Miro Cerar se jeseni umika z vrha SMC, premier Marjan Šarec ga bo predlagal za evropskega komisarja, njegovo stranko pa združil v liberalni blok, so mediji poročali ta teden. Cerar se je na to odzval, da se o tem, kdo bo EU komisar, prehitro govori, saj koalicija o kandidatu, ki ga bo predlagal Šarec, še ni dogovorjena. Šarec pa nam je razkril, da ima veliko dobrih kandidatov in da se bo težko odločil, kateri Cerar je najboljši.
Cerar kot simbol politične svinjarije
Ne Šarec in ne Cerar pa nista zavrnil možnosti, da bo največji poraženec evropskih volitev postal evropski minister na način kot sta ministra v vladi Marjana Šarca postala Alenka Bratušek in Karl Erjavec ali kot je nekoč to že poskušala s samokandidaturo Alenka Bratušek, a je neslavno končala.
Bratuškova je, ko nam jo je po ponovnem volilnem porazu, ko ni bila izvoljena niti za poslanko, vrnil Šarec, že nagnala Madžare iz poslov z drugim tirom in Luko Koper in bo transportne posle z vzhodnim delom Evrope najbrž nadomestila z večjimi naročili iz občine Kranj. Erjavec pa se je s Šarcem za glasove Luke Meseca najprej odpovedal nakupom osemkolesnikov Boxer, potem pa še vajam ameriške vojske na Počku, ker zavezniki menijo, da so vojne tudi ponoči. Ko so se Američani začudili, je bil v internem pogovoru menda tudi nesramen. Zapis pogovora z vršilcem dolžnosti ambasadorja, o katerem lahko več preberete tukaj, je zaupne narave. Posledice ne bodo.
SMC Mira Cerarja ni bila prvič poražena na evropskih volitvah, kjer jih je volilo vsega 1,6 odstotka volivcev. Že na parlamentarnih sta največji stranki prejšnje vlade SMC in DeSUS, ki sta do volitev imeli 46 poslancev, pristali na skupaj 15 poslancih. Šef DeSUS Karl Erjavec kot Bratuškova ni bil niti izvoljen v državni zbor. Polom Cerarja je bil, ko gre za število poslancev, še hujši kot Erjavčev. Namesto 36 je dobil le deset poslancev. Erjavec namesto deset pet. A zaradi odločne nezaupnice volivcev nista odstopila. Volilno katastrofo sta s pomočjo Marjana Šarca, ki je dobil 13 sedežev v državnem zboru, razglasila za zmago in nadaljujeta vladanje državi.
Cerar od volitev vodi zunanje zadeve, Erjavec obrambo. Bratuškova infrastrukturo.
Če po porazu na evropskih volitvah, kjer je SMC volilo vsega 1,6 odstotka volivcev, Cerar zdaj postane evropski komisar, bo to nadgradnja logike, ki je že za nastankom Šarčeve vlade. Ko na volitvah ljudje levo sredince naženejo z oblasti, se ti po volitvah vsakič spet pojavijo. Preprosto se jih ni mogoče znebiti. Ali je s to logiko mogoče prodreti na evropsko raven, kar je pred petimi leti že poskušala takrat poraženka volitev Alenka Bratušek, ni najbolj gotovo.
Bratuškovo se je kot šefica vlade v odhajanju, ki je pred tem zaslovela s tem, da je z našim denarjem poplačala pufe levih tajkunov v Probanki in Factor banki, dramatično zadolžila državo in razprodala vse največje banke in podjetja tujcem (projekt so razglašali za rešitev države pred pomočjo EU), kar sama kandidirala za evropsko komisarko. A za tem je bila celo manjša moralno etična past, kot bo zdaj za Cerarjem, s katerim bi na evropsko raven poslali drugačno politično svinjarijo, ki jo Cerar simbolizira in je na ravni Evrope ne bo preprosto pomesti pod preprogo.
V parlamentu je njegova koalicija šefu največje opozicijske stranke Janši odvzela mandat. Ustavno sodišče je to, povsem soglasno, odpravilo kot očitno in jasno kršitev zakona in s tem ustave. Ravnal je Cerar po rusko. Skoraj že sovjetsko. A zloraba oblasti, da bi se znebili Janše, ki je padla na ustavnem sodišču, je še dodatno nerodna, ker je Cerar na volitvah pred tem dobil 36 poslancev in s tem nasledil Bratuškovo tudi zaradi tega, ker je moral na začetku volilne kampanje v zapor isti Janša. Zdelo se je, da z zaporom Janše “etični” Cerar ni imel nič.
