Kdo je ubijal Kanglerja in Janšo?

Velikemu nelagodju in celo protestom iz KPK, pravosodja in vladne koalicije smo priča ob ustanavljanju preiskovalne komisije, ki bo preverjala smrdljivo ozadje množice propadlih postopkov proti Francu Kanglerju. Podobnemu dogajanju z množico propadlih postopkov smo bili priča še ob pomembnejšem politiku iz druge desne stranke: Janezu Janši. Eden od očitkov zahtevi za preiskavo primera Kangler je, da se ne sme preiskovati odprtih primerov in s tem pritiskati na preiskovalne organe ali celo sodišča.

Ko vam brez sramu lažejo

To vsebuje dve veliki manipulaciji. In eno laž. Postopki v primeru Kanglerja, ki bodo preiskani, so končani. Vsi, ki zdaj protestirajo, pa so molčali kot grob, ko je vladna koalicija Janiju Möderndorferju nedavno ustanovila preiskovalno komisijo, da bi preiskal, kako je kampanjo lani financirala SDS. Ta komisija je bila ustanovljena, ko je potekal postopek na sodišču proti SDS, ki ga je zaradi najetega in hitro odpovedanega nezakonitega posojila sprožilo računsko sodišče. Kar zdaj očitajo iz koalicije, so sami res in povsem nesporno storili. Zdaj to očitajo drugim, ki tega ne počnejo, ker so primeri, ki bodo preiskani pri Kanglerju, že pravnomočno končani. In zato na ravnanje sodišč in drugih ne more nič vplivati.

Lahko pa vpliva, da bo v prihodnje manj nevarnih zlorab oblasti, ki ogrožajo temelje delovanja demokratične države.

Predstavljajte si kak škandal bi pretresel Nemčijo in Evropo, če bi se razvedelo, je nekdanji tajni agent Stasija po združitvi uspel pretihotapiti v vrh nemške tajne službe, kjer mu je nek politik z desne, ki ga je nadziral, povzročal težave. Pozneje je temu stasijevcu zaradi podpore politikov, po izvoru iz nekdanje Vzhodne Nemčije, in vsesplošne razpuščenosti uspelo postati celo sodnik. Kot sodnik je s tajnimi preiskavami, ki jih je odrejal, katerih rezultati so curljali v mediji, uničil kariero pomembnemu desnemu politiku, ki ga je nekoč nadziral. Nekdanjemu poslancu in županu drugega največjega mesta. To je skoraj uničilo tudi pomembno zahodnonemško stranko, ki ji je ta politik pripadal, in podpornikom stasijevskega sodnika iz Vzhodne Nemčije olajšalo prevzem (ali ohranitev) oblasti.

Kaj takega se v Nemčiji preprosto ne more zgoditi. V Sloveniji se je. Si lahko predstavljate, da ravnaje branijo vladne stranke in da posebna komisija oblastnikov za preprečevanje korupcije javno protestira, da bi parlament ne smel preverjati dogajanje in to celo internacionalizira, češ da ogroža boj proti korupciji?

Kakšna korupcija? Čigava?

Sodnik, ki proslavlja zmago

V Sloveniji se to dogaja. Govorim seveda o mariborskem sodniku Janezu Žirovniku in nekdanjemu županu Maribora in poslancu, danes pa državnemu svetniku Francu Kanglerju. A te nenavadne zgodbe nikakor ni konec pri tem. Celo, ko so vsi sodni postopki proti Kanglerju propadli, in je javno že bilo znano, da je bil v ozadju nekdanji obveščevalec SDV in pozneje funkcionar Sove, ki bi se, kot je že pred leti zapisal Ciril Ribičič, absolutno moral izločiti, da bi bilo zagotovljeno pošteno sojenje Kanglerju, so tega sodnika novinarji ujeli še na proslavljanju zmage Saša Arsenoviča, ki mu je v drugem krogu županskih volitev v Mariboru lani uspelo zbrati več glasov kot Kanglerju.

Zakaj je pomemben nepristranski sodnik? Policisti in tožilci, ko vodijo preiskave, sploh tiste, ki potekajo tajno, denimo prisluškovanja, niso nepristranski. Podrejeni so vsakokratni politični oblasti. Možnosti zlorab so velike. Ko vam govorijo, da so neodvisni, klatijo neumnosti. Varovalo poštenosti je neodvisen sodnik, katerega dovoljenje morajo prav zaradi te svoje šibkosti vsakič dobiti. Žirovnik še vtisa, da je nepristranski ne poskuša ustvariti. Kot da je samoumevno, da goljufamo. Zato je pomembna parlamentarna preiskava.

Če bi sodnik, ki bi bil prej v vrhu obveščevalne službe, v Nemčiji šel k konkurentu proslavljat poraz politika, proti kateremu bi prej odredil kup tajnih nadzorov, ki so bili del neuspešnih sodnih postopkov, katerih edina posledica je bila le diskreditacija tega politika, bi bilo povsem jasno, da je v sramoto sodni in politični oblasti, pa tudi obveščevalni skupnosti demokratične države. V Sloveniji je komajda dvignilo kak prah. Na strankarskih žurkah vladajočih strank pa smo opazili še vrsto sodnikov, ki so sodelovali pri sojenjih Kanglerju.

Kraval pa je nastal šele zdaj, ko je državni svet, katerega izvoljen član je Kangler, zahteval preiskavo ravnanj vseh vpletenih.

