukturnih podjetjih in da ni nobene podobnosti njenega ravnanja s Kraljevim kadrovanjem Igorja Šoltesa na vrh državnega podjetja Uradni list.

A podobnost je. Bratuškove na volitvah volivci še za poslanko niso izvolili in to, da ji je Šarec, kot še kupu poražencev volitev, dal ministrski položaj, da bi po porazu na volitvah nekako zavladal, ji ne daje ravno več pravic do kadrovanja svojih kot je je imel Kralj.

Za kadrovanji v državnih podjetjih in na ravni države bi morala stati vlada v celoti in ne strankarski Kralji ali Bratuškove. Cilj pa bi moral biti poiskati najboljše za državo in ne za stranke.

Za to bi moral skrbeti premier Šarec.

A to bi bilo v tej državi težko celo, če bi vladal Janez Janša. V koaliciji množice na volitvah poraženih strank pa je najbrž nemogoče.

Kako veliko je v politiki mogoče, pa kaže v začetku omenjena prisilna poravnava pri Electi, ki je že dolgo več ne napaja Mercator. Z denarjem, ki so se ga tam upniki “prostovoljno odrekli”, bi država z lahkoto vsaj desetletje plačevala vse dodatke h Kučanovi pokojnini, k pokojninam zaslužnim športnikom, zaslužnim kulturnikom in še za kakšno kadrovanje Bratuškove bi ostalo.

Janković je celo dražji od Kučana. No, ni. Je del Kučanovih poslov.