Spopad množic Möderndorferjev

Dejan Židan (SD) bi zaradi nesklepčnosti ta teden skoraj razpustil državni zbor. V sredo zvečer v dveh poskusih ni glasovalo niti približno dovolj poslancev. Židan je poskušal težavo rešiti s prestavitvijo seje za dan. A ne gre.  Pravilo je, da mora odrediti kratek odmor in če v tretje poslancev še ni, se zbor razpusti. Tisti, ki brez opravičila manjkajo, ne dobijo plače. Bila bi sramota. Državni zbor smo pravkar šele izvolili in tudi Židan je komaj priletel na vrh. Pa koalicija, ki mora zagotavljati delovanje DZ, že razpada.

So medijski diletanti svetniki ali novinarji?

Zaplet z glasovanjem, ki ga je večina medijev dobrohotno spregledala, ni bil slučajen. Bil je sporočilo Židanu in Marjanu Šarcu, da lahko enako učinkovito kot Levica Luke Meseca, ki ji je v koalicijsko pogodbo uspelo spraviti cel kup čudaštev, izsiljujejo tudi druge koalicijske stranke. Na koncu te igre pa se z gorjačo prikaže opozicijska SDS Janeza Janše. Da zmorejo tudi oni, je v DZ dokazovala SMC Mira Cerarja. Prvo sporočilo, da z njimi ni šale, je SMC poslala že v začetku tedna, ko v programskem svetu RTV Slovenija niso podprli Katje Šeruga, ki jo je direktor Igor Kadunc predlagal za direktorico televizije. Odločanje je vodil šef programskega sveta Ciril Baškovič (SD), ki pripada isti stranki kot Židan. Šeruga je padla, ker je bilo zanjo le 12 od 29 svetnikov. Najbolj levi del pretežno levih svetnikov. V medijih so se na padec odzvali s precej nenavadnimi ocenami.

V Večeru je Blaž Petkovič, denimo, povzel kar komentiranje novinarja Vala 202 o glasovanju o nekdanji urednici Večera. To je najbolj varno:

“O imenovanju Katje Šeruga so odločali tudi ljudje, ki so med sejo priznali, da je ne poznajo, da zanjo še niso slišali. To so ljudje, ki krojijo prihodnost javne RTV,“ je ponedeljkovo dogajanje v petem nadstropju stavbe na Kolodvorski ulici pokomentiral novinarski kolega Nejc Jemec z Vala 202.

Ena od svetnic je o tem, da ne ve, kdo je Šeruga, pred odločanjem res govorila. A to postane manj nenavadno, če vemo, da programskemu svetu generalni direktor Igor Kadunc pred odločanjem ni dal življenjepisa kandidatke za drugo najpomembnejšo funkcijo javne RTV. Pravzaprav jim ga je poslal, a je obstal pri tajnici programskega sveta, ki ga ni poslala naprej. Novinarski opis pa je bil manipulacija, ker nevednost pripisuje kar vsem, ki so odločali. Svetniki, ki si jih je v programski svet zadnja leta nastavila leva sredina (kak desničar je tam le za vzorec), nikakor niso diletanti, ki nimajo pojma. Prej bi, če primerjamo, lahko to trdili za novinarje, ki takšne stvari pišejo. Televizijec Sašo Hribar, novinar Marjan Dora ali nekdanji šef Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, nobeden od teh ni podprl Šeruge, o poslih javne RTV in Šerugi vedo vsaj toliko kot Petkovič ali Jemec. Ali celo neprimerno več. Bolj previdna je bila v ocenah dogajanja Ženja Leiler na Delu, se pa tudi z njeno oceno, da ima programski svet RTV strašne pristojnosti, ne strinjam. Imel jih je nekoč veliko Svet RTV, ko ga je vodil še nekdanji predsednik SD Janez Kocijančič. Po spremembi zakona v času prve vlade Janeza Janše, pa se je okrepila moč generalnega direktorja in nadzornega sveta, ki ga velik del imenuje kar vlada. Z nadzornim svetom ima Kaduncu resne težave, kar je še dodaten znak, da v javnem zavodu poteka spopad med levičarji in bolj sredinskimi liberalci okoli SMC.

