Vrhovno sodišče ogrožata Spletni časopis in javnost

Kakšno vlogo sta pri objavi stališča, da vrhovno sodišče ne bo spoštovalo sodb evropskega sodišča za človekove pravice, imela kandidat za podpredsednika vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević in donedavna politična funkcionarka na pravosodnem ministrstvu Tina Brecelj, ki jo je po menjavi vlade šef vrhovnega sodišča Damijan Florjančič naglo postavil za šefico službe za odnose z javnostjo vrhovnega sodišča, bo – kot kaže – ostalo prikrito. Od vrhovnega sodišča sem zahteval zabeležko pogovora, ko je vrh sodišča oktobra burno razpravljal o nenavadnem dogajanju, v katerega sta bila vpletena Brecljeva in Đorđević, ki sta zasebno povezana: imata otroke.

Onemogočilo bi neobremenjeno in odprto razmišljanje

A z vrhovnega sodišča sem v petek s priporočeno pošto prejel odločbo, da zavračajo prošnjo, da bi mi posredovali zabeležko kolegija predsednika vrhovnega sodišča Florjančiča, na kateri so razpravljali o stališču, da vrhovno sodišče  “spoštuje le tiste odločbe evropskega sodišča, ki ga prepričajo z argumentacijo in da jih presoja evropskega sodišča “v zadevi PRO PLUS” ni prepričala”. To sporočilo je sprožili javno zgražanje nekdanjih ustavnih sodnikov, profesorjev prava in tudi množice vrhovnih sodnikov. Za vrhovno sodišče čudaško stališče je moral Florjančič zato umakniti in ga zamenjati z bolj razumnim, da bodo sodbe in temeljne človekove pravice in svoboščine naši vrhovni sodniki vendarle še spoštovali.

Javnost ne sme izvedeti za zapis vsebine pogovora pri Florjančiču o dogajanju in krivcih, ker bi posledice razkritja, “predstavlja resno oviro oziroma grožnjo za delovanje Vrhovnega sodišča”, me je z vrhovnega sodišča z odločbo obvestila Manja Resman, ki je uradna oseba vrhovnega sodišča za dostop do informacij javnega značaja. Negativne posledice bi nastale, je zapisala Resmanova, na učinkovito interno delo vrhovnega sodišča. Tako je nadaljevala:

“Torej resno oviro za delo izven konkretnih sodnih postopkov, vendar v delu med predsednikom in vodji oddelka, ko skupaj sooblikujejo politike in stališča vrhovnega sodišča ter pristope k razreševanju zapletov na nivoju sodne uprave v okviru kolegija predsednika.  Pri čemer gre za odprto komunikacijo med najvišjimi funkcionarji na vrhovnem sodišču, ki  po svoji naravi zahteva določeno mero zaupnosti. V primeru, da bi bilo “notranje posvetovanje” med predsednikom vrhovnega sodišča in vodji oddelkov razkrito javnosti, bi to vplivalo na učinkovitost dela kolegija predsednika vrhovnega sodišča v njegovi vlogi posvetovalnega organa predsedniku vrhovnega sodišča, saj bi onemogočilo neobremenjeno in odprto razmišljanje, ter neformalno komunikacijo, ki sicer pritiče tej vrsti posvetovalnega organa.”

V novinarski karieri že desetletja hodim na kolegije predsednikov državnega zbora, ki jih praviloma prenaša televizija in kjer sprejemajo pomembne odločitve. Zapisnike in vse gradivo iz teh kolegijev lahko preberete za desetletja nazaj. Pogosto govorijo o zelo delikatnih vprašanjih in sporih. Pa se vsa ta leta kljub novinarjem in javnemu delu državni zbor ni zrušil in delo tam še kar teče.

