Ustava določa, da so sojenja javna in da sodišča sodbe izrekajo javno. Ta teden pa sem izvedel, da to pomeni, da ljudje ne smejo izvedeti, kakšna je vsebina sodbe o neplačanih stroških volilne kampanje, torej o goljufanju v času pred volitvami. Javnost celo tega ne sme izvedeti, da je na pol leta pogojnega zapora obsojen organizator volilne kampanje župana Andreja Fištravca, ker je to za sodišče zasebna stvar. Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik je tako odločila, ko je pritrdila pooblaščenki za dostop informacij javnega značaja vrhovnega sodišča Manji Resman. Resmanova je že aprila zavrnila mojo prošnjo, da bi javnosti predstavil celotno sodbo, s katero je okrožno sodišče v Mariboru januarja letos vodjo Fištravčeve volilne kampanje Darka Berliča obsodilo na pol leta pogojnega zapora. A sem se pritožil informacijski pooblaščenki. Zdaj je še Prelesnikova odločila, da javnost za vsebino sodbe ne sme izvedeti z razlago, da bi to, če bi javnost izvedela kaj v resnici piše v sodbi, pomenilo, da nadaljevanje postopka pred višjim sodiščem ne bi bilo več pošteno. Tako sta sodišče in Prelesnikova pojasnila, zakaj določba ustave o javnosti sojenja in sodb v primeru Fištravca ne veljajo. Sodba prvostopenjskega sodišča vsebuje tudi osebne podatke, ki jih je treba skriti pred javnostjo, denimo, da je obsojen organizator kampanje mariborskega župana Fištravca Berlič in da je župan Maribora prav Fištravec, je Prelesnikova v sporu pritrdila Resmanovi in s tem zavrnila mojo pritožbo. Celo v izreku sodbe, ki so mi ga pred časom iz mariborskega sodišča le poslali, so imeni Berliča in Fištravca prečrtali. Ne sme se vedeti. Čeprav sta oba javne osebnosti. S tem so kratili pravico javnosti do obveščenosti na povsem bizaren način, ker vsak, ki je vsaj malo razgledan, ve, da gre zanju in kaj prikrivajo. Celotno odločbo Prelesnikove, ki sem jo prejel ta teden, da interes varovanja zasebnosti in tajnosti sodnih spisov pretehta nad ustavno določeno javnostjo sojenj in pravico javnosti do obveščenosti o sodbah, si lahko preberete na koncu članka.
Je goljufija v kampanji zasebna stvar?
Nadaljevanje spora ne bo poceni
Po opozorilih pravnikov je možno, da bi bil spor dolgotrajen, ker so tudi na upravnem sodišču sodniki menda precej naklonjeni ideji, da se javnost sodišč zagotavlja tako, da javnost ne sme izve praktično nič, sploh ne v obliki dokumentov. Do razpleta bi lahko prišlo na ustavnem sodišču, ker gre za dilemo spoštovanja ustavnih pravic do obveščenosti javnosti, ki jih skušajo oblasti omejiti.
Ali bom poskusil s sodnim postopkom, bo odvisno od tega, ali mi bo za to v prihodnjih tednih uspelo pridobiti pomoč ljudi in organizacij, ki verjamejo v pravico volivcev, da izvedo, kako v kampanjah ravnajo pomembni politiki. Nekaj pravnikov mi je pomoč pri pripravi primera že ponudilo in se jim zahvaljujem. Časa je trideset dni.
Posledica odločitve pooblaščenke za dostop do informacij na vrhovnem sodišču Resmanove in informacijske pooblaščenke Prelesnikove pa je seveda, da volivci pred volitvami niso bili in letos ne bodo pošteno obveščeni o ravnanju politikov v kampanjah v preteklosti. Morda je zanimivo, da je Prelesnikova v postopku odločanja tudi Berliča vprašala, ali meni, da obstaja javni interes za razkritje sodbe in Berlič je bil proti. Dileme poštenosti financiranja kampanj so pomembne tudi zaradi koalicijskih dogovorov v teh dneh. Vsem partnerjem (z izjemo SDS) je predsednik LMŠ Marjan Šarec, ki je na volitvah dosegel skoraj pol slabši rezultat kot SDS Janeza Janše, ponudil dogovor o preverjanju poštenosti financiranja kampanj. A na nekoliko nenavaden način, ki izpušča SD, ki ima neplačane račune kampanj, saj Šarca zanimajo le morebitne goljufije, ki so povezane s tujino. Če kdo doma goljufa, je pa tej logiki to povsem neproblematično, čeprav so primeri znani. To je ponudil kot izhodišče na ta način:
Predsednik druge največje stranke Šarec, ki poskuša sestaviti vlado, nam ponuja selektivno poštenost. Samo v tistem delu, ko mu koristi in škodi njegovemu konkurentu Janezu Janši in SDS. Pred lastnim pragom pa, kot je to za politike običajno, ne pometa. V tem delu ravna enako kot je večina medijev v času kampanje, ki ni problematizirala neplačanih računov za pretekle kampanje v podobni meri kot so sporno najeta posojila SDS.
Pomislite: je večji problem, če nekdo v večji višini kot to dovoljuje zakon najame posojilo, da vam plača račune ali pa če vam nekdo računov v tej isti višini preprosto ne poravna. In to že več let. Seveda je večji problem slednje. Razen za Šarca, ki dela koalicijo, ki – ko gre za lastne grehe – nič ne vidi, nič ne sliši in nič ne ve.
Sodišče jim pri tem le še malo pomaga. In pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja Mojca Prelesnik tudi.
Celotna odločitev pooblaščenke je takšna:
[pdf-embedder url=”https://spletnicasopis.eu/wp-content/uploads/2018/06/opoločitev.pdf”]