Möderndorferjeva obramba Möderndorferja

Kadunc je takoj po padcu Šeruge razmišljal celo o odstopu. To je bila že druga nezaupnica. Že junija so mu zavrnili vršilca dolžnosti direktorja televizije Andreja Stoparja. A dogajanje je s sporom s prejšnjo direktorico Ljerko Bizilj, ko je rušil odgovorno urednico Jadranko Rebernik, sprožil sam. Vodje, ki v javnem sektorju odstavijo preveč ljudi okoli sebe, se pogosto sami znajdejo v škripcih. Sploh če urednike odstavljajo zaradi političnih razlogov kot je Kadunc Rebernikovo, ko ji je očital, da je bilo nedopustno, ker je hrvaškemu pevcu novinar televizije ponudil možnost odgovoriti na obtožbo, da je fašist in ustaš. Kar po kodeksu etike novinar ob hudi obtožbi mora storiti. Več o odstavljanju Rebernikove lahko preberete tukaj.

V državnem zboru je šlo za podobno igro merjenja moči SMC in Janija Möderndorferja, ki je v sredo spet postal njihov poslanec in je vsaj tak borec kot Kadunc. Pravzaprav je večji.  “Zapirate usta poslancu,” je Möderndorfer branil sam sebe, potem pa protestno odkorakal iz državnega zbora, v katerem je bil v preteklosti glavni pobudnik odvzema mandata Janezu Janši, ki ga je ustavno sodišče odpravilo kot zlorabo oblasti. Za Möderndorferjem je odšla še celotna poslanska skupina SMC. Protestno so odšli tudi štirje poslanci SNS, a zaradi drugih razlogov. SMC je Möderndorferja prijavila kot govornika dan pred sejo zbora, ko še ni bil poslanec. Strokovne službe so ga pomotoma uvrstile na spisek poslancev. Vrh državnega zbora pa je pozneje ugotovil napako in se dogovoril, da tako ne gre in da bo Möderndorfer kot novi poslanec dobil besedo šele proti koncu seje, ko se deli neporabljen čas poslanskih skupin.

Möderndorfer pa se je odzval izjemno borbeno in celo živčno, da nikakor ne pristane na “odvzem besede” in status “ostanka”. Bilo je že na meji dostojnega, ko je Tino Heferle (LMŠ), ki je vodila sejo, “prepričeval” s: “Na to vas bom opominjal cel mandat in boste s tem tudi končali mandat. Verjemite mi. Me še ne poznate… Me boste spoznali.” Heferlejeva je mirno in z nasmeškom odgovorila: “Me veseli, da sva se spoznala tudi na tak način.” To ni bila šala. Möderndorfer slovi kot trd in neizprosen borec, zadnja leta predvsem proti  Janši, proti kateremu  je predlagal propadlo zakonodajo, ki bi Janši onemogočila kandidaturo za javne funkcije (Muscolo), bil je eden od pobudnikov odvzema mandata, ki ga je ustavno sodišče odpravilo kot zlorabo oblasti. Takrat, ko je šlo za Janšo, Möderndofer ni imel podobnih pomislekov kot pri sebi, ko je šlo le za to, da bi nekaj ur pozneje dobil besedo.

A to je pač nizka strankarska politika, katere del je tudi, da je nekaj ur pozneje protestni odhod velikega borca Möderndorferja proti odvzemanju besede Mőderndorferju, Dejana Židana spravil v težave, ker nenadoma ni imel dovolj (koalicijskih) poslancev za glasovanja. Posledica, da bi bili lahko ob plače, je bila najbrž razlog, da se je pred usodnim glasovanjem nenadoma spet pojavil vodja poslanske skupine SMC Igor Zorčič in pojasnil, da obstrukcija, ki so jo napovedali, velja tudi za kadrovska glasovanja. Zorčič je devet poslancev SMC s tem obvaroval pred znižanjem plače, če bi bilo še v tretje premalo poslancev.

A v tretje je potem nenadoma le glasovalo deset poslancev SDS, ki prej niso pritiskali tipk. In Židanu je z njihovo pomočjo nekako uspelo končati sejo.

Tokrat. Komaj.