Strogo zaupna imena politikov

So pa lep del dogovarjanja tudi tam zadnja leta preselili na neformalna dogovarjanja že prej, kamor novinarji ne smejo, na kolegiju pa prej dogovorjeno pogosto le še uradno potrdijo brez večjih polemik.  A zahtevo za dostop do informacij o dogajanju na Florjančičevem kolegiju sem tokrat poslal povsem izjemo. Kot so pred časom novinarji izjemoma zahtevali posnetek nadzornih kamer, kako varnostnik vleče vrhovnega sodnika Jana Zobca nazaj k vratom sodne stavbe, ker se ni podvrgel pravilom o podrobnemu pregledu ob vstopu. Tokrat je šlo za veliko pomembnejšem nespoštovanje. Ni šlo za to, da vrhovni sodnik ni sprejel nadoblasti pravosodnega policista. Kar celotno vrhovno sodišče je zavrnilo avtoriteto evropskega sodišča za človekove pravice, ko to kritizira njihovo sojenje.  To je dogodek izjemnega pomena za javnost, povrhu so bili udeleženi pomembni javni funkcionarji, med njimi nekdanja državna sekretarka pravosodnega ministrstva Brecljeva, ki je takoj po politični funkciji prevzela vodenje odnosov z javnostmi vrhovnega sodišča, kar je med starejšimi sodniki povzročilo precej čudenja. Povsem očitno namreč škoduje videzu neodvisnosti sodstva. Podobno velja tudi za drug prehod, ko je dosedanji šef odnosov z javnostmi nenadoma prevzel politični položaj namestnika (državnega sekretarja) nove pravosodne ministrice Andreje Katič (SD) V dogajanju je bil najbrž vpleten tudi kandidat za podpredsednika vrhovnega sodišča Đorđević, ki je sodeloval v sojenju, ki ga je presojalo evropsko sodišče. Odločanje o kandidatu za podpredsednika vrhovnega sodišča Đorđeviću, ki ga je predlagal pravosodni minister Goran Klemenčič, so pred junijskimi volitvami poslanci kar dvakrat (javno) umaknili iz dnevnega reda državnega zbora.

Resmanova v odločbi, da javnost ne sme izvedeti, kaj so se šefi oddelkov vrhovnega sodišča pogovarjali pri Florjančiču, še ugotavlja, da so v tej zabeležki kolegija tudi osebni podatki, kar je še en razlog, da je ne smem videti. To je najbrž res. V tej državi so osebni podatki, ki se v uradnih dokumentih prikrivajo celo imena in priimki  sodnikov ali politikov. Da prikrivajo imena politikov so mi iz istega sodišča razkrili pri vztrajanju pri prikrivanju imena mariborskega župana Andreja Fištravca v sodbi, da je bila v njegovi kampanji goljufija. Ne smete vedeti. Je pa medtem že bivši. Ni jim uspelo prikriti. Kot glavni razlog za zavrnitev je Resmanova tokrat – tako se vsaj zdi –  navedla, da bi razkritje motilo “notranje razmišljanje organa”, pri tem se se sklicuje na stališče informacijske pooblaščenke, zadnja leta je to po Nataši Pirc Musar postala nekdanja generalna sekretarka državnega zbora Mojca Prelesnik, da se notranje razmišljanje organa varuje, da bi se:

“omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Varujejo se podatki, ki nastajajo pri oblikovanju politike organa. Namen te izjeme je preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa “notranjega razmišljanja organa” ni nujno neskladno z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja. Organom je dana priložnost, da se njihovo notranje nestrinjanje ne kaže v javnosti.”

Zoper odločitev, da javnost ne sme izvedeti, kaj so se sodniki pogovarjali na kolegiju predsednika vrhovnega sodišča o nespoštovanju sodb evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Proplus, se lahko pritožim informacijski pooblaščenki Prelesnikovi v dveh tednih.

Celotna odločba je takšna:

[pdf-embedder url=”https://spletnicasopis.eu/wp-content/uploads/2018/11/florjanciczasebno.pdf”]