A poznejše odvzemanje mandata je pokazalo, da se za oblast požvižga na spoštovanje zakonov in ustave (kaj šele etiko) in to tudi dogajanje pred tem postavi v čudno luč. Še posebej, ker je ustavno sodišče, ko je v celoti razveljavilo obsodbo Janše v primeru Patria, ker iz nje ni bilo mogoče ugotoviti, kaj bi naj obsojeni zagrešil, ugotovilo tudi, da sojenje ni bilo pošteno, ker se ni izločil šef vrhovnega sodišča Branko Masleša. Zakaj je to pomembno? Preden je Maslešo leva sredina v državnem zboru izvolila za šefa vrhovnega sodišča, je bil Masleša predsednik sodnega sveta. Njegov namestnik tam pa je bil Miro Cerar. Izvolitvi Masleše za šefa vrhovnega sodišča je desnica ostro nasprotovala. Najostreje prav šef SDS Janez Janša, ki je o Masleši povedal:
»Na čelo vrhovnega sodišča, rednega sodstva, se je imenoval človek, ki je izrekel zadnjo smrtno kazen v bivši Jugoslaviji, človek, ki je odobraval agresijo na Slovenijo in človek, ki je sodno potrjeval nezakonite ogabne umore na meji med Slovenijo in Italijo. Civilistov.«
Z nekaj humorja lahko dodamo, da je imel Masleša dobre kvalifikacije, da je pozneje pomagal “nevtralizirati” Janšo, postaviti Cerarja in s tem tlakovati pot Šarcu.
Zloraba oblasti na tak način, da se poskusiš znebiti političnega tekmeca in to povrhu iz vrst evropske ljudske stranke, je slabo izhodišče, da bi Cerarja Šarec predlagal za člana evropske vlade, ki jo začenja sestavljati evropski parlament. V evropskem parlamentu imajo večino ljudske stranke, ki združujejo politike krščanskega nazora. Ti so sicer znani po tem, da znajo tudi odpuščati. A v tem primeru bi šlo bolj za dilemo, ali so popolnoma trapasti in ali bodo nagrajevali vzorce zlorab oblasti za obračunavanje s politiki iz njihovih vrst, ki so značilni za neevropske in nedemokratične države.
Prestopniki kot temelj oblasti
Idejo, ali Cerarja predlagati za komisarja, bo moral premier Marjan Šarec, skratka, še dobro premisliti. Časa pa bo imel še kar nekaj. Najprej bo namreč treba na evropski ravni najti šefa evropske vlade, ki mu pri nas zdaj že izbirajo Cerarja.
Do takrat bo jasno, kateri resor bi lahko dobili naš komisar, najbrž pa tudi, kako se bo razpletel spopad za vodenje SMC po Cerarju, ker je ta napovedal, da jeseni ne namerava več kandidirati za šefa stranke.
Pokazalo pa se bo tudi, kaj bo z idejami Marjana Šarca o združevanju liberalnih strank, ki mu jih ni uspel povezati pred evropskimi volitvami.
To povezovanje so v medijih že razglasili za nastajanje novega LDS, Šarca pa za novega Janeza Drnovška. Kar je trapasta primerjava. Šarec bo s svojim Branetom Golubovićem, ki je bil že v PS, poskusil znova združil Janija Möderndorferja (nekoč LDS, PS, zdaj pa SMC) in Alenko Bratušek (nekoč Zares, potem PS zdaj SAB). Vsem je skupna Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića in ne LDS. Ocena, da bi z združitvijo nastal nekak novi LDS in Janez Drnovšek, ki se širi po mediji, pa je povsem mimo.
Drnovšek je bil relativni zmagovalec vseh volitev. Šarcu v zadnjih dveh letih to ni uspelo na niti enih: ne na predsedniških, ne parlamentarnih, ne lokalnih in ne evropskih.
Dobili bomo kvečjemu novo PS in mlajšega Zorana Jankovića, ki se je namesto v Ljubljani posla vladanja učil v Kamniku.
Položaj komisarja bi si v tej druščini prestopnikov najbrž precej bolj kot Cerar zaslužil Milan Brglez, ki je bil v državni zbora izvoljen za SMC, v evropski parlament pa za SD, ta pa je bila na evropskih volitvah med vladnimi strankami vsaj nadpovprečno uspešna. Pred LMŠ.
Res pa je, da je bil Brglez izvoljen z relativno nizkim številom prednostnih glasov. Prešibal ga je celo nekdanji mariborski župan Franc Kangler, ki ni bil izvoljen.
Brglez je ob Cerarju drugi pravi simbol sedanje oblasti, ki jo sestavljajo prestopniki, ki so značilni tudi za SD in ne le za “liberalce”. SD v Evropo kar naprej prodira s prestopniki. Iz vrst javne televizije je k njim prestopila Tanja Fajon. Iz liberalnega dela politike pa nekoč, če spomnimo, Zoran Thaler, ki pa je zaradi britanskih novinarjev končal v zaporu. Zdaj pa še Brglez.
Le z lastnimi kadri jim ne uspe, kar jih je zapustil Borut Pahor.
A to je pač vse bolj princip vladanja na levi sredini zadnja leta, kar ni več Drnovška, ki je vsakič zmagal: prestopi, zlorabe oblasti in vladanje kljub jasni nezaupnici na volitvah.
Original content here is published under these license terms: | ||
License Type: | Commercial | |
Abstract: | You may read the original content in the context in which it is published (at this web address). You may make other uses of the content only with the written permission of the author on payment of a fee. |