Kanglerju so z levega dela državnega sveta z razlago, da se borijo za nekakšno etiko (proti korupciji), kar dvakrat nepošteno odvzeli mandat. Janezu Janši so ga v državnem zbiru le enkrat.

Prvič mu sedeža s sklicevanjem na moralnopolitične razloge 19 svetnikov (18 jih je bilo proti) ni dodelilo, čeprav ga je na volitvah nesporno dobil. Svoje ravnanje so svetniki z leve razglasili za etično.

Všeč je bilo vstajnikom v Mariboru in Ljubljani, pa tudi sicer simpatizerjem levice, pritrjeval pa jim je tudi lep del največjih medijev in novinarjev, češ da je moralno pravilno.

Zelo moralna kršitev ustave

Ustavno sodišče pa je povsem soglasno ugotovilo, da je šlo za jasno in nedvoumno kršitev ustavne pravice voliti in biti voljen. Kršitev ustave ne more biti moralno pravilna.

Ključno vlogo pri kršenju ustave in torej povsem nemoralnem ravnanju so imeli Igor Antauer (delodajalci), Drago Ščernjavič (sindikati) in Peter Požun (zdravstvo), ki so v mandatno volilni komisiji državnega sveta takrat vztrajali, da je treba problematizirati Kanglerjev mandat, čeprav so bili posebej opozorjeni in so vedeli, da za to pravno ni nikakršnih razlogov, ker se nihče ni niti pritožil, da bi bilo z volitvami pred tem kaj narobe.

Drugič so Kanglerju mandat odvzeli nekaj pozneje zaradi sodbe v “primeru Ježovita”, ko bi moral za sedem mesecev zapora. Ker je bil Kangler obsojen na več kot šest mesecev zapora, mu je leva večina v državnem svetu lahko odvzela mandat svetnika. »Če ne bi bil državni svetnik, ne bi bil obsojen na sedem mesecev zapora. Sodnik je celo povedal, da sem bil nagrajen z izvolitvijo in da je to nedopustno,« je pred odločitvijo 19 svetnikov, ki so mu mandat odvzeli marca 2014, povsem naravnost na zlorabo pravosodja in državnega sveta za politični obračun opozoril Kangler. Dvorano je pred glasovanjem protestno zapustil.

Vrhovno sodišče je sodbo pozneje v celoti razveljavilo. Kanglerju pa to ni vrnila mandata državnega svetnika. Državni organi zdaj, ko Kangler zahteva odškodnino, trdijo, da je kriv državni svet, ker bi odvzem mandata lahko zavrnili. Po logiki najbrž, da bi svetniki morali vedeti, da je sodni proces politično montiran.

Preiskavo morebitnih zlorab v primeru Kangler je državno zbor zadnji teden že odredil, ker jo po ustavi preprosto mora. Posebej zanimiva pa je bila reakcija šefa komisije za preprečevanje korupcije Borisa Štefaneca, ki je opozoril na preiskavo, ki jo je uvedla komisija skupine držav, ki se bori proti korupciji (Greco), tam pa nas zastopa prav KPK. Greco dvomi, da naša država, ko se odloča za to preiskavo, zagotavlja “ločitev zakonodajne veje oblasti od sodne”, očitajo pa parlamentarni preiskavi tudi nespoštovanje “protikorupcijskega standarda, ki zahteva, da države zagotovijo, da odgovorni za preprečevanje, preiskovanje, pregon in sojenje v korupcijskih dejanjih uživajo neodvisnost ter avtonomijo, ustrezno njihovi funkciji, da niso podvrženi nedovoljenim pritiskom ter da imajo na voljo zadostna sredstva za zbiranje dokazov, za zaščito oseb, ki pomagajo oblastem v boju zoper korupcijo ter za ohranjanje zaupnosti preiskav”.

A ste opazili zanimivo podrobnost v argumentaciji? Gre za podtikanje očitkov o korupciji, ki so se že izkazali za neresnične in za ustvarjanje vtisa, da je bila preiskava v primeru Kanglerja neodvisna, avtonomna in še vse mogoče. To neresnično. Lažnivo. Nekdanji agent SDV in obveščevalec, ki je kot sodnik šel proslavljat Kanglerjev poraz, Greco postavi v čudno luč. A tako se preiskuje korupcije? Ali obračunava z opozicijo?

KPK kot politična zloraba

Štefanec bi moral biti še posebej previden. Tudi sam ima politično zgodovino, v prejšnjem sistemu je bil sekretar partije. Na vrh KPK, ki je kot institucijah znana po zlorabah za politične obračune, pa so ga postavili z leve. Njegov podobno imenovan predhodnik Goran Klemenčič je z objavo obtožb čez šefa dveh največjih strank, ne da bi pridobil njun odziv, ki bi ga po zakonu moral, kot je pozneje ugotovilo sodišče, nekoč sklatil vlado Janeza Janše. In onemogočil, da bi oblast prevzel Zoran Janković.

Z nepoštenim ravnanjem. S povsem nepopravljivimi posledicami za skupnost.

Za nagrado je ta bivši šef protikorupcijske komisije, ki je bil pred tem v vladi državni sekretar, pozneje postal pravosodni minister. Prejšnje levosredinske vlade Mira Cerarja. Koalicija tiste vlade je z zlorabo oblasti, kot je ugotovilo ustavno sodišče, odvzela poslanski mandat Janezu Janši.

To so te “nepristranske” preiskave “korupcije” Greca in KPK.

Prav je, da se preišče in v dobro celotne skupnosti je, da se to zgodi. Smrdi